Avstrijski vojak

Poglavje 6 Avstrijski vojak Drugi dan, mislim, da je bil ponedeljek, pridem v službo in dobim vpoklic k vojakom v Judenburg. Dokaj veliko razburjenje je v pisarni, ker smo se med seboj dobro razumeli in Stern me je imel zelo rad. Ko pridem k njemu, mi reče: "Ich habe mich sehr bemüht Sie frei zu behalten. Es würde gehen, wenn sie sich noch als Einjährig-freiwilliger gemeldet hatten, als Landsturmman wurde ich Sie leicht zurückhalten. Ich werde mich, weil ich Sie so lange hier gehalten habe, noch verantworten müssen".1 Potem sem šel z vpoklicnim listom domov. Tu je bilo razburjenja še več. Mama je takrat nosila v sebi zadnji mesec sestro Anko. Kupili so mi lep zelen trpežen kovčeg in druge malenkosti, ki jih mora vojak imeti. Nekega večera sem se odpeljal z vlakom v Celovec. Slovo je bilo kratko, mislim brez solza. Mama še reče, "Kar boš še rabil, pa piši." V Celovcu sem že na kolodvoru občutil, da sem postal ničla. Med kovčegi in drugo ropotijo, med različnimi neznanimi obrazi, sem čakal dolgo časa na vlak, ki odpelje v št. Vid ob Glini, odtod pa v Judenburg. Mislim, da sem prišel enkrat dopoldne v Trauz... Vodja pisarne Zugsführer Pertot me je nekaj zafrkaval češ zakaj sem zamudil eno celo leto. Odgovorni zato bodo odgovarjali drugje. Dodeljen sem bil mislim 4. kompaniji. Dobil sem odejo 1Zelo sem se potrudil, da bi Vas ne vpoklicali. Bi še šlo, če bi se javili za enoletnega prostovoljca. Kot Landsturmman bi Vas zlahka zadržal. Ker sem Vas toliko časa zadrževal, se bom moral še zagovarjati. 89 90 in spal na slamnatem modrocu brez rjuh. Hlač nisem dobil primernih in sem dolgo nosil svoje tenke pumparice. Bluza, suknja, kapa in neko perilo je bilo v redu. Mislim pa, da sem še dolgo nosil svoje čevlje, visoke nogavice in perilo. Prideljen sem bil takoj zum Unterrichtsausbildung. Tam je bil vodja Lovšin. Ni bil neroden, če si ga pa kaj polomil, je takoj iz njega prišla glasna krilatica: "Wenn Sie mir nicht parieren, so lass ich Sie auf den Zirbizkogel laufen, dass Ihnen die Zunge bis zum Nabel obhängt."2 Imel je seveda še druga rekla. Sicer pa ni bil hudoben. če si bil bolan, si dobil najpreje "drei Tage liegen",3 če je bilo huje, "7 Tage liegen",4 če je bilo še hujše, Aspirin ali Pyramidon, zadnja postaja je bila "Isolierbarrake". 5 Tam jih je pa dosti pomrlo. Nekega dne grem po trgu judenburškem, pa me ustavi Svitoslav Peruzzi 6in mi reče: Ali si zdrav? Ja okoli srca bi moglo kaj biti, mu odgovorim in Pojdi takoj k zdravniku. Meni se je koj nekaj zasvetilo. čudil pa sem se Svetkotu, da mi je on to povedal, ker Peruzzijevi niso kaj obrajtali Suhadolce. Večna mu hvala, njegov nasvet je imel velikanske posledice meni v prid. šel sem k zdravniku, ki je bil takrat velik dobrotnik Janezev, dr. Tone Jamar. Kaj ti je, me vpraša. No tole in tole. Sleci se. Posluša in pravi, ti si marod in ne boš več ekserciral. Od tedaj smo šli jaz in še trije podobni s kompanijo na vežbališče, mi štirje pa hajd v hosto, kjer smo se igrali. Sliko teh 4 postopačev še imam, imen pa ne vem več. To je trajalo nekako 14 dni ali 3 tedne, nakar me pokliče v pisarno Ersatzkompanije prostovoljec Košir in mi pravi: Ti boš vodil četico maroderjev na konstatacijo v Leoben. Ne vem, koliko nas je bilo. Ko v bolnici v Leobnu sedim, pride v predsobo nek mlad zdravnik in pravi "Wer von Ihnen kann Deutsch?"7 Takoj se prijavim 2 če me ne boste ubogali, vam bom ukazal teči na Zirbelkogel, dokler vam ne bodo jeziki viseli do popka. 3tri dni ležanja 47 dni ležanja 5Karantenska baraka 6Svitoslav Peruzzi, akademski kipar, je bil popolbrat matere Antona Suhadolca. 7Kdo med vami zna nemško? 91 in grem za zdravnikom. Tam sem tolmačil, nakar vzame mene takoj v roko. Ko me je preiskal, napiše takozvani "Befund C", to je za orožje nesposoben. S tem Befundom sem šel skozi celo vojaščino kljub nekaterim komisijam. Bog plačaj za tiste besede premodremu popolstricu Svetkotu, saj je že davno pokojni. Jaz sem o stvari kasneje premišljeval in mislim, da je Svetko mene že Jamarju najavil. Slovenska inteligenca pa je v Judenburgu zelo držala skupaj. Svetkota potem nisem več videl, bil je vojaščine oproščen in je šel v Split. On je preje v neki uti ob poti v Judenburg zastavil kamnati kip "Janeza", ki ga je pozneje dovršil v Judenburgu Lojze Dolinar. Delala pa sta oba malo in strašno počasi. Si misliš zakaj! Po konstataciji sem prišel v kasarno imenovano "Wanzenburg".8 Tam sem se seznanil z mnogimi tovariši kot: Bogo Wolf, Savnik, Guzelj, Mayer iz Kranja, učitelj Levstek, ki je bil upravitel šole pri sv. Petru v Ljubljani. Anton Bajec, Tone Kordin. Levstek je bil kmalu odpoklican domov. Nekega dne sva imela službo vWanzenburgu. On je bil tagskorporal, jaz pa tagsge... Do polnoči je imel on službo, potem pokliče mene in mi pravi "Da ja ne boš zaspal, če te najdejo, da boš spal, boš hudo kaznovan, na fronti je to smrt. "Jaz nastopim službo opolnoči. Pričnem pisati karte in pisma, nato nekaj berem in zaspim do jutra. Ha mladost. Levstik me je okregal, vendar kontrole ni bilo. Iz tegaWanzenburga so jemali fante za različna dela ali pa so jih pošiljali v druge tabore. Npr. Lebring ali Weiz. Hrana je bila ves čas do Wanzenburga in tukaj tudi slaba in gotovo tudi premalo. Dopolnila so mi poslali od doma, pa tudi denar. To vse je urejevala moja zlata sestra Minka. 9 Nekoč sem se motal okoli pisarn IX. kompanije. Zagleda me tam dr. Augustus Arzelin, pravnik. Zanimiv in brihten človek, ki pa je precej pil in imel mogoče še kako drugo hibo. On me je že poznal in mi reče Ali znaš lepo pisati? Mislim da, odgovorim. No pojdi v pisarno, vzemi si listek in kaj napiši. O krasno, reče Arzelin, ta ostane tu v pisarni. Tako se je tudi zgodilo. 8Grad uši 9To je očitno iz pisem in kartic, priloženih temu poglavju. 92 Tu sem takoj srečal Habeta Jožeta. Mi, ki smo bili v pisarni, smo lahko od časa do časa spali tudi zunaj kasarne. To sem dobil tudi jaz in smo stanovali jaz, Oblak in Wolf v nadstropju gostilne Zum Jagerwirt, kjer je bila lastnik M. Kaiser. Ona je imela pomočnico, ki je imela polno škrofeljnov okoli vratu. Grda. AmpakWolf je z njo uganjal hece, da smo se držali za trebuhe. Wolf je bil zelo zabaven fant. Imel je teto učiteljico v Višnji gori, imenoval jo je zlata teta. Ta mu je pošiljala občas pakete. Takrat pa Wolf fantje, paket je prišel, vsi vkup. Nismo odnehali, dokler je bilo še kaj v škatli. Tudi drugače sva se midva zelo dobro razumela, akoravno sem ga tam prvič videl. Septembra enkrat mi Pertot poveri transport bolnega vojaka: spremim ga v Novomeške toplice.10 Po izvršenem delu sem izrabil priliko in bil 3 dni doma. Obiskal vse znance, tudi na Dobrovi sem bil pri Miklavževih. Nato sem jo z nekaterimi dobrotami odkuril nazaj v Judenburg. Takrat nisem smel spati zunaj, ker sva s Habetom spala v pisarni, ki je bila zelo velika. Habe mi je pri odhodu v Novomeške toplice dal pismo za svojo zaročenko Wiesthaler, ki je bila pri Babnikovih v Udmatu. Seveda sem nesel pismo tudi nazaj. Ko sva o njegovi zaročenki govorila, mi je zatrjeval, da je to resna stvar. Jaz pa sem Habeta takrat že kar dobro poznal in sem mu rekel: Ti to dekle ne boš nikoli poročil. Tako sem se mu zameril, da dolgo ni hotel govoriti z menoj. Pozneje se je izkazalo, da sem imel jaz prav. Naš komandant je bil najprej stotnik ..?.. Johan, ki je bil sicer Slovenec, v pisarni pa ni spregovoril besedice slovensko. Po vojni je prišel v Ljubljano in bil uslužbenec pri časopisu šlovenec". Glavni gospodar pa je bil blagi gospod računovodja Krakar Dragi Roglič. Ko sem bil že nekaj časa v pisarni, me pokliče k sebi in reče: Možje v pisarni dobe poleg menaže tudi denar. To je bila gesta: imeli smo dobro kuhinjo in še mesečni denar. Z denarjem, ki sem ga dobil od doma, sem si lahko marsikaj privoščil. Druga važna oseba je bil četovodja Drago Gorup, ki je skrbel za hrano. Kruh je delil Pungartnik, ki si je v Badehauslu izbral ljubico Ilono. No skupil jo 10Gotovo so to Dolenjske toplice. 93 je in ne vem, kako je obračunal z njo. Med nami je bil še nek Rus, Fajdiga, Bevc, Dr. škerlj Stanko in skladišnik za obleko in čevlje Podboj. Mislim, da mi je nekoč zamenjal stari suknjo za novo, ali pa mi jo celo podaril. On je končal v Celovcu kot izgnanec. Tam ga je srečala moja sestra Minka. Jaz mislim, da sem na jesen 1916 postal podčastnik z eno zvezdo. Drugi naš komandant je bil stotnik Schwerder. Bil je čemeren človek. Schwerder ni bil več mlad, pa je še vedno stegoval roke po ljubezni. Nekega dne vpraša v pisarni, kdo zna lepo pisati. Povedali so mu moje ime. Pred njegovo mizo je dal postaviti malo mizo s stolom, meni pa je narekoval ljubavno pismo. Hec. Tretji komandant je bil nadporočnik Kuhelj. Slovenec iz Ljubljane. Takrat se je pojavil poročnik Belec iz Ljubljane. Navezal se je name in sva velikokrat sedela pri Jagerbirtu. On je bil sin veleposestnika Belca iz št.Vida pri Ljubljani in je po 2. svetovni vojni zginil, mislim v Avstrijo. Po prvi svetovni vojni je bil v Ljubljani bančni uradnik. čudno. četrti komandant je bil D. Fux, Slovenec iz Ljubljane. On je mislim markiral eno krajšo nogo. Ko sem ga namreč videl pozneje v Ljubljani, je kar lepo hodil. Zum Schweinehandler je bila gostilna, kamor so sploh Slovenci radi zahajali. Bil je tam še nek hotel, ki pa za Slovence ni bil zanimiv. Jaz kot že povedano sem zahajal k Jagerwirtu, kjer je bilo vedno dobiti kako meso ali še kaj drugega. Osebje je bilo zelo ustrežljivo za tiste čase. Hodili smo v pisarno dopoldne in popoldne, tako da je za razvedrilo ostal le večer. Nedelja in prazniki so bili prosti. Naši višji: Dr. Arzelin, Dr. Sajevic, oficirski namestnik Delak, G... in še nekateri so se shajali skoro vsak večer pri Schweinehadlerju, kjer so imeli posebno sobo. Enkrat sem bil tu in sem zlasti občudoval prelep smeh Delaka. Pred nekaj časa je bil tu še Ivan Cankar, Smrekar in Sv. Peruzzi. Takrat je bilo življenje še živahnejše. Mislim, da od takrat izvira šaljiva pesnitev o lepi Wahti. Začne se takole: V Judenburgu, Herrengasse hiša u štuka dva stoji itd. V Judenburgu je bila tudi kavarna Zaparka, kjer so hodili boljši krogi šahirat, kvartat in biliardirat. Nisem bil mnogokrat tam akoravno so od tam zveneli veseli akordi. 1916 na 94 jesen se je prikazal pri nas moj oče. Pri večerji smo bili oče, jaz in Wolf pri Jagerbirtu. Wolf ga je lomil na vse plati, tako da se moj oče ni mogel nasmejati. Oče je bil takrat židane volje kakor ga nisem nikoli videl. Mislim, da se je drugo jutro vrnil v Ljubljano: Zeltweg- Cilli-Ljubljana. Meni je bilo takrat tako dobro, da sem kupil zlat prstan očetu in mami za njuna godova. Prstana sta imela znotraj posvetilo vrezano. Dobila jih je Ana in ne vem, kje sta. Enak prstan sem v posebnem pismu obljubil tudi sestri Minki, ki pa pravi, da ga ni nikoli dobila. škoda, ona ga je pa res zaslužila. V Judenburgu sem kupoval tudi nemške Reklamke in mnogo bral. Največ sem se družil z Wolfom, Oblakom, Bajcem, popsebno pa s Habetom. Medtem, ko sem bil v Judenburgu, so bili tam razni poznani ljudje. Krojač Blatnik iz Zelene jame, čevljar Lojze Galle tudi iz Zelene jame in še nekaj drugih. Pomagal sem jim kolikor sem mogel. V Zaparko so hodili lepi šavnik, ki je pozneje postal zdravnik in vodja rakovega instituta. Dalje lepi Guzelj, ki je pozneje postal dober zdravnikkirurg na ljubljanski kirurgiji, Matko Mayer iz Kranja, ki je bil takrat že krapar in je bil res postaven fant. Vsi so bili enoletni prostovoljci. Videl sem tudi, kako so pešadijci hodili v vojno. Tisti klic "Kniet nieder zum Gebet"11 je pretresljiv, pretresljiv, poziv na odhod v negotovo. Sam Bog ve, zakaj me je obvaroval tega, saj tega res nisem zaslužil. Res je pa, da kakor sem bil skoro vedno mrk do obstoječega katolištva, na Boga nikdar nisem pozabil. Vse 4 kompanije, ki so bile v Judenburgu z IX. vred, so bile pokorne bataljonski komandi. To je takrat, ko sem bil jaz tam, vodil komandant Obst Werngraber. Pisarno pa je tvoril stotnik Kiesenwetter, njegov tajnik pa krapar Diegruber, Kočevar. Bilo je še nekaj pomožnega osobja, vendar je bil izvršilni element krapar Diegruber. Nesimpatična osebnost. Takrat je bil moj komandant nadporočnik Lušin, ljubljančan, v civilu bančni uradnik. On me je naredil za koprola. Njemu slava in čast, on me je ščitil tudi takrat, ko 11Pokleknite k molitvi. 95 nisem delal prav. Ne vem zakaj sem jaz prišel iz pisarne v skladišče za čevlje in tam tudi spal. Prihajali so vojaki s starimi čevlji, jaz pa sem jim dal nove. Prišli pa so tudi civilisti, ne mnogo, prinesli star čevelj in sem ga zamenjal za novega. Pri tem mi je civilist dal kepo masla. Kolikokrat je to bilo ne vem. Morda je tako delal tudi moj prednik. Seveda je bila menjava čevljev za civilista pregreha in se čudim, da sem v to šel. Užival sem pa zjutraj, ko sem dobil kavo, vanjo pa vrgel kos masla. Kako je bila kava naenkrat prav dobra. Prišel pa je enkrat nek tekač bataljona in zaprosil za nove čevlje. Ne vem, kaj mi je bilo in sem mu rekel ne, kakor vi na bataljonu delate z nami tako bom delal jaz z vami. Jaz sem se koj nato zavedel izrečenih besed in hotel dati nove čevlje tekaču. Ni hotel. Bilo je prepozno. On je moje besede sporočil tako ali drugače v bat. pisarno. Bil je velik halo. Prišel sem na bataljonsko komando, kjer me je Weingraber divje nahrulil in mi prisodil tamkajšnjo najstrožjo kazen 30 dni samice. Ječar, nek četovodja, je prišel pome. Odložiti sem moral vse z bajonetom vred. Pridi z menoj v ječo, prej pa boš šel k zdravniku, če si zmožen kazni. Takrat je bil bat. zdravnik Dr. P... iz Trsta. Preišče me in pravi:štrafuntauglich- nesposoben za kazen-"der Mann geht in die Isolierbaracke".12 Takoj sem šel tja, kjer je bil komandant četovodja črtalič. Dobil sem posteljo med drugimi težkimi bolniki, ki so sem in tja tudi umirali. S črtaličem sva si bila kmalu znanca in sva skoro vsak večer pri njem kvartala. Po treh ali štirih tednih mi je bivanje v tej baraki presedalo in sem pisal nadporočniku Lušinu, da mi je tega zdravljenja zadosti, da hočem iti vem za vsako ceno. Res je to pismo učinkovalo. šel sem pa iz Izolierbaracke najprej k zdravniku, če lahko nastopim tisto hudo kazen. Zopet me Dr. .... preišče in pravi: Strafuntauglich, die harte Strafe soll in mildere umgewandelt werden,13 to je 30 Tage Kasernenarrest. To je pomenilo, da sem šel zopet v pisarno, ven iz nje pa ne. Nekaj sem se te kazni 12Mož gre v karantensko barako. 13Ni sposoben prestajati kaze. Strogo kazen je treba spremeniti v milejšo. 96 držal, nekaj pa tudi ne. Enkrat je prišla inspekcija, mene pa ni bilo v pisarni. Tresel sem se pred posledicami, vendar inspektor ni nič ukrenil. Takrat sem stanoval pri Jagerwirtu in sem časih čez noč ali čez dan skočil tja. Bog me je zopet pogledal z dobrim očesom, akoravno tega tudi takrat nisem zaslužil, saj sem se spečal s Kaiserjevo. Lušin me je potem vzel v svojo pisarno, da sem zanj delal. Naenkrat stopi v to pisarno Weingraber. Ko me vidi, pravi "Der Mann muss weg-hinaus mit ihm."14 Lušin si iz tega ni mnogo storil in je potolažil Weingraberja, da me ne more pogrešati. Blagi Lušin, tudi tu me je branil-nevrednega. Ko je Weingraber odšel, je prišel na mesto njega za šaržo nižji Stranick. Jaz sem bil tako pogumen in sem prosil Lušina, naj me pelje na bataljonsko komando k Stranicku, da bi mi izrečeno in prestano kazen odpustil. Lušin je zadevo spretno predložil, nakar je Stranick rekel, da ne more odpraviti kazen, ker jo je izrekel višji od njega. Kmalu nato sem se začel odpravljati v Gradec v Ofizirsaspirantenschule. Takratni dežurni oficir Pratnar mi je pri odhodu v Graz napisal v Strafauszug "fehlt heraus". Batalionsbefehl je bilo glasilo Bataljona, ki je izšlo sleherni dan. Se moram pravzaprav Weingraberju zahvaliti, ker me je kaznoval v Judenburgu, lahko bi me ovadil na garnizon, ki je bil v Gradcu. Kar sem rekel je bilo zelo nepremišljeno in žaljivo za Bataljon. Kako je bil Bataljon izigran, po zaslugi, edini zaslugi mojega komandanta Lušina. Zlat človek. Cela zadeva z Bataljonom je trajala skoro 2 meseca ali še nekaj več. To je v mesecu juliju, avgustu in septembru 1916. Pozimi leta 1916 je umrl cesar Franc Jožef I. Da bi novemu cesarju Karlu na novo prisegli, so nas vse, ki smo bili tedaj v Judenburgu, segnali na nek travnik, kjer smo v hudem mrazu dolgo čakali, da bi mu kaj spregovorili. Pa nismo, vendar je bilo zadeve nenadoma konec. Bivši ali bodoči ravnatelj hotela Union v Ljubljani je imel v oskrbi neko 14Mož mora proč - ven z njim. 97 skladišče jestvin, ki jih je dajal oficirjem. Tudi nam enoletnim prostovoljcem je nekaj časa dajal sladkor in kavo. Potem pa je izjavil, da nam ta pridatek ne pripada. Predno grem v Gradec naj povem, koga sem še v Judenburgu od znanih ljudi našel: Plesničar ali Pleničar, inž. škof, ki je bil pri "Gebaudeverwaltung",15 pianist Ravnik, Vinko Habe, zobar Hribovšek in Frančič, umetnostni zgodovinar Ante Gaber. On mi je govoril in govoril reči, ki jih nisem razumel. Ni pa ostal dolgo v Judenburgu direktor ljubljanskega Uniona, moj sošolec H. Strem. Ta je tam imel punco, ki ji je pripravil otroka. Kako je to končalo ne vem, ko je bil tu, je bil bančni uradnik. Ogorelec, novomeški velikaš, tudi velik po postavi. Jože Ciuha, ljubljanski trgovec. Simončič, ljubljanski trgovec iz Šiške. Franc Strle, čevljar, ki me je nek večer pokril s svojo suknjo, ko sem spal pri čevljih. Šivankar Mežin iz Gorenjske, ki nam je predelal stare suknje v nove. Gotovo še mnogi drugi, ki se jih več ne spominjam. Pač mizar Rojc iz Zg. Šiške, ki mi je napravil lesen kovčeg, da sem vanj spravil vso šaro, ki se mi je že nabrala v Judenburgu, ko sem odhajal v Gradec. Slovo od Judenburga ni bilo zelo težko. Prvič sem se ga že precej najedel, drugič smo vedeli, da se še vrnemo, tretjič nisem šel sam. Z menoj je šel Wolf, nek žibert in še nekateri drugi. šli smo meseca septembra 1917 in sicer z vlakom čez Bruck a.d. Mur-Gradec. Prvi dan sem spal mislim v nekem hotelu. Kasneje v kasarni, vendar ne dolgo, ker smo lahko stanovali zunaj. Jaz in nek žibert Jaka sva stanovala v eni sobi na Oeverseegasse 27. žibert je šel potem, ko je vojsko odslužil, k jezuitom. Družina, kjer sva stanovala, se je pisala Manzoni. Bili so begunci iz Pulja. Starejša sta bila že pri letih. Imela sta dve hčeri Ado in Ido. Govorili so sicer italijansko, z menoj pa so tolkli po nemško. Ida je bila simpatičnejša od Adele, a je imela malo govorno napako. Enkrat je bila dalj časa pri meni, pa sem jo poljubil in nič več in nikoli več. Z žibertom sva imela malo skupnega. 15uprava zgradb 98 V Ožiersaspirantenschule Gradec so bili zastopani razni polki. Tako je bil tam nek čeh, ki je pokazal svoj popolnoma poraščen hrbet z dlakami. Bili so tudi od polka št. 7, tj. koroški polk. Tam sem srečal Korošca Kocha, ki se mi je pozneje prikazal tudi v Ljubljani. Vsak dan smo hodili na vojaško vežbališče. Vrste, vod, kompanija in bataljon. Hodili smo tudi nekam streljat, po urah. Puško pa je imel vsak. Hrano smo imeli v kasarni. Za tiste, ki so bili v kasarni, smo delali službo. V nedeljah in sicer v prostih časih smo hodili v neko kavarno, kjer smo šahirali, biljardirali in kvartali. Bila je blizu Gradca neka luža, kamor smo se hodili tudi drsat. Poleg vežbanja, ki je bilo dopoldne, smo imeli popoldan tudi streljanje. Vsa šola je odstajala iz 4 kompanij, je vodil major Bo... Tam smo se učili različnih vojaških veščin. Tramvaj nam je dal poceni prevoz. Jaz doma nisem mogel iti nikoli v gledališče. Ko sem bil pred maturo, sem poslušal predvajanje Gregorčičeve Oljki, ki jo je spesnil komponist Anton Lajovic. Komaj sem vedel, za kaj gre. V kino sem hodil časih kot dijak, pozneje ne več. Bilo je škoda denarja in časa. V Gradcu sem pa bil prost, dobil propustnico za nočno uro preko 9 in sem si privoščil v operi mnogo predstav. Don Juan, Letni ..., Roze von Stambul, Slepa s palico in še kaj. Enkrat nisem imel dovoljenja za čez uro. Dobil me je nek oficir, ko sem šel domov. Vpraša me "Wo waren Sie?"16 odgovorim "im Theater" in me pusti naprej. Hrane je bilo malo. Pomagali so mi domači. Imel sem srečo: Majcenovega Toneta bratranec Ludvig Zupin je bil v Gradcu na vojaškem uradu in je šel večkrat v Ljubljano in odnesel perilo, prinesel pa zopet čisto perilo in jestvine. Druga pošta je bil Galetov Karl. Morda še kdo. Zasledili smo, da je v neki hiši glavne ulice neka ženska pekla palačinke za vsakega, ki je prišel tja. Bile so tanke kot papir in niso nič zalegle. Med predavatelji so bili razni oficirji, predvsem B... Bilo je že v mesecu 16Kje ste bili? 99 novembru, ko zopet govori on. Naenkrat vpraša, kdo ima skupaj njegova predavanja. Jaz sem si za njegova predavanja kupil poseben zvezek s trdimi platnicami in sem vanjga pisal in risal, kakor je to delal B.. Na njegovo vprašanje se stegnem in mu dam moj zvezek. On ga lista in lista, vse je bilo v istem redu in načinu. Nazadnje mi ga vrne in reče "Meisterhaft".17 Pri vežbanju nisem bil dober ali ta zvezek mi je pripomogel do zelo dobre uvrstitve. Wolf pa je bil boljši vojak in je dobil še boljšo uvrstitev. Za čas mojega bivanja v Gradcu moram povedati še tole. Srečal sem kostajnarja, mislim prav na mostu čez Muro, kupil nekaj kostanja in opazil, da je bil prodajalec Slovenec. V kompaniji smo bili zmešani Slovenci, čehi, Nemci. B.. je bil po rodu čeh, ali velik Nemec pri bataljonu. On čehov ni mogel videti, ker so se proti Rusom v boju slabo odrezali. Ko smo šolo končali, mi pravi B...:"Bitte seien Sie so gut und leihen Sie mir Ihr Heft meiner Vorlesungen. Mir wird er nutzen in nachstem Jahr."18 Dal sem mu ga in mi ga vrne, ko sem bil v Sarajevu. Imam ga še danes. Drugim predavateljem nisem posvetil večje pozornosti. Nek večer sem imel v kasarni službo in sem se sprehajal pred kasarno. Kar naenkrat se mi prikaže mlado prsato dekle, okroglega obraza. Jaz jo nagovorim. Ona prijazno odgovori in sva se hitro domenila za drug večer za sestanek. Ona je zelo lepo govorila nemško in se zelo rada smehljala. Kolikokrat sem jo stisnil k sebi in poljubljal ne vem in samo poljuboval. Dopisovala sva si potem do leta 1920. To leto sem jo obiskal. Ampak groza, tistega prsatega okrogloličnega človeka- dekleta ni bilo več. Bil sem do kraja razočaran. Spal sem potem v hotelu mislim žu den 3 Raben". Ona za menoj, jaz jo podim nazaj. Vendar se vsili v mojo sobo in se vleže k meni "Das habe ich fur Dich gespart."19 Jaz vsemu temu nisem verjel in sem jo s silo spravil 17Mojstrsko. 18Bodite prosim tako dobri in mi posodite Vaš zvezek. Meni bo naslednje leto koristil. 19To sem hranila zate. 100 iz sobe. Drugi dan sva se zopet srečala, bil sem celo na njenem domu. Ali bilo je konec. Sem ji s tem storil krivico, ne vem. Ta razvalina brez prsi, suha in hladna je mogla nastati zaradi lakote ali pa seksa, ali pa obojega. Tudi pisal ji nisem več. Pisma, ki mi jih je pisala, so bila vsa odlično napisana po slogu in vsebini. Nikdar mi nobena ženska ni pisala takih pisem. Eno je celo v verzih, njenih ali prepisanih ne vem. To še hranim, 20 druge pa sem sežgal, pa to nisem napravil dobro. Bil je dan neke depresije in sem sežgal vsa pisma. Vrnili smo se za Božič 1917 v Judenburg in dobili takoj 14 dni dopusta, ki sem ga preživel v Ljubljani. Moj oče je hotel, da bi se dal v civil, pa nisem mogel. Prišel sem domov kot Zugsfuhrertitular Feldwebel mit Abzeichen. Mama mi je kupila svetlečo se sabljo, da sem z vso drugo opremo bil kar fejst fant. Sem se slikal in sliko imam še danes. Povem naj še, da takrat, ko sem v Gradcu bil vojak, tam ni bilo kanalizcije. Vse odplake so šle v sode, ki so bili v kleti in so jih ponoči zamenjali in polne odpeljali. Sedaj je že drugače. Ko sem prišel zopet v Judenburg, sem bil dodeljen mojemu dobrotniku Lušinu. Stanoval sem sam pri rodbini Wallner v posebni sobi, kjer me je neke noči obiskala neka punca. "Nur eine Nacht bis zum Morgenrot".21 Povem še, da je bil v Judenburgu za računovodjo nek Blane. Imel je tam svojo ženo in brata, ki je bil tudi E.F. To povem zaradi tega, ker so Blanetovi po vojni stanovali pri nas v hiši št. 2 in ker sem bil z bratom dober. Dalje naj še povem, da je bil v 4. kompaniji v Judenburgu komandant nek odurni stotnik Palz. Pri njem je služil tudi moj poznejši sošolec Sinkovič Milko. Nekoč pokliče Palz Sinkoviča in mu reče poslovenite mi tole:"Vor dem Essen, nach dem Stuhlgang Hände waschen nicht vergessen."22 Po dolgem studiju je Milko ta stavek poslovenil takole:"Pred jedjo in po sranju roke 20Doslej se to pismo v zapuščini ni našlo. 21Le eno noč do jutranje zarje. 22Pred jedjo, po opravljeni potrebi ne pozabite umiti roke. 101 posveti pranju." To nam je pravil v sobi visoke šole tehnične, ko smo pridno risali, mislim leta 1921. Milka v Judenburgu nisem poznal. Naj povem še to, da se je Milko poročil s Čehinjo in šel po diplomi na železnico v Zagreb, kjer je precej veljal, saj je bil brihten in imel lep nastop. Z ženo je imel samo hčerko. Videl sem ga poslednjič leta 1955, ko sem bil na počitnicah v Bovcu z ženo in sinom Janezom. Milko pa je bil z ženo v tamkajšnjem hotelu. Pred par leti mi pove sošolec iz Brna Karl Planinšek, ki je dopisoval s Sinkovičem, da je ta v Zagrebu hudo zbolel in si sam vzel življenje. Bil je v Judenburgu tudi majhen bordel, ki so ga imenovali "Badehäusel". 23 Starejši tovariši so me peljali tja, da bi se spozabil, a se nisem. Maja meseca 1918 sem dobil obvestilo, da moram v Sarajevo. Tako sem skoro po 2 letih zapustil Judenburg, kjer sem od vojaške discipline zelo malo okusil. Občutek sem imel, da sem zasebni uradnik. Bilo je na splošno prijetno, medtem ko so drugi, morda ravno tako bolni kot jaz, krvaveli za Habsburgovce. V smeri Sarajevo nas je šlo več. Zmenili pa smo se, da ostanemo 3 dni v Ljubljani. Tu sem pustil nepotrebno šaro, nakar smo šli z vlakom najprej do Siska. Tu smo prenočevali v nekem prenočišču z ušmi. Gremo proti Balkanu. Ne vem po kolikem času smo prišli v Sarajevo. Tu smo se ločili. Jaz sem spal sprva v nekem hotelu. Stenice. Začel me je boleti zob. Ne vem kako, da sem po naklučju srečal našega soseda Janka Jarc iz Zelene jame. On je bil nadporočnik s srebrno kolajno za hrabrost. Povedati moram še, da sem v Sisku na Rdečem križu našel sošolca Al. Magajno. Ta nas je oskrbel z raznimi praški, med njimi tudi morfij. če nas je on kaj poučil o uporabi teh praškov, ne vem. Ko sem zvečer prišel v hotel, sem vzel, predno sem šel v posteljo, 1 prašek morfija. Spal sem potem mislim do 12. ure opoldne. Za ta dan sem bil zmenjen z Jarcem, da bova šla v vojaško bolnico, kjer pozna 23Kopališče 102 neko Slovenko-zobarko. Res me je ta ženska rešila bolečine. Drugega dne sem se javil pri komandi, kamor so me poslali. Komandant me sprašuje, kje sem pri železnici že delal. Mu povem. On dvigne slušalko in pokliče neko drugo oddelenje. Pravi po telefonu:"Hier habe ich einen schrecklichen Mann, ich glaube Sie konnten Ihn gut brauchen".24 Odgovor je bil pritrdilen. "Gehen Sie zum Feld...leitung Nr. 13, dort werden wahrscheinlich zur Dienstleistung aufgenommen werden."25 Grem res tja v poslopje železniške direkcije, kjer je bila FTJ. 13 nameščena. Ne vem, kdo me je sprejel, verjetno stotnik in rekel, da lahko nastopim pri njih službo. Stanovanje so mi nakazali v neki hiši sredi velikega vrta, ki je bila očividno vojaška. V sobi, kamor so me dali, sta bila že dva prostovoljca: en čeh in en Poljak. Poljak se je pisal Adam Stofbal in je bil doma iz Lvova. Onadva sta se dobro razumela, jaz pa se nisem mogel približati. Za hrano sem dobil nek denar. Kje je čeh služil ne vem, Poljak pa je bil v FTL 13 v oddelku, kjer je bil komandant major Groger. V tem oddelku je bil še en simpatični oficir, Hrvat Maršek, ki se je zelo veselil Jugoslavije. V naši pisarni je bil stotnik Gunther, velik Avstrijec, nadporočnik Blahul, čeh invalid z eno samo roko in moja malenkost. Delali smo dopoldne in popoldne. Pomožno osebje je bilo ponajve č iz češke, Nemčije. Dokler sem imel kaj za pod zob od doma, je še šlo, potem pa je začela huda presti. Janko mi pravi, da je preko Miljacke oficirska menza. Hodil sem tja, pa je bila hrana tako šibka, da sem šel od kosila še bolj lačen kot prej. Enkrat sem stal po kosilu na tej strani Miljacke, pa se mi je kar delalo temno. Takoj sem kupil slabe slive, da sem malo potolažil želodec. Janko me je seznanil z nekim Slovencem P.-jem, češ da je sin peka v Sarajevu. Nažical sem ga in šele po dolgem času mi je dal mislim štruco kruha. Prav takrat smo kvartali: Dr. nadporočnik Kobal, Janko in jaz. Igrali smo večkrat preferanco. K tej priliki je nekdo prinesel tudi nekaj vina. Pospravil 24Tu imam groznega moža, mislim, da ga lahko dobro uporabite. - Morda je v originalu špretnega"namesto štrašnega". 25Pojdite na poveljstvo številka 13, tam Vas bodo verjetno zaposlili. 103 sem na dušek čašo in sem komaj čutil, da mi je bolje. Torej za hrano sem dobil denar in štruco komisa za 3 dni. Tako dobim v dobi stradanja na mizo, kjer sem delel, štruco komisa. Bil je črn pomešan z lupinami od krompirja. Pojem ga en košček, drug košček, tretji košček, tako da opoldne ni bilo niti mrve več. Takrat sem ga čutil. V trgovini nisi mogel kupiti nobenih jestvin. V Sarajevu so imeli tamkajšnji Slovenci svoj klub. Nekoč so povabili Jarca in mene na večerni sestanek. Bile so zale dame in gospodi, ki so bili z nami zalo ljubeznivi. Med vsemi se spominjam Prof. R... Nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem med drugimi jestvinami opazil mesovine. Vendar svoje neutešljive lakote nisem mogel potolažiti. Jarc me je enkrat peljal tudi v pravo turško kafano v prvo nadstropje neke hiše. Vse v vezenih preprogah. In kakšna kava. Dalje me je Jarc peljal v sarajevski muzej, kjer je kraljeval Slovenec dr. Čermošnik. Z njegovim bratom sva se seznanila v Zagrebu, ko je on študiral medicino, jaz šumarstvo, pa sva se zelo "volila". Je nesrečno končal še kot mladenič, umrl je na neznan način še mlad. Takrat je bilo Sarajevo primerno majhno. Koj na levo v vhodu v mesto je bila kavarna, v katero sem šel malokrat. Tam se je glavna cesta cepila v dve skoraj vzporedni cesti, ob katerih je bilo skoro celo mesto tostran Miljacke. Leva cesta je peljala v sredino mesta k Ag. S. in v Baščaršijo, ki je takrat polno delovala s stvarmi, ki so bile dosegljive. Skrivoma pa še s čim drugim. Mislim da je bilo mogoče dobiti v Sarajevu vsa jedila, če si le imel zveze. Bosna je bila bogata. Po desnem odseku si prišel do pošte, ki je bila za tiste čase znamenita. Nedaleč od te pošte je bil most čez Miljacko, v kateri bližini je bil ustreljen Ferdinand in njegova soproga. čez Miljacko so bile javne hiše in kopališča, ki pa so bila mislim samo za Turke,26 ki so tvorili ogromno večino. Kdor ni bil musliman, je bil prišlek; Nemci, Madžari, čehi. Po 14 ali 21 dneh stradanja so oficirji FTL 13 odprli lastno menzo in stradanja je bilo konec. Z dodatnim plačilom si lahko dobil še kruha in vina 26Morda je Turek sinonim za muslimana, kot to še danes velja v srbski šovinistični politiki. 104 itd. Vodja kuhinje je bil nadporočnik šramek. Povedal sem že, da je bilo v Sarajevu precej Slovencev zasebnikov. Bili pa so tudi vojaki kot npr. Egon Planinšek in dr. Matic Kambič, s katerim pa se midva z Jarcem nisva mnogo pečala. Zanimiva pa je bila v Sarajevu neka Slovenka Mira H., ki je imela v desnem odcepu ceste trafiko. Jarc me je seznanil z no in sem bil potem večkrat tam. Pozneje sva šla enkrat v Baščaršijo, kjer mi je hotela kupiti črne hlače ali vsaj blago. Ni uspela. Potem sva se videla malo, ker je imela švojega". Pač pa sem ji iz Ljubljane nekaj pisal. Ne lepo. Bilo je poleti, ko sem bil v Sarajevu in bilo je vroče. če sem le mogel, sem med opoldansko pavzo skočil višje Sarajeva v Miljacko, se malo osnažil in posušil. Nekega dne, menda okoli 1. septembra, sva šla z Jarcem v neko gostilno, kot bi šel npr. pri nas k Janezu-slepem. Bilo je vroče. Pri hoji sem se segrel, v gostilni, ki je bila last nekega Slovenca, sem se vsedel zunaj na klop. Bilo je zadosti, da sem drugi dan obležal. Seveda sem bil sam. Hrano mi je časih prinesel kak ordinanc, od katere nisem mogel mnogo jesti. V tem žalostnem položaju mi pride naproti neka Dunajčanka, ki je stanovala naproti naše sobe. Najpreje mi je prinesla blazino, da sem lažje ležal, potem mi je prinesla čaja in me sploh negovala. Ves izčrpan brez vročine sem se dvignil in šel v službo. Vsi so se čudili in mislili, da bom postal žrtev "španske", ki je tedaj razsajala po celi Avstriji, tudi v Ljubljani in je za njo umrlo mnogo, mnogo ljudi. Iz naše pisarne je umrl Romun dr. Munteanu. Dunajčanka je bila žena nekega šoferja, ki je bil na fronti. Mene je že preje rada gledala, sedaj pa sva se zbližala. Hodil sem kot rekonvalescent k njej. Dajala mi je čaja in drugih stvari. Ko sem odhajal iz Sarajeva, sem stanoval višje pri nekih T. Hotel sem jo še enkrat videti, pa je nisem več našel. Bila je tudi čedna in blaga. Bog ji povrni za vse. V menzo so hodili tudi častniki, ki niso bili pri FTL 13. Tako je tja prišel nek praporščak Baž. po imenu. Bil je zelo simpatičen in bil rojen takrat kot jaz, na isti dan. Z njim sva preživela lepe urice. Sedela sva vedno eden poleg 105 drugega, časih tudi malo pila vino, ki so nam ga dali proti posebnem plačilu. Nek večer pa se je zgodilo nekaj groznega. Pila sva vino, mogoče malo več kot po navadi. V prostoru mi ni bilo nič. Ko pa stopim na zrak, sem bil ves iz sebe kot usekan. Mislim, da me je peljal domov, kjer sem se prhal. Nič ni pomagalo. Peljal me je še nekam. Ni bilo nič. Končno sva se nekje ločila, kje prav nič ne vem. Potem sem šel sam proti domu, kjer smo stanovali trije enoletni prostovoljci. Kričal sem in zabavljal čez vse, kar me zagleda Jarc, ki je bil v neki drugi družbi. Komaj me je spravil do vhodnih vrat in na vrt. Ko sem prišel do stopnic, sem šel po vseh štirih in lajal kot pes. Končno pridem v sobo, kjer sta oba že spala. Vležem se kakršen sem bil, mislim še kričal, nakar sem začel bljuvati in je bilo strašno okoli mene, ko sem se zbudil. Po bljuvanju sem namreč zaspal. Poljak gre mimo mene in pravi Schwein". Kako sem se spravil v stan, da sem šel v urad, ne vem. Mislim pa, da mi je pomagala Dunajčanka. Kaj takega nikoli več v življenju. Prav gotovo so nama dali piti methylalkohol z vinom. Bilo je enostavno zastrupljenje. In Jarčeva zasluga je bila, da me niso zaprli vsaj za eno noč. Nekega dne sva šla z Jarcem v Palič, ki leži nad Sarajevom, precej visoko. To je zabavna postojanka Sarajevčanov. To je Trebevič in tja se je prišlo z ozkotirno železnico Užice-Sarajevo, seveda iz Sarajeva. Imeli so mislim Srbi neko veselico. Ni bilo vojakov, z Jarcem sva bila sama. Malo postrani so naju gledali in sva jo odkurila čimprej sva mogla. Jaz sem šel iz Judenburga maja meseca. Komaj sem odnesel pete, je izbruhnila tam mala revolucija. Možje iz marškompanije so se uprli, zasedli skladišča in še kaj. Vodili so zadevo vojaki, ki so prišli iz Rusije. Mislili so, da so v Petrogradu in da bodo končali vojno. Bili so menda tudi pijani. Prišli so Madžari in stvar ustavili. Prišla je rihta in obsodila kolovodje na smrt. Ne vem točno, koliko jih je bilo, mislim da 5. Vodja je bil nek Hafner, mislim da iz škofje Loke. Očividci so vedeli povedati, da je bilo takrat v Judenburgu grozno. Najpreje so hoteli ustreliti vsakega 10. vojaka, kar pa se na srečo ni zgodilo. 17. regiment se je pred vojno imenoval Regiment Nr. 17 106 Kronprinz. Po tej rabuki pa Regiment Nr. 17. Ves regiment so prestavili iz Judenburga v Ampezzo v Italiji. Judenburžani so jokali, zlasti punce. Sploh je takrat ves Judenburg živel samo od Janezov. Bilo je 24. VI. 1917. 27 Jaz sem šel ta dan zgodaj spat. Komaj se dobro vležem, nastane zunaj silovit vihar, ko se zjutraj zbudim in grem ven, je bilo vse v snegu. Mnogo rastlinstva je bilo pomorjenega, veje polomljene, saj je bilo takrat vse zeleno in vse v cvetju. Takoj zjutraj je pripekalo gorko sonce, in zvečer ni bilo nobenega snega vsaj v Sarajevu več. Pri nas se to menda še ni zgodilo, za Sarajevo pa je bilo to veliko razočaranje, ne vem, če se je še kdaj ponovilo. Nadporočnik Blahut je imel doma družino, vendar je imel v Sarajevu veliko ljubezen z neko telefonistko. če je bil v pisarni sam, jaz nisem štel, je govoril z njo po cele ure po telefonu, kje sta se srečavala še sicer, ne vem. On mi je rekel, da se zame zanima neka telefonistka Helena. Jaz začetka to nisem jemal resno, enkrat sem jo pa le šel obiskat v telefonsko centralo. Bila je precej visoka, kar prijetno dekle, pa se nisem mogel zanjo ogreti. Bilo pa je obema precej nerodno. Naš urad je zame že pripravil papirje na Regiment Nr. 17, da bi postal Fahnrich, no zmešnjave so to preprečile. Zadnji dan, ko smo bili še skupaj v Sarajevu, sta se Blahut in drugi močno trudila pri komandantu Schwermu, da bi me on povišal v fahnricha, kar bi on po predpisih mogel storiti. Mislim, ker je bil oberstlajtnant ali oberst. Ti pa so v izrednih primerih sami poviševali svoje podrejene. Rekli so mi, da se je bal. Vsem, posebno pa meni je bilo hudo, ker nisem mogel domov kot častnik. Potem, ko je bilo vojne konec, ko je bila razglašena samoodločba narodov, se je začelo govoriti tudi v Sarajevu v raznih uradih, tako tudi pri nas pri F.T.L. No. 13. Ne vem, če smo imeli časa za pošteno slovo. Ne vem, kateri večer je bilo v Sarajevu vse živo, vse v zastavah. Ko se je znočilo, je prišel 27Gotovo lapsus kalami; pravilno 24. VI. 1918. 107 vlak srbskih vojakov iz smeri Užice v Sarajevo. Ko je vlak drčal po strmini Trebevič-Sarajevo, so se že videle luči. Ko so prihajali vojaki v Sarajevo v sredo mesta, je bilo navdušenje nepopisno. Bil sem med gnečo in se vsemu nisem mogel načuditi. Pravkar še Avstrija, danes pa že Srbija. če je bilo vsem Sarajevčanom tako prav, ne vem. Mislim, da ne. Moram še povedati, da je bilo v Sarajevu polno španskih Judov. Imeli so v rokah mislim vso trgovino. Njim najbrže dogodki, ki so se odvijali, niso mogli biti zelo pri srcu. Moram še povedati, da so me za nekaj časa iz pisarne Blahut-Gunther premestili v frontno pisarno, kjer so naravnavali vojaške pošiljke. Moral sem oddajati telegrame, govoriti po telefonu. Telegrame sem podpisoval z S. Nekega dne sem telefoniral v B. Brod. Ko končam govor, se mi oglasi po slovensko nek ljubljančan Bežek. Seveda sva se precej na široko pogovarjala, nakar vpraša major Groger: "Was is denn das fur eine Sprache?"28 Molčal sem in na hitro zaključil pogovor. Po opisani slavnosti, kjer ni bilo konca vzklikov in igranja godb, sem ostal sam. Jarc se mi je nekam izgubil. Po mestu so začele hoditi meščanske straže. Tako je meni nekdo pobral bajonet, akoravno sem nosil na kapi slovensko kokardo. Ni kazalo se prepirati. Ostal mi je samo pas, ki ga imam še danes. Po dolgem iskanju, kako priti iz mesta domov, sem slednjič le dobil vlak, ki je šel proti Bos. Brodu. Vzel sem najnujnejše s seboj, ker nisem vedel, kaj me še čaka na dolgi poti v Ljubljano. V Doboju sem dobil nekaj pod zob. Na srečo je bilo vreme lepo. Počasi, zelo počasi sem prišel po dveh dneh sredi noči v Ljubljano. Staršem sem začel takoj pripovedovati, kako je bilo. šel sem v svojo sobico v podstrešju, ki je imela že od leta 1916 električno luč. Vse moje stvari, ki jih ni bilo malo, sem pustil v svojem stanovanju v Sarajevu in obljubil, da pridem ob čas ponje. Trajalo je dolgo, da sem prišel 28Kakšen jezik je to? 108 ponje iz Zagreba, pa sem še mnogo pustil tam za vedno. Tako so nehale prijetne urice v Sarajevu, ki se mi je kot mesto zelo dopadlo. Korespondenca iz časa služenja cesarju Očetova pisma domov V očetovi zapuščini se je našlo precej korespondence iz let 1916-1918, ko je bil oče pri vojakih v Judenburgu in Gradcu. Večina pisem je naslovljenih na družino, kot Dragi! Osebna pisma bom omenil posebej. Podrobneje: 1. Pisma iz Judenburga iz leta 1916: 26. VII., 1. VIII., 4. VIII., 14. IX. 2. Pisma iz Judenburga iz leta 1917: 13. III., 24. III., pismo Minki 24. III., 25. III., 5. IV., 12. IV., 17. IV., 30. IV., 9. V., 14. V., 24. V., 10. VI. očetu za god, 6. VIII., 7. IX., 21. IX. 3. Pisma iz Gradca leta 1917: 6. X., 15. X., 25. X., 31. X., 5. XI., 7. XI., 11. XI. 4. Eno pismo brez navedbe kraja ali datuma. 5. Pismo iz Judenburga po povratku iz Gradca 29. !. 1918. V nekaterih pismih je zapisano Judenburg, v nekaterih Judovo, v nekaterih ni navedbe kraja. V večini pisem prosi za denar, se huduje, če od doma ni bilo poslano perilo itd. dovolj hitro. Od vseh zgornjih pisem navajam dve. Iz pisem se da sklepati, da so doma inž. A.S. morda razvajali! Zanimivo je tudi, da v pismih inž. A. S., kolikor sem jih prečital, svojih vojaških kazni ni omenjal. 109 Judovo, 10. 6. 1917. Mnogo čestitk k Vašemu godu. Malenkost sem tudi za Vas priskrbel v Judenburgu, ki bi naj pričala spomin Vašemu godu tudi poznejše čase - katerega Vam je podaril Vaš Tone Na pisemce je pozneje oče z rdečo barvico pripisal "očetu". Iz tega pisemca in iz teksta spominov dobim vtis, da je bil inž. A.S. do svojega očeta spoštljiv in o njem vedno lepo piše, kar ni v skladu z manj ugodnim ustnim izročilom, ki verjetno izvira od stare mame Marije. 10. 6. 1917. Dragi! Dobil sem Vaši dve karte. Hvala lepa. Sedaj spim zopet zunaj. Naš gosp. oblt. Lušin je šel k oberstu in mi prikomandiral "erlaubnost", da smem zunaj spati. Polstrček bom sedaj poslal domov, enako vajšnice. "Dečke"pa bom imel še tu, ker te lahko pridejo vedno prav. 29 Danes ponoči sem spal prvikrat v samozavesti, da imam pravico! - To je pravzaprav že precej. Ponavadi morajo frajtarji, ki niso oženjeni spati v kasarni. Na tej strani sem jo sedaj že prinesel na zeleno vejico! 30 Imam namen kupiti tu v Judenburgu zame čevlje, ki pa stanejo precej premoženja. Jaz bi na vsezadnje še mogoče spravil takšno svoto na dan, a potem bi bil zopet "plonk"in to je mučno. Zatorej sem sklenil kakor mogoče velik kredit napraviti pri Vas. čevlji stanejo 65 Kron. 31 V slučaju, da ste zadovoljni, da jaz kupim tiste čevlje, katere bi seveda jaz rad imel, ker bi sicer ne imel prav poštenih čevljih sedaj. - Stvarca, ki sem jo kupil očetu me 29Kaj so dečke in vajšnice, ne uganem. 30Tu opazimo lastnost inž. A.S.: težko se je podvrgel kakršnemu koli od zunaj vsiljenemu redu. To lastnost je imel do konca življenja. 31Glede na to, da je bila plača delavca na železnici 30 Kron, je 65 Kron astronomska vsota za čevlje, razen, če ni bila leta 1917 že precejšnja inacija glede na leto 1908. 110 je stala 30 Kron. Poslal jo bom pa šele drugi mesec ker je šla najpoprej na Dunaj. 32 Potem bi prosil, da mi pošljete malo kruha. Imam namreč med - prinesel ga je en star prostovoljec iz Kranja, kamor je šel na dopust in ima 70 panjev. Cela ka.. je bila prvi dan sladka, vse je imelo med. Jaz ga imam na stanovanju in mažem počasi kruh z njim in s putrom, ki ga tu skoro vedno dobim. - Ker pa imam komis le za kasarno, bom prosil za malo kruha, ki ga bom imel za stanovanje in se včasih malo posladkal. Naročil sem temu prostovoljcu, da ga mi naj proda tudi nekaj medu, katerega bom potem poslal Vam na dom, da boste tudi Vi imeli kaj pristno sladkega doma. To je res izvanredno dober med. Cena seveda ne bo tako visoka, kakor se to naredi ponavadi pri trgovcih. Bo čisto zmerna a mora ostati tudi pri Vami. Poslal po pošti ga ne bom, ker se lahko pripeti z njim kaka nesreča, ampak bo to ob priliki prinesel kakšen dopustnik. Drugače kot po navadi. Srčen pozdrav Vaš Tone Poleg pisem je še več dopisnic: 1. Iz Judenburga leta 1916: 9. VII. (tri kartice), 13. VII., 15. VII(?), 17. VII.(?), 31. VII., 13. VIII., 25. VIII., 31. VIII.(tri kartice), 17. IX., 19. IX.(razglednica), 13. XI., 12. XII., 19. XII., 31. XII. 2. Iz Judenburga leta 1917: 6. I., 19. I., 28. I., 2. II., 7. II., 15. II., 23. II., 25. II., 7. III., 15. III., 17. III., 27. III., brez datuma, verjetno marec ali april, ker se sklicuje na Veliko noč, 24. IV., 29. V. 3. Iz Gradca leta 1917: 24. IX., 27. IX., 29. IX., 21. X., 16. XI., 22. XI. 4. Iz Judenburga leta 1918: 5. II., 8. II., 12. III., 11. IV., 14. IV. 32Tu gre gotovo za zlat prstan, ki ga je kupil očetu in poslal verjetno na Dunaj k graverju. 111 Skupaj torej 44 kartic33 in 29 pisem. Datume sem skušal ugotoviti iz pisem oz. kartic, pri nekaterih iz poštnih žigov, ki pa je pogosto poznejši kot datum v pismu. Iz Sarajeva ni nobenih kartic in pisem. Kot se vidi iz teksta, je inž. A.S. zapustil Sarajevo na hitro in z najnujnejšim, zato pisem in kartic od doma ni. Zakaj pa se njegova pisma doma niso ohranila, mi je uganka. Prepis kartice od 19. XII. 1916: Prva stran: An sehr geehrte Fam. Suhadolc, Zelena Jama 50, Post Moste bei Laibach. Suhadolc Anton E.F.K. u. k. Inft. Reg. "Kronprinz"Nr. 17. IX Erzatzkompanie, Judenburg. (Podatki o vojski so iz štampiljke.) Dragi! Menda sem že pisal, da pridem v soboto dne 23. XII. ob 1/2 12 uri dop. v Ljubljano. Mogoče sem povedal, da pridem a ne kedaj, torej to za vsak slučaj. Perilo pošlem še danes. Za do tedaj pa še imam, le nogavic nimam, pa bo že šlo. A pripravite perilo - saj ga imate še nekaj doma, da se potem takoj preoblečem. Nazaj v Judenburg se odpeljem dne 27. XII. najbrže zvečer. Na Dobrovo bom tudi šel ali pa peljal, sem si napravil tudi za tja "Urlaubschein". Drugega novega nič. Denar ste menda že odposlali. Mnogo pozdravov vsem, tudi znancem Tone. Pisma očetu od domačih V zapuščini so se našla tale pisma in dopisnice: 1. 12 pisem, od teh je pisava tete Minke v 10 pismih, dve je napisala po mojem mnenju mati Marija, podpisani sta z M Su in M Suhadolc, brez pozdrava v začetku. Pisma z Minkino pisavo naslavljajo očeta z Dragi!, 33V resnici 45 kartic, ena je obdelana med fotografijami. 112 Dragi brat!, Dragi Tone in največkrat Dragi Anton (petkrat). Vsebina ni zelo povedna, spodaj navajam dve pismi za vzorec. Pisma se končajo z Mnogo pozdravov od Nas, Te pozdravljamo Vsi, ali kaj podobnega, ali celo brez pozdrava, enkrat od starišev in enkrat od Minke. Dve pismi sta brez datuma, na treh je nepopoln: 29. VII., 12. V., 12. II. Ostali datumi so: 17. V. 1917., 15. VI. 1917., 29. VI. 1917., 18. VIII. 1917., 2. IX. 1917., 7. II. 1918., 28. II. 1918. 2. Je tudi 27 dopisnic in 2 kartici. Razen na eni, kjer je pisava očeta Antona, je na vseh pisava Minke Suhadolc. 5 dopisnic je poslanih v Gradec, ostale v Judenburg. 7 dopisnic v letu 1916, 12 v letu 1917, 4 v letu 1918, za eno kartico nisem mogel ugotoviti datuma. Zgornji korespondenci je priložen listek, na katerem je narisan tloris originalne stare hiše v Zeleni jami, kakršnega se spomnim tudi jaz, pred vsemi nad- in prezidavami. Pismo matere Marije sinu, 12. II., letnice ni. Očitno je 1916, kot se vidi iz vsebine: govori o poskusu oprostitve vojaščine. Toni zahvaljujem se Ti za voščila in darilo in tudi jaz Ti želim vse dobro - veliko korakov smo naredili da bi Ti kaj pomagali pa ni bilo mogoče je prišel g. Pezdir pa je povedal koga je s to prošno da nemore te derekcija befrajati če bi Te rabili kot v serbija bi te že lahko dobili ali za tuki ne tu Ti pošlem perilo in nekej za jesti in denar pa če ga rabiš pa piši ta kruh in meso ti dam za pust k ne bom mogla takrat poslat poterpi bo že bolši bode ja enkrat tega konec in če še kaj potrebuješ pa povej in piši kako je kaj tam stvar rečejo (?) ko je prišla iz derekcije in kako je kaj s Tabo use tanajboljši kar Ti želi Mati S pozdravom M Suhad Na vrhu je še dopisano: pa vse dobro - zabavej in vesel bodi če še kaj nucaš pa piši 113 Dragi Anton! 29. 6. 1917 Ni zmankalo papirja, ne svinčnikov, ne peres, ampak človek odlaša za pisanje tako da mine včasih kak teden pa ne pišem nič. Ti pišeš radi zob, ata in mama pravita, da zlate plombe ni potreba Ti staviti v zobe, ker je tako grdo videti tisto zlato čelust, raje iz ta boljšega ampak belega saj so tudi močne saj jih ima ata že čez 20 let. Mesarji so rekli če je le mogoče naj pride Lovrenc na dopust. Od čopovega Ferdinanda Ti moram povedati, da se hoče drugi mesec poročiti z eno nemško Čehinjo. To ne vejo v Zeleni jami ljudje. Čopova gospodična je to meni povedala. Tam na Češkem je sedaj od Novega leta. Starši niso nič zadovoljni ker se hoče poročiti tam s tujko. Francelj Smoletov je prišel menda pred včerajšnjim na dopust. Prašaš kaj je s černjačem on je bil do sedaj v bolnišnici na Ogerskem, sedaj je pa že šel v oficirsko šolo. Pred včerajšnjim smo dobili nekaj dežja saj je bilo že vse rumeno danes je pa zelo soparno morda bo zopet. Spomniti Te moram na današnji praznik Sv Peter + Pavel v naši fari je žegnanje ampak je slabo in ni nič krofov in ancatov. Sušnikov Albin je tudi doma. Drugače vse po navadi pozdrave od šembreka Jesiha in drugih Mnogo pozdravov od Nas Pismo je napisano v vzorni, kaligrafski pisavi tete Minke (por. Večerin), tudi oblika je vzorna, slovnica precej dobra, manjka le kakšno ločilo, skladnja primerna, v razliko od pisem starejših generacij. Očitno se je v času okoli preloma stoletja nivo osnovnošolske izobrazbe znatno povišal, pa tudi dalj časa so hodili v šolo. Navajam prepis teksta z razglednice, nam vsem dobro znane fotografije obeh Suhadolčevih hiš v Zeleni jami, in dveh kartic. Prvo je gotovo napisal Anton Suhadolc (1861) lastnoročno in je edina ohranjena kartica z njegovo 114 pisavo. V tekstu inž. A.S. pravi, da je od očeta k vojakom dobil le eno pismo (kartico). Drugo je pisala, kot tudi skoraj vsa pisma, teta Minka. Datum na poštnem žigu nečitljiv. An Herrn Anton Suhadolc, Einj. Freiw. Abteilung Judenburg. Dragi brat! Karte, katere si nam pisal, eno ta 15. in eno 17 smo dobili obe 20. 7. zavojček si dobil, in za druge stvari si pisal, da si dobil a za čevlje nisi nič pisal, ali si pozabil napisat ali jih nisi dobil odpiši nam hitro. V parih dneh bodemo mogli oddati kuhinski kotel v Ljubljani so že vsi oddali. Pozdrav od staršev in sestre. Na sprednji strani kartice je delno preko fotografije še tole: Naša trta ima precej velike in lepe grozde, ako bo dozorel Ti ga bom že poslala. Mnogo pozdravov od sorodnikov Perilo lahko pošlješ. Pozdrav Sila Tone kako se kaj imaš dobro bolj slab doma je blo bolj lušno dobro se imej pa kmalo domov pridi te pozdravljam G. Johann A. Suhadolc k.k.17 Judenburg Dragi Tone naznanim da grem u nedela 22. bode od Franceljna poroka ?? čebi prišel povem da ne boš. piške dobimo pri glih 10. pridi da napravimo (druga stran) Zmacelnom smo še zmerom glih. Tone pride nadopust ?? Lepo večkrat dež in mraz. Colja je bil zadovolen al si dobil paket in 10K? nisi ni povedal pri Jakli(?) te puste pozdravit Zdravi smo Hvala krompir smo vsadili Wolf ti je ušel zdei nimaš kine(?). Za ?? sem dobil 1500 Kron pri guni Hosti sem kupil tisti svet 300 K pozdrav An. S. Dragi Anton! 115 Tvoje pismo smo prejeli. Jesih je prinesel Tebi vse v redu. Kordinovem Tonetu pa ni izročil tistih deset kron katere smo mu dali in gori napisali za Kordinovega. Jesih je gotovo pozabil na tisti denar. Veš nam je nerodno, ker pravijo Kordinov da je Tone pisal že 2 da ni prejel denarja. Danes bo mama poslala denar za stanovanje pišeš tako nič ali kaj rabiš ali ne in paket Ti tudi pošljemo. Včeraj je ata šel po vino na štajersko. V zgornjem levem kotu pripis Dane Ti pošljemo 2p. nogavic. sedaj smo že dolgo brez vina samo mošt tudi tistega smo veliko prodali. Na dopustu je Smoletov Lojze in g. Dolničar. černač se pa počasi pobira (?). Zadnjič si omenil zaradi nogavic saj jih moraš imeti 6 parov zimskih Te pozdravljamo Vsi Dokumenti in fotografije Iz časa vojskovanja inž. A.S. je ohranjenih mnogo dokumentov in precej fotografij, kar kaže na to, da so imeli "kanclajfuksi"verjetno časa na pretek. 1. Notes z osnutki pisem iz Judenburga iz leta 1916. 2. Notes s knjigovodstvom prejemkov in izdatkov marec - junij 1916 in nekaj osnutkov pisem. 3. Notes, na eni strani vprašanja iz vojaških veščin, na drugi strani verjetno zapiski predavanj pri vojakih. Notes malo požrt od črvov. Verjetno uporabljan v vojaški oficirski šoli v Gradcu. Prav ta notes omenja inž. A.S. v tekstu. Pozneje ga je stara mama uporabljala za vpisovanje dolžnikov v njeni špeceriji. 116 4. Evidenčna pisarna K. u. k.pp. 17 (Ta podatek je v slovenščini!!). Nekakšen evidenčni listek inž. A.S. 5. Bescheinigung, verjetno napotilo kot posledica zdravniškega pregleda, na katerem je bil (prej ali slej) oproščen nošenja orožja, ne pa vojaške obveznosti; v Judenburgu dne 15. dec. 1916. Primerjaj tekst. 6. Strafprotokollauszug. Izvleček iz knjige kazni K. und K. Infanterie- Regiment "Kronprinz" Nr. 17, ki pravi, da ni za Antona Suhadolca (inž.) vpisana nobena kazen. To potrdilo seveda ne ustreza resnici, kot se vidi iz teksta. Potrdilo izdano 23. aprila 1918, ko so inž. A.S. premestili iz Judenburga v Sarajevo. 7. Konduitenliste. Istega dne kot predhodni dokument je bil izdan ta, ki ga je razumeti kot nekakšno karakteristiko. Piše, da je bil A.S. "Diensteifrig", torej pri delu prizadeven. 8. Formular, ki ga je febr. 1918 izpolnila komanda 17. polka v Judenburgu. Med drugim piše šehr eissig und verwendbar". 9. Dokument, ki ga je izdal oddelek za superarbitražo 17. pešpolka. V njem je popisana vojaška zgodovina inž. A.S. Od 5. 7. 1916 do 13. 9. 1916 je bil enoletni prostovoljec v pešadiji, nakar je bil izvzet iz borbenih formacij. Večkrat pregledan na komisijah. Dodeljen v rezervo brez orožja. Je 20. 12. 1917 uspešno zaključil (nekje piše z odliko) oficirsko šolo v Gradcu. Dokument izdan v Judenburgu 24. aprila 1918. Oficirskega čina pa v avstrijski vojski ni dobil. 10. Oprostilni list. Poveljništvo 17. pešpolka (očitno dediča 17. pešpolka iz avstrijskih časov) države Srbov, Hrvatov in Slovencev odpušča z dnem 21. listopada 1918 Antona Suhadolca iz vojaške službe. 117 11. Razglednica Judenburga iz tistih časov. 12. Razglednica, karikatura, izdelek kiparja Dolinarja, v kateri je upodobil vojaško pisarno v Judenburgu. Inž. A.S. je morda tisti, ki ga je pozneje inž. A.S. opremil s številko 9. 13. Razglednica, na kateri je fotografirana pisarna v Judenburgu leta 1916. Na hrbtni strani je tekst dopisnice, ki jo je inž. A.S. pisal domov 27. 11. 1916.. 14. Fotografija vojaške pisarne iz Judenburga iz leta 1917, po navedbah inž. A.S. 15. 2 enaki fotografiji štirih vojakov. Na levi je inž. A.S., na desni pa inž. Stanko Bloudek. 16. Dve enaki fotografiji nalepljeni na karton, inž. A.S. v uniformi s sabljo, posneti leta 1917, ko je bil inž. A.S. na dopustu v Ljubljani. 17. Fotografija nalepljena na karton, inž. A.S. v vojaškem plašču s sabljo, fotografirano v Ljubljani leta 1918, po podatkih, napisanih na fotografiji, z roko inž. A.S. 118