Stric Tone (ing. Anton Suhadolc) je s svojimi spomini zapustil dragoceno
zapuščino. Večino njegovih zapiskov in ostalega gradiva je pregledal in uredil
njegov sin Tone (dr. Anton Suhadolc). Zapisoval je v računalniško datoteko s
programom TeX. Ta zapis ni neposredno berljiv z MS Wordom in ga je zato težko
pretvarjati.
Večina teh zapiskov je zanimiva ne le ožjim sorodnikom. Zato sem se
odločil, da vsaj izbrana poglavja objavim s sodobnimi pripomočki.
V doslej pretvorjenem besedilu je še veliko stranskih učinkov konverzije in
jih bom skušal postopoma odpravljati. Obenem si bom dovolil oblikovnih
prirejanj, zlasti vključevanju navzkrižnih povezav in vstavljanju fotografij in
kopij originalov.
Spomini ing.
Antona Suhadolca
Iz rokopisa prepisal in uredil dr. Anton Suhadolc
Ljubljana 1997
Anton Suhadolc * 31.05.1861, Dobrova 35, (njegovi starši: Matija Suhadolc in Ana Bergant) = 06.07.1891, v Trnovo, Marija Frančiška Peruzzi, *
28.01.1873, Krakovo, Trnovo, Ljubljana, (njeni starši: Martin Peruzzi in Frančiška Marovt) + 08.11.1964, Ljubljana, buried
11.11.1964, Ljubljana, Sv. Križ. Anton +
26.08.1923, Udmat, Zelena jama 50, buried 28.08.1923, Ljubljana, Sv. Križ.
Otroci:
i Jakob Suhadolc * 25.07.1892, Ljubljana, + 08.01.1903, Ljubljana.ii Feliks Suhadolc * 28.11.1893, Ljubljana, + 21.03.1909, Ljubljana, buried Ljubljana, Sv. Križ. iii Stanislav Suhadolc * 10.09.1895, Ljubljana, + 11.06.1897, Ljubljana.iv Polona Suhadolc * ~1896, Ljubljana, + ~1897, Ljubljana.v Anton Suhadolc * 02.07.1897, Ljubljana, = 14.09.1924, v Ljubljana, Sv. Peter, Nataša Sartori, * 16.01.1904, Uhanje, Ustje, (njeni starši: Franc Sartori in Terezija Vidrih) + 12.01.2001, Ljubljana. Anton + 14.03.1983, Ljubljanavi Marija Suhadolc * 10.04.1899, Ljubljana, = 26.02.1922, v Ljubljana, Sv. Peter, Rudolf Večerin, * 02.04.1891, Ljubljana, (njegovi starši: Nikolaj Večerin in Antonija Lotrič) + 12.04.1974, Marija + 12.11.1989, Ljubljana vii Angela Suhadolc * ~1900, Ljubljana, + ~1902, Ljubljanaviii Antonija Suhadolc * ~1901, Ljubljana, + ~1901, Ljubljana.ix Gabrijela Suhadolc * 15.02.1903, Ljubljana, + 07.03.1904, Ljubljana.x Ciril Suhadolc * ~1905, Ljubljana, + ~1909, Ljubljana.xi Vinko Suhadolc * 20.01.1905, Ljubljana, + 20.05.1905, Ljubljana.xii Rajko Suhadolc * 30.07.1907, Ljubljana, + ~1908, Ljubljana.xiii Feliks Suhadolc * 24.03.1909, Ljubljana, + 02.02.1913, Ljubljana.xiv Ana Suhadolc * 18.09.1916, Udmat, Zelena jama 50, = 26.12.1939, v Sv. Družina, Lj., Herbert Hawlina, * 30.05.1914, Tržič, (njegovi starši: Otto Hawlina in Ana Friderika Pollak) + 13.11.1988, Ljubljana, Ana + 22.09.1986, Ljubljana
i Jakob Suhadolc * 25.07.1892, Ljubljana, + 08.01.1903, Ljubljana.ii Feliks Suhadolc * 28.11.1893, Ljubljana, + 21.03.1909, Ljubljana, buried Ljubljana, Sv. Križ. iii Stanislav Suhadolc * 10.09.1895, Ljubljana, + 11.06.1897, Ljubljana.iv Polona Suhadolc * ~1896, Ljubljana, + ~1897, Ljubljana.v Anton Suhadolc * 02.07.1897, Ljubljana, = 14.09.1924, v Ljubljana, Sv. Peter, Nataša Sartori, * 16.01.1904, Uhanje, Ustje, (njeni starši: Franc Sartori in Terezija Vidrih) + 12.01.2001, Ljubljana. Anton + 14.03.1983, Ljubljanavi Marija Suhadolc * 10.04.1899, Ljubljana, = 26.02.1922, v Ljubljana, Sv. Peter, Rudolf Večerin, * 02.04.1891, Ljubljana, (njegovi starši: Nikolaj Večerin in Antonija Lotrič) + 12.04.1974, Marija + 12.11.1989, Ljubljana vii Angela Suhadolc * ~1900, Ljubljana, + ~1902, Ljubljanaviii Antonija Suhadolc * ~1901, Ljubljana, + ~1901, Ljubljana.ix Gabrijela Suhadolc * 15.02.1903, Ljubljana, + 07.03.1904, Ljubljana.x Ciril Suhadolc * ~1905, Ljubljana, + ~1909, Ljubljana.xi Vinko Suhadolc * 20.01.1905, Ljubljana, + 20.05.1905, Ljubljana.xii Rajko Suhadolc * 30.07.1907, Ljubljana, + ~1908, Ljubljana.xiii Feliks Suhadolc * 24.03.1909, Ljubljana, + 02.02.1913, Ljubljana.xiv Ana Suhadolc * 18.09.1916, Udmat, Zelena jama 50, = 26.12.1939, v Sv. Družina, Lj., Herbert Hawlina, * 30.05.1914, Tržič, (njegovi starši: Otto Hawlina in Ana Friderika Pollak) + 13.11.1988, Ljubljana, Ana + 22.09.1986, Ljubljana
UVOD
Pred nekaj leti sem prejel od sestre Andreje rokopise, ki jih je spisal naš
oče ing. Anton Suhadolc. Obsegali so 21 zvezkov. Vsak zvezek sestoji iz 10
dvojnih pol, večinoma visokega kara, tj. vsak obsega 40 strani. Zvezki so
numerirani. Zvezki od 1 do 6 so avtobiografske narave. Na koncu zvezka 6 piše,
da je zvezkov 7 in obsegajo toliko in
toliko strani. Ali gre za očetovo napako, kar se mi zdi najbolj verjetno, ali
za kakšen izgubljen zvezek, zaenkrat ne morem reči. Zvezka 7 in 8 manjkata. Morda je v enem popisal svoje
sodelovanje s prof. Plečnikom, ki je izšlo v knjigi Plečnik in jaz; v drugem je
morda popisal doživljaje v času, ko je bil partizan na Kočevskem in Dolenjskem.
Ta del je oče sam natipkal in imam tudi to tipkano verzijo. Ta tekst je izšel v
knjigi Pri partizanih.
Ostali zvezki, od 9 do 23, popisujejo strokovna dela, ki jih je oče v
svojem izredno delavnem in plodnem življenju izvedel. Ta bodo, vsaj upam,
obdelana v prihodnjih letih in zbrana v posebni knjižici. Spodnji komentarji se
zato nanašajo le na prvih 6 zvezkov rokopisa in na partizanski dnevnik.
Vsaka stran rokopisa je z navpično črto s svinčnikom razdeljena na širše in
ožje polje. Na širšem teče pripoved, na ožjem pa so dodatki in komentarji k
pripovedi. Nekateri zvezki skoraj nimajo komentarjev na ožjem delu, drugi jih
imajo tudi do 1/3 osnovnega teksta. Pri prepisovanju rokopisa v računalnik je
bila največja težava velika stopnja nečitljivosti rokopisa.
Pri prepisovanju sem se v začetku držal dobesedno originala, dodal kvečjemu
manjkajoča ločila. Če besede nisem mogel razvozlati (kar je najpogosteje pri
priimkih meni neznanih oseb), sem na ustreznem mestu napisal pikice in vprašaj.
Na dveh mestih nisem mogel prebrati kar celega stavka. Popravil sem nekatere
domnevne napake pri pisanju. Pozneje sem prepis predelal za boljšo razumljivost
takole. Večino neprebranih besed sem nadomestil s smiselnimi besedami,
nebistvena neprebrana imena izpustil, očitne slovnične napake in lapsuse kalami
popravil. Ponekod sem še pustil pikice, če je neprebrana beseda morda pomembna.
Seveda bom ohranil nepopravljeno dobesedno prepisano verzijo, če bo kdo želel
prepis izpopolniti. Komentarje na ožjem delu listov sem smiselno vključil v
glavno pripoved. Nemške stavke, ki jih ni malo, sem prevedel v opombah pod
črto. Smiselno bi bilo dodati tudi vsebinske pripombe k nekaterim trditvam ali
dopolnila, podatke o nekaterih obravnavanih temah, ki so nastali po pisanju
rokopisa, tj. po letu 1976, ko je bil rokopis verjetno narejen in ni bil več
dopolnjevan. Tega dela se zaenkrat še ne morem lotiti. Rokopisno snov sem po
svojem preudarku zaradi preglednosti razdelil na poglavja, ki zajemajo smiselno
povezane vsebinske enote.
Vsebino prvih 6 zvezkov bi se moglo razdeliti grobo na tri sklope. Prvi
zajema popisovanje razmer, prebivalcev in usod v Zeleni jami, popise učiteljev
in sošolcev in njihovih usod. Ta del je morda zanimiv za širšo javnost,
predvsem sociologe ali entnografe itd. Drugi sklop je opis življenja očetove
rodbine, nas, njegovih otrok itd. Tretji sklop, ki predstavlja majhen del
celotnega rokopisa, je izrazito osebne narave in bi ga kazalo pri predstavitvi
teksta širši javnosti spustiti. Na take stvari bo treba še počakati. Vsakemu
poglavju sem dodal spisek dokumentov in fotografij, ki se nanašajo na ta čas
ali osebe iz opisovanega časa. Ti spiski niso popolni, verjetno se bo našlo še
kaj gradiva, ki ga je oče zapustil in ni bil uničen. Poglavjem prilagam tudi
kopije nekaterih navedenih dokumentov in fotografij. Dokumente in fotografije
iz starejšega časa, ki ga spomini ne pokrivajo, sem obdelal v posebni knjižici
Dokumenti sorodnikov in znancev.
Morda je treba dodati manjša pojasnila. Pred ime Anton inž. Antona
Suhadolca (roj. 1897) sem dosledno dodajal naziv inž. Pred ime starega očeta
Antona (roj. 1861) ničesar ne pišem, izjemoma navajam letnico rojstva, pred ime
Antona (roj. 1935) pa postavljam kratico dr., da pri manj poučenem bralcu ne bi
prišlo do zamenjave.
V organizaciji knjige je nedoslednost: opis časa med 2. svetovno vojno je
zajet v 9. poglavju, razen dnevnika, ki ga je pisal inž. A.S. pri partizanih.
Ta je v 13. poglavju.
Čas sodelovanja s Plečnikom spada v 9. poglavje. Ta čas je v spominih bolj
skopo obdelan, ker je podrobno obdelan v knjigi Plečnik in jaz. Tam je ponatisnjeno
verjetno vse gradivo, dokumenti in fotografije, iz tistega časa. Zato tega
materiala ne bom vključil v knjigo. Seveda je treba smatrati knjigo Plečnik in
jaz kot sestavni del te knjige (dodatek poglavju 8).
V Ljubljani, v letih 1997 in 1998. dr.
Anton Suhadolc
Pričujoča verzija spominov inž. A.S. je nepopolna, namenjena splošni
publiki. Iz originalnega teksta sta spuščeni poglavje o tujkah, ki ne spada v
spomine, poglavje o otrocih inž. A.S., iz nekaterih poglavij pa so spuščeni
pasusi, preveč osebnega značaja in nepomembni sicer, in nekateri stavki, ki bi
si jih mogel kdo od sorodnikov razlagati kot žalitev. Debatam iz takega naslova
sem se želel izogniti.
dr. Anton Suhadolc
Rana mladost
Kaj še vem iz mojega, dokaj pestrega življenja.
Rojen sem bil v Ljubljani na Sv. Martina cesti v severnem podstrešnem
stanovanju hiše št. 13. Moj oče Anton je bil rojen 1861. leta očetu Matiji pri
Mostarju na Dobrovi pri Ljubljani. Moja mati Marija rojena Peruzzi je bila
rojena leta 1873 očetu Martinu v Ljubljani.
Najdalje sega moj spomin, ko sem bil star okoli 2 leti, ko me je imela mama
v naročju pri zakurjenem štedilniku v kuhinji nove hiše Zelena Jama št. 50.
Mislim, da je mama hotela peči krompir. Najdaljnji spomin seže v mojo starost
3-4 leta, ko sem imel pljučnico. Vem, da je bilo okoli mene dosti mandeljev in
sladkega belo rdečega pšena, ki so ga otroci radi jemali proti glistam. Potem
vem, da sta me brata Jaka in Feliks nosila štuporamo, ker sem že okreval. Do
vstopa v šolo in še nekaj časa naprej vem, da je bilo naše največje igrišče
resnična zelena jama, ki je bila izkopana za nasip južne železnice. Približno
okolico te jame sem tu poleg narisal.
Dolga je bila gotovo 150 m, široka na širšem delu pa okoli
30-40 metrov. Dno ni bilo ravno, iz njega so štrlele tu in tam skale, do koder
so jemali gramoz. Cela zelena jama je bila po vseh ploskvah poraščena s travo,
tako da sta mogla vahtarjev Pepe in Lojze pasti kravo. Vendar so bila tla slabo
poraščena zavolj skal, zapadni breg pa so z južne strani zasipali z raznimi
odpadki in gruščem. Zlasti se je jama občutno zmanjšala z lešom in rdečo Slika
1.1: Približna skica Zelene jame zemljo, ki so jo
pripeljali iz kemične tovarne. Bila je skoro povsem zasuta, ko sem bil star
okoli 13 let. Za čas moje rane mladosti je bil to neorganiziran, največji
"športni" prostor. Otroci in fantje raznih starosti iz raznih
bližnjih krajev so prihajali v to jamo, kjer je bilo na pretek prostora za
najrazličnejše igre. Večkrat so odmevali mali možnarji, ki smo si jih sami
pripravili, otroci namreč. Kadar so pripeljali na zapadni breg leš, smo s poti
skakali vanj in bili vsi sajasti. Tudi žogo smo brcali. Vojaki so se v jamo
hodili učit trobiti in bobnati. Nekoč so vojaki napravili v jami veliko krušno
peč. Takrat in morda pozneje smo spoznali komis, cvibak in paketke stisnjene
sladke kave, ki smo jo prav posebno cenili. Zahajali so v jamo v večernih urah
tudi fantje, zlasti vojaki s svojimi izbrankami.
Glede živalstva, ki se je pojavilo v Zeleni jami, nismo bili hudo
prizanesljivi. Tam so živeli kuščarji, martinčki, murni, čmrlji, časih tudi kak
slepec in žabe. Murni so živeli v tesnih luknjah. Izvabili smo jih iz lukenj z
besedami: "murn, murn pridi ven, če ne bom tvoje matere hišo podrl".
Obenem smo bezali v luknjo s primerno slamico. Kuščarji so bili urni in ga je
bilo težko ujeti. če pa smo ga ujeli, je zgubil najmanj rep. živeli so v
skalovju, ki je bilo v jami. Gnezda čmrljev so bila na pobočju železnice. če smo
zalotili njegovo bivališče, je bil konec njegovega satja. Tam je bilo vedno
malo medu. Moj 9 brat Feliks se je rad igral z žabami in jih je napikoval, da
je pršilo iz njih. Krave, ki so se pasle v jami, so puščale za seboj odpadke,
podobne nizki kaloti. Feliks je šel po nekaj dneh nad te kalote in našel vedno
v odpadku hrošča, ki se je imenoval govnjač, nemško Dreckkafer. Ni mu bilo
dobro. Na bregu proti progi so rastle kislice, ki smo jih zelo radi jedli. Ko
smo hodili ob žitnih poljih, smo zatikali klas pod srajco v zapestju. Ko si
hodil, je klas zlezel do pazduhe. škode na poljih sicer nismo delali, le če je
šlo za lep mak ali kokolj smo šli po njega. Na polju, kjer je rasla repa, je
marsiktero pobrala žetev naših krepkih zob. Da bi kje rabutali sadje, pa res ne
vem, menda ne. Radi smo polagali manjše kamne na tirnice in potem opazovali
ostanke, ko je šel preko njih vlak ali samo voz. Pri nas doma kruha nismo
stradali, akoravno ga ni bilo prve čase preveč. če pa smo prišli s pajdaši
skupaj, pa je nekdo imel kos kruha v roki, smo okoli njega moledovali za
"en kec". Tuj kruh je bil vedno boljši kot domač.
Na polju blizu kmeta Dovča je stalo večje poslopje, ki smo mu rekli
"Koleraspital". To poslopje, ki ni bilo majhno, so postavili, ko je v
Ljubljani razsajala kolera. Pozneje, ko je nevarnost kolere minila, so to
poslopje rabili za vojašnico. Kolikor vem, so bili tam nastanjeni oddelki polka
Janezov, Regiment št. 17. Tja smo kot otroci hodili po star kumis in
prepečenec. Časih smo še kar dobili blaga, časih pa tudi nič. Kaj so s tem
pozneje napravili ne vem, podrli ga menda niso.
V prve hiše v Zeleni jami so se nastanili razni manjvredni ljudje tako, da
je za mojih mladih let bila Zelena jama kot jama in kot naselbina na zelo
slabem glasu in sem se večkrat sramoval, da sem tam doma. Pri nas doma je bil
samo oče v službi, zato so šli otroci po raznih krajih, zlasti v Zeleno jamo,
nabirat odpadno železo, kosti, krpe in to prodajali cunjarju. Tudi zelišča smo
nabirali, zlasti rman. Kadar nam je bilo zelene jame zadosti, smo krenili po
poljih, saj je bila naša najbližja okolica poljedelska. Zašli smo zelo radi v
Taškarjev boršt, ki je ležal v podaljšku Kavčičeve ulice, nekako 50x200m. Tu je
bilo dovolj prostora za razne igre, tudi za pištole. Tja so hodili razni ljudje
v razne svrhe. Sem pa tja smo odšli tudi v oddaljen Boharjev boršt, ki je bil
blizu vojaškega vežbališča. Taškarjev boršt je padel takrat, ko so urejali v
Ljubljani prvo letališče. Moji pajdaši do nekako 14 let so bili Franek in Lojze
Smole, France Velkavrh, Lojze Jesih, in še nekateri, ki so prihajali iz
soseščine, kot Tone Majcen in Maks Smrdu. Za moje podvige v zeleni jami in
drugod je bilo včasih kreganje, večkrat tudi tepenje. Pajdaš je bil tudi Hans
Herič in Janez Kordin, ki je stanoval z materjo v naši hiši, ki je bila
kupljena, njihovo stanovanje pa je naredil moj oče. Moj oče je bil od leta 1890
do 1907 uslužbenec Južne železnice, vendar je šel predčasno v pokoj. Moja mama
je bila doma, ne v službi in je pomagala raznim ljudem s pranjem in likanjem perila,
pomagala žeti. Ko sem bil še mlad vem, da je mama hodila občas na licitacije,
ki so se vršile v Kranjski hranilnici. Občasno je jemala s seboj kolikor toliko
odrasle otroke, da so mogli pomagati mami spraviti nakupljeno, največkrat že
nošeno blago in obleke. Največ se je zanimala za belo perilo, pa tudi druge
stvari, ure, zlatnino in knjige je kupila na licitanti, če so se ji zdele
vredne. Zelo se je zanimala za šivalne stroje, kjerkoli so bili naprodaj,
seveda stare. če jim je kaj manjkalo, je poklicala našega botra krojača Janeza
Erklavca, ki je imel hišo v Mostah. On se je s šivalnim strojem ukvarjal toliko
časa, da je stekel. Potem je šel v prodajo. Noben stroj ni ostal doma. Mama je
dobila okoli leta 1906 pravico na špecerijo in prodajo vina na drobno čez
cesto. Te stvari so bile zelo preprosto vodene in niso prinesle Bog ve
kolikšnega uspeha, zato se je šla mama učit babištva, kar ji je prineslo
toliko, da je kupila Kurentovo hišo, kjer je potem stanovala moja sestra Minka.
Sploh moji mami ni bilo do domačega dela in obrti; ona je rada kupčevala s
čemerkoli, samo, da je neslo. Prodane stvari so pokupili sosedje in še kdo. Ona
je imela mislim dva razreda ljudske šole v Tomišlju, je komaj dobro pisala, a
bila je zelo bistra in jo je malokdo speljal na led. Mama je imela 11 otrok,
vendar so tako pomirali, da ni bilo doma nikoli več kot 3-4 otrok. Otroci so
bili Jaka, Feliks, Stanko, Tone, Marija, Gabriela, Vinko, Tončka, Rajko, mali
Feliks in končno Ančka. Feliks je bil izboren risar in je umrl leta 1909, 16
let star, na posledicah slabo operiranega slepiča. Hodil je nazadnje v realko
in se ga zelo dobro spominjam. Sva se večkrat pretepala, seveda sem jaz
potegnil slab konec. On je bil lep visok fant z resnim pogledom in se je rad
igral. Oče ga na splošno ni maral, bil je velikokrat tepen, mislim časih tudi
brez potrebe, ker je on do svoje zrelosti v posteljo močil. Od njegovih šolskih
risarij je še nekaj ostalo, ostale pa so tudi 4 skicirke. Ostala je tudi šolska
fotografija iz 4. razreda ljudska šole in iz 2. realke. Jaka je umrl za
meningitisom, ko je bil v 2. razredu ljudske šole. Mama je vedno žalovala za
zgubljenim otrokom, najbolj pa za Jakatom, ki je bil tako priden, kakor je
večkrat rekla.
Kar je tikalo umivanja je bilo pri nas vse zelo skromno. Zlasti do takrat,
ko smo začeli hoditi v šolo. Mama je večkrat rekla, umazan si tako, da se ti bo
umazanija začela lupiti. Ali - imaš tako umazana ušesa, da bi ti tam lahko
zasejali repo. Vzrok je bil zanikrnost otrok in pomanjkanje prilike za umivanje
in pomanjkanje vode. To smo morali vedno od nekod prinašati. Ali iz dvorišča
ali iz hiše št. 2. Tople vode pa je bilo le v kotličku štedilnika. Česali so
nas le odrasli. Oče je hodil, kolikor vem, k "Elefantu", kjer je bil
"Dampfbad". Za mamo prav nič ne vem, kako se je čedila, verjetno
takrat, ko smo spali. Poleti nas je mama vzela s seboj, ko je šla izpirat
perilo na Ljubljanico. Tam smo se očedili poleti. Kako je bilo s spodnjim
perilom ne vem, v zgodnji mladosti ga nismo imeli, potem pa nič prida razen srajc.
Ko sem šel k birmi, sem imel preklane gate in sem s takimi spal pri
škafarjevih. Na dan birme je grozno deževalo in nisem mogel domov. Zvečer smo
šli v gostilno, ki je bila poleg Škafarjevih. Tam so posadili mene k eni mizi,
pri drugi pa so sedeli Škafar in njegova žena ter moj po pol stric Peruzzi
Svetoslav, znani kipar. O čem so se pogovarjali, ne vem in tudi ne vem, ali so
meni dali piti ali jesti. V ponedeljek je bilo lepo in sem šel domov sam. Nesel
sem darove, ki so bili cekin za 10 kron in precej medičarskega peciva. Z bratom
Feliksom sva šla s tem pecivom v podstrešno sobico in sva tam s tem pecivom
balinala. Toliko nam je bilo do tega peciva. Otročje bogoskrunstvo. Igrati se s
kruhom.
Pozneje, ko so se naši starši zlasti oče skregali s Škafarjevimi, so tem
vrnili cekin, ki sem ga dobil pri birmi. Preproščina!
Močil je Feliks zaradi napake pri rojstvu in on ni bil zato nič kriv. Oče
pa je mislil, da je to Feliksova malomarnost in ga ni rad videl. Zaradi močenja
je moral Feliks večkrat spati v kuhinji pod mizo, poleti pa večkrat na
podstrešju.
Feliks ni maral navadnega šolanja, on je le rad risal in sanjal o
akademiji. Ker ni maral navadne šole, je večkrat padel, kar je očeta stalo 20
goldinarjev, on pa je imel le 30 goldinarjev plače. Tudi zaradi tega je bil
Feliks v nemilosti pri očetu.
Dokumenti in fotografije
1. Rojstni in krstni list z
dne 5. julija 1908, izdan od Mestnega župnega urada sv. Petra v Ljubljani, na
katerem piše, da je bil Anton krščen dne 5. julija 1897, krstitelj je bil
Mihael Bukovec. V dokumentu je priimek napisan v verziji Suhadolec.
2. Svedočba o cepljenih
osepnicah z dne 11. avgusta 1898. Izpolnjena je le stran formularja v
slovenščini, na drugi strani nemška verzija ni izpolnjena. Ali smemo to in
druga podobna dejstva interpretirati kot enakopravnost slovenščine v javni rabi
v rajnki Avstriji?
3. 3 enake razglednice obeh
Suhadolčevih hiš v Zeleni jami in ena spodnja polovica take razglednice, ki je
izstrižena in porisana kot igralna karta kara as.
4. Ista razglednica kot
zgoraj, verjetno poslana v pismu družini Ambrož v Kenosho. Kartico je prinesla
nazaj bodisi Ana Zabukovec, bodisi jo je 13 poslala Theresa Ambrož. Na prednji
strani piše: Matija Paulič Zelena jama. To bo verjetno pozdrav od Pavličevih
Ambroževim. Nato datum in živjo Ambrož pozdravi tudi Francelnove hčere A S
(Gotovo je mislil Marijo in Francko, ki sta šli v Ameriko k Heleni Ambrož roj.
Suhadolc okoli leta 1905.) Na spodnjem delu slike, kjer stojijo pred
Suhadolčevo hišo ljudje, je pojasnilo o identiteti: skrajna leva je Marija
Peruzzi poročena Suhadolc, naslednja oseba ni identičirana, naslednja je, a ne
znam zanesljivo prečitati, moški je Peruci (morda Martin ali kakšen mlajši sin
ali nečak), otrok in dva moška med vrati nista identičirana, nato Anton
Suhadolc in Feliks, tedaj že pokojni, kartica je bila glede na datum pisana
leta 1909. Na zadnji strani piše: Dragi Prijatelj! Najprej Te pozdravljamo vsi
cela družina Suhadolc Prisrčno se zahvalim za pozdrav katerega, smo z veseljem
sprejeli. Zelo nas tudi veseli, ker sem slišal, da prideš drugo leto pogledat
nekdanjo Kranjsko deželo. Nožiček Ti pošljem če Ti bo všeč Prosim zadovoljen Ti
bodi, dokler ne bo več. Zaspom Ti dam en par svalčic. Končno pozdravljam vso
družino skupaj A.Suhadolc sin M.Suhadolc hči Suhadolc Marija pezionist A.
Suhadolc Triletni Feliks sinček Očitno enega stavka ne razumem dobro. Beseda
Zaspom je morda lapsus, za spomin. Ene besede pod podpisom Marije Suhadolc ne
znam prečitati. Pisava se zdi od tete Minke, tu M. Suhadolc, hči. Feliks mora
biti mlajši Feliks, ki je umrl zelo mlad.
5. 2 enaki uokvirjeni
fotografiji Rajkota Suhadolc na parah.
6. Fotografija učencev 4.
razreda osnovne šole. Na fotografiji je Feliks, leta 1903.
7. Fotografija 2. razreda
realke iz leta 1906; na fotografiji je Feliks Suhadolc.
Kje
so od 8 do 13?
14 Podatki o ljudeh na fotografijah in datumi slik so napisani s
pisavo inž. A.S., verjetno tedaj, ko je pisal spomine.
Moji starši
Od mamine mladosti vem pravzaprav malo. Njena mati Maroltova iz Stare
šrange je umrla, ko je bilo mami 2 leti. Rojena je bila v Ljubljani v Trnovem,
od koder je prišla v Lipe 1, kjer si je oče Martin postavil enonadstropno hišo
in pričel kmetovati, akoravno je imel maturo in dve leti tehnike na Dunaju.
Mama je imela še eno sestro Franco, ki je bila poročena pri Mokarju na Ižanski
cesti, pisala se je Vidmar. Njen mož je bil nasilnež, ženo pretepal dokler ni
še mlada umrla za jetiko. Enkrat sem šel z mamo, ko je Francka ležala na
poslednji postelji. Imela je tri otroke, 2 deklici in 1 sina. Dekleti sta
mislim neomoženi in že zdavnaj umrli, sin je pa še danes živ na posestvu. Moja
mama je potem dobila mačeho iz Roba doma, nakar se je materi življenje
spremenilo v trpljenje. Ko je nekoliko odrasla, je delala najrazličnejša dela,
pasla je tudi krave. Takrat so Morostarji mnogo trpeli od povodnji. Nekega dne
je varvala kotel, kjer so kuhali za živino. Trudna se je položila na tla in
zaspala. Ogorek je padel na njeno obleko in se je po enem stegnu hudo opekla.
Tako je prevzela njena teta Meta iz Tomišlja in jo je dodobro pozdravila,
vendar so brazgotine za vedno ostale. Oče jo je poslal v ljudsko šolo v
Tomišelj, kjer je pri nekih ljudeh stanovala. Naredila je 2 razreda. Potem ne
vem točno, kako se je razvijalo njeno življenje na Lipah. Vem le to, da je šla
mlada služit, nazadnje tudi v Trst, kjer je bila pri nekem brivcu. Nekdo iz te
družine je nekaj hodil okrog nje, nakar je 15 16 pobegnila v Ljubljano. Mama je
bila lepa in ponosna žena in ni pustila, da bi se z njo kakorkoli kdo igral. Tu
in potem pri Luschilzkyjevih se je nabrala nekaj italijanskih besed, ki jih je
sem in tja uporabljala.
Oče Martin Peruzzi je bil sin organista na Brezovici. Ta je ostal tu od
francoske vojske. Moja mama mi je pripovedovala, da je bil Martinov oče neke
noči spal z ostalo vojsko blizu Brezovice. Naenkrat ga useka neka uš tako, da
se je zdramil. Začel je premišljevati o tem bornem vojaškem življenju in se
odstranil-pobegnil iz vojske in pozneje ostal na Brezovici.
Martin sam je bil tudi v samostanu, verjetno z Levstikom, s katerim sta se
pozneje zelo zbližala in je bil Levstik krstni boter njegovih otrok.
Martin je kot povedano prišel na Barje in tam tega raziskoval in tudi o
njem pisal v zadevni avstrijski časopis. Nekega dne je pri oranju našel
mostiščarski drevak, ki je v našem muzeju. Sploh je bil naobražen in je
verjetno delal za one, ki so hoteli živeti na Barju. Martina so za njegovo
delovanje v zadevi Barje počastili kasnejši Ljubljančani, ko so po njem
imenovali ulico Peruzzijev štradon. Levstik mu je rekel po domače Perutec.
Mislim da je s 16 leti mama dobila službo v tobačni tovarni v Ljubljani.
Stanovala je pri neki urejeni družini. Neko nedeljo, Belo nedeljo, verjetno
leta 1889 ali 1890, jo je peljala ta družina v gostilno pri Robežniku na
Tržaški cesti, kjer se je znašel tudi njen bodoči mož Anton Suhadolc. Plesala
sta, plesala, nakar se je vnela ljubezen, ki je končala s poroko leta 1891.
Verjetno bilo to pozimi leta 1891, ker se je istega leta meseca avgusta
poročila. Gostilna je bila pri Plevni, ne Robežnik. Nedelja je bila Bela
nedelja, katere se je mama z mešanimi čustvi vsako leto spominjala.
Stanovala sta najprej v Vodmatu, od tam sta prišla v železniško hišo, kjer
je stanoval tudi progovni mojster Luschilzky. Slika 2.1: Tloris prvotne
hiše Mislim, da je mama pri tej družini precej pomagala,
zlasti prala in likala. On se je imel za Nemca, akoravno je dobro govoril
slovensko, tudi družina. Otroci so se imeli za Nemce, eden od njih je študiral
na Dunaju in je obljubil biti za birmanskega botra za Feliksa, kar pa se mislim
ni zgodilo. Gospa je bila Italijanka. Imeli smo stike s to družino še potem, ko
smo bili v Zeleni jami. Moj oče pa je od njega večkrat dobil stare prage in
tračnice, ko je vedno kaj zidal. Od tam smo se preselili v Kržanovo hišo št. 13
na cesti sv. Martina, kjer sem bil jaz rojen.
Stvar glede stanovanj mojih staršev je drugačna kakor sem pozneje zvedel.
Bili smo najprej v Vodmatu, nato pri Kržanu in končno v železniški hiši poleg
rodbine Luschilzky. To sem sklepal, ker sem bil jaz rojen leta 1897 v Kržanovi
hiši, sestra Minka, ki je bila rojena leta 1899, pa je bila rojena v žel. hiši
poleg Luschilzkyjevih.
Leta 1900 smo se preselili v novo hišo v Zeleni jami št. 50. Mama je tu
živela trdo življenje. Obrti, otroci, časih siten mož tako, da smo bili otroci
zelo pomanjkljivo oblečeni in tudi umazani. Manjkalo ni bolh niti uši. Tloris
pritličja prvotne hiše je prikazan tu poleg. Bili sta dve enosobni stanovanji.
Mi smo zasedli vzhodni del. Zapadni del pa je začetkoma imel neki človek, ki se
je izselil, ko si je sam naredil hišo tudi v Zeleni jami. Potem smo oddajali to
stanovanje nekim Italijanom, zidarjem, ki so delali v Ljubljani. Moje 18
razmerje do njih je bilo prijateljsko, v kolikor smo se sploh mogli
sporazumeti. Ko smo dobili špecerijo, je bila zapadna soba prodajalna, v
prednjem južnem prostoru je bil vinotoč in trafika. Z nastopom teh dejavnosti
se je pustil oče upokojiti. Da smo imeli vsi z otroci vred z navedenimi
dejavnostmi mnogo dela, ni treba posebej poudarjati. Mama si je nakopala v
podstrešni sobici in v kleti razne stranke in osebe, ki so pri nas deloma tudi
bile na hrani.
Prav poseben človek, ki je pri nas s presledki večkrat stanoval, je bil
Jaka Brečko. Največkrat je bival v podstrešni sobi, potem menda v dvoriščni,
končno pa v nekem hlevčku na dvorišču. On je bil železniški delavec. V nedeljo
pa se je očistil, oblekel in bil pravi gospod na videz. Imel je trd klobuk,
palico in šel v nedeljo k škofovi maši.
On je pri nas stanoval in imel tudi hrano. Kar mu je od zneska za to
ostalo, je zapravil, zlasti pa zapil.
Brečko je bil večkrat središče druščine, ki se je zbrala v naši kuhinji. Tu
so peli, pili in ponujali vino na vse strani.
Zelo rad je imel natančno uro. Ko so enkrat pili v dvoriščni sobi, mu je
nekdo stadlal njegovo uro, češ, ne gre dobro. Takrat Brečko odpre vrata in
zaluča svojo uro na dvorišče.
Jaz sem bil zlasti ob nedeljah zelo rad pri njem v podstrešni sobi, kjer je
imel vedno zelo toplo. Naučil me je kvartati in kleti in še drugih stvari, ki
jih odraščajoči mora enkrat znati tako ali tako. Pri njem sem bral Z ognjem in
mečem. Takrat sem bil star 10-13 let.
Jaka je bil doma nekje od Zidanega mosta. Kot otrok je moral stradati,
potem ga je nesla pot v rudnike, na Hrvaško, nazadnje je končal v Ljubljani kot
žel. delavec. O njem bi lahko pripovedoval še in še.
Slika
2.2: Skica posesti v Zeleni jami
Še ko je bil v sobici v podstrešju, je tožil, da ga ena noga strašno boli
in da ponoči zaradi tega ne more spati. Stvar se je poslabšala, ko je stanoval
na dvorišču v nekem hlevčku. Potem je stanoval pri Galetovih, od koder je šel v
bolnico in v smrt. Zadnja leta, ko sem ga še videval, je bil že beden po obleki
in po izgledu.
Kako je mama vse to prenašala ne vem. Vem samo to, da je za nas otroke, ki
smo že hodili v šolo na Ledino in k Uršulinkam, zmanjkalo časa in oprave.
Povedal sem že, da nas je oče, ko smo bili še mladi, vodil k maši k sv.
Petru. Tja so hodili tudi prebivalci obsavskih vasi: Tomačevo, Ježica itd. šli
smo seveda tudi na Cvetno nedeljo, največkrat z oljkami, ki je bila po blagoslovu
doma zataknjena za kakšen vratni okvir. Radi so jo potem ob hudi uri zažigali.
Nikoli ne bom pozabil, s kakšnimi butarami so prihajali fantje iz obsavskih
vasi. Bile so ogromne. Fantje so jih postavljali ob zid pred oltarjem in so
segale skoro do glav stebrov. Mislim, da so bile najvišje tudi 5m in več dolge.
Na njih so visela sem ter tja tudi jabolka.
Ko se je pričela maša, so pričeli fantje s temi butarami
"štokati", tj. z butarami tolči ob tla. In to kar v nekem ritmu. Bilo
je res kar veličastno. Danes tega ni več, le oljke in butarice.
Kar tiče naše prehrane. Ko sem jaz hodil v ljudsko šolo in realko, je bila
zelo skromna. Zjutraj zajtrk, ki je obstajal iz kave in kruha. Moram povedati,
da je mama rabila pravo kavo in cikorijo Franck. Kruh na splošno ni bilo
vprašanje. Zelo radi smo ga pekli na železni plošči pri kurilnih vratcih
štedilnika.
Za kosilo je bila vedno juha, krompir in solata. Po meso za juho sem hodil
jaz ali še kdo drug na Zaloško cesto k mesarju. Največkrat sem prosil, da mi je
dal 30 dkg flama in nekaj kosti. Meso je bilo za očeta. Zelo drugačna hrana je
bila takrat, ko smo klali. Klobase, godlja. Za večerjo in tudi za kosilo smo
imeli žgance, ajdove ali bele, polento s cimetom in sladkorjem, močnik in
podobno. časih je bil na vrsti tudi golaž in obara, največkrat z vampi. Tudi
mlečna ali češpljeva kaša ni izostajala. Mama je večkrat rekla, žganci in
močnik sta kranjske dežele stebra. To je veljalo zlasti tedaj, ko niso še
poznali krompirja.
Sadje je bilo pri nas redna stvar. Spomladi smo časih dobili češnje iz
Štange. Tudi črne jagode smo dobili največkrat kar kuhane.
No na splošno povedano pri nas ni bilo nobene razvajenosti, vendar o lakoti
ni bilo govora. Kako je bilo z ogrevanjem naših prostorov. Zapadni prostor,
dokler je bila tam trgovina, ni bil nikoli kurjen, čeprav je bila v prostoru
lončena peč. Potem, ko je v tem prostoru stanovala moja mama, je časih to peč
zakurila. Kakor pa je bila mama šparovna, je bila taka tudi pri kurjavi.
Vzhodni prostor kot spalnica, kjer sva bila tudi nekaj časa z Natašo, ni bil
nikoli kurjen. Južni predprostor odkar je iz njega šel štedilnik, ni bil nikoli
kurjen. Tu je bil pozneje vinotoč in trafika. Kaj je pozneje s tem prostorom
napravila Ana, ne vem.
V kuhinji je bil skoro vedno ogenj. Vendar tu čez dan ni bilo nikoli preveč
toplo, ker so iz nje vodila tri vrata in je bil stalen prepih v malem ali
večjem obsegu. Tu smo obedovali, tu je bila delovna miza od mame, mnogokrat
zasedena od gostov in tu smo tudi študirali. Jaz pa sem se mislim v peti realki
če ne preje preselil v podstrešno sobico.
Mama je imela v južnem prostoru kredenco, kjer je spravljala razne posode,
poleg tega je imela še eno na hodniku, "ganku". Nad štedilnikom je pa
imela 2 deski, ki jih je pribil oče, kamor je dajala male posode-porcelan, kar
je največkrat rabila. Na ganku so bile stopnice v podstrešje, proti severu pa
stranišče, seveda suho. Ko pa je oče prizidal skladišče, je bilo stranišče v
kleti (na dvorišču) pod prvotnim v vis. pritličju. To je bila zlasti pozimi
zelo zelo nerodna stvar. To obupno zadevo je ukinila Ana s svojimi prezidavami.
Mimo vsega je oče vedno kaj dokupil ali prizidal. Prvotna hišica je bila
št. 1. Leta 1905 je oče kupil od nekega Grajzarja hišo št. 2, ki je nosila
številko 8. Kasneje je zidal skladišče za trgovino, št. 3. Tu sem že jaz
pomagal s skromnim načrtom. To je zidal oče v lastni režiji. Potem je zidal še
pritlično stanovanje št. 4, ki je bilo podkleteno in kjer je uredil oče veliko
vinsko klet, poleg one pod hišo št. 1. Mama pa je, ko je že bila vdova, zidala
lopo št. 5. To sem zrisal jaz, izvedel pa je Ivan Vižintin. Pozneje je sestra
Ana vzdignila hišo št. 1 in št. 2, kjer so nastali
prizidki št. 6. Leta 1918 je kupil oče še hišo Šmartinska 103. Kako so moji
starši, zlasti moja mama, vse to prenašali ne vem. Med prvo svetovno vojno so
čez naš vrt speljali železnico Št.Vid - Udmat. Takrat smo izgubili veliko vrta.
Ko smo se vselili v hišo št. 1, smo morali dobivati vodo iz mesta, pripeljali
so jo v sodih. Pozneje je oče sam napravil kapnico na dvorišču. Ko je oče kupil
hišo št. 2, je bila tam že kapnica. To je on poglobil - zabil in smo nekaj časa
rabili to vodo. 2 Nosil sem jo tudi jaz, največkrat na glavi, ker je bila steza
ob hiši št. 2 zelo ozka. Ko so Moščani, kamor spada tudi Zelena jama, dobili
vodovod, je oče pustil napraviti samo en iztok in sicer v pritlični veži hiše
št. 2. Od tam smo jo tudi mi nosili v hišo št. 1. Mnogo, mnogo kasneje, ko sem
bil že inž., sem pustil napraviti 1 iztok mami v kuhinji. Takrat sem pustil
odstraniti v kuhinji obalten štedilnik in napravil manjšega. Tudi smučna vrata
med točilnico in kuhinjo sem pustil takrat napraviti.
2Gotovo
gre za vodnjak s talno vodo, se ga še sam spominjam. Peter Hawlina ve za
kapnico pod garažo Ob zeleni jami 5, teta Minka Večerin pa je pravila, da je
šterno pred hišo Ob zeleni jami 3 skopal ded Anton S.
Moram tu še pripomniti, da je sestra Minka s 14. letom ostala doma in je
potem bila do svoje poroke glavna delavna moč. Služke niso dolgo zdržale. Minka
je delala od leta 1913 do leta 1922.
Omenil sem že koline. Kolikor pomnim nazaj, so pri nas redili 1 ali 2
prašiča. Predvsem za domače potrebe, nekaj tudi za prodajo. živali je redila
predvsem mama z raznimi odpadki, ki so nastali doma, prinašale pa so jih tudi
druge stranke. Seveda je mama dodajala živalim tudi slab krompir, slabo moko,
koruzni zdrob in drugo. Klal je, dokler je mogel, moj oče, pozneje nekdo iz
Zelene jame. Ko sem bil še majhen, sem se držal repa, pozneje so mi zaupali
prednje noge. Največkrat je dal oče žival iz kože, so jih tudi
"mavžali". Oče mi je pri obešenem prašičku kazal njegovo notranjost
in rekel, vidiš, približno tako je zgrajen na noter človek. Pri napravi krvavic
je dal oče največjo skrb čiščenju črev, prašičjih ali govejih. Pozneje, ko sem
bil jaz od doma, me je mama vedno naprosila, da sem prišel pomagat, ko je
klala.
V razmerah, kot sem jih opisal, smo vsi životarili. Prišla je bolezen brata
Feliksa, prišla je njegova smrt v bolnišnici, rojen je bil na isti dan mali
Feliks, nato očetova kap leta 1922, ki ga je položila za eno leto na posteljo
in mu je samo mama stregla. Kakšna muka. Oče je umrl leta 1923. Moram omeniti,
da smo imeli 3 pomočnice: ..?.., Vrhunčevo in neko železničarjevo hčerko. Prve
dve sta pričeli, ko sem bil jaz star okoli 13 let. Poslednja pa, ko sem jaz že
končal šolo. Nato je prišla v hišo Anka iz Tomišlja, ki je pomagala v trgovini
na Šmartinski. Razbremenitev za mamo je prišla. že preje je opustila špecerijo
v Zeleni jami in jo prenesla na Šmartinsko, kjer jo je zasnoval že oče z vinotočem.
še prej je oče ali mama kupil neko parcelo v Zeleni jami, kjer sem se tudi jaz
mučil z obdelovanjem. Mama je parcelo potem prodala. Ko je oče umrl, je bila
poleg mene doma še Ana. Ko sem se jaz poročil, je ostala mama sama z Anko in
sta vodili le vinotoč. Mama je takrat šele zaživela in sta si z Anko dovolili
marsikaj. Po očetovi smrti, 23 ko je bila mama 60 let stara, še kar lepa, so jo
začeli obiskovati razni ženini. Takrat sem vprašal mamo: Ali res mislite resno.
Mar si nor, da si bom po minulem bremenu naložila novega. Nikdar več. Po
očetovi smrti je začela Anka hoditi v šolo, mama jo je pestovala kot ni nikogar
in jo pripeljala do doktorata.
Ko je bila mama sama z Anko, sta zasedli zapadno sobo. Vzhodno sobo sva
zasedla midva z Natašo, prej je bila ta soba prazna in lepo urejena. Ko je Anka
odšla, je mama zapadno sobo sama zasedla, mi smo bili takrat že na Dunajski
cesti.
Ko je postajala mama že bolj bolehna, je sedela na neki zofi v južni
predsobi. Kako je urejala osebne zadeve, ne vem.
Ko je imela mama 90 let, smo mi na Titovi cesti imeli neko slavnost. Bila
sva midva z Natašo, vsa dekleta in vsi sinovi. Ne vem kdo je sprožil misel, naj
gredo fantje po mamo. Res so jo pripeljali med nas in nekdo je vse slikal. Mamo
so kmalu po slikanju odpeljali v Zeleno jamo. Bilo ji je zelo všeč. Sliko o tej
slovesnosti mi je pred par dnevi prinesel sin Tone. Mama je še Anki pomagala,
ko je z možem Herbertom dvigala hišo št. 2. Pomagala je meni, ko sem še pri
njej stanoval, ko je prišla na svet hči Meta, precej časa. Pomagala je potem
Anki, ko je prišla na svet njena hči Meta in še naprej. Ona je prala in prala
in to z velikim veseljem nastajajoči družini, meni, potem pa posebno Anki, ki
je imela skoro vsako drugo leto otroka. Vstajala je zgodaj, pospravila okoli hiše,
nakar so prišla na vrsto druga dela. Vem, da je živela skromno vsa leta,
posebno ko je šla od hiše Anka. Žemlje s kropom, krompir in podobno. Si je pa
včasih privoščila, zlasti na njen god ali še kdaj. Na njen god smo mi z
Dunajske ceste prihajali vedno k njej in takrat je skoro vedno bila gos iz
Zagreba. Jaz sem jo tudi sicer večkrat obiskoval. Začela pa je vzdihovati, da
jo bole noge in da prihajajo tudi druge nadloge. Zelo je trpela zaradi Anke in
Herberta. Kolikokrat mi je rekla, da gre k meni, vendar razne okoliščine tega
niso dopuščale. Tudi jo je bilo težko spraviti iz njene hiše. Obiskovala jo je
tudi moja žena Natalija in naši otroci, 24 kadar so mogli. Potem je prišla
podružbitev vseh njenih hiš. Rešil jo je Dr. Grossman. Nato smo izvršili prepise
njenega premoženja na mene in na Anko. Jaz sem dobil zemljišče v Podsmreki in
hišo na Šmartinski cesti, vse ostalo je dobila Anka in Herbert. Mama je bila po
prepisu njenega premoženja mnogokrat zelo žalostna. Glej Tone, kaj sva z očetom
skup spravila, sedaj pa nimam ničesar več. Ni pa bilo nobene druge pomoči.
Vedno bolj je stokala za bolečinam v nogah in mi rekla: Vidiš sama sem, nihče
me ne pride pogledat. Enkrat je mama vstala in hotela iti, kam, ne vem. Padla
je in so jo morali v bolnici šivati. Ona si že prej ni rada umivala obraza,
potem pa nobenega ni bilo, da bi jo uredil. Ko je bila mama 85 let stara, smo
imeli posebno svečanost. Po 90. letu smo to imeli vsako leto. Kako bedno je
izgledala za devetdesetletnico. Meni je trgalo srce. Nekoč so jo dali Minki, pa
se ni mogla udomačiti. Poslednjič je želela videti svoj dom v Lipah. Prišli smo
najprej k Snojevim k mamini polsestri Milki, kjer so jo vsi lepo sprejeli, pa
se je komaj premikala. Pri Perkovih(?) v Lipah pa je bilo bolj klavrno. Nazaj
grede je hotela Anka odložiti mamo pri Minki, pa ni šlo. Zadnje leto, eno ali
dve, je stanovala mama pri Anki v posebni sobi. Mene včasih ni več poznala.
Poslednjič sem bil pri njej, ko je imela kozarec vina v rokah in mi
nazdravljala. Kmalu nato je zapadla v agonijo - menda je imela pljučnico. Jaz
sem bil zadnji, ki sem jo videl še živo, težko je sopla. Potem sem šel k Anki,
potem pa zopet k mami in ta ni več dihala. Koliko let je bila sama in sama je
umrla. Moj Bog pravzaprav je imela lepo premoženje in dohodke, pa tako beden
konec. Moja mama ni imela poleg moža nobenega pravega prijatelja in tudi
prijateljice ne. Najbliže sta ji prišla zakonca Gale Johan in njegova žena.
Mama je v družbi, morda tudi sama, rada srknila kozarec vina, zlasti če je
prišla Galetova žena. Mama je imela dosti denarja in ga tudi posojala. če je
ona ta denar tudi dobila vsega nazaj ne vem. Ko je ona prodala tisti gozd pri
Dobrovi, je meni dala 10.000.- din. Ko sem kupil hišo na Dunajski cesti, mi je
mama dala okoli 50.000.- din. Mama mi je večkrat, ko sem pri njej stanoval,
družina v podstrešnem stanovanju hiše št. 2, jaz v podstrešni 25 sobici hiše
št. 1, rekla, da to ni nobeno življenje družine in je sama priskrbela hišo na
Dunajski cesti, ki je bila naprodaj. Dam ti 50.000.-din, če kupiš to hišo, da
boste enkrat skupaj stanovali v enem stanovanju. No in to se je tudi zgodilo
leta 1931. Tu nas je mama večkrat obiskala, ko je še lahko hodila. Tudi hišo,
ki sem jo jaz pozidal v Pribinovi 2, si je mama ogledala. Mislim, da je mama
videla tudi prizidek na Titovi 115, ki sem ga pozidal leta 1939.
Dolgo pred smrtjo mi je dala hranilno knjižico mestne hranilnice z vsoto
okoli 90.000.- din in mi je rekla: To je za moj pogreb. Ob njeni smrti sem jo
izročil Anki, ki je urejala pogreb.
V moji mladosti sva se z mamo kar razumela. Bili pa so tudi dnevi ali ure,
ko se je mama nad menoj hudo razjezila. Največkrat zaradi potepanja. Takrat je
rekla: Te bom tako namahala, da boš imel dosti. Nisi vreden, da te solnce
obseva, nisi vreden Schuss pulfra. Enkrat me je pretepala v spalni sobi in sem
se zvijal po tleh in sem rekel: bom kar umrl, mati pa je odgovorila, saj te ni
nič škoda.
Mama je bila velik človek po duhu in bistrosti in ni spadala v tisto
tretjerazredno družbo polno primitivizma. Potem, ki sem odraščal, me je z vnemo
pošiljala v šolo, akoravno oče ni bil nikoli za to. Tudi pozneje, ko sem bil na
tehniki, ji je to močno ugajalo, da sem se dvigal iz predmestnih razmer,
uživala, ko sem postal mali asistent in ni nikoli godrnjala, če sem kupoval
knjige tehnične narave. Tudi potem, ko sem moral iti v Brno na tehniko, ni
nikoli rekla, koliko me staneš. Imeti sina inženirja, to je bil njen sen. Kako
se je morala poniževat pred raznimi ljudmi, ko je segala višje in višje, mislim
v obrti in njenem poznejšem poklicu. Važno je bilo pri njej varčevanje in mi je
nekoč rekla: moj mož ni prinesel nikoli tako malo denarja domov, da ne bi jaz
dala nekaj od tega na stran. če mi je proti koncu meseca kaj zmanjkalo, sem
raje šla na posodo, da se nisem dotaknila prihranjenega denarja. Rada je bila
vesela, zelo je pela, tudi je rada plesala, a kaj, ko je bilo njeno življenje
samo garanje, trpljenje, jok, ko je gledala umreti toliko svojih otrok, vendar
se je včasih zbrala, zapela kakšno pesem."Gor na fihtenhugel zdi en brinov
26 joger, zdi en brinov joger, in prav taku: če bi forštner znau, da je hvapc
engov njega ženo kušnu bi ga ubou." In še druge zlasti narodne, ker je
imela prelep sopran. Oče ji je s svojim temperamentom pripravil mnogo žalostnih
uric. Bila je ponosna žena in se je možu zoperstavila, če po njenih mislih ni
imel prav. Ko je naša Meta nekoliko odrasla, jo je jemala mama s seboj večkrat
v Kranj, kjer je mama kupovala blagovne ostanke tudi za štacuno na Polju, ji je
vedno kupila žemlje. Doma pa ji je večkrat dala krajcar, da je šla po
švajgbirsto (Braunschweigerwurst). Moj Bog, koliko bi še moral pisati, pa je že
vse tako daleč, da je zašlo v meglo. Največkrat je pripovedovala o njenem
žalostnem življenju na Lipah, ko je imela mačeho. Kadar je ta pozneje k nam
prihajala na obisk, jo je vedno napadla, kako je ona z njo ravnala. Mačeha pa
je vse zle besede nekam preslišala.
Naj navedem še mamine polsestre in polbrate, za katere jaz vem. Mirko je
bil železniški uslužbenec, je nekaj let stanoval v naši hiši št. 2. Bil je
dober človek. Imel je s prvo ženo 4 otroke: Stanko, Mirko, Elza in Mici. živi
danes še Elza in Mirko. Z drugo ženo ni imel nič otrok, s tretjo pa sina. Umrl
je Mirko za kapjo pri železniškem prelazu na Dunajski cesti. Potem je bil
Saško. Ta je prevzel doma posestvo, bil spočetka zelo dober gospodar in je
gojil tudi konje. Imel je ženo pijanko, ki je mislim pripomogla, da je Saško
umrl na razvalinah domačije. Imel je mnogo otrok, ki jih pobliže nisem poznal.
Posestvo pa je prišlo na tuje. To je bil konec velikega zagona Martina Peruzzi.
Potem je bila Tinca, v Ljubljani poročena z mizarjem škafarjem na Rimski cesti.
Imela je dve dekleti in enega sina. Najstarejša Božena se je nam večkrat
oglašala, ostali pa ne. Moj oče je imel s škafarjem zaradi nekega okna sodski
spor, nakar nas vsa Peruzzijeva družina ni marala, češ, to so kmetje. Ena hči
Tince je poročila slikarja Preglja. Potem je bil Svetislav, kipar. On je imel
mojo mamo prilično rad in je prihajal v Zeleno jamo na obiske, po tistem sporu
s Škafarjem pa ga ni bilo več. Potem je bila Pavla. Ta je bila najsimpatičnejša
polsestra in je prihajala k nam gospodinjit, če je bilo z mamo kaj narobe.
Poročil jo je nek Amerikanec Jarc in z njo odšel v Ameriko. 27 Imel je pet
hčera, od njih sta nas lani dve obiskali. Vendar je on mnogo popival in je
imela Pavla težke dneve. Moji starši in jaz, če ne še kdo, smo bili na njihovi
ohceti. Pri Pavšku na Martinovi cesti. Ciril je bil naslednji, ki pa je malo
časa živel. Sledi Stanko, ta je včasih prihajal k Feliksu, mojemu bratu in
mislim odnesel knjigo "Die Geheimnisse der spanischen Inkvizition". 3
Z mojo mamo sta prišla zaradi neke punce navzkriž, nakar mojo mamo ni več
priznal za polsestro. Študiral je mislim realko, kot mladenič nekaj risal, bil
z menoj v Brnu in nazadnje profesor na srednji tehnični. Ga ni več. Zadnja je
bila Milka, poročena Snoj na Lipah. Oba sta bila velika garača in prigarala
posestvo, kjer sedaj kmetuje njihov sin Tinče. Milka je umrla 1975, stara
osemdeset let ali manj. Moja mama se je v Trstu in pri gospe Luschitzky nabrala
nekaj italijanskih besed kot "andiamo dormir", signor, signora, in še
nekatere. Pela je tudi nemško dobljeno najbrž pri Luschitzkyjevih "Geh,
geh mit mir in Separe". 4 Nasploh je zelo spoštovala Nemce, južnih bratov
pa ne. Govorila je lepo slovenščino. Zelo drugačen od mame je bil oče. Tudi on
ni imel zelo srečno mladost, imel je le 2 leti šole. Ko je bil mladenič, so
očetu prodali na dražbi vse, razen hoste in travnike Podsmreka. Jaz nisem
nikoli slišal točno zgodovino njegove mladosti do poroke z Marijo. Slutim pa,
da je bil oče po polomu doma hlapec pri svojem stricu Jaka Suhadolc pri
Mežnarju na Dobrovi, koj pod cerkvijo. Tam se je naučil kletarstva, živinoreje
in mesarstva. Znal je klati prašiče in drugo živino. Bil je mislim dovolj
veren. Pozneje je šel k vojakom k lovcem. Nekega dne so imeli pri vojakih neke
vaje in jih je prišel pogledat tudi cesar Franc Jožef. Ko je ta napravil
mimohod ob strumno stoječih vojakih, se je zagledal v mojega očeta in
rekel:"Der Mann hat schöne Augen". 5 To je mislim pripomoglo, da je
on postal korporal in strelec (Scharfschütz). Pozneje je bil enkrat na orožnih
vajah, že poročen. Od takrat je ohranjeno neko pismo matere, ki je zelo
skrbljivo pisano.
3Skrivnosti
španske inkvizicije
4Pojdi,
pojdi z menoj v posebno sobico.
5Mož
ima lepe oči.
Da ostanem še pri vojakih. Bil je nekoč na vajah v Trstu. Moral je biti
nekega dne v slabi družbi in se ga je nasekal tako, da se vračajoč pozno,
prepozno domov v kasarno in so bila vhodna velika vrata zaprta, jih je on
napadel s svojim bajonetom tako silno, (on je bil namreč močan), da se mu je
bajonet zlomil na dvoje. Bil je kaznovan z izgubo zvezdic. Ko me je on kot
otroka enkrat peljal v Trst, mi je pokazal tista vrata. Na Dobrovi in morda še
kje je moj oče fantoval, bil nekoč pri nekem pretepu ranjen z nožem na glavi,
on pa je tudi nekoga pošteno mahnil, tako da je bil obsojen na neko dobo. 6
Jaka Suhadolc, očetov stric, je imel samo hčere, 6 ali 7, in so nekaj časa govorili, da bo on prevzel
domačijo pri Mežnarju. No iz tega ni bilo nič in je oče odšel v Ljubljano. Kje
vse je služboval ne vem, vem le, da je bil nekaj časa čuvaj pri umobolnih na
Vidovdanski cesti. Tam je mislim spoznal Vodnikovo Johano. Potem je bil v
skladiščih južne železnice delavec, potem pa je postal čuvaj na tistih stolpih
na kolodvoru. Moral je delati tudi neke izkušnje, izpite, nakar je bil
nastavljen na južni železnici kot uslužbenec. Kot tak je zasnubil Marijo
Peruzzi, mojo mamo. S pomočjo nekih posojil in lastnih prihrankov je sezidal
hišo št. 50 v Zeleni jami. Vsi podi so bili macesnovi. Macesnove hlode je dobil
takrat, ko so pri Dolgem mostu odstranili leseno ogrodje železniškega mostu in
napravili železnega. Tramove je pustil peljati na žago, kjer so mu narezali
deske za pode in tramiče za podlogo in vratne podboje. štedilnik je kupil
starega. Okna so bila menda iz gimnazije, ki so jo podrli na Vodnikovem trgu.
Delala sta krepko oba, posebej pa oče, ki se ni ustrašil nobenega grobega dela.
Njemu je morala biti hiša idol, ko je tako nesrečno izgubil svoj dom pri
Mostarju na Dobrovi. Oče je bil neumoren in vedno pri hiši kaj dodelal. V
podstrešju je napravil sobico, kamor se je zatekal, če je hotel imeti mir.
6Glej
kopijo obtožnice državnega tožilca v knjigi Dokumenti.
Kako se je posestvo povečevalo, sam pa že napisal in narisal. Potem so
prišle vse obrti v hišo in je bilo vedno za vse, ki smo bili dela sposobni,
dela čez glavo in otroci so bili zelo zapuščeni, slabo negovani. Bili smo
skromno obuti in oblečeni. Ene čevlje za vse in sicer tiste na eno kopito. Oče
je začetkoma sam popravljal čevlje, ko je podedoval čevljarsko orodje od
svojega brata Johana, ki je umrl za jetiko. Od tega brata je oče podedoval
harmoniko, na katero je on včasih zaigral v nedeljo popoldan, ko je bil lepo
očeden in če je bil dobre volje. Harmonikar ni postal. Na te harmonike sem se
učil tudi jaz, pa ni šlo. Sedaj so te harmonike pri sestri Anki. Starši in
otroci smo spali v eni, vzhodno ležeči sobi. Kako ne vem. V tej sobi je bila
tudi krušna peč in se spominjam, da je v njej prva leta pekla potice, če je
tudi kruh, pa ne vem. Zaradi naraščajoče družine je oče peč podrl. Z vinotočem
so prihajali ljudje in se zadrževali v prvi, pa tudi drugi kuhinji. Kako je
bilo z učenjem in risanjem, še danes ne vem, kako je šlo, šlo pa je. Mi smo
imeli vinotoč čez cesto, to se pravi, kupec je prišel po vino in ga odnesel. To
pa gotovim vinskim bratom ni bilo po volji in so pili in posedali kjer so
mogli. Bračko Jaka, ki je bil pri nas na stanovanju in še nekateri drugi so
posedali v kuhinji pozno v noč. Prepevali so, jaz tudi, in nas silili piti, kar
je imelo včasih hude posledice. Otroci smo živeli v neverjetno čudnih in
primitivnih okoliščinah. Starši so pa gonili svoje obrti ne glede na desno in
levo, šlo je naprej, naprej do denarja, do premoženja. Otroci smo morali delati
vse: nabava tobaka in drugih stvari, pomagati v špeceriji, prodajati vino,
tobak, kidati gnoj iz svinjaka, nositi gnojnico, pretakati vino in tako naprej
brez konca. Seveda smo otroci morali iti med druge otroke, se nekoliko zabavati
in igrati, kar pa je časih rodilo hude posledice: besede in očetov pas. Mama
nas je hotela vedno ščititi, pa ni vedno šlo. Morali smo časih z mamo teči
okoli vogalov hiše. Oče je bil časih nasajen in takrat je bilo hitro kaj
narobe. Oče je trpel kmalu na revmi. Enkrat je celo obležal. Jaz sem hodil k
zdravniku dr. Rusu. Nekoč se je pripetila na železnici neka nezgoda, za katero
so imeli krivega mojega očeta in so ga zato hoteli prestaviti v Jelšane,
pozneje na Opčine pri Trstu. On ni hotel iti, javil se je bolnega in po enem
letu je bil upokojen. To je bilo leta 1907, ko sem bil jaz star 10 let. Kolikor
vem, nam je bilo takrat zaradi tega hudo. Oče pa je bil potem 30 brez žel.
službe in se je zato doma udejstvoval na vse pretege naprej-naprej. Hotel je
imeti to, kar doma ni mogel imeti. Kolikor pa vem, da vse obrti niso Bog ve
kako cvetele in je včasih staršema huda predla zaradi dolgov. Mama se je šla
učit za babico, da bi hiši pomagala. In je, dokler ni začela štediti zase.
Trgovina ni mogla cveteti. Prvič vsa preproščina staršev, komaj sta znala
pisati in ne vem, če sta znala množiti. Računali so na pamet. Koliko pomot je
bilo možnih. Drugič so dajali strankam blago na knjižice ali brez tudi tako na
pamet. In kakšne stranke nikoli niso prišle in ni jih bilo več. Tožiti,
izterjati - kako neki. Tako vsa obrt ni veliko prinašala za življenje naše
družine. Zraven še pokojnina očetova. In odnehali niso dokler ni prišla 1.
svetovna vojna. Takrat pa so napravili doma velike dobičke. Morali so mene
podpirati, ko sem šel l. 1916 k vojakom in lahko so odplačevali obresti in
dolgove. Leta 1918 so potem kupili hišo na Šmartinski cesti. S to hišo je imel
oče veliko veselje. Prejšnja lastnica M. Šventner je imela v tej hiši gostilno.
On je mislil, da jo bo vodil kar naprej in je nekoč priredil tam neko veselico.
Bil sem jaz navzoč, pa moja pajdaša Črnjač Pepe in Maks Smrdu. Menda se je
nabralo nekaj ljudi. Mi pajdaši pa smo kmalu odšli. Ne vem, kako se je stvar z
gostilno zasukala, skratka oče je ni smel imeti, pač pa samo vinotoč. Ta veliki
sen - gostilna - ni mogel doma v Zeleni jami niti na Šmartinski cesti zaživeti.
Tako kot je bila pri Mostarju in pri Mežnarju na Dobrovi. Ker je bil na
Šmartinski vinotoč, je on večino dneva, pozneje tudi noči prebil tu in je dela
doma zanemarjal. Tu je ostala zlasti moja sestra Minka, ki je že od njenega 14.
leta bila glavna delovna sila v Zeleni jami. Oče si je omislil kmalu po nakupu
hiše Šmartinska c. konjiča in ga imel v hlevu, ki ga je napravil ob koncu
drvarnice, ki je bila na dvorišču. Zelo preprosto. Kupil je tudi voz in vse
orodje, ki kmetiji pripada. Začel je na travnikih v Podsmreki kositi zase in
sem bil enkrat tam, ko sva nakladala seno. Najel je v bližini od Johane Vodnik
njivo, kjer sem tudi jaz nekoč oral. Sejal je pšenico. Omlatil jo je v skednju,
ki je stal poleg njive s kozolcem. Pomagal sem enkrat mlatiti in sem šel po
končanem delu naravnost v Savo, da sem se očedil. To je grozno delo 31 in je zelo prav, da so ga domala opustili. S konjičem
je vozil razno kramo v Zeleno jamo in na Šmartinsko. Opoldne, pa tudi zvečer je
prihajal s kolesom h kosilu ali k večerji v Zeleno jamo. Drugače pa je povsem
živel kot kmet in se zdi zadovoljno. Jaz sem takrat že študiral in sem ga časih
obiskal. Imel je tam tudi harmoniko. Po mojem to deljeno življenje ni bilo, ni
moglo biti vzgledno, vendar ga je on vodil do smrti oziroma dokler ga ni zadela
kap. Spomnim se tistega dne, ko je bil doma na kosilu in je rekel, da je zelo
bolan. Odšel je po kosilu, bil je zelo vroč dan, s kolesom proti Polju -
Šmartinski in je med potjo padel s kolesa. Prinesli so ga na Šmartinsko in ga
dali na voz na dvorišču. Jaz sem se šel tisti dan kopat in sem videl očeta
spečega na vozu. Mislil sem, da si ga je malo nabral in padel s kolesa, ko se
bo naspal, bo spet dober. Šel sem potem preje kot po navadi domov, se ustavil
na Šmartinski in videl očeta v svoji postelji v nezavesti. Šel sem takoj po dr.
M. Rusa, ki je ugotovil kap po levi strani. Potem so ga pripeljali v Zeleno jamo,
kjer je po enem letu njegovega, zlasti naše mame trpljenja, umrl. Dokler sem
bil doma, sem ga masiral, bril in strigel. Ko sem prišel čez 4 mesece domov,
sem videl, da mu je leva roka in leva noga že odrevenela. Rekel sem mami, naj
ga da v bolnico, pa ni marala. Moj oče je rad zjutraj srknil kozarček žganja,
potem kozarec ali več vina, opijanil pa se, kolikor jaz vem, ni nikoli. On je
zelo rad imel svoj domači kraj Dobrovo in je rad šel sam ali z otroci in ženo
tja. Tudi otroci smo radi sami hodili tja. Oče je imel tam in še kje strice, na
Dobrovi sami brata Franceta in bratranca Franceta mesarja. Njegov brat Francelj
je bil kmet in žganjekuhar in zalagal Zeleno jamo z žganji razne vrste. Bil je
tam zlasti njegov stric Jaka, kjer je on prebil nekaj let in kjer sem bil jaz
na počitnicah po prvem razredu. Oče me je dal sem, ker si takrat s Franceljnom
nista bila dobra. Pri mežnarju je takrat bila imenitna gostilna, kjer je bilo
posebno živo za časa šmarnih maš. To ti je bilo prometa z vozovi, z bicikli, pa
brez avtomobila. Nepozabno. Jaz sem se takrat zelo bal praskanja in grmenja.
Tolažili so me na vse načine, dajali za peč žegnane oljke, nazadnje, ko vse ni
nič pomagalo, so me v podstrešju zaprli v neko skrinjo. To ve 32 povedati še
danes živa hči Jake Suhadolca Francka, ki je stara dosti preko 90 let, edina od
vseh 6 ali 7 hčera. Pozneje nas je pošiljal oče na počitnice k bratu
Franceljnu, kjer pa ni bilo tako lepo. Oče je hodil k neki Svetlinovi mami in
še drugam. Kadar se je vrnil on domov sam, mami ni bilo prav, ker je bila malo
ljubosumna, je likala in takrat se je doma rad vnel prepir, še zlasti, ker je
oče gotovo na Dobrovi kaj pil. Oče je imel poleg brata Johana, Franceljna še
sestro Heleno, ki jo je imel rad, zlasti pa moja mama. Njen mož Franc Ambrož,
ki je bil usnjar, je prihajal večkrat k nam in je imel s seboj klarinet. Bil
sem še zelo mlad, ko sta Helena in Franc odšla v Ameriko. Ne vem, če sta bila
tam 10 let, pa sta eden za drugim umrla. Pustila sta mislim 5 otrok, od katerih
še živi najstarejši sin Frank in vsaj dve hčeri, Ana in Terezija. Te je obiskal
moj sin Anton, ko je bil eno leto v Ameriki v šoli v Madisonu. Ko je bil Ambrož
Frank že nekaj časa v Ameriki in se ni mislil vrniti, je prodal očetu kos gozda
v širokem potoku nad Dobrovo. Sestrična Anka pa nas je obiskala pred nekaj
leti, ko je bila moja mama še kar čvrsta. Bila je tudi s Hawlinom na Silbi.
Moj oče je bil po rodu kmet, imel je le malo šol, vendar je bil pošten,
resen, delaven, postopil se je slehernega dela in bil, kolikor jaz vem, ženi
zelo zvest. Onadva po naravi si nista bila sorodna, večkrat je prišlo do hudih
zdrah, vendar do skrajnosti ni prišlo. On je bil zelo močan in je rad vlekel
kljuko. Ni se ustrašil najtežjega dela. Prav zato je on svojo nemoč v bolezni
težko prenašal.
Bil sem enkrat še kot deček v njegovem gozdu nad Dobrovo, ko je posekal
nekaj dreves. Takrat sem mu pojedel vso malico in popil vse žganje. Takrat je
zgubil svojo srebrno verižico od ure.
Bilo je okoli leta 1910, ko sta se moj oče in še nekateri Zelenjamčani, med
katerimi je bil posebno živahen Robert Šemberk, domenili, da bodo ob Zeleni
jami napravili drevored. Oče in Šembrek sta nabavila nekaj divjih kostanjev in
jih začela posajati. Prišlo pa je med temi Zelenjamčani do spora, nakar sta
morala vse stroške nositi Šembrek in moj oče. Ti kostanji so nekaj let stali,
potem pa so začeli hirati; nekaj so jih hudobci podrli, tako, da je sicer dobro
zamišljen drevored klavrno propadel. Verjetno so jih tudi pomanjkljivo
posadili, ali pa so bili že prestari. To bi bilo v glavnem vse, kar vem
povedati o svojih dveh starših in bom v naslednjem popisal ali skušal popisati
svoje življenje.
Dokumenti in fotografije
1. Pismo, ne ohranjeno v celoti, ki ga je Marija Peruzzi pisala možu,
verjetno tedaj, ko je bil na orožnih vajah v Trstu, na zadnji strani je odgovor
A.S. ženi.
2. Potrdilo iz leta 1899, verjetno za vplačilo zavarovanja ali dolga v
službi, ki ga je predvidoma plačal A.S.
3. Pogodba z dne 26. sept. 1900, po kateri Andrej Trškan proda manjše
zemljišče Antonu Suhadolcu.
4. Notes dimenzije 8 x 12 cm. V njem se najde datum 1891 in ime Anton Suhadolc. Upravičeno domnevamo,
da je bil njegov. Vsebina je izredno zanimiva. Poleg seznamov izdatkov in
dolžnikov je polno pesmic, pisem in številskih podatkov, ki si jih ne znam
razlagati. Ali so pesmi in spisi delo A. S., ali le prepisi, ne vem. Opis
predmetov, ki jih je kupil, je v veliki meri nerazumljiv, npr. cugi. Zanimivi
so zapisi pripusta kobil: Dobrova: Končeva ta mlada 2 bart, gelt 20 (Kaj?).
5. Notes, 6,5 x 10,5 cm.Ta je nenavaden. Originalno je bil
notes dijaka ali celo učitelja, z imeni in predmeti. Na eni notranji platnici
piše Sterniša Johan I (ali II) a. Ves je počečkan od otroških rok. V njem je
več listov nejega drugega notesa, rahlo večjega, v katerem se najde 34 letnica
1897; spet so v njem zaznamki o izdatkih, dolgovih in še drugi podatki, katerih
pomen ni jasen. Primer: Mlekarc 3.1.98, 30. Pisava ista večinoma kot v
prejšnjem notesu, gotovo lastnik A.S.
6. Notes 6,5 x 11 cm, last A.S., najdejo se datumi od
1900 do 1905. Največ je spet zapiskov o dolžnikih v trgovini, pa drugi podatki,
naslovi, in drugo. Primer: Lahi so prišli (morda zidarji?) 11. 7. so spali
pervikrat plača 2g. ali, vino sem dobil 14. 7. 05. Alojz Kamnikar je uzeu 58 l po 225 15. 11. Posebna zanimivost je
zgodovinski spis o Rimljanih, ki ga je napisal Feliks Suhadolc. Je nekaj
otroških risb in čačk.
7. Notes, 10 x 16 cm, očitno od Marije S. roj. Peruzzi,
čeprav zunaj na platnici piše Anton Suhadolc. Je to sistematičen zapis izdatkov
ali prodane robe v špeceriji in tudi imenski seznami kupcev - dolžnikov, ki so
kupovali "na knjižico". Primeri: Koleška je dala 20. 5. 1gl. Taspodna
8. 64. Imena so: Brečko, Popit, Cerček, Koleša, Jakob Suhadolc, Gabrič, Ileš,
Peruzzi in drugi. V notesu je odrezek poštne nakaznice? v Kenosho leta 1905.
8. Notes 10 x 16 cm, lastnica M. Suhadolc, Datuma sta 1902 in 1916. V glavnem so v njem zapisi o
izdatkih, prodaji in dolžnikih iz trgovine. Primer: 24. 7. 1916 je dala I.
Vodnik an Suhadolcu 1000 kron en tausent posodila. Ali: Potrjujem, da si nama
posodila 500 f to je 1000 kr od
kateriga dolga obresti plačujem za pol leta nazaj po 5%. Ivana Ivan Graizar
1902. V notesu je odrezek od pokojnine za febr. 1961 za Suhadolc Marijo.
9. Iz poznejših let so še nekateri dokumenti: Lisna lična legitimacija iz
l. 1939, izdana od JDž.
10. Sklep o ocenitvi škode, 20. 4. 1946, verjetno nastale pri eksploziji
vlakovne kompozicije na ljubljanskem kolodvoru leta 1945. 35
11. Obvestilo in plačilni nalog za zemljišče na Barju, 3. 10. 1957.
12. Dve pobotnici, verjetno plačilo davka od hiše, iz let 1960 in 1961.
13. Pismo nečakinje Božene, v katerem vošči M. Suhadolčevi ob njeni
devetdesetletnici, 1. 2. 1963.
14. Fotografija Antona Suhadolca v vojaški uniformi, ko je bil pri vojakih
v Trstu, morda iz 90.-ih let.
15. Del izkaznice za režijske vozne karte na železnici. V prvi platnici je
fotografija A. S., verjetno okoli leta 1910.
16. Fotografija Marije S., iz leta 1924. Kseroks kopija; na njej je poleg
te fotografije še kopija oljne slike Martina Peruzzi, ki jo poseduje nek
sorodnik v Slovenj Gradcu.
17. Uokvirjena fotografija, na kateri sta A. in M. Suhadolc, otroci inž.
Anton, Feliks in Rajko. Deklica na desni ni sorodnik. Verjetno okoli leta 1905.
Slikano na dvorišču hiše 1, Ob zeleni jami 23.
18. Na karton nalepljena fotografija Marije S. s sinom inž. A. S.
V Mestnem muzeju, Stari trg 27 sem januarja 2000 našel osebni list Antona
Suhadolc, roj. 1861, s podatki o stanovanju, družini, službi, penziji. Je
priložen.
Moja mladost
Anton Suhadolc, rojen 2. VII. 1897 v Ljubljani, sv. Martina cesta št. 13/p.
Kako je bilo z mojo mladostjo na splošno, sem že popisal, ko sem govoril o
našem domu sploh, posebno pa še, ko sem govoril o materi in očetu. Leta 1903
sem začel hoditi v osnovno šolo na Ledini v Ljubljani, Komenskega ulica.
Pravzaprav bi morali Zelenjamčani hoditi v šolo k sv. Petru, ki je bila na
cesti sv. Martina blizu pokopališča sv. Križ. Moji starši, posebno mama, pa
niso bili zato in so pri vpisu na Ledino izjavili, da stanujem na Cesti na
Polje št. 2. To je bilo pri "..?..". On je spadal z vso tisto
okolico, ki so jo imenovali Vodmat, pod Ljubljano. Kasneje so to zvijačo na
šoli uganili, pa nas niso preganjali. Tako je v to šolo hodil moj brat Jaka in
Feliks. Hodili smo po dvakrat na dan v to šolo, dopoldne in popoldne, in to vse
do vpisa na realko. Od nas do šole je bila dolga pot, vsaj 2 km in to ob vsakem vremenu. Naši povečini
edini čevlji grdega vremena niso dobro prenašali in predno smo prišli v šolo je
delalo žmof-žmof. Strašno je bilo pozimi, ko na hodnikih takrat niso
odstranjevali snega in ko je bila plundra. Da bi imel boljše čevlje ali galoše
ni bilo mogoče, ker je staršem za kaj boljšega vedno primanjkoval denar. V
prvem razredu ljudske šole sem bil odličen. Moja učiteljica je bila Marija
Grošelj, upravitelj pa je bil Jakob Dimnik. šola na Ledini je bila skoro nova
in jo je menda zasnoval M. Fabiani. Spominjam se, 37 38 da je bilo na travniku,
ki je segal do mestne elektrarne, precej lesenih barak, ki so izvirale iz leta
potresa 1895 in v katerih so menjale
perice perilo raznih gospodinj. Iz tega prvega razreda se spominjam samo še
Marka šeme, ki je bil tudi iz Zelene jame in Ignacija Irkič, ki je bil iz sv.
Petra ceste, njegov oče je bil ključavničar, pozneje pa Nace. Obeh ni več. Ta
mi je v letih 1939-41 napravil veliko ključavničarskih del.
Hodili smo takrat po hodnikih in cestah, ki niso bili tlakovani. Pot nas je
vodila iz Zelene jame čez južno železnico, kjer so bile takrat rampe, potem po
malem klancu mimo gostilne Pavšek do Bohoričeve ulice, čez Friškovec, potem ob
kasarni Belgijcev čez velik park, kjer je sedaj Partizan, preje Sokol, po
Vidovdanski do Komenskega ul., kjer je stala šola. Nasproti cerkve Sv. Srca
Jezusovega je stala od ceste umaknjena nizka pritlična hiša, kjer je bila nekoč
gostilna, ki je bila last očetove tete Ivane Suhadolc, ki je bila tam tudi
poročena. Baje je Ivana kmalu umrla. Za to hišo, kjer je sedaj telovadišče
Partizan, je bil velik travnik, kjer so prirejali kravje sejme. Ta travnik in
celo okolico so zato dolgo imenovali Kravja dolina. Na sejmu so verjetno
prodajali in kupovali tudi drugo živino, vendar v glavnem krave. To vse mi je
pripovedovala moja sestrična Pepa Lampe. Ko smo mi hodili mimo te hiše, se nam
je zdela kot zapuščen grad.
Med potjo, šli smo skoraj vedno v večji ali manjši druščini, ni manjkalo
pretepa, postajanja pri kakšnem krošnjarju, nikanja in pod. Zlasti omenim še
fucanje s starimi peresi in ristanc. V drugem, tretjem in četrtem razredu je
bil moj učitelj pesnik in skladatelj Josip Pavčič. V teh razredih mi ni šlo
najbolje, bil sem le dober učenec. V tretjem razredu sem prinesel enkrat celo
petico v slovenščini. Takrat sem nesel kakor sicer večkrat kosilo mojemu očetu
v tisti železniški stolp, ki je stal blizu Dunajske ceste. Kadar sem prišel v
stolp k očetu, me je vedno pozdravil "Wie geht es", kar je on
skrajšal na wigets. Pokazal sem mu spričevalo, nakar je pel jermen kot še
nikoli. Vse grehe mi je našteval, posebno še neko malo krajo. V petem razredu
sem imel hudega učitelja Jaka Furlan. Ta je bil zelo strog in je za vsak večji
pregrešek kaznoval s šibo po prstih. Moj Bog, kakšne bolečine so to bile, ki
niso tako kmalu ponehale. Sicer sem pa razred naredil s pripombo, da sem
sposoben za srednjo šolo. Ko smo hodili po omenjenih poteh, smo se včasih
ustavili pri vojašnici Belgijcev in kričali "Bitte ein Stückel
Komis". Ti Nemci povečini niso bili dobri in so metali kar plesniv kos
komisa ali pa prepečenca. Bolj dobro smo se odrezali, če smo šli na porto k
Lazaristom pri cerkvi Srca Jezusovega. Ta kraj od Friškovca do Komenskega ul.
smo takrat imenovali "Kravjo dolino". Tam so bile za čas našega
šolanja še kmetije in gostilna. Pavšič je sestavil pevski zbor, ki je pel na
koru cerkve sv. Srca Jezusovega ob šolskih slavnostnih mašah, tantum ergo
sacramentum itd. Moj oče je bil za svoje mladosti dosti veren, da, celo
pobožen. Nas otroke je vodil v cerkev sv. Petra ali Src Jezusovega, kamor smo
hodili tudi k vstajenju. Pozneje, ko so začeli v našo hišo hoditi razni ljudje
po vino in drugo blago, je oče zašel med naprednjake- socialiste in je kot tak
tudi kandidiral v občini Moste. Ni uspel, ker je v Mostah imela večino ljudska
stranka, ki se je dolgo držala na oblasti, še takrat, ko sem bil jaz na
tehniki. Mama, kolikor vem, ni mnogo hodila v cerkev in je meni vedno rekla
"Bog je povsod". Na smrtni postelji jo pa je obiskal dr. Demšar Jože.
No malo sem zašel.
Starši so me poslali na realko, ne vem zakaj. Naredil sem sprejemni izpit
in bil potem v I.e. Moj brat Feliks je bil takrat vpisan v III. c, ki ga ni
dosti obiskoval, ker je zbolel na slepiču. On je tiste počitnice delal na
stavbi današnje porodnišnice-ginekologije kot gradbeni delavec. Starši so ga
poslali tja delat, da bi kaj zaslužil, ko so morali za njega plačevati šolnino.
Tam je bil velik vrt, na katerem so rasla razna sadna drevesa. No, saj vemo,
kako gledajo na ta drevesa otroci. On si ga je privoščil in nosil domov, da se
je zmedilo. Naenkrat je on začutil velike bolečine v trebuhu in se je od
bolečin zvijal po postelji, ki jo je imel v podstrešju hiše št. 1. Poslali so
ga v bolnico, kjer so ga operirali, vendar pomanjkljivo tako, da je šlo od
njega na odprtini na trebuhu.
1Prosim en košček komisa.
Mislim, da je bilo to jeseni leta 1908. Ležal je precej časa doma, kjer sta
mu stregla oba starša. Bilo je ogromno pranja. Potem je šel še enkrat v
bolnico; tam so ga zopet rezali ali brez uspeha, umrl je kmalu nato mislim
zaradi zastrupitve. Jaz sem ga pred smrtjo enkrat obiskal. želel si je samo
mamo. Ona pa takrat noseča in ležala, kjer se je rodil drugi Feliks. Starejši
Feliks je bil visoke rasti, gostih temnih las precej hudega pogleda. Z eno
besedo krasotec kot nikdo od nas. Bil je že zmladega imeniten risar in hranim
njegove stvari, ki so ostale. Jaz se takrat nisem zavedal, kakšnega brata sem
izgubil. Takrat je že bil na svetu brat Rajko, ki sem ga tolažil v moji sobi na
podstrešju, vendar je kmalu umrl za vnetjem možganske mrene. Dobil je glavobol,
vročino, pešal in pešal, dokler ni klonil. Takrat za to bolezen ni bilo zdravila.
Rajko je bil star okoli 3 leta. Bil je prijeten otrok. Podobno se je potem
zgodilo z malim Feliksom, ki je tudi učakal starost 3 let. Vseh pogrebov mojih
bratov in sester se bolj malo spominjam. Spominjam pa se, ko je Jaka ležal na
smrtni postelji, ko so mu dajali sok rdeče pese. Mama mi je povedala, da so
doma radi peli "Prišla bo pomlad", "Vojaški boben",
"Ptički jaz vprašam vas"in še druge. On je najraje pel "Pod
klancem sva se srečala"in "Moj očka ima konjiča dva"in podobno.
K moji mladosti, ko še nisem bil sposoben igrati se v Zeleni jami, moram še
povedati, da sem se igral na dvorišču največ s tem, da sem hotel skopati
vodnjake. Kopal sem do 20 in 30 cm globoke luknje okoli 20 cm v premeru in zasul, ko
ni bilo vode in že drugič ponavljal to igro. Moram še povedati, da mi je mama
večkrat rekla: Tebe je bilo v rani mladosti sama glava, vedel si pa za vsako
stvar, če smo te vprašali, kje je. To se pravi, da sem svojo okolico točno
ogledoval. Ko smo bili še na Martinovi cesti, sem se enkrat zgubil. Mama me je
dobila menda pri Grčarjevih, ko sem nekaj jedel. Potem je prišla huda
kazen-pretep. Kot sem že omenil, sem bil po 1. razredu na počitnicah pri
očetovem stricu Jaku. Stric Jaka je znal lepo piskati, če je dal v usta košček
češnjevega lista. On me ni mogel gledati, če sem postopal. Zmeraj mi je
prigovarjal, da naj pobiram odpadla jabolka in jih naj dam v kotel za prašiče.
2Bolj
verjetno so mu v bolnici napravili anus preter, ker je verjetno prišel v
bolnico že z razlitim slepičem.
Jakova dekleta so tudi olepšavala cerkev, ki jo je menda sezidal
ljubljanski Maček. Okraševala so oltarje zlasti s suhim cvetjem, ki so ga
nabirale doma. Naredile so rože iz rdečega svilenega papirja. Tudi jaz sem se
naučil rezati rože in sem to potem tudi doma kazal.
Nekoč so me prišli obiskat moji domači, med drugim tudi Feliks, igrala sva
se okoli "frahtarja". Padel sem in nataknil desno roko na nek žebel.
Takoj v jok, češ, da se mi vidijo čreva. Bila pa je krvna žila in se mi ta rana
še danes pozna. Enkrat smo šli tudi po gobe, kjer je bil tudi Feliks, ki je
našel ogromnega gobana. Sploh imam na počitnice pri očetovem stricu Jaku, po
domače "Mežnarju", prav lepe spomine in sodim, da je bilo tam vsega
zadosti. Od vseh Jakovih hčera je živa le še Francka, ki je bila takrat, ko sem
bil pri Mežnarju, najbolj razvita, imela je tudi eno nogo krajšo. Sem jo zadnja
leta večkrat obiskal. Tam je sedaj samo senca nekdanjega blagostanja. Takrat,
ko sem bil pri Mežnarju, sta si bila moj oče in njegov brat Franc- Miklavž
sprta. Ko sta se pobotala, smo hodili na počitnice nekajkrat k Miklavžu. Vendar
tam ni bilo tako kot pri Mežnarju, saj smo spali na senu, kjer je bilo kmalu
polno bolha. Opazovali smo tam velike kadi, kjer je bilo namočeno razno sadje.
Iz te brozge je stric Francelj žgal žganje. Od vseh teh žganj sem imel najraje
jagodovca. Kolikor vem tega ni več moč dobiti. Francelj je potem svojo robo
razpečeval po Ljubljani. Pozneje je on opustil težavno delo žganja in si je
pomagal z izcedki raznih žganj. Jaz sem potem sam ali z očetom hodil za kratek
čas na Dobrovo, največ k Miklavževim. šli smo največ s kolesi. Nekoč me je oče
seznanjal s svojo žlahto na Dobrovi, Gaberju in morda še kje. On je imel svoje
kolo, meni pa ga je izposodil pri Jožetu na križišču Dobrovske in Tržaške ceste,
ki je bil popravljalec koles in motorjev. Avtomobilov takrat še ni bilo. šla
sva tudi po nekaj klancih. Moje kolo ni imelo zavore. Jaz sem sicer običajno
zaviral po kolesu z nogo. Takrat pa, ko sva peljala po nekem strmem klancu, ga
nisem mogel obvladati s čevljem-spodrsnil je. šlo je vedno hitreje, nakar sem
se zaletel v nek mejni kamen. Splaval sem po cestišču, kolo pa je dobilo
vijuge. Oče, ki je peljal pred mano, je opazil, da me ne vidi. Prišel je nazaj.
Jaz sem se bil že pobral z malimi odrgninami. Oče je vzel kolo v roke in ga
hitro zravnal tako, da sva lahko nadaljevala pot. Jožeta je pošteno okregal
češ, dal si mu kolo brez bremz in bi se bil kmalu ubil. Ko bi se le, bi rekla
moja žena Nataša.
Ko smo dobili vinotoč, je oče kupil krogle za balincanje. Zelo zgodaj sem
se udejstvoval na našem balinišču-dvorišču, to pa je bilo nagnjeno in je bila
igra otežkočena. Mnogo časa, zlasti od nedeljah in tudi sicer, če je bil na
razpolago pravi nasprotnik. Seveda je šlo to na rovaš mojega učenja oziroma
neučenja, kar se je pokazalo pri uspehih. Igrali smo namreč z
železničarjipreprosti ljudje. Od izobraženih je bil najboljši balinar učitelj
črnjač Karl. Njemu si bil težko kos, ker je bil zelo velik. če je izbijal
nasprotno kroglo, je naredil dva velika koraka in že je bil pri krogli.
Nasplošno sem veljal za zelo dobrega balinarja, kljub temu, da sem nekatere
krogle komaj držal v roki. Tu naj še povem, da sem jaz s Črnjačevim Karlom, ki
je stanoval v hiši, ki je bila poleg vile. Bila je to večja železničarska rodbina.
Moja mama je kupila od črnjača Karla zbirko Goethejevih, Schillerjevih in
drugih knjig. Ko je mama to kupila, sem bil že srednješolec. Pozneje sem večino
teh knjig prebral, kar se dram in čtiva tiče.
Moram še opisati nekatere stanovalce v naših hišah v Zeleni Jami. Najprvo
prva očetova hiša. Spodaj v kleti je stanovala rodbina Gale. Spominjam se le
vdovca Gale Janeza, ki je bil nazadnje sluga pri "Krainische
Baugesellschaft". Prišel pa je iz Zasavja. Imel je naslednje otroke, ki se
jih jaz spominjam: Johan, France, Karl, Lojze in recimo Rudi, ker pravega imena
več ne vem. Od deklet je bila Mici iz prvega zakona, Karolina in recimo Fani,
ker ne vem, če je to njeno pravo ime. Predvsem imam v spominu iz moje nežne
mladosti, da je sin Johan prelepil vse zgornje suho stranišče z razglednicami.
Bil je dokaj žive in dokaj šaljive narave in je naprimer 43 kot
"poštar"raznašal stare razglednice. Bil je tudi zelo spreten in se je
lotil vsakega dela. Večkrat je pomagal mojemu očetu, zlasti ko je on poglabljal
vodnjak pri hiši št. 2. Nekoč, ko so vrtali, mislim v skalo, se jim je sveder
odločil od ostalega droga. Oče je bil besen in krivil zlasti Johana. Ta pa je s
svojo iznajdljivostjo položaj ugodno rešil. Johan se je potem poročil z neko
lepotico iz Loga pri Vrhniki. Onadva sta se najbolj približala mojim staršem.
Pozneje si je Johan sezidal v Zeleni Jami hišo. Imel je mnogo otrok. Najpreje
je v dokaj visoki starosti umrl Johan, potem še njegova žena. Ona je hodila že
v poznih letih delat družbo moji mami. Naši so bili z njimi vedno v dobrih
odnosih. Povem še, da si je moj brat Feliks močno želel imeti sanke. Da bi mu
jih kupili starši, ni bilo govora. Domenili so se pa z Johanom, da bi jih on
kot Tausendkunstler naredil sam. Lotil se je dela in jih resnično naredil.
Feliks jih je hotel takoj preskusiti. že pri prvem sankanju so se mu sanke
polomile, kakšna nesreča. Johan je delal tudi klopotce, sicer je bil on
železničar. Njegov brat Francelj je šel v Avstralijo in tam tudi umrl. Johan je
dobil nekaj zapuščine. Brat Karel je bil krojač, dober krojač in dober pijanec.
Odšel je v Gradec, kjer sem ga jaz med prvo svetovno vojno obiskal. Lojze je
bil čevljar, šel mlad v fremd, obstal v Franciji in Alžiru, od koder se je
vrnil domov. Ko je prišel, je zgledal zelo dobro in solidno. Nastanil se je pri
Johanu in pridno šival. Tudi meni je delal in popravljal čevlje. Ker sem tedaj
že nekaj znal francosko, se me je oprijel in sva nekoč šla s kolesi čez Posavje
v Trojane, kjer sva prespala, ker naju je ujel dež. Onega jutra nisem mogel v
Ljubljano, mislim v šolo. Hodil sem takrat v 5. ali 6. realko. Kdaj je Lojze
prišel iz Trojan, ne vem. Pozneje je pokazal Lojze svoj pravi obraz. Postal ali
bil je že šauger". Hodil je od gostilne do gostilne toliko časa, da je bil
suh. Moja mama mu ni hotela dati piti, ko je videla, da ga ima že dosti pod
kapo, nakar jo je ozmerjal češ, da je grda. V taki stiski za denar je moji mami
prodal mali "Brockhaus", 3 ki ga imam še danes. Pozneje se je oženil
z neko služko Micko. Lojze je bil zelo nadarjen, le pijača ga je ugonobila. Lojze
je večkrat pripovedoval, da sta pila pri eni mizi z Ivanom Cankarjem in se
pogovarjala o marsičem.
Rudi je bil izučen trgovski pomočnik. Začetka je bil zelo v redu človek.
Potem je postal tat in nato pijanec in se je ne vem kam izgubil.
Mica je imela z nekim visokim oficirjem nedovoljeno razmerje. Ko sem jo jaz
videl, ko sem imel okoli 14 let, je bila že v letih. Kako je končala, ne vem.
Karolina je bila pomočnica v gospodinjstvu, se omožila z nekim
ključavničarjem Keršičem. Keršič je bil pozneje tudi tat, je kmalu umrl. Kaj je
s Karolino, ne vem. Menda še živi. Fani je bila pocestnica.
Pozneje se je v kletno stanovanje vselil nek Janežič Jože s svojo ženo. On
je bil železničar. Moj oče je od njega kupil zame skoro novo kolo, s katerim
sem se dolgo vozil v šolo na realko in morda še kasneje. Kje je Janežič to kolo
dobil, ne vem. Mislim pa, da Janežič s svojo ženo ni ravnal lepo, kar sem jaz
sam videl. On je menda kmalu umrl, nakar je ona tavala po Zeleni Jami in morda
tudi drugje.
Kletno stanovanje je bilo zelo vlažno, zlasti na vzhodni in južni steni.
Skušal je oče to vlago odstraniti s smolo, kar pa mu ni uspelo. Vlaga je zopet
nastopila. On zato teh dveh prostorov ni več oddajal in je imel tam delavnico
in skladišče. V prvem prostoru je imel shranjeno skrinjo od svojega brata
Johana, kjer je bilo čevljarsko orodje. Pozneje je v tem prostoru postavil
kotel, ki nam je leta služil, kadar smo doma klali. Pozneje, ko očeta ni bilo
več, je moja mama mogoče za kratek čas oddala v najem prvi ali drugi prostor.
Dvoriščno, posebno sobo, ki jo je oče zidal obenem s skladiščem v visokem
pritličju, je oče uporabljal spočetka kot delavnico. Spominjam se, da je tam
sekljal meso za klobase in jih delal s posebno ročno trombo. Pozneje smo dobili
stroj za rezanje mesa in špeha.
3Kratka enciklopedija v dveh zvezkih.
Zadnje dni svojega bednega življenja, bolje konca, je oče prebil v tej
sobi. Tu je tudi umrl leta 1923 meseca avgusta. Zakaj je mama očeta pregnala iz
spalnice v to sobo ne vem, bil sem takrat v Tržiču. Menda zato, da je mogla
mama posaditi svojega moža na naslanjač, ki je stal ob lepem vremenu na
dvorišču.
Ko sem prišel iz Tržiča in videl, v kakšnem stanju je oče, sem šel po
zdravnika v vojaško bolnico. On je prišel, pogledal in rekel: Tu nimam več kaj
delati.
Pogreb se je vršil na deževen dan in sem skoraj ves čas nosil svojo majhno
sestro Ano pod pazduho. Potem je v tem prostoru stanovalo več samcev. Nek
Potočnik, ki je umrl za jetiko, potem moj bratranec Mirko Peruzzi. Ta je večkrat
kaj pomagal moji mami, ko sem jaz odšel iz hiše. Potem se je poročil, ima samo
hčerko Boženo, ki je menda kemik. Je poročena in ima precej otrok. Pozneje je
mama oziroma Ana oddajala to sobo raznim ljudem, nazadnje menda Korenki.
Po Potočniku je ležal v tej sobi dalj časa nek Korošec Lešnik, ki je bil
naročen na koroški list "Mir". On je že takrat stokal nad Koroško,
mene je poučeval v seksualnih stvareh. Takrat sem bil star okoli 10 let.
Menda je v podstrešni sobi tudi bival študent medicine Janez Vrhovec, ki je
sedaj očesni zdravnik v Celju. V podstrešni sobi je nekaj časa stanovala neka
Suza, največkrat Jaka Brečko, neki Dragan, Popit in Cerar. Nazadnje sem jo
zasedel jaz in v njej ostal do leta 1931, ko sem se preselil na Dunajsko cesto
93. Ko sem se jaz izselil, je imela mama tam in še kje stalno neke študente,
sestra Ana pa ne vem koga.
Sosedje in sorodniki v Zeleni jami
Naj sedaj omenim še sosede, ki se jih spominjam. Ob sedanji Kavčičevi
ulici: poleg naše hiše je bil Kosmač, ki je imel hčer Ano, ki sem jo videl kot
študent zagrebške univerze v Brežicah, ko je tam nekaj prodajala. Sva se še
spoznala. Mati je bila rojena Smole. Oče je bil strojevodja južne železnice,
mati neka košata Dolenjka. Imeli so sinove Franceta, Lojzeta in hčerko Malko. Malko
je menda Smole priženil. Menda France še živi. To sta bila moja mladostna
tovariša. Sledil je Švigelj, uslužbenec tramvaja. Nato Gašperlin, nato šeme,
Srnovic, Jurjevčič, črnjač. Tu se moram posebej ustaviti, ker sem tja večkrat
prišel zaradi sina Jožeta, ki je hodil pred menoj na realko. Tam je bilo mnogo
otrok: Lojze, Jože, Franci in punce Marija, Pepa, Johana, Antonija. Vsi so
pokojni. Jože je bil z menoj v Zagrebu in tam doštudiral za zemljemerca.
Pozneje je bil asistent pri inž. prof. Novaku in tam doštudiral za inženirja
gradbe. Pri meni je delal vaje iz železnih mostov. Jaz pa pri njemu merjenja.
Pozneje je postal profesor zemljemerstva na univerzi v Ljubljani. šel je v
pokoj in kmalu umrl za kapjo. Poročen je bil s Petačevo Mimi. Imel je sina Sama
in hčerko. Samo je končal na železniški progi. Mama in sestra še živita, delno
v hiši v Ljubljani, deloma v Piranu. Gasparlinova je imela špecerijo, on pa je
bil železničar. Poleg Gasparlinovih se je držala hiša Oblaka, tudi
železničarja. Ta je imel precej otrok, med 47 48 njimi tudi sina Jožeta. Ta je
bil v 1. svetovni vojni od Rusov ujet. Vrnil se je v Judenburg, mislim leta 1917 in sem takrat tam z njim govoril. Prišel je
potem domov, se z domačimi ni razumel. Večkrat sva se srečala, kje pa je imel
službo, ne vem. Sedaj ga ni več. Jože Črnjač je imel hišo blizu tobačne
tovarne. Imel je velik vrt, kjer je on osebno negoval sadna drevesa raznih
vrst. Jaz sem mu nekoč napravil neko uslugo in nisem seveda nič računal. On mi
je zato poslal koš prelepega sadja. Hišo si je Jože postavil po 1. svetovni
vojni. Jaz sicer ne vem, kako je Jože prišel tako kmalu do toliko denarja, da
si je lahko postavil dosti veliko enonadstropno hišo. Vem pa tole: ko je bila
avstrijska vojska v Italiji oz. na italijanskem ozemlju leta 1917-18, je tam
izdala okupacijske lire. Po končani vojni so vojaki metali te lire kot
ničvreden denar. Bilo je menda na ljubljanskem kolodvoru ogromno tega denarja,
ki je ležal po tleh. Nekateri so ta denar pobirali misleč, da ga bodo nekoč
lahko vnovčili. Med njimi je bil tudi črnjač, ki je tega denarja mnogo nabral
in pozneje tudi vnovčil. Sledile so hiše Kuge ?, Stojca, ?, žagarja do Zvezne
ulice. Preko te ulice Kobalj, Mišvelj, Gregorc in daleč ob Pokopališki neka
Suba... Ob Zvezni ulici je bila še hiša Pavlič, Peterlin in še druge, ki jim ne
vem imena. Ob Bernekarjevi ulici je bila hiša Preskar, Gale, ? , Neznan,
Trškon, Velkavrh, Kurent, katero hišo je kupila zase moja mama. Ona jo je
odstopila svoji hčeri Minki, poročena Večerin. On je bil vdovec in služil pri
financi. Imela sta sina Rudija, Sonjo in Jelko. Rudi je napravil maturo,
študiral kemijo, zašel v politiko in leta 1945 zbežal na Koroško, potem v
Gradec, nato v Kanado in končno v New York. Napravil je lepo kariero, se
oženil, imel tri hčere: Sonjo, Tatjano in Marto, te dve sta bili v Ljubljani,
pa nista znali slovenščine. Rudko je umrl leta 1974. On je hodil na počitnice v
Celovec, kjer sva se sestala trikrat. Bil je lep, izreden mož, takrat že pravi
Amerikanec. Našim ljudem: meni, mami Nataši, Tonetu in Nataši je podaril
zapestne ure. Kaj je razdal med svoje ožje sorodstvo, ne vem. Vem le, da ga je
obiskal mož od 49 Jelke in Sonje v Ameriki in da se ti niso dobro razumeli z
gospo Večerin Jano. Rudi je bil znana osebnost tako v New Yorku kot v
Washingtonu. Zlasti je slovel kot Sv. Miklavž pri Slovencih v obeh navedenih
mestih. Ob njegovi smrti so se razpisali tako nekateri amerikanski in mnogi
slovenski tamkajšnji listi. Moram sedaj, ko sem v hiši Večerin, tudi opisati
predvsem Večerinovo ženo Minko Suhadolc, mojo sestro. Vem iz rane mladosti, ko
sva se igrala, saj je bila ona le za dve leti mlajša, da je ona mnogokrat
jokala, ker sem ji rekel "činkabela". Od kod sem to besedo vlovil ne
vem. Več iz mladosti ne vem. Pozneje je hodila v šolo k Uršulinkam do 14. leta.
Takrat sva z očetom sklenila, da ostane doma. Minka je imela lepe lase kot moja
mama in ko jo je mama česala vsako jutro, je bilo mnogo joka. Mnogo joka je
bilo tudi takrat, ko jo je mama oblačila v nemogoče obleke. Ona se je morala kot
mi vsi, ki smo bili sposobni kakršnegakoli dela, vključiti v tisto obrtno
dejavnost pri nas doma. Ko sem bil jaz pri vojakih, mi je pridno pisarila,
pošiljala denar, pakete itd. Mati mi je pisala takrat samo enkrat, oče pa tudi
tolikokrat. Ko sem studiral, se ne spominjam, da bi mi dosti pisala, takrat
namreč, ko sem bil v Brnu. No ni čuda, saj se je takrat možila in poročila z
Večerinom, ko sem bil zadnje leto v Brnu. Večerin je bil že enkrat poročen, pa
mu je žena kmalu umrla. Stanoval je v posebnem stanovanju na zapadni strani
hiše št. 2. Z njim je stanovala mati pokojne žene. Ta je hodila k nam v
trgovino, se spuščala v razgovore z Minko, ki je potem zašla k Večerinu in k
poroki z njim. Oče in mati sta bila zelo razjarjena. šlo je vse brez njih, brez
udeležbe na poroki itd. Stvar se je potem, nekaj zaradi smrti očeta, uredila.
Mama pa je potem, ko se je ena stranka v pritličju Kurentove hiše izselila,
izročila hišo Minki in Rudkotu ml. Nakar so se Večerinovi s staro gospo
preselili v Kurentovo hišo. Pozneje, ko se je še ena stranka v pritličju
izselila, je mene Minka prosila, da sem uredil klet, pritličje in drvarnico.
Podaljšal sem dvoriščno streho, naredil nove ograje in pot. Večerin je
primeroma dobro v službi in izven nje zaslužil, zato so 50 mogli navedene
stvari urediti, ki niso malo stale. Sledilo je zbližanje mene z Večerinom in
mamo. Večerin je bil nekoliko obilen, vendar postaven človek, saj je bil v
avstrijski vojski "Ofiziersstellvertretter". Minka je bila doma in
samo gospodinjila v stanovanju in na vrtu. Imeli so tri otroke, Rudkota, Sonjo
in Jelko. Po koncu II. svetovne vojne je bil Rudi st. obsojen na 20 let,
odsedel jih je 10 let. Mlajši Rudi pa je zbežal. Imeli so doma preiskave in
šikane brez meja. Cela družina je trpela na vsem: obleki in hrani. Minka je
imela vsako leto prašiče, da je mogla poslati Večerinu v ječe nekaj mesa in
drugih reči. Prestali so vsi vse težave, vrnil se je tudi Večerin, ves bolan in
polomljen in zlomljen. Nekaj časa je še hodil v službo, nakar je umrl za rakom.
Medtem so otroci doma in zunaj odrasli. Rudi v Ameriki, Sonja in Jelka tu. Prva
je imela sina Andreja; fant je zrasel pri Minki in se izučil tiskarstva.
Trenutno je še šofer pri švabu, možu Jelke. Jelka se je kmalu poročila z nekim
Francem švabom, ki je bil zelo znan partizan. Postal pozneje ravnatelj
"Merkurja"na Trubarjevi 27 in kasneje na Trubarjevi 1. Jaz sem pomagal pri njegovih stavbenih podvigih.
Tu se je nenadoma zameril, ne vem komu, in bil čez noč odstavljen. Postal je
prisilni upravitelj Ljubljanskih mlekarn. Ko sem bil na Državnem sekretariatu
za pravosodje upokojen, me je on pritegnil za delo tam. Tu sem ostal do druge
upokojitve leta 1964. švab je v svoji zagnanosti začel hoditi v Koper k nekemu
velikemu podjetju, nakar je Ljubljanske Mlekarne zapustil in se preselil v
Koper. Tu se je zopet nekomu zameril, bil odstavljen, predan sodišču v Kopru in
bil obsojen na ne vem koliko let, ki jih je odsedel v pol. zavodu na Dolenjskem
pri Mirni. Ko je prišel ven, je bil nekaj časa pri "Prehrani", nakar je
rekel, da ne bo več delal za državo, temveč zase. Ne vem na kakšen način je
prišel v Celovec, odprl tam trgovino, kupil staro stanovanje v isti hiši in ga
lepo opremil. Delal je trgovino na veliko. Pri nekem poslu se je zapletlo, bil
v časopisu "Delo"proglašen kot izkoriščevalec, mu vzeli potni list,
ki ga kljub vsem prijateljem še danes nima. Kar je bilo v Celovcu, so mesto
njega urejali Jelka in Andrej. Zdi se pa, da 51 bo tam vse zastavljeno počasi
umrlo, trgovinsko in stanovanje. On je sedaj uslužben pri Kurivu. Jelka pa je
doma. Sonja se je po tistem spodrsljaju omožila z nekim Goršetom, ki je bil
vodja nad avtomobili v Ljubljanskih Mlekarnah. Stvar ni dolgo trajala, ker je
on šel v Ameriko, kjer je imel sorodnike. Ona Sonja ni šla za njim, je še vedno
v službi pri Vinu v šiški in se ima dobro. Andrej predeluje in zboljšava zlasti
podstrešje Minkine hiše. Minka še danes gospodinji Sonji in Andreju kljub
svojim 77 letom. Minka je imela v podstrešju še dvoje stanovanj, kjer sta
stanovala Ivančeva in Ivačičeva. Minka jih ni mogla in sem jih jaz spravil v
mojo hišo na Šmartinski cesti 103. Minka mi je bila in mi je še za mojo pomoč
zelo hvaležna. Obe izseljeni stranki sta še danes na Šmartinski 103. Nastalo
prazno podstrešje je nekaj urejala Sonja, sedaj pa kot povedano vse na široko
Andrej, ki se misli ženiti. Ta ženska je vzor delovnega človeka, ki je
pripravljen za svojo hrabrost in krajno poštenost prejeti najhujše udarce in
jih premagati. Garač slehernega dne ne misli na kakršnokoli zabavo, na kakršenkoli
oddih. Lepe dneve je preživela v Celovcu, kamor je skoro vsako leto prihajal
njen edini sin Rudko. Njegova prehitra smrt jo je bolj pretresla kot smrt
njenega moža. Saj jo ta ni dovolj cenil in je mislim tudi pri njem doživljala
hude ure. Zdi se, da se je je on naveličal. Bila je nizke postave, v obraz
dosti čedna, vendar nobena lepotica. Ima včasih čudne navade, vendar jo jaz
spoštujem in jo imam rad kot malokatero ženo. Poštenjakarica od nog do glave,
obiščem jo kadar le imam priliko. Nadaljnji posestnik je Sovre. Tam je studiral
njegov sorodnik Baltazar Sovre, ki se je z nami pajdašil. Ko je bil pri vojakih
v 1. svetovni vojni sva se še nekajkrat srtečala, nakar je izginil. Nisem ga
več videl. če grem po Bezenškovi ulici, je prva levo Krušič. Tu je bila za moje
dni navadna mesarija. Stari Krušič je bil lep stasit človek, njegova žena je
bila preveč okrogla. Imela sta sina Ivana, ki je imel več sinov, nobene hčerke.
On ni bil zelo talentiran, vendar si je znal delati denar. On še živi in se 52
menda ukvarja s konji in tekmuje. En sin ima konjsko mesarstvo, ki mu zelo
uspeva. Eden je živinozdravnik, eden se menda peča s prevozi, eden pa je menda
v Avstraliji. Na desni strani je prvi Zrimšek. On je bil na železnici kurjač.
Imel je nekaj otrok, od katerih zelo dobro poznam Viktorja. On je bil stavbeni
tehnik. Delal fuš po zelo nizki ceni. Odšel je potem v državno službo. Med
drugo svetovno vojno je bil domobranec, nakar so ga leta 1945 ubili, kot mnogo
drugih domobrancev, partizani. Viktor Zrimšek je bil velik postaven dečko,
včasih pri govoru malo zajecljal. On mi je mnogo pomagal, zlasti v Celju pri
Ljudski posojilnici, kjer me je večkrat dobro nadomeščal. Posebno vdan mi je
bil takrat, ko sem delal načrte za Ljudsko posojilnico v Celju. Poročil je
Tekačevo in imel z njo nekaj otrok. Nadaljnja hiša je bila šembrekova. On je
bil tudi kurjač na južni železnici. On je zelo rad bil pri nas, pil in govoril
časih cel dan. Hodili so ga iskat njegova žena in otroci, pa največkrat brez
uspeha. Kadar ni pil, je bil v redu človek. Mnogo se je držal tudi pri
Krušičevih. Imel je nezakonsko Meri, zakonsko Julči in Roberta, ki je bil
inženir rudarstva, pa je zgodaj umrl. Umrl je tudi stari Robert, mislim na
posledicah alkohola mnogo preje kot njegova žena, akoravno je rekel vedno, ko
ga je prišla iskat: Tebi se že glava maje, boš kmalu umrla, zgodilo pa se je
drugače. Robert šembrek je bil nezakonski. Vrtil se je veliko pri Vodnikovi
Johani v Kravji dolini, ki je imela veliko posestva in dosti denarja, saj ga je
posojala tudi mojim staršem. Potegnil jo je v Ameriko, kjer pa ni imel dosti
sreče. Nazadnje se vkrcal na neko ladjo in bil tam kurjač. Angleži ga niso
mogli, imeli so ga za Poljaka in mu v hudih urah vzdevali "... dem
Polak"(?) Potem se je vrnil domov, imel nezakonsko hči Meri, mater pa je
poročil na zahtevo Johane Vodnik. Nato je šel k železnici, gradil primerno
veliko hišo. On je zelo rad pripovedoval svojo življensko pot in bil ponosen,
da je lomil angleško. Midva sva se v vseh časih dobro razumela. 53 Sosed je bil
Vencajz. Zadnja leta svojega življenja je tu prebila Slava Vencajz, učiteljica.
Slava Vencajz, hči ljubljanskega odvetnika, je bila učiteljica. Večkrat sem jo
srečal pri Plečniku, morda je kaj nameraval. Bila je silno zgovorna. Potem je
prišla v Zeleno Jamo in nekaj časa vzgajala otroke moje sestre Ane. Pa ni dolgo
vzdržala. Nazadnje sem videl, da so jo prevažali v posebnem vozičku. Potem je
umrla. Pozabil sem na Pohlinovo ulico, kjer je imel hišo nek Ježovnik,
železniški uslužbenec, policaj Skalar in Kržan, Runar in Har.... V ostalih
ulicah proti vzhodu so imeli hiše Skubic in Stojan in Kobal. Prva hiša ob ulici
Ob Zeleni jami je Hawlinova, bivša Suhadolčeva. Po dedni pogodbi je oče
prisodil obe hiši št. 1 in 2 moji najmlajši sestri
Ani. Nad to odločitvijo, ki je bila pravzaprav mamina, sem se čudil, rekel in
nasprotoval pa nisem dosti. Bilo mi je hudo, da sem moral od doma, ko sem tam
živel čez trideset let in kjer je bila marsikatera moja delovna ura zakopana.
Mama je uživala zlasti hišo št. 1 nad 40 let po očetovi smrti. Ana je živela po
očetovi smrti pri mami do svoje možitve in je tam uživala vse lepša leta kot
sva jih jaz in Minka. Ana se je leta 1939 poročila z dr. H. Hawlino. že leta
1946 sta pričela nadzidovati hišo št. 2 in zidala in zidala. Pomagal sem jima z načrti in nasveti do leta 1973, ko sem
rekel Ani, da imam tega zadosti in naj se v naprej obrača na mojega dobrega
sina Matica, ki je arhitekt. Imela sta naslednje otroke, ki še žive. Meta,
Peter, Tine, Mica, Janez, Jaka, Anica in Marko. Ubil se jim je Andrej, ko je
padel z balkona. Ko so bili otroci še majhni, jim je mnogo, mnogo pomagala moja
mama, dokler je še mogla. Herbert je začudo dober in pošten človek, ki jemlje
življenje strogo katoliško. Le malo časa sta bila v dobrih odnosih. Otrok za
otrokom je vzbujal v Ani nezadovoljstvo, ki ju muči še danes. Moja mama je zelo
cenila Herberta, z Ano je bila manj zadovoljna. Nekdaj veliki dom se bliža
zatonu. Ana je pravi zidar. Ko še v Ljubljani niso bile še vse zidarske zadeve
54 urejene, se je spravila na otok Silba, kjer je najprej uredila neko
zapuščeno poslopje, potem pa uredila še drugo razvalino, ki jo je Matic moderno
opremil. Stvari pa grejo naprej. Herbert je tu opravil velikansko delo. O
Preskerjevi vili ali hiši bi rad povedal, da je tam med drugimi stanoval
Leopold Šmon. On je bil ključavničarski mojster v tovarni Tonnies ali žabkar.
Bil je za tiste čase najboljši harmonikar. Po njegovih akordih sem jaz in moj
prijatelj Sila Stanko veliko plesal, samo enkrat v hiši šembrek. Imel je mnogo
otrok. Njegova žena je bila lepotica, pisali so se prej ... Zapila se je in
takrat v letih, ko sem jo opazoval, je bila stara in grda. Šmon je imel
razmerje še z neko drugo žensko in tudi tam pomagal do mnogih rojstev. Menda je
prva žena zavolj te nezvestobe zapadla v pijačo. Ko je umrla, je Šmonu
gospodarila hči Karolina, kjer sem se tudi jaz med drugimi nekaj ženil.
Karolina je odšla potem v Ameriko, kjer sta bili že njeni dve sestri. Za časa
1. svetovne vojne so tam stanovali Silovi, mati, oče Luka in sinovi Evgen,
Stanko in Mirko. Evgen je bil železniški uradnik in velik alkimist. Bil je
menda član škale". Oče je bil upokojen učitelj in velik pevec in pivec.
Umrl je isto leto kot moj oče. Njegova žena se je hitro postarala. Nekaj časa
je stanovala pri nas, potem pa je šla k sinu Evgenu. Sin Stanko je postal moj
najboljši tovariš, dokler se naša pota niso razšla. študiral je filozofijo,
najprej v Zagrebu, potem v Ljubljani, kjer je bil asistent pri prof. Vebru. Bil
je velik prijatelj žensk in ni marsikateri ostal nič dolžan. Učil je najprej v
Novem mestu, kjer ima nezakonskega sina. Nato je odšel v Maribor, se oženil in
imel nekaj otrok. še je v Mariboru in morda še prepeva pri "Klavori".
Po odhodu v Maribor sva si nekaj dopisovala, nakar je tudi to prenehalo. Med
drugo svetovno vojno je bil Stanko Sila pregnan v Nemčijo v mesto Ulm, kjer je
poučeval. Da ni bil pregnan v Srbijo je zasluga njegove žene, ki je cikala
nekoliko na nemško stran. Po vojni je prišel v Ljubljano misleč, da bo kaj
višjega. Pa je ostal praznih rok. V Ljubljani se je gnetlo žaslužnih". Ko
je bil Stanko v Ljubljani še študent, sva bila dosti freh in marsikaj uštimala.
Pozneje se je nama 55 pridružil Lojze Herič-mi smo v treh mnogo prepevali.
Rekli so nam SHS, tj. Sila, Herič, Suhadolc. Nekateri tudi
šchurzenjager".1 Naslednja hiša je prvotno Trškanova, ki je imela na
dvorišču mesarijo. Potem je bila Peklajeva, ki je imel Šmonovo hčerko za ženo.
Peklaj je umrl v Premislu, ko je bil obkoljen od Rusov. Vdova je
vzelaWa...serja, ki pa sta oba že pokojna. Danes je lastnik te hiše neka žlahta
od Mice šmonove-Toman. V tej hiši je stanoval železničar črnjač, ki je imel
sina Karla, s katerim sva mnogo prebalinala na našem dvorišču. On je moji mami
prodal Goetheje, Schillerja, Lessinga in Herneja. Prav v tej hiši je stanovala
družina Herič, ki je imela sina Hansa in Lojzeta. S Hanzom smo se v mladosti
igrali, umrl je kot strojevodja v Zagrebu že pred dolgimi leti. Sin Lojze je
bil mlajši, bil vedno Nemčur, akoravno se je pozneje potuhnil in bil v naši
družbi Sila- Herič-Suhadolc. Moja mati mu je pomagala do študija strojnega
inženirstva v Gradcu. Služil je potem tudi pri I.G.Farben v Jajcu in mu je med
drugo svetovno vojno kot kulturbundovcu slaba predla. Ušel je v Celje, kjer je
potem pri železarni štore preživel hude urice zavolj Jajca, vendar srečno
prebrodil vse težave in bil pozneje v štorah tehnični direktor. Lojze je po
maturi odšel k Južni železnici. Od tam je začel študirati strojno v Ljubljani,
nakar je odšel v Gradec, kjer je diplomiral. Nato je bil nekaj časa učitelj na
ljubljanski srednji tehnični šoli. Delal nekaj časa v Celju, nato odšel v
Jajce, kjer se je poročil. Imela sta hčerko in sina, o katerih nič ne vem.
Lojze je bil v štorah in sem potem delal za to železarno skupaj z njim in inž.
Ruehom. Ko je šel Lojze v pokoj, je dobil zastopstvo pri neki tvrdki v Nemčiji
in bil zanje v Braziliji. Prislužil si je tam mnogo denarja. Končno je prišel v
Celje, bil tam še nekje zaposlen, menda pri Klimi. Kje je sedaj, ne vem.
Naslednja hiša je Grdinova. On je bil oženjen železničar. Bila sta otroka
1dobesedno lovec predpasnikov 56 Mira in Lojze. Po smrti prve žene se je stari
Grdina še enkrat oženil. Mira je šla v Celje v pisarno Dr. Ogrizka, se poročila
s Fischerjem, trgovskim pomočnikom, imela sta hčerko. Mira je nedavno umrla.
Lojze je umrl pri vojakih. Mira se z novimi razmerami ni mogla nikoli
sprijazniti. Z Miro sva se dobro razumela. Obiskal sem jo še kot deklico v
Celju. Pa iz tega ni bilo nič. Ko se je poročila, sem jo večkrat obiskal v Celju,
ko sem delal za štore. Za Toškanovo hišo, sedaj Toman, leži hiša železničarja
Bunovca. On je imel sinove Franca, Lojza in Ceneta. Naslednja hiša je Majcnova.
On in ona sta bila doma oba z Dolenjske. On je služil na Južni železnici, sprva
kot delavec, potem kot sprevodnik, pozneje kot vozovni preglednik v osebnih
vlakih. Služboval je po Tirolskem, morda tudi po Avstrijskem in se je naučil
on, žena in otroci nemškega jezika in so postali Nemčurji. On je bil dvakrat
poročen. Iz prvega zakona je bila samo Mina. Ta je znala dosti dobro slovensko,
bila pa je učiteljica na Koroškem in ponemčevala. Iz drugage zakona je bil sin
Tone, hčerka Ana in hčerka Olga. Obe dekleti sta šli na Koroško kot učiteljici
delat zlo. Olgo, ki je precej dobro govorila slovensko, smo hoteli obdržati tu,
pa ni šlo. Ana pa je komaj znala kakšno besedo po naše. Tone je znal sicer tudi
nemško, hodil je v nemško gimnazijo v Bethovnovi ulici, vendar je bil navdušen
Slovenec. Midva sva večkrat šla skupaj v šolo ali iz šole in mi je pripovedoval
o Panslovanstvu. Navdušil me je tako, da sem kupil rusko knjižico, kako se učiš
ruščine. Pa bila je zame takrat pretežka in sem opustil učenje. Večkrat sem
prihajal k Majcnovim, kjer sem govoril tudi z materjo in očetom. Oče je bil
bolj trde narave, ona pa šibka. Srečaval sem tam tudi nečaka gospe, jurista
Ludvika Zupina. On mi je prav hodil v Gradcu, ko sem delal tam oč. šolo, on pa
je bil kot jurist zaposlen pri vojaškem sodišču v Gradcu. Ko sem bil še
student, me je on nekoč povabil, naj pridem v Brusnice, kjer je bil on doma.
šla sva oba s Tonetom. Ludvik, ki je bil simpatičen in nič koliko Slovenec, je
kmalu po končani vojni podlegel jetiki. Ko sem jaz v 2. realki dobil žogo, sva
jo s Tonetom in še drugimi pridno zbijala v Zeleni Jami in tudi drugod. žoge 57
so zelo rade odpovedovale na šivih in moral sem zopet in zopet vleči dreto.
Tone je maturiral z odliko, pa ni pokazal veselja do nadaljnjega študija. Tone
je šel mislim že leta 1914 v vojno, bil na fronti in postal poročnik. Jaz sem
bil 2 leti mlajši, eno leto sem bil pri železnici in sem šel k vojakom šele
leta 1916. Mislim bilo je leta 1917, ko sva bila oba na dopustu v Ljubljani in
sva se slikala. Po vojni je on šel k železnici, jaz pa v šole in sva se malo
videvala. On se je kasno poročil in ima menda 2 sina, oba inž. Ne poznam ne
žene ne otrok. Posebna oseba, ki se je z nami v Zeleni Jami večkrat pajdašila,
je bil Slovak Ludvik Prjak. On je bil takrat mlad piskrovezec, ki je stanoval z
drugimi piskrovezci v neki sobi na dvorišču Vidmarjeve hiše. V tistih časih
pred prvo svetovno vojno so hodili slovaški piskrovezci od hiše do hiše.
Zvezali cele ali počene lončene posode, ki jih je takrat bilo še veliko v rabi,
zlasti v gospodinjstvu. Natanko vem, da je imela moja mama z žico povezan model
za pečenje potic. Ludvika je imel zelo rad Majcnov Tone. On Ludvik je bil
samouk na goslih, iz katerih je znal izvabiti lepe zvoke. Bil je sicer temnega
obraza, znal precej dobro slovensko in bil dosti prijeten, vendar zelo zaostal.
Naslednja hiša je Petačeva. Tudi ti so bili bolj na nemško plat v Avstriji,
pozneje so se poboljšali. On je bil žel. uradnik na drž. žel. Ona Mica pa je
bila zalo zgovorna. Stara gospa Petač je bila polsestra mojega mladostnega
pajdaša Maksa Smrdu. Imeli so sina Hanzita, ki je zgodaj umrl. Starejšo hči
Mimi, ki je bila zelo afnasta, je poročil naš pajdaš Jože črnjač. Ostali
dvojčki je eno poročil Zrimšek Viktor in drugo prof. N. Horvat. Nadaljnja hiša
je Jarčeva. Oče je bil doma blizu Dobrove in je služil Južno železnico. Bilo je
ogromno otrok. Dobro poznam le fante: Janko, za časa prve Jugoslavije je bil
vneti Sokol. Bil je v 1. svetovni vojni in sva se srečala v Sarajevu. Bil mi je
tam pajdaš v dobro ali v slabo. Kasno se je potem poročil in imel 1 sina, ki je
inž. Služil je mislim pri Mestnem magistratu. Pred par leti je umrl. Štefan je
napravil maturo in šel k železnici. Bil je med drugim vodja kolodvora v Krškem
in potem mislim tudi v Ljubljani. Kaj je 58 z njegovo družino, ne vem točno.
Nestl je bil tudi železniški uradnik. Imel za ženo lepo Moharjevo. Kaj je z
družino ne vem. On je edini ostal v prvotni hiši. Končno je hiša Vidmar. Kaj je
bil stari, ne vem, verjetno železničar. Imel je samo hčer, ki ga je precej
lomila tu, v Ameriki in še ne vem kje. Ne vem kaj je z njo. To je nekak seznam
hiš in njenih lastnikov, ko sem bil jaz v srednji šoli. Danes je Zelena Jama
vsaj še enkrat tako velika. Pozabil sem v Bernekarjevi ulici hišo Maver. Ta je
to hišo prodala in živela blizu Mišvela, tudi to je prodala in živela nekje nad
Središko ulico. Potem hiše Kušar, ki leži ob Središki ulici. Od Kušarjevih
poznam le Franca, ki je bil železniški uradnik. Stanuje v naši bližini. Je vnet
pripadnik novega časa. Mislim tudi bolj malo iskren. Je pa naših let. V Zvezni
ulici je imel hišo še železničar šlambergar. Pozneje se je ukvarjal s prevozom
in žena je imela špecerijo. Jaz sem poznal zlasti sina Vladkota, ki je narisal
posestvo Uršulink v Ljubljani v merilu 1:100. Morda mi je še kje pomagal, ker
je bil st. tehnik. Fejst fant. Bilo pa je pri šlambergarjevih več otrok, ki
zanje ne vem kaj in kako so. Po vojni so bili vsi z malo izjemo navdušeni za
stvar. Ob Zeleni jami sem pozabil še hišo Brinjevec. Oče je bil železničar. Ona
je bila doma, kot pri vseh družinah v Zeleni Jami. Bilo je troje otrok: Franc,
Lojze in mogoče Lojzka. Franc je bil velik, močan in se je časih nam
približeval. Prišel je k železnici kot vzdrževatelj prog. Prešel je potem na
Hrvaško, kjer je podlegel neki bolezni. Lojze je sedaj doma v pokoju, bil pa je
tudi pri železnici. Kje je dekle pa ne vem. V Pohlinovi ulici je bil še
železničar Rupar. On je imel rdečelaso hčer, ki se je dolgo vlačila po svetu,
nazadnje le prišla domov in trpela na hudih tabletah, dokler ni umrla. Dalje
Jernejčič, ki je bil pri partizanih, potem pa ravnatelj nekega mizarstva. Je
tudi že pokojen. Dalje je ... in železničar Ostanek. Morda sem se še za 59
kakšno hišo uštel, več pa najbrž ne. Pač je v Bernekarjevi ulici že imel hišo
Poravne, ki je imel med drugim sina, ki je bil hud komunist, pozneje pa je popustil.
Bil je morda inž. kemije. Stari Poravne je služil v tovarni za klej
"Limfabrka". Bil je majhne rasti in zelo dobrovoljen. K nam je hodil
večkrat na frakelj želenega". žena je bila menda huda. Povedat moram še,
da so se za moje mladosti raztezala ogromna hmeljišča na desno in levo od
tedanje Tomačevske poti. Bila so last nekega Nemca z imenom Janesch, pravzaprav
popravljeno lepo slovensko ime. Tam kjer danes stoje žale je bila sušilnica
hmelja, ki ga je sušil nek Sever. Ko je bilo treba obirati hmelj, so se zgrnile
množice žena in otrok, da so meseca avgusta obrali hmelj. Velike družine kot
Jarčeva, Jurjevčičeva so ga nabrale ogromno. Tudi jaz in morda še kdo od naše
družine sem šel obirat hmelj. To je bil pravcat narodni praznik za okoličane.
Seveda so se razvijale tudi ljubezni. Mislim, da so dvakrat na dan merili,
koliko je kdo nabral hmelja. Raztegnili so veliko plahto in na sredi je stal
mernik. Jaz se zase spominjam, da sem enkrat sam nabral. Dal sem svojo vrečo.
Sever jo je vzel v roke in stresel. Moj nabirek je segal do roba mernika in
Sever pravi "Ein halb... ". Janesch mi je dal polovični listek. Skoro
bi se zjokal. Drugim velikim družinam, ki so prinašale velike količine hmelja,
je Sever štel za mernik tedaj, ko je bil mernik s kupom poln in še stresal se
je na plahto. Ni bilo to prav, vendar ljudje niso nehali nabirati in so si
nekateri prislužili dobre denarce. Hmelj je rasel po drogovih, ki smo jim
rekali štange. Te štange so ruvali študentje višjih razredov srednjih šol, kot
je bil: Janez Jenko, črnjačev Lojze in še drugi. štange so položili na posebna
stojala in potem smo štango kar se je dalo hitro obrali od vrha do tal. Bile so
tu dobre in slabe štange in za te je bil vedno prepir. Proti večeru so se
štangarji zbrali in zapeli. Posebno se spomnim pesmi Ko vsi prihajajo...
Nabiralci niso hodili domov na kosilo, prinašali so jim ga od doma. Tudi meni.
Največkrat stročji fižol. Kmalu 60 potem, ko sem še hodil v ljudsko šolo, so
štange preminile. Dolgo časa potem pa je še stala sušilnica, kjer je stanoval
Sever s svojo družino. Pozneje jih je tam stanovalo še več. Danes obstoja še
spomin na nekdanje hmeljnike s cesto "Med hmeljniki". Otroci Antona
in Marije Suhadolc so vsi imeli istega botra in botro pri krstu. Za botra nam
je bil Franc Mayer, železničar, očetov dober znnanec. Ta je bil dvakrat v
Ameriki, pa tam ni mogel ostati. Nazadnje je služboval v Mariboru kot čuvaj in
imel na Pobrežju hišico. Tja sem prišel prvič z bratom Feliksom in sestro Minko
ter botro Marijo Tomaževič, ki je bila delavka tobačne tovarne. Tam smo
prenočevali, da smo lahko naslednji dan nadaljevali pot na Višarje. Prišli smo
pa le do Beljaka, nakar smo se vrnili. Zakaj ne vem. Drugič sem bil pri
Mayerjevih, ko je bil tam sokolski zlet, menda leta 1919 ali 1920. Prenočil sem
tam. Mayer je imel mnogo otrok. Francelj je bil poštar, je načelnik v Novem
mestu. Bila sva z Natašo enkrat v njegovi hiši v N.M. Imel je za ženo Nemko in
nič otrok. Bil je mislim predčasno upokojen. Bil je zanimiv, lep človek in je
prišel mislim parkrat prenočit k nam na Titovo cesto. Je potem kmalu umrl, kaj
je z ženo ne vem. Lojze je šel v Ameriko in menda uspel. Potem je bil Tone, ki
je bil progovni mojster. Potem je bila neka imenitna hčerka, ki sva jo obiskala
z Maticem, ko sva delala na sodniji v Mariboru. Menda leta 1955 ali 1956. Bilo
bi bolje, da je ne bi obiskala. Ena hčerka je bila umsko prizadeta. Hiša na
Pobrežju je prišla v tuje roke. Fotografije Iz snovi tega poglavja se je našlo
le malo materiala. 1. Fotografija tete Minke Večerin roj. Suhadolc, v poznih
letih. 2. Fotografija tete Minke, verjetno z vnukom, sinom hčerke Sonje. 61 3.
Fotografija Rudkota Večerin, okoli leta 1925. Na sprednji in zadnji strani piše
Večerin rutko in Večerin Rudolf, Zelena jama 50. Pisava verjetno Rudkotova. 4.
Fotografija Sonje Večerin, okoli leta 1930, na zadnji strani piše V spomin od
Sonje. S pisavo inž. A.S. dodano Večerin. 5. Fotografija ob 10-letnici poroke
Herberta Hawline in Ane Suhadolc. Na levi je Marija Suhadolc, na desni morda
Herbertova mati, v prvi vrsti z dojenčkom v naročju Ana Hawlina, v drugi z
otrokom v naročju Herbert Hawlina. Na sliki je prvih 6 otrok: Peter, Meta,
Tine, Mica, Jaka in Andrej. 62 Poglavje 5 šolska leta Sedaj bom govoril o sebi
in svoji šoli. Hodil sem v ljudsko šolo na Ledini. Kot sem že omenil, bi
pravzaprav ne smel hoditi na Ledino, ker sem bil iz Zelene Jame. Na Ledini so
to trpeli, ker nismo bili slabi učenci in ker nismo bili zlobni. V prvem
razredu sem imel za učiteljico Marijo Grošelj. Imel sem same 1. Verouk je poučeval
čadež. V 2.,3. in 4. razredu sem imel učitelja Josipa Pavšiča. Ni bil napačen.
Rekel je, da imam grdo pisavo, da pa bi sicer lahko dobro, se pravi lepo pisal.
V drugem razredu je še kar šlo, nikakor pa ne tako kot v prvem. V tretjem sem
prinesel enkrat petico v slovenščini. Zato je pel očetov pas. V četrtem ni bilo
slabo. Povedati moram, da sem jaz znal le toliko, kolikor sem se naučil pri
poslušanju, saj doma ni bilo nikogar, ki bi mi kaj pomagal, niti ni bilo
priložnosti za resno učenje. Pavčič je zbral nekaj učencev, da so peli na koru
pri Srca Jezusovi cerkvi, ko so imeli kakšno slavnost. "Tantum ergum
sacramentum ...... laudatio". Morda še kako drugo pesem, ki jo pa ne
poznam. Pavčič ni bil slab učitelj in kolikor vem ni poznal telesne kazni.
Hujše je bilo v petem razredu, ko smo imeli Jakoba Furlana. On je za vsak
prekršek grešnika poklical k tabli in mu jih je z leskovo nažgal po koncih
prstov. Jaz sicer nisem bil mnogokrat deležen te kazni, tolikrat pa že, da sem
okusil strašne bolečine v prstih po končani kazni. Nasploh je bil Furlan zelo
resen učitelj. Na zadnjem spričevalu je bilo napisano, da sem zrel za vstop v
srednjo šolo. Ne vem zakaj sem se odločil za realko. Morda 63 64 zato, ker je
tja hodil že moj brat Feliks. Sprejemni izpit sem napravil. Moji profesorji so
bili po redu: za slovenščino Breznik, šlebinger in Tavčar. Oni so prišli v
razred samo 2 uri na teden. Nisem imel sitnosti. Za nemški jezik:Puschnigg,
...., Binder. Za matematiko: Kunc, Jeran, Dr. Freud, Burian, ki smo mu rekli
čeng-čang. Za prirodopis: Wenzel. Za žiko: Burian. Za kemijo Gernsherger. Za
francoščino: Erker, Eisenberg. Za opisno: Keller in Forster ter švara. Za
risanje: Koželj in Klein. Za verouk: Jerše in Opeka. Telovadba: Bernot. Na
splošno v realki velikih težav nisem imel, le na koncu 1. razreda me je vprašal
Wenzel trikrat, da sem zlezel. V petem razredu mi je delala težave opisna. Na
koncu leta sem imel predmetno komisijo, pa sem zlezel. Pozneje iz tega predmeta
nisem imel težav. Do pete šole sem živel predvsem od poslušanja in ker sem vaje
vedno napravil sproti. Od pete naprej pa sem se študija, namreč njegove
resnosti bolj zavedal in kar pridno študiral. Povedati moram še, da sem hodil
mislim v peti in šesti šoli prostovoljnio k žikalnim vajam, ki jih je vodil Burian.
Tudi k italijan ščini sem hodil 2 leti, katero je vodil prof. Cora. Povedati
moram, da sem imel v 5. razredu Cora za nemščino. Nekega jutra pride v razred
in pravi šuhadolc heute nachts habe ich von Ihnen getraumt. Ich sah Sie im
sprudelndem Wasser gesehen, wie Sie sich gemartet haben dass Sie ausgeschwommen
sind". 1 Prav takrat sem imel neko kočljivo razmerje sKarolino šmon. Na
sploh je imel Cora mene zelo rad, ne vem zakaj. Ko sem se učil pri prof. Cora
italijanščino, nam je on večkrat pripovedoval reči, ki niso ravno spadale v ta
pouk. Med drugim nam je rekel: Slowenen passt auf auf Triest, das ist Euere
grosste Stadt. Takrat je Trst imel mnogo Slovencev, ki so se tja priseljevali.
Temu dejstvu je bila naklonjena tudi avstrijska vlada. Sploh je bilo takrat
kulturno življenje Slovencev v Trsu na višku. To je bilo leta 1913. Prišla je
vojna, fašisti, ki je tržaško slovenstvo skoro čisto uničila. 1Suhadolc,
današnje noči sem sanjal o Vas. Videl sem Vas v kipeči vodi, kako ste se
mučili, da bi izplavali. 65 Danes se tam zopet mučijo Slovenci za svojo rast,
pa mislim, ne gre dobro. Tudi Ecker za francoščino je bil pozoren name. Bil sem
srednje več ali manj soliden študent, ki v vseh 7 letih ni nikoli plačal
šolnine. Takrat si namreč plačal šolnino že v 1. razredu, če v 1. konf. nisi
zdelal. Zato jih je že ob tej priliki zapustilo študij, saj je šolnina znašala
20 goldinarjev. To je bil skoraj mesečni zaslužek mojega očeta, ki je znašal 30
goldinarjev. šolnino si plačal tudi za 1 semester, če si padel, in prav tako na
koncu leta, če si ponavljal. šolnina je mnoge odvrnila od nadaljnega šolanja.
čisto sem bil pozabil na prof. za zgodovino in zemljepis. V 1. razredu je bil
to Breznik, v vseh nadaljnjih razredih pa prof. Henrik Svoboda, ki smo mu rekli
tudi "Pubi". Bil je lep človek, lepo gojen. Na obrazu pa je imel šnit
od sabljanja. Imel se je za Nemca, bil pa je z nami Slovenci potrpežljiv. Ob
maturi nam je naprej povedal, kaj bomo vprašani. Jaz sem imel vprašanje o
Ustavi. Tako mi je bilo zoprno, da ga še pogledal nisem. Pri maturi me on
vpraša, jaz pa nisem znal nič odgovoriti. "Warum haben sie nicht
gelernt?"2 Z rameni sem skomignil. Bila je pač že vojna. Ostale predmete
sem dobro znal. Povem še, da sem mesto slovenščine maturiral iz francoščine,
jezik, ki mi je nadvse ugajal. Bil sem zelo dober matematik in je francoščina
šla tej vštric. Pozneje sem se francoščine še večkrat lotil, pa je vedno prišlo
kaj vmes. Bral sem že "Lettres de un moulin"3 od A. Daudeta in njegov
spis "Le petit chose"Prvo poskusno šolsko nalogo v francoščini pri
prof. Eckerju v 3. razredu sem pisal prav dobro in mi je rekel Ecker, ko mi jo
je izročil "Es ist nicht ubel."4 Na francoščini jih je mnogo shiralo
tako kot na matematiki. Mislim, da je bilo v 2. razredu, ko smo pri Jeranu pisali
nalogo o oklepajih. Bilo je porazno. Meni pa je rekel:"Er hat zwar keine
Aufgabe zu Ende gefuhrt, doch hat er jede richtig angesetzt."5 Jeran je
bila redka slovenska vrana, ki nam je za razne izraze 2Zakaj se niste učili?
3Pisma iz mlina 4Ni slabo. 5Nobene naloge ni izpeljal do konca, je pa vsako
prav zastavil. 66 iz geometrije med poukom povedal tudi slovenska imena:
Gerade- premica, Strecke-daljica, Punkt-pika-točka, darstellende-opisna,
Durchschnitt-presek itd. Jeran je izdal tudi nekaj slovenskih knjig, zlasti o
geometriji. Kernc je bil tudi Slovenec, pa ni zinil, mislim v šoli slovenske
besede. Sicer pa je bilo slovenskih učiteljev zelo malo: Burnet, Opeka, Jerše,
Koželj, Breznik, šlebinger. Ta mi je rekel mislim v 2. razredu:šuhadolc Sie
hangen an einem dunem Faden."6 Pa je bilo na koncu kar dobro. Moram še
povedati, da so nas dijake v letih 1912-1913 vojaško izobra ževali v bivši
domobranski vojašnici. Streljali smo tudi ostro na strelišču, kjer pa se nisem
izkazal, akoravno mi je bolje želel Cora, ki je vodil vojaško vežbo. V prvem
razredu realke nam je takratni suplent Josip Breznik predaval o grški antiki.
Nikoli ne bom pozabil, kako se je on prijetno nasmihal, ko je govoril o nekih
možitvah bogov. Zlasti o Zeusu. Josip Breznik je šele pred kratkim umrl,
mislim, da je on edini od mojih učiteljev- profesorjev, ki je dosegel starost
96 let. Povedati še moram, da sem dobil za 2. dec. 1908 ne vem po kakšni
zaslugi blago za celo obleko. Menda je to plačal šchulverein". Takrat je
bil mislim že Feliks bolan. Jaz sem se doma, ko sem hodil v prve 4 razrede
realke, pečal z raznimi stvarmi: imel sem svojo knjižnico. Med knjigami je bilo
največ knjižic iz založbe Turk, ki je bila, kjer je danes OZN. Bral sem zelo
zgodaj ž ognjem in mečem"od Sienkiewicza. Bila je velika knjiga s slikami.
Turkove knjige sem vse prebral in še dosti drugih. Imel sem vse izvode Sherlock
Holmesa, ki jih je bilo precej. Zbiral sem denarce raznih izvorov in druge
vrednosti. S sošolcem H. Stiene sem izdeloval Leclancher elemente in proizvajal
tok, da sem gonil zvonec in malo žarnico. Spravljal sem svojo zbirko knjig in
drugih vrednosti v slamnati omari na koncu hodnika (ganka). Mama je nekaj dala
nekemu Grebencu, ki je zahajal k nam v naš 6Suhadolc, visite na tanki nitki. 67
vinotoč, najlepše stvari. On je bil takrat mislim stotnik avstrijske vojske in
je uril vojake ob Zeleni jami. Sicer je bil profesor na tehn. srednji šoli in
bil bolj nemško orientiran. Videl sem ga po vojni v civilu. Bilo je to jeseni
ali zimi 1914/15. Jaz ga nisem mogel videti. Mama pa se je blagohotno vrtela
okoli njega, pekla mu je bel kruh itd. Mislila je, da bo z njegovo pomočjo
dobila gostilno. Grebenc je nekoč pripeljal nekega Nemca, ki naj bi kot nek
upravni uradnik izposloval tako želeno gostilno. Iz vsega ni bilo nič in nič ni
moglo biti, ker pri nas resnično pravih prostorov za to obrt res ni bilo. Npr.
na malo potrebo so hodili ljudje kar k plankam ob vrtu. Od cele moje zbirke je
ostalo le nekaj novcev. Imel sem tudi svojo tiskarno in napravil pečat Anton Suhadolc,
Zelena jama št. 49. Prava številka pa je bila 50. Zato sem smešno mislil, da je
49 najbližje 50. Sam Bog se mi je smejal. Edino stranišče - suho pa je bilo na
dvorišču-v nekem kotu poleg vinske kleti in svinjaka. Jaz sem bil v prvih
realkinih letih slab-telesno. Kar naprej me je bolela glava, vendar iz šole
nisem nikoli izostal. Prosil sem očeta, naj mi napravi drog, da bom na njem
telovadil in krepil telo. Res mi ga je napravil in sem tam delal kolenski dvig,
hrbtni dvig, trebušni dvig in nazadnje sklopko. Imel sem tudi kroglo, ki sem jo
metal. Menda mi je to res pomagalo, ker sem bil v višjih razredih dokaj zdrav.
Proti glavobolu sem po nekem nasvetu vtikal v čevlje hrenov list. V drugi šoli
sem dobil kolo, s katerim sem se uspešno vozil v šolo. To takrat ni bilo težko,
saj cestnega reda ni bilo, avtov pa tudi ne. Moram povedati še to, da sem bil
ves čas šolanja v realki prepričan, da imam jetiko. če sem dobil v šoli kak
slab red, sem se tolažil, oh, saj bom kmalu umrl. Prepričanje o jetiki je prišlo
od tod, da sem vsako jutro ali dopoldne izpljunil nek sluzasti izmeček. To se
je začelo zelo zgodaj. šele ko smo delali Ljudsko posojilnico v Celju, ko sem
šel k zdravniku nemčurju Jesenku, ker me je bolelo v prsih, mi je ta povedal,
da so bolečine .... Pozneje 68 sem tudi sam ugotovil, da pride sluz iz nosne
votline. To je bilo leta 1930. Do tedaj me ni noben zdravnik pregledal. šel sem
samo enkrat ali dvakrat k očesnemu zdravniku, ki je imel svoj urad v
Frančiškanski ulici. Zaradi zob pa sem bil prvič pri zobarju v Judenburgu. Tam
je bil zobar Frančič, ki se je pozneje naselil v Stožicah. Pri zobarju sem bil
pozneje še večkrat, dokler me ni leta 1955 doletela zobna bolezen in so mi
neustavljivo začeli izpadati zobje eden za drugim. Do leta 1955 pa sem imel
razen enega modrostnega lepe in vse zobe. Leta 1975 mi je izpadel zadnji kočnik, ko sem imel 78
let. Sedaj sem brez. Da sem hodil k zobarjem popravljat luknje me je napotil
zlasti moj oče, ki je imel tudi nekaj plomb. Ko je on umrl, je imel še precej zob.
Moji mami so zobje zelo zgodaj izpadali. Pustila si je napraviti umetni vložek,
ki ga je zelo malo uporabljala. Otrokom sem vedno pripovedoval, da naj si
pustijo zobe pravočasno zdraviti in naj ne pustijo zobarju kar tja v en dan
puliti zobe. Oni pa to najraje naredijo. Meni je modrostnega izpulil rajni Dr.
Puhar, ker je mislil, da je vplival na slabega soseda. Pa ni. Takrat mi je bilo
hudo, Dr. Puharju pa tudi. Ko sem bil v petem razredu, je nastala mrzlica pri
gradnji poskusnih zrakoplovov, seveda iz papirja. Posebno vnet je bil nek
Biber, ki je na realkinem dvorišču, ki je bilo veliko, spuščal svoje modele
avionov. Kako je končal ta vnetež ne vem. Vem pa, da je med drugimi vneteži za
zrakoplove bil tudi Lojze Fakin, ki sem ga zelo dobro poznal in še živi kot
upokojen geometer. Bil je z nami leta 1918 v studentskem domu v Zagrebu. Ko sem
bil še primerno mlad, sem hotel imeti drsalke. Da bi mi jih doma kupili ni bilo
nobenega govora. Dobil sem stare, samo za eno nogo in jih privezoval s špago.
Drsal sem po naših ulicah pozimi, ko so bile zaledenele. Hodili smo se pa tudi
drsat v limfabrške jame (dve), okoli 10/80m velike. Drsali pa smo se največ s
čevlji na drsalnicah na hodnikih v šolo grede ali nazaj. Nad tem početjem so se
starši seveda vedno jezili. Saj je šlo za nove čevlje! Novi 69 čevlji, nova obleka, to so bili tedaj moji največji prazniki. Ko govorim
o čevljih, ki so bili takrat razmočeni, sem opazoval našega razrednika Dr.
Svobodo, ki je prišel v razred v slabih vremenih v galošah. Moj Bog to bi bilo
nekaj zame, ko prihajam iz Zelene Jame, Svoboda pa je stanoval v mestu. Naj še
povem, da je bil Svoboda, ko je šel v pokoj, pri ljubljanskem trgovcu za čevlje
in drugo galanterijo Krisperju. Svobodo sem potem videl večkrat, ko je šel v
šiško, kjer je imel Krisper tovarno za čevlje. Nek moj sošolec, morda prav
Boris Hribar, ki je imel opravka s Krisperjem in Svobodo, mi je povedal, da mu
je rekel Svoboda "Anstatt Schuldirektor bin ich Schuhdirektor
geworden".7 Kako je ta na splošno blagi mož končal, ne vem. Kar tiče
majskih izletov povem, da sem se v prvi šoli udeležil izleta na št. Jošt. šli
smo skozi Dobrovo mimo Miklavževe hiše in nam je Miklavževka povedala, kje naj
gremo. Vodil nas je Kunc, ki je povedal nekaj po naše, nakar smo vedeli, da je
Slovenec. Drugih poznejših daljših izletov se nisem udeležil, morda nekaj
zaradi denarja, nekaj pa zaradi moje puščobe. Mislim pa, da smo šli enkrat na
Krim, pa ne z razredom. Nekaj fantov, med njimi Petrovčič, Korant in še
nekateri, smo se domenili za izlet. Zelenojamski fantje Smerdu, Majcen, jaz in
morda še nekdo smo šli v postajo Savo, od tod čez Savo, z brodom in v hrib in
zopet v hrib. čim dalj smo hodili, tem dalj je bil Kum. Po mislim osemurni hoji
smo končno prispeli na vrh. Po kratkem počitku smo jo ucvrli pametnejšo pot v
Trbovlje. Tam se je še nekdo kopal, nakar smo šli po železnici v Ljubljano.
1.VI.1915 se je začela matura. Jaz sem ta dan potrjen kot enoletni
prostovoljec. Po tem dogodku sem šel v šolo. Mislim delali so naloge iz opisne
geometrije. Pazil je nanje Svoboda. Vprašal me je, če sem bil potrjen in če
hočem po tem dogodku pisati nalogo. Da sem rekel, se vsedel v klop in stvar
dobro opravil. Povedal sem že, kako je bilo pri ustni maturi. Po maturi smo šli
v gostilno Kavčič na Prulah. V poznih urah smo se 7Besedna igra. Namesto šolski
direktor sem postal direktor čevljev. 70 vračali domov in nekaj zabrundali pod
Burianovim oknom. To je bil profesor, ki nam na splošno ni bil všeč. Ko sem bil
v šesti šoli l. 1913/14 so nekateri zelo zavedni študenti, med njimi je bil iz
našega razreda Ivan Grebenc, izredno nadarjen fant, uprizorili stavko, ker
šolske oblasti niso dovolile skupno mašo ob 7oo letnici ustoličenja slovenskih
knezov na Koroškem. Udeležili so se stavke 5.,6. in 7. razred naše šole skoro
polnoštevilno. Sestanki so bili v hosti, enkrat mislim na Rakovniku, drugič v
šišenskem hribu. Kako je bilo v drugih šolah, ne vem. V našem razredu se ni
udeležil stavke Streue, Hicke in morda še kdo. Imeli smo na skrivnem sestanke,
kjer so gorečneži dokazovali upravičenost te stavke. Trajala je menda okoli 4
dni. Moj oče je dobil iz šole naznanilo: če vaš sin ne bo prišel v šolo, bo
izključen. Z očetom sva prav takrat žagala drva. Moj oče se je nasmehnil in si
mislil, no pa bo morda le doma ostal. Prišla pa je prva stavkovna nedelja in
prišli smo k maši kot po navadi k Sv. Florjanu. Po maši je nas
Slovence-stavkujoče katehet zadržal v cerkvi in napravil pomirjevalno pridigo
in dokazal nesmisel tega početja. Pridigo nam je napravil naš katehet dr.
Mihael Opeka. To je bil lep, pameten in postaven človek. Bil je zelo dober
pridigar v stolnici in je postal pozneje kanonik. On bi po škofu Jegliču gotovo
postal ljubljanski škof, da ga ni bremenila tista pesem izpred Avstrosrbske
vojne Srbe na vrbe". V ponedeljek smo prišli zopet vsi v šolo in so nas
nemški profesorji gledali postrani-rebeli. Sledila je preiskava slehernega
stavkujočega. Konec je bil ta, da so nekatere, mislim našega Grebenca in te, ki
so stvar vodili, izključili iz šole. Ostalim so prisodili zapor- karcer. Jaz in
mnogi drugi smo dobili mislim okoli 30 ur zapora, nekateri več, nekateri manj.
Poleg tega so vsem obsojencem znižali oceno za nravnost za eno točko. Jaz sem
imel preje prav dobro, sem imel potem samo dobro. Stavkujoči pa smo se maše udeležili
pri Frančiškanih. Mislim, da je bil to začetek naprednega slovenskega gibanja
Preporod. Zanimivo je tudi to, da smo se vsi šolarji morali udeležiti procesije
Sv. 71 Rešnjega telesa. šolarji smo imeli vsako pomlad za Velikonočne praznike
duhovne vaje. Takrat smo imeli okoli 3dni prosto in smo hodili k maši k Sv.
Florjanu in prav tam popoldne k litanijam, mislim vseh svetnikov. Vedno se je
nabrala pod korom gruča šolarjev, ki so radi kaj motili. Litanije so bile
nemške. In ko je duhovnik rekel npr. Sv. Jožef, je bil odgovor: "Bitte
für uns".8 Ta odgovor se je spremenil pod korom v "pipce brus".
Jaz sam sem bil enkrat tam in je samo po sebi prišlo iz grla "Pipce
brus". Zraven si se pa komaj zadrževal smeha. Ah ta mladost. če je bilo za
velikonočne praznike lepo, sem šel s svojimi otroki na naš veliki vrt. Otroci
so imeli pirhe in pomaranče. če sem bil jaz in otroci dobre volje, sem jim
sekal pirhe z dinarji. če sem zadel, je bil pirh moj, če ne, je bil dinar od
otroka, ki je pustil sekati svoje pirhe. Ni bilo brez žrtev pustiti sekati in
uničiti lep pirh. Najbolj prijetna se mi zdi je bila hči Andreja, ki je imela
takrat okoli 6 let. Pri sekanju pirha sem ji ostal dinar dolžan. Ko sta zvečer
z mamo v postelji molili očenaš, sta prišli do stavka: odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, prekine Andreja molitev in pravi
"Ampak jaz očetu ne bom odpustila plačila dolžnega dinarja." Ti
prazniki so dali mnogokrat povod za razne norčije: Plezanje po šancah, fucanje
ali nikanje. Med eksercicijami smo morali opraviti spoved in obhajilo. Ne vem,
če so te duhovne vaje izpolnile pričakovani uspeh. Moram še povedati, da smo
imeli za Božič ali Veliko noč dokaj bogate praznike brez pouka. Mene je Božič
razveselil kot nič drugega na svetu. Priprava, jaslice, včasih tudi smreka,
Sveta noč, potice. Ne morem popisati te nenavadne občutke- srečo, ko so se
bližali Božični prazniki in Novo leto. Teh neverjetno blaženih občutkov danes
otroci ne občutijo. Podobno je bilo za Veliko noč. Pirhi v obliki jajc in pomaranč,
sekanje teh. Procesije podnevi in zjutraj zgodaj. To vse je bilo predvsem v
mladih, mladih letih, pozneje 8Prosi za nas. 72 je bilo tega prekipevajočega
navdušenja vedno manj. Vlekle so bolj dobrine. Naši starši so pripravili vse za
dobro telesno počutje. Oče je vedno za veliko nedeljo narezal šunko in delil
druge dobrote. Duhovno je vedno zaostajalo, ker sta oba imela preveč skrbi z
vso obrtjo in premoženjem. Moram še povedati, kako se je Ljubljana vedla za
Miklavža in za božične praznike. Za Miklavža je bilo na trgu pred Uršulinkami
dvoje vrst stojnic, kjer so bile naprodaj vse mogoče miklavževe igrače-darila,
na koncu proti Uršulinkam pa je bila stojnica z veliko grudo mandolata. če za
kaj drugega nisi imel denarja, si imel za to slaščico, ki je bila res dobra.
Zvečer je bila na miklavževem trgu promenada, kjer se je mladina rada
poigravala z miklavževimi palicami, belimi, rdečimi, plavimi itd. Za Božič je
bil podoben sejem za cerkvijo sv. Nikolaja. Vsa mogoča oprema za smrekce,
jaslice, mah in drugo, ki je bilo potrebno za božično razpoloženje. Danes tega
vsega ni več. Prišel je bedasti dedek Mraz in opusteli božični in velikonočni
prazniki. Naj povem še nekaj o mojih potovanjih med učenjem v srednji šoli. Moj
oče je kupoval vino v Istri pri nekem Milanoviču. Ko je ta prihajal obiskat
svoje stranke, je prišel tudi v Ljubljano k nam na dom. Beseda da besedo in
tako je rekel Mil., naj me pošlje oče k njim na počitnice. Bil sem takrat v
drugi ali tretji realki in se res odpravim sam v Istro v Bagni San Stefano
Levade. Iz Ljubljane do Divače, od tod z vlakom Divača-Pulj do postaje
Pirigerente (Buje). Med zadnjo potjo sem sedel med Italijani, ki so brali
italijanske časopise. Iz Buj sem šel s poštno kočijo v Levade. Najprvo sem
prišel k Matjašiču, kjer je oče tudi kupoval pristno vino. Temu pa moj obisk ni
bil všeč in me je peljal k Milanoviču. Ne vem koliko časa sem prebil tam,
mislim pa da kakih 7 dni. Jaz sem hodil samo z Milanovičem, akoravno je bila
družina številna. Obedovala itd. sva sama v posebni sobici. Občasno sva šla v
Levade, kjer je bila gostilna in so mnogo balinali. Kmetje so bili borno 73
oblečeni. Na hlačah npr. je bilo toliko krp, da skoro nisi spoznal prvotnega
blaga. To me je zelo čudilo. Pri nas ni bilo izobilje, ali takih cap nismo nikdar
nosili. Jedel in pil sem dobro, kje sem pa spal ne vem. Ko prašam za stranišče,
mi pravi Milanovič stoječ na pragu hiše. Vse polje, kolikor ga vidite, je vse
na razpolago za odložitev odvečnega. Moreš pa iti tudi v hlev. Enkrat smo šli v
Motovun (Montana), ki leži na hribu. Govorilo se je vprek hrvaško in
italijansko. Montana je bila italijanska, okolica pa po večini hrvaška, je pa
skoro vsak boljši kmet govoril tudi italijansko ali je po italijansko lomil. V
sobi, kjer sva z Milanovičem jedla, sta viseli dve podobi, ena z naslovom
"Io ho datto ....", druga "Io ho datto al kreditte". Domov
sem se vračal po ozkotirni železnici Trst-Poreč-Parenzo, kjer je bila Levada
postaja. Ta železnica je šla kot koza gori in doli naokoli. Lep razgled pa je
bil na morje, ko se je dokopala do njega, Koper-Izola-Piran-Trst. Kljub moji
mladosti sem našel v Trstu južni kolodvor, od koder sem se odpeljal v
Ljubljano. Ozkotirna je obstala na državnem kolodvoru. V Trstu sem bil žejen in
sem kupil limonado, ki so jo limonarji vozili v posebnih zabojih. Imel sem jo v
ustih do Ljubljane. Drugič sem bil tam o Božičnih počitnicah. Bil sem tam le
kratek čas. Vozil sem se v obe smeri z vlakom. Med mojim drugim obiskom pri
Milanoviču sva se pogovarjala o Triglavu. Povedal sem mu, da je njegova severna
stena navpična in visoka 300m. Ni mi verjel in je mislil, da ga vlečem. Nato je
prišel za Miklavža in hotel na vsak način videti Miklavževanje. Jaz se nisem
ali se nisem hotel spomniti, da v Ljubljani obhajajo ta praznik svečano in javno
pri raznih društvih. Peljal sem ga v mesto in mislil, da bomo na cesti srečali
Miklavže in parkeljne, pa je bilo kot zakleto, da nisva nič videla. Na neko
binkoštno nedeljo sem se odpravil v Postojno na ogled jame. Takrat je bila
najmanjša vstopnina. 74 Moj zelenjamski pajdaš Jože črnjač je bil ministrant
pri sv. Petru. Seveda je ministriral tudi pri naši skupni maši za nižješolce
1-4 razred. Enkrat mi pravi, pojdi tudi ti ministrirat. Res sem nekaj prebral
tiste ministrantske besede seveda latinske, pa mi ni šlo, bilo je premalo
volje. Neke nedelje pa pravi pristopi! Res sem šel v zakristijo, kjer me je
videl Dr. Jerše, naš katehet. A ti boš pomagal, mi pravi. Da, poskusil bom. No
bil je le poskuspolom in nikdar več. Prej sem govoril o Milanoviču. No kadar je
prišlo vino v jeseni za nas, je bilo veliko vrvenje. Pripravljati klet za
sprejem sodov, čiščenje itd. Konji so vozili sode, treba jih je bilo razložiti
in čimprej spraviti v klet. Domači in tuji pomagači so imeli polne roke dela,
predno je prišel sod na svoje mesto. Ni bilo igrača 500-600 l sode uravnavati, da je bila veha zgoraj, čepine pa spodaj. Tu je bil oče
vodja in ni smelo se zgoditi nič brez njega. Sode smo valili po dvorišču do
dvoriščnih kletnih vrat, potem pa dalje. Nekoč je dobil oče sod, ki je držal
okoli 900 l. Po stari poti ni šlo. Imel pa je pripravljeno
odprtino v veliko klet, ki je bila dostopna iz dvorišča št. 2. Odkrili so vse
deske, si za držanje soda nekaj pripravili, začeli spuščati težko gmoto z
vrvmi. Kar naenkrat se je zagozdil in ni šlo nikamor več. Nek trenutek pa se je
sod zamajal in padel z višine dobrih 2 metrov. Vsi so
pravočasno odstopili, tako da poškodb na ljudeh ni bilo. Vendar je sod tam,
kjer je zadel na trdoto, dobil poškodbo in je začelo curljati vino. Spravili so
ga hitro na lege tako, da je bil poškodovani del soda (doge) zgoraj. Pozneje,
ko je bil sod prazen, je oče napako popravil. Sod je potem stal v kleti in je
šel ven prazen dolgo let po tem dogodku, po očetovi smrti, ko je mama
razprodajala odvečne sode in stvari. če pa je prišlo vino iz Brd, je prispel
zraven tudi kostanj in suhe fige. To je pa bilo nekaj zlasti za otroke, za nas.
Bile so počitnice mislim po drugem ali tretjem razredu realke, ko pride k nam
žena nekega soboslikarja in pravi mami, če bi me pustila, da jim grem pomagat.
Mama ni dolgo premišljevala in pritrdila. Najpreje smo bili v hiši 75 šembrek
na Bezenškovi ulici. Hiša je bila nova. Pleskali smo vrata in okna. Seveda je
šlo sprva malo nepravilno, a me je delo samo hitro izučilo. Ročen pa sem tudi
bil. Po tem delu, ko smo mislim tudi sobe slikali, sem šel v hišo sv. Petra
cesti št. 25. Tu smo slikali sobo neke boljše gospe, ki je bila Nemka. Takrat
smo slikali stene s šablonskimi papirji- muštri. Na vrhu in spodaj pa je bilo
treba zaključiti "malarijoš črto. To pa je bilo ponavadi težko delo, ni
bilo enostavno potegniti popolnoma enako debelo črto. No jaz sem se temu hitro
privadil in sem, mislim vsaj, tudi tu potegnil črte. Naročnica s slikarijo ni
bila zadovoljna, okregala nas je. Bile pa so stene deloma vlažne in slikarija
ni mogla biti dobra. Kako se je to končalo ne vem. Potem smo delali v
hiši-gostilni na severnem koncu Metelkove ulice na levi strani. Tako svinjskih
prostorov že dolgo nisem videl. Ščurkov pa kakšnih in koliko si hotel. Meni se
je tisto delo po nekem času tako zagabilo, da sem pustil delo in slikanje sob.
Ostal sem doma. Nekega dne pride gospa-slikarski mojster k nam. Z mamo sva
ravno sedela na stopnicah. Prišla je plačat moje delo. Ne vem koliko je bilo.
Obenem pa me je zelo prosila, naj ji pridem še pomagat. Nisem šel akoravno mi
je ponudila plačo pet kron na dan, kar je bilo že za pomočnike mnogo. Iz tega
soboslikarskega in pleskarskega dela je sledilo, da sem doma vse sam
preslikoval in pleskal. Tako sem moral prepleskati vsa okna hiše št. 2 in zapadno steno te hiše prepleskati. Pri
dobri volji sem nekoč preslikal tudi sobo pri Majcnovih, zaradi mojega dobrega
sošolca Toneta, o katerem sem že govoril. Hočem povedati še, kako je neka vdova
spravila h kruhu svojih 6 primeroma še majhnih otrok. V dvoriščnem poslopju
hiše št. 2 na severni strani je stanovala, ko sem jaz hodil še v ljudsko šolo,
gospa Kordin. Njen srednji sin Tone je hodil z menoj na Ledino. Slabo je
zdeloval. Naenkrat zgubi on in še pet njegovih bratov in sester očeta. On je
šel potem v Marjanišče in tam zdeloval z dobrim uspehom. Stanovanje, ki so ga
imeli pri nas, je obstojalo iz kuhinje 3x3,5 in sobe 5x3,5 m. V sobi je ležalo
torej 5 ljudi, od katerih je bil Jobi najmlajši, nekako tako kot jaz. Kordinka
je s trdim delom, hodila je 76 prat, pospravljat, ribat gospodi prostor,
skratka, opravljala je najnižja dela, da je pošteno spravila otroke na noge. K
nam je prišla, ko je bila že vdova. Pepe najstarejši je postal ključavničar,
Ivan tudi, Micka je bila šivilja in je poročila Franceta Smole, Gustl je postal
knjigovez in Jobi je postal mizar. Ta je bil moj mladostni tovariš, s katerim
sem se prav rad igral. Bil je pa vedno malo smrkav. Vsi so pomrli razen enega,
ki stanuje v naši bližini. Hočem pa povedati nekoliko več o Tonetu, s katerim
sva se srečavala tik do njegove smrti. On je ostal v Marjanišču, tam maturiral,
šel v ljubljansko semenišče in tam bil tudi posvečen. Vrnil se je v Marjanišče,
kjer je postal prefekt. Tamkajšnji vodja Marjanišča je bil prelat Kalan, ki je
veljal med ljubljanskimi višjimi krogi za krajno poštenega in blagega človeka.
Meni ga je predstavil Tone Kordin, ko je sedel pri svojem čebelnjaku, ki je
stal na koncu dvorišča. Kalan je hotel imeti za naslednika Toneta, vendar so po
Kalanovi smrti nastale politične homatije med klerom in je Kordin moral v
št.Vid za prefekta, ravnatelj Marjanišča pa je postal dr. Jože Pogačnik. Tone
je v zadevi moje poroke z Natašo posredoval pri moji mami, ki ga je zelo
upoštevala, da mi je dala k tej poroki prosto pot. Začetka pa ni hotela nič
slišati o moji poroki z Natašo, češ, da nima nič in da je Primorka. Tone je
potem bil poklican v Skopje, kjer je bil kanonik ali še kaj več pri škofu
Gnidovcu. Videl sem ga še enkrat, ko je prišel v Ljubljano kot kanonik. On mi o
njegovem slučaju glede vodje Marjanišča ni nikoli nič omenil, zadevo mi je
mnogo pozneje pripovedoval nek duhovnik. Tonček je v Skopju zbolel na tumorju v
glavi. Bilo je z njim menda potem hudo. Prišel je v bolnico v Ljubljano, kjer
je tudi umrl. Tega je že okoli 30 let. Tone je bil res blaga duša, da ni postal
vodja Marjanišča, je mogoče vplivalo tudi njegovo poreklo. Ko sem že pri
Kordinovih, povem še tole zgodbo. Moj oče je imel tik ob Zeleni jami železne
lanterne. Dobil jih je pri pošti, bile so že stare. Bilo jih je menda 5. Neke
noči so neki podjetni, gotovo vinjeni fantje očetove lanterne zvalili v Zeleno
jamo. V takratni Zeleni jami ni bilo težko uganiti, kdo so bili zlikovci. Med
njimi je bil Kordinov Pepe. Ko moj oče neke noči 77 ob Zeleni jami opazi
Pepeta, ga prime, zavrti in zaluča v pepel v jami. Ata, ata, prosim vas, pa ni
nič pomagalo. Lanterne so neke noči spet ležale na prejšnjem mestu. Oče je
mogel s Pepetom to storiti, ker je bil Pepe suhljat, oče pa nenavadno močen.
Jaz v srednji šoli nisem imel nobenega stalnega prijatelja. V vsem sem bil sam.
Tak sem bil z malimi izjemami potem skozi vse življenje. Imel sem seveda dve
sestri, pogrešal sem pa zelo enega brata. Ko sem bil v višjih razredih srednje
šole, sem imel svojo sobo v podstrehi hiše št. 1. Ta soba je merila okoli
3.00x3.00 m in okoli 2.00 m visoka. Iz te sobe so me
nasilno izselili šele leta 1931. Povem, da sem vso srednjo šolo izštudiral pri
petrolejki. Kako dobro se da pri njej delati, sem uvidel v moji mladosti, resda
pri zdravih očeh. Kako se pa danes obnese umetna luč. Moram še povedati, da je
bil Feliks velik prijatelj cvetlic in rastlin in je imel svoj herbarij, od
katerega imam jaz še sedaj 2 lista, ki sta po večini že prazna. Feliks je lovil
tudi metulje in jih je imel za celo škatlo, ki je seveda že zdavnaj šla v nič.
Posebno pozoren je bil na žuželko govnjač, po nemško "Dreckkafer".
Tega je vedno dobil v jami, kjer so pasli tudi krave. Ta je naredila
ploščo-govno, v kateri se je redno našel govnjač. To je delal z velikim
veseljem. Enkrat je s obertom ustrelil vrabca, ga položil na mizo, nakar ga je
takega narisal. To je bil brat redkih sposobnosti, za katerega mi je posebno še
danes resnično hudo. Med mojim študijem v realki mi je umrl brat Feliks, ki je
bil sicer slab študent realke, vendar nenavaden risar. On je mislim leta 1908
kakor že nekaj let prej pomagal pri zidarjih, ko so zidali današnjo
ginekologijo v šlajmerjevi ulici. Doma so želeli, da je fant delal, da je kaj
doprinesel k šolninam, ki jih je oče za njega plačeval. Tam, kjer je nazadnje
delal, je bil poleg stavbišča velik sadni vrt. On je rabutal zrelo in polzrelo
sadje in ga nosil v podstrešje pod svojo blazino, kjer je on spal. Nekoč se
zgodi, da mu je nedozorelo sadje škodovalo in je dobil strašne bolečine. Nič ni
pomagalo in je moral iti v bolnico. Tam so ga rezali, mislim na slepiču. Stvar
ni dobro uspela, prišel 78 je domov in mu je odpadek hrane uhajal ven na levi
strani trebuha. Ležal je v postelji in oče ter mati sta mu na vso moč stregla.
Ko je bil pokonci, je bil lep visok fant. Nazadnje so rekli, da bo šel še
enkrat v bolnico in da mu bodo vse uredili. Bil je zopet rezan in umrl mislim
na infekciji. To je moralo biti na pomlad leta 1909. On je zapustil risarije iz
realke in nekaj risarskih knjižic. Kakšna škoda. On je že v svoji mladosti
prebiral mladinski časopis "Die Jugend". Tam so bile tudi risarije
Gasparija, ki jih je močno kritiziral. Za svojega risarskega profesorja A.
Koželja pa je rekel, da sploh ni risar. Sanjal je vedno o akademiji za
slikarstvo. Jaz sam sem takoj razlikoval moje od njegovih risb. On je imel
šchwung der Hand."9 Midva sva se nasploh zelo dobro razumela. Bil pa je
časih tudi hud. Kmalu po Feliksovi smrti je preminul tudi 3-letni Rajko. Leta
1913 pa je umrl drugi Feliks, tudi okoli 3 leta star. Oba zadnja sta imela
vnetje možganske mrene. Boleti je začela glava, nastala je vročina, iz dneva v
dan je bilo slabše, po 14 dneh je pa omahnil. Jaz sem zelo zgodaj vozil kolo.
Spočetka so bili tisti "na moraš". Mislim, da me je prav Feliks
naučil voziti kolo. To pa je bilo očetovo. Sprva sem sedel na sedlu in poganjal
s prekratkimi nogami enkrat levi, enkrat desni pedal. šlo je počasi, pri večjih
vzponih pa sploh ne. Potem sem vozil tako, da sem dal desno nogo pod vodoravni
prečni drog. Tako je šlo z obema nogama. Kolo je bilo potem doma kot lep
pripomoček za čim hitreje opravljanje poti in pa dobave lažjega blaga, posebno
tobaka. Tudi smo radi šli na Dobrovo, zlasti oče, ki jo ni mogel pozabiti.
Predno smo šli k maturi, smo šli: Petrovčič, Vrbič, Pipan, Oset, Matko in jaz
na Grad, da bi se po 7 letih uspešnega šolanja od 1. do 7. razreda ovekovečili.
Napravljeni so bili trije posnetki, ki jih še danes hranim. Danes smo še trije
živi, Matko, Oset in jaz. K maturi nismo prišli vsi obiskovalci 7. razreda
realke, ker so nekateri 9Dobesedno Zamah roke. 79 prostovoljno odšli k vojakom
in so takim dali "Kriegsmaturo".10 Med temi je bil, kolikor se
spominjam, Franc Držaj, ki je bil v šoli dober slovenščar in pevec, Alojz
Klemenčič, ki je bil dober risar in dober opisnik, Mile Uran in morda še
nekateri. Kam je zginil Herman Hus, pa res ne vem. Franc Držaj je bil oče pevke
Marjane Držaj. Držaja sem po 1. svetovni vojni srečal nekoč na cesti. Zelo se
je zresnil in bil uslužben na pošti v Ljubljani. Je pa kmalu potem preminul.
Jaz sem naredil 7 razredov realke za "gut", maturi pa z
štimmeneinhelligkeit". Na realki so študirali Slovenci in Nemci. Ker je
bilo za samostojen 7. razred premalo slušateljev, so se spojili z nami Slovenci.
Nas je bilo okoli 4x več kot Nemcev. Začetka smo se malo čudno gledali, potem
pa smo se znašli. žid Lorant je precej hodil okoli mene in sem mu narisal nekaj
programov iz opisne. Vedno mi je rekel:"Du wirst die Matura mit
Auszeichnung machen".11 Jaz sem mu odgovoril:"Geh weg, und rede keine
Dummheiten".12 Nekateri od Nemcev so govorili kar dobro slovensko, npr.
Pammer in Kitaga. Najbolj neroden je bil Marquis von Gazzani, čudna, visoka
figura. Po maturi smo se slikali s prof. dr. H. Svobodo. Sliko imam še danes in
naštevam najprej Slovence: Flis Drago, +Završnik Jože, +černivec Jože, Oset
Stanko, +šircelj Mirko, +Vrbič Pavel, +Dagarin Rainer Srečko, +Hribar Boris,
Gregorač Franc, Harmel, ki pa je bil Hrvat, Suhadolc Anton, +Demšar Ivan,
+Petrovčič Feliks, ki je bil v vseh 7 razredih odličnjak, ..?.., +Pipan Rudi,
Matko Anton. Mrtve sem označil s +. Ne vem pa, če je to točno. Od Nemcev so
bili: Pammer, Corant, Gazani, Kitaga, Steinherz in Gliha Johan. Kdo od teh so
še živi, ne vem. Naj še navedem življensko pot nekaterih somaturantov, vkolikor
o njih kaj vem. 10Vojna matura 11Maturiral boš z odliko. 12Pojdi, pojdi, ne
govori neumnosti. 80 Flis Drago ne vem, kaj je počel. Zaveršnik Jože je
študiral strojno inženirstvo v Pragi, šel k železnici, postal pomočnik
direktorja, šel v pokoj in živel nekaj časa sem v družinski hiši. To so zavolj
nove bolnice podrli, on pa je prišel na Tabor v dom za upokojence. Nazadnje se
mu je nekaj zmešalo in kmalu je umrl. Star je bil nekaj čez 70 let. črnivec
Jože je študiral mislim na Dunaju arhitekturo in bil potem na banski upravi, po
vojni važen pregledovalec načrtov in urbanist. Je pred nekaj leti preminul.
Oset Stanko, o katerem nič ne vem. šircelj Mirko, tudi o tem nič ne vem. Vrbič
Pavel. On je študiral v Ljubljani rudarsko. Bil potem dolgo časa v Trbovljah.
Po 2. svet. vojni je bil mislim pri geološkem zavodu. Bil je oženjen in imel
eno hčerko. Dagarin je študiral v Beogradu, ostal tam, se oženil in kmalu umrl.
Jaz sem pri njemu prenočil leta 1928 in 1929, ko sem delal
sposobljenostni izpit. Doma je bil on iz škofje Loke. Njegov oče je bil
"kampelmohar". 13 Rainer Srečko je šel k železnici. Ker je bil dober
risar, se je začel ukvarjati z načrti za zgradbe. Po njegovih načrtih so bile
narejene hiše "Fondža stadionom. Nekaj časa se je hodil posvetovat k
Plečniku. Takrat je nastala železničarska hiša v Pražakovi ulici. Je kmalu po
2. svetovni vojni umrl. Hribar Boris je studiral v Pragi strojništvo, tam je
našel tudi svojo bodočo ženo. Doma je bil tehnični direktor v tovarni nogavic
ob Zaloški cesti. Boris je bil zlata, prezlata duša. Meni je naklonil mnogo del
v tovarni in izven nje. Mislil je, da bo postal lastnik tovarne, vendar so ga
izigrali, lastnik je postal Peter njegov brat. Peter je mene iz tovarne izločil
in dobil druge strokovnjake. Kaj je potem počel Boris, ne vem. Vem le, da je s
sinom Robertom zidal večjo stanovanjsko hišo v Sp. šiški. Po drugi svetovni
vojni je zaman želel dobiti pokojnino, bil uslužben pri Industrijskem biroju
kot knjižničar 13Izdelovalec glavnikov 81 in kmalu umrl. Nekaj časa pred koncem je bil še pri meni, ali bilo je že zelo
hudo. Njegova žena je umrla v domu na Taboru. Imela sta enega sina. Bog naj
sodi Borisa po njegovih neštetih dobrih dejanjih, ne po življenju. Gregorač
Franc je postal železniški uradnik. On je zvesto skliceval naše maturitetne
obletnice, ki se jih jaz nisem udeležil razen leta 1920. Harmel je bil Hrvat,
ne vem, kam se je izgubil. Menda je živel v Zagrebu. Demšar ni mnogo naredil in
kmalu umrl. Petrovčič Feliks je bil najboljši učenec skozi vse razrede.
študiral je gradbo v Pragi, bil nekaj časa pri podjetju Kasal, odšel končno kot
personalni v železarno Jesenice, po 2. svetovni vojni je bil pri
Slovenijaprojektu, najpreje statik, potem pa teh. direktor. Po upokojitvi je
odšel k gradbeni direkciji, pri čudni bolezni izgubil nogo in nekaj let potem
umrl. Pri Slovenijaprojektu mi ni nič pomagal. Pipan Rudi. Z njim sem bil v
Zagrebu, ko sva študirala šumarsko. On je te študije tam končal, bil pred 2.
svetovno vojno mislim največ v Beogradu. Napravil je doktorat. Po 2. svetovni
vojni prišel v Ljubljano, še precej časa služil pri gozdarstvu, šel v pokoj,
dobil Kidričevo nagrado in kmalu potem umrl. Izmed vseh sošolcev sem ga imel
najbolj rad, kljub temu sva se premalo družila. Matko Anton je postal inž.
gradbe, je v Ljubljani in ne vem nič o njem. Kaj je bilo z Nemci, pa v glavnem
nič ne vem, le Gliha je postal strojni inž., služboval največ v Ljubljani in je
sedaj v pokoju. Naj povem nekaj še o nekaterih mojih sošolcih 7. razreda
realke, ki so odšli pred maturo. Hus Herman je bil visok vendar bolehnega
videza. študiral je arhitekturo pri Plečniku, nazadnje morda tudi pri Vurniku.
Bil je velik idealist in se svojih nalog lotil z vso vnemo in dobrim občutkom.
Med drugim je napravil načrt za cerkev na Kodeljevem. On se mislim ni pečal z
vodstvom svojih del, deloval je kot svoboden arhitekt, a ni dolgo vzdržal, zato
je šel učit na srednjo tehnično. Umrl je še primeroma mlad, ne vem, če je
dosegel 60 let. 82 Bil je poročen in imel hčerko. Klemenčič Lojze je študiral
rudarstvo. Bil je sposoben in je imel pred 2. svetovno vojno lasten rudnik
premoga. Po tej vojni je vse izgubil in tudi kmalu klonil. Magajna Lojze je bil
doma iz Vrem blizu Divače. Trčila sva prvič v Sisku leta 1918, ko sem šel v
Sarajevo. Dal mi je nekaj praškov, ker je bil zaposlen pri vojaški zdravstveni
postaji Sisak. Nato sem ga srečal leta 1921 v Brnu, kjer je študiral
živinozdravništvo. Ni mu šlo dobro, čemur sem se zelo čudil, ker je bil na
realki dober študent. Pozneje, ko sem bil ves zažrt v svoje osebno delo, se
zopet prikaže Magajna na mojem domu. Nastopil je zelo skromno kot prosilec.
Pobit je odšel in od tedaj ga nisem več videl. Uran Dobromil ni bil posebno
dober učenec, saj je 5. ponavljal. študiral je strojno v Brnu, nato šel k železnici.
Bil v delavnicah v Mariboru. In je leta 1940 prišel nenadoma k meni, da mu naj
naredim načrt za njegovo stanovanjsko hišo na Viču. On in njegova žena, ki je
bila Marnova iz Viča, sta moj osnutek sprejela, nakar je bila hiša leta 1941
gotova. Tedaj je moral iz Maribora in se je naselil v novi hiši in služil pri
železnici. Po vojni je šel mislim zopet v Maribor, od tu pa v Belgrad, kjer se
je zelo izkazal. Za nagrado so ga poslali v Ljubljano na razpolago Unverzi.
Postal je profesor na strojni fakulteti. Zagrabila ga je huda bolezen, ki ji je
podlegel, mislim da še pred letom 1970. Wolf Bogomir. On sicer ni bil moj
sošolec, ker je bil za leto mlajši, pa sem ga našel v Judenburgu kot za vojno
nesposobnega enoletnega prostovoljca. Tam sva nekaj časa skupaj stanovala,
nakar sva šla oba v Gradec v očirsko šolo. Bila sva tako mnogo skupaj,
šahirala, kvartala in biljardirala. Po prvi svetovni vojni sva se znašla v
Zagrebu na šumarski fak. Nato sva se znašla v Ljubljani na visokošolskem
tečaju. Nato sva si postala res dobra tovariša in je on dan za dnem iskal mene
na domu, kjer sva študirala in risala. Tudi moji starši, zlasti oče, so ga
imeli zelo radi. Tudi moja mala sestra Ančka. Odšel je leta 1920 v Brno, kjer
je študiral strojništvo. Leto kasneje sem prišel 83 za njim v Brno, vendar tam
nisva imela prejšnjih stikov. Bil je predsednik študentovske-slovenske, morda
jugoslovanske zadruge. Pri neki delitvi podpor, ker je dinar zgubljal na
veljavi, mi je celo očital našo hišo v Zeleni jami češ, vi imate. Kljub temu mi
je nekaj naklonil. Končal je leta 1923 in šel k železnici. Bil je v Mariboru, od tam šel v Beograd, kjer je preživel
nesrečo leta 1941. Prišel je v Ljubljano in bil dodeljen lokalnemu ministrstvu
za promet. Zatem je prišel v Metalurški institut kot znanstveni sodelavec. Tu
je prišel v stik z neko francosko firmo, ki mu je nudila dober zaslužek. Skoro
sleherni dan je potoval s svojim fičkom. Mnogo je trpel zaradi svoje žene, ki
je bila 30 let bolna na črevesju. Trpel je tudi zaradi svoje hčere Tatjane, ki
se je po brodolomu poročila z nekim Italijanom. Tatjana je bila umetnostni
zgodovinar. Druga hči je bila solidnejša in je pravnica. Bogo je mnogo, mnogo
zaslužil, pri svojih ženskah pa ni našel dobre urice. On je zelo rad prihajal k
nam, od časa do časa spoznaval mojo družino. Pri teh prilikah smo se o mnogočem
pogovarjali, pri tem pa je on zelo rad srknil dobro kapljico. Bil je dober
Slovenec, zgovoren, izredno šaljiv, pa časih tudi žalosten zaradi svoje
družine. Vse je prenašal vdano. Mislim, da on v Ljubljani ni imel še enega
Toneta, ki ga je rad imenoval Tončk. Ko je bil zadnjikrat pri nas, sem ga
pogledal v oči, ki so bile nenavadno svetle- steklene. Vznemirilo me je.
Vprašal sem ga, če je zdrav. "No prav nič mi ni, počutim se izvrstno".
čez neke 3 tedne ga je našla kap. To je bilo leta 1974. časih je prišel z avto
in prašal, kam gremo. Tako smo šli enkrat na Uhanje, drugič v Kočevje in
štifto, tretjič v Radeče. Tudi jaz sem zgubil edinega Bogota. On ni bil veren,
bil pa je marljiv, pošten in sicer v vsem v redu fant. Zakaj ne bi našel Tam-na
drugem svetu dobrega mesta! Pri nas doma o moji maturi niso ničesar vedeli,
akoravno sem se jaz za maturo pripravljal bolj kot za običajen študij. Po
maturi so fantje priredili neko slavnost, mislim na Privozu, nakar so priredili
neko mačjo godbo pri 84 hiši, kjer je stanoval prof. Burian, čing-čang, ki ni
bil priljubljen, nakar smo se v groznih urah razšli. To je bilo 15. VI. 1915.
Moja mama je opazila, da nekam okoli hiše postopam in me vpraša: Si že naredil maturo?
odgovorim "Da". No veš kaj, dosti si nas veljal, da si prišel do
mature, zdaj pa glej, da greš v službo. Jaz sem namreč pričakoval odhod k
vojakom. Mamo vprašam, "Kam v službo?Boš že videl", pravi mama. Z
ljubljanskim progovnim mojstrom sta se že dogovorila, da pojdem v njegovo
pisarnico. Rečeno storjeno, začel sem hoditi v službo. To je bilo menda
začetkom meseca julija. Progovni mojster je bil gospod Pezdir. On z mano ni
delal preceč obzirno, bil je pač resnični mojster, že v letih okoli 40. Nisem pri
njem dolgo pisal, ko so me poklicali na progovno sekcijo, ki je imela prostore
v 1. nadstropju kolodvorskega poslopja. Tu me je sprejel g. ing. Stern, vodja
sekcije ljubljanske. Bil je to mož okoli 40 let z očali, precej plešast in z
nekako stokajočo govorico. Bil je Madžar, tu pa je govoril samo nemško. Imel je
ženo in otroke in stanoval v istem poslopju kot je bila sekcija, vendar desno
od stopnišča, dočim je bila sekcija levo od stopnišča. On me je seznanil z vsem
osobjem. čeh inž. Muller, nek nemški tehnik, blagajnik Adlešič, uradnik
Spindler, že star mož z dolgo brado in plešo, nadzornik Italijan Zenk...,
uradnik Masle, zelo zgovoren mož, ki je rad govoril o svojih železniških
iznajdbah, sluga g. Hrovatin in tekač Bajec. ženske ni bilo nobene. Jaz sem
delal najpreje pri inž. Mullerju, kjer sem vedno kaj risal. Nisem se mogel
načuditi načrtom-posnetkom, ki so prihajali iz dunajske direkcije južne
železnice. To je bilo črno na belem tako, da sem se časih zelo trudil, da sem
jih spoznal za kopije in ne originale. Mi smo se pri sekciji mučili s kopijami,
ki smo jih razvijali v vodi. Kaj je trajalo, predno je bil tak načrt suh in
uporabljiv. V splošni pisarni sem bil največ podrejen inž. Sternu. Kaj je z
mojimi načrti, me ni nikoli vprašal. Vodili so me v delavski knjigi kot
"Aushilfarbeiter".14 Jaz sem se doma na svoj 14pomožni delavec 85
način zabaval s prijatelji, ki so bili še doma, prav malo z dekleti. Hodili smo
se kopat na Savo, obhajali velikonočne in božične praznike, medtem ko je večina
mojih sošolcev in znancev bila v vojski ali pa v vojni. Nekoč mi je pisal Tone
Majcen iz fronte, naj mu pošljem obstoječe župančičeve pesmi. Pisal mi je tudi
Sovre, Brinovec in še nekateri. S Črnjačem sva se slednjič, zadnjič kopala na
Savi, reševala neke pobe, ki so padli iz splava. Črnjač je enega res rešil, jaz
sem se pa komaj sam, ko sem reševal.
Dokumenti in fotografije Iz osnovne in srednje šole so ohranjena skoraj vsa semestralna in letna spričevala, precej dokumentov iz prve službe na železnici in malo fotografij. 1. šolsko naznanilo za 1. razredddd v I. petrazredni deški ljudski šoli v Ljubljani v letu 1903/4. V vseh štirih semestrih je imel same enice (odlične), manjkal je le 4 dni. Razredničarka Grošljeva. 2. Isto za 2. razred. Se že pojavijo dvojke in trojke. 3. Isto za 4. razred. Prevladujejo dvojke in trojke. Glej komentar inž. A.S. o tej zadevi. Razrednik Pavčič. 4. Isto za 5. razred. Večinoma dvojke in trojke. Razrednik Jaka Furlan. Vsa osnovnošolska spričevala so izključno v slovenščini. 5. Izkazilo in svedočba (v nemščini in slovenščini), kjer je opisan premoženjski status družine Suhadolc, izdano 15. 10. 1908. Verjetno ga je inž. A.S. potreboval za oprostitev šolnine. 6. Semestrsko in letno spričevalo za 1.b razred K.k. Staats-Oberrealschule in Laibach. Ocene zadostno in dobro, vedenje prav dobro, zamude 86 pouka nič, popolnoma oproščen šolnine. Razrednik Jos. Breznik. 7. Isto za drugi razred. Ocene dobro in prav dobro. Razrednik dr. J. šlebinger. 8. Isto za tretji razred. Slabše ocene, same dobre in ena zadostna. Razrednik Swoboda. 9. Isto za 4. razred. Ocene od zadostno do prav dobro. Razrednik Fr. Jeran. Neobvezno se je učil italijanščine. 10. Isto za 5. in 6. razred. 11. Isto za sedmi, zadnji razred realke. Ocene vse dobro. Razrednik Swoboda. 12. Reifezeugnis (maturitetno spričevalo). To pravi, da je enoglasno spoznan za zrelega za študij na tehničnih visokih šolah. Podpisan A. Belar, predsednik maturitetne omisije, direktor in razrednik. Vsi dokumenti iz realke so samo v nemščini. 13. Domovnica - Heimatschein potrjuje, da ima A. Suhadolc (ne Suhadolec, kot pogosto v dokumentih), dijak srednje šole, domovinsko pravico v občini Dobrova. Dano 30. 5. 1915, podpis prejemnika inž. A. S. in župana Laznika. 14. Spričevalo o lepem vedenju potrjuje z dnem 30. 5. 1915, da je inž. A.S. "tukaj na popolnoma dobrem glasu ter da je bilo njegovo vedenje doslej vedno in v vsakem oziru brez madeža". 15. Pismo Sudbahn-Gesellschaft Antonu Suhadolcu, da je od 19. julija 1915 vzet na poskusno zaposlitev z dnevnim honorarjem 2.50 Kron na oddelku za vzdrževanje proge, kot je tudi v tekstu opisano. 87 16. Dopis K. k. privatne družbe Južne železnice, v katerem ta potrjuje, da je bil do 4. julija 1916 zaposlen pri njih, da ga s tem dnem odpuščajo, da se bo mogel odzvati na vpoklic v vojsko. Tudi na Južni železnici so uradovali verjetno izključno v nemščini. 17. Fotografija učencev 7. razreda realke l. 1915, ki so bili sošolci vseh 7 let. Od leve: Anton Matko, Anton Suhadolc, Rudolf Pipan, Pavel Vrbič, Stanko Oset in Feliks Petrovčič. Slikano na gradu. Vsi ti podatki so napisani s pisavo inž. A.S. na hrbtni strani fotografije. 18. Fotografija istih sošolcev verjetno iz istega časa. 19. Fotografija nalepljena na reliefiran karton maturantov 7. razreda realke iz l. 1915. Na hrbtni strani je inž. A.S. identificiral vse maturante. 88
Poglavje 6 Avstrijski vojak Drugi dan, mislim, da je bil ponedeljek, pridem v službo in dobim vpoklic k vojakom v Judenburg. Dokaj veliko razburjenje je v pisarni, ker smo se med seboj dobro razumeli in Stern me je imel zelo rad. Ko pridem k njemu, mi reče: "Ich habe mich sehr bemüht Sie frei zu behalten. Es würde gehen, wenn sie sich noch als Einjährig-freiwilliger gemeldet hatten, als Landsturmman wurde ich Sie leicht zurückhalten. Ich werde mich, weil ich Sie so lange hier gehalten habe, noch verantworten müssen".1 Potem sem šel z vpoklicnim listom domov. Tu je bilo razburjenja še več. Mama je takrat nosila v sebi zadnji mesec sestro Anko. Kupili so mi lep zelen trpežen kovčeg in druge malenkosti, ki jih mora vojak imeti. Nekega večera sem se odpeljal z vlakom v Celovec. Slovo je bilo kratko, mislim brez solza. Mama še reče, "Kar boš še rabil, pa piši." V Celovcu sem že na kolodvoru občutil, da sem postal ničla. Med kovčegi in drugo ropotijo, med različnimi neznanimi obrazi, sem čakal dolgo časa na vlak, ki odpelje v št. Vid ob Glini, odtod pa v Judenburg. Mislim, da sem prišel enkrat dopoldne v Trauz... Vodja pisarne Zugsführer Pertot me je nekaj zafrkaval češ zakaj sem zamudil eno celo leto. Odgovorni zato bodo odgovarjali drugje. Dodeljen sem bil mislim 4. kompaniji. Dobil sem odejo 1Zelo sem se potrudil, da bi Vas ne vpoklicali. Bi še šlo, če bi se javili za enoletnega prostovoljca. Kot Landsturmman bi Vas zlahka zadržal. Ker sem Vas toliko časa zadrževal, se bom moral še zagovarjati. 89 90 in spal na slamnatem modrocu brez rjuh. Hlač nisem dobil primernih in sem dolgo nosil svoje tenke pumparice. Bluza, suknja, kapa in neko perilo je bilo v redu. Mislim pa, da sem še dolgo nosil svoje čevlje, visoke nogavice in perilo. Prideljen sem bil takoj zum Unterrichtsausbildung. Tam je bil vodja Lovšin. Ni bil neroden, če si ga pa kaj polomil, je takoj iz njega prišla glasna krilatica: "Wenn Sie mir nicht parieren, so lass ich Sie auf den Zirbizkogel laufen, dass Ihnen die Zunge bis zum Nabel obhängt."2 Imel je seveda še druga rekla. Sicer pa ni bil hudoben. če si bil bolan, si dobil najpreje "drei Tage liegen",3 če je bilo huje, "7 Tage liegen",4 če je bilo še hujše, Aspirin ali Pyramidon, zadnja postaja je bila "Isolierbarrake". 5 Tam jih je pa dosti pomrlo. Nekega dne grem po trgu judenburškem, pa me ustavi Svitoslav Peruzzi 6in mi reče: Ali si zdrav? Ja okoli srca bi moglo kaj biti, mu odgovorim in Pojdi takoj k zdravniku. Meni se je koj nekaj zasvetilo. čudil pa sem se Svetkotu, da mi je on to povedal, ker Peruzzijevi niso kaj obrajtali Suhadolce. Večna mu hvala, njegov nasvet je imel velikanske posledice meni v prid. šel sem k zdravniku, ki je bil takrat velik dobrotnik Janezev, dr. Tone Jamar. Kaj ti je, me vpraša. No tole in tole. Sleci se. Posluša in pravi, ti si marod in ne boš več ekserciral. Od tedaj smo šli jaz in še trije podobni s kompanijo na vežbališče, mi štirje pa hajd v hosto, kjer smo se igrali. Sliko teh 4 postopačev še imam, imen pa ne vem več. To je trajalo nekako 14 dni ali 3 tedne, nakar me pokliče v pisarno Ersatzkompanije prostovoljec Košir in mi pravi: Ti boš vodil četico maroderjev na konstatacijo v Leoben. Ne vem, koliko nas je bilo. Ko v bolnici v Leobnu sedim, pride v predsobo nek mlad zdravnik in pravi "Wer von Ihnen kann Deutsch?"7 Takoj se prijavim 2 če me ne boste ubogali, vam bom ukazal teči na Zirbelkogel, dokler vam ne bodo jeziki viseli do popka. 3tri dni ležanja 47 dni ležanja 5Karantenska baraka 6Svitoslav Peruzzi, akademski kipar, je bil popolbrat matere Antona Suhadolca. 7Kdo med vami zna nemško? 91 in grem za zdravnikom. Tam sem tolmačil, nakar vzame mene takoj v roko. Ko me je preiskal, napiše takozvani "Befund C", to je za orožje nesposoben. S tem Befundom sem šel skozi celo vojaščino kljub nekaterim komisijam. Bog plačaj za tiste besede premodremu popolstricu Svetkotu, saj je že davno pokojni. Jaz sem o stvari kasneje premišljeval in mislim, da je Svetko mene že Jamarju najavil. Slovenska inteligenca pa je v Judenburgu zelo držala skupaj. Svetkota potem nisem več videl, bil je vojaščine oproščen in je šel v Split. On je preje v neki uti ob poti v Judenburg zastavil kamnati kip "Janeza", ki ga je pozneje dovršil v Judenburgu Lojze Dolinar. Delala pa sta oba malo in strašno počasi. Si misliš zakaj! Po konstataciji sem prišel v kasarno imenovano "Wanzenburg".8 Tam sem se seznanil z mnogimi tovariši kot: Bogo Wolf, Savnik, Guzelj, Mayer iz Kranja, učitelj Levstek, ki je bil upravitel šole pri sv. Petru v Ljubljani. Anton Bajec, Tone Kordin. Levstek je bil kmalu odpoklican domov. Nekega dne sva imela službo vWanzenburgu. On je bil tagskorporal, jaz pa tagsge... Do polnoči je imel on službo, potem pokliče mene in mi pravi "Da ja ne boš zaspal, če te najdejo, da boš spal, boš hudo kaznovan, na fronti je to smrt. "Jaz nastopim službo opolnoči. Pričnem pisati karte in pisma, nato nekaj berem in zaspim do jutra. Ha mladost. Levstik me je okregal, vendar kontrole ni bilo. Iz tegaWanzenburga so jemali fante za različna dela ali pa so jih pošiljali v druge tabore. Npr. Lebring ali Weiz. Hrana je bila ves čas do Wanzenburga in tukaj tudi slaba in gotovo tudi premalo. Dopolnila so mi poslali od doma, pa tudi denar. To vse je urejevala moja zlata sestra Minka. 9 Nekoč sem se motal okoli pisarn IX. kompanije. Zagleda me tam dr. Augustus Arzelin, pravnik. Zanimiv in brihten človek, ki pa je precej pil in imel mogoče še kako drugo hibo. On me je že poznal in mi reče Ali znaš lepo pisati? Mislim da, odgovorim. No pojdi v pisarno, vzemi si listek in kaj napiši. O krasno, reče Arzelin, ta ostane tu v pisarni. Tako se je tudi zgodilo. 8Grad uši 9To je očitno iz pisem in kartic, priloženih temu poglavju. 92 Tu sem takoj srečal Habeta Jožeta. Mi, ki smo bili v pisarni, smo lahko od časa do časa spali tudi zunaj kasarne. To sem dobil tudi jaz in smo stanovali jaz, Oblak in Wolf v nadstropju gostilne Zum Jagerwirt, kjer je bila lastnik M. Kaiser. Ona je imela pomočnico, ki je imela polno škrofeljnov okoli vratu. Grda. AmpakWolf je z njo uganjal hece, da smo se držali za trebuhe. Wolf je bil zelo zabaven fant. Imel je teto učiteljico v Višnji gori, imenoval jo je zlata teta. Ta mu je pošiljala občas pakete. Takrat pa Wolf fantje, paket je prišel, vsi vkup. Nismo odnehali, dokler je bilo še kaj v škatli. Tudi drugače sva se midva zelo dobro razumela, akoravno sem ga tam prvič videl. Septembra enkrat mi Pertot poveri transport bolnega vojaka: spremim ga v Novomeške toplice.10 Po izvršenem delu sem izrabil priliko in bil 3 dni doma. Obiskal vse znance, tudi na Dobrovi sem bil pri Miklavževih. Nato sem jo z nekaterimi dobrotami odkuril nazaj v Judenburg. Takrat nisem smel spati zunaj, ker sva s Habetom spala v pisarni, ki je bila zelo velika. Habe mi je pri odhodu v Novomeške toplice dal pismo za svojo zaročenko Wiesthaler, ki je bila pri Babnikovih v Udmatu. Seveda sem nesel pismo tudi nazaj. Ko sva o njegovi zaročenki govorila, mi je zatrjeval, da je to resna stvar. Jaz pa sem Habeta takrat že kar dobro poznal in sem mu rekel: Ti to dekle ne boš nikoli poročil. Tako sem se mu zameril, da dolgo ni hotel govoriti z menoj. Pozneje se je izkazalo, da sem imel jaz prav. Naš komandant je bil najprej stotnik ..?.. Johan, ki je bil sicer Slovenec, v pisarni pa ni spregovoril besedice slovensko. Po vojni je prišel v Ljubljano in bil uslužbenec pri časopisu šlovenec". Glavni gospodar pa je bil blagi gospod računovodja Krakar Dragi Roglič. Ko sem bil že nekaj časa v pisarni, me pokliče k sebi in reče: Možje v pisarni dobe poleg menaže tudi denar. To je bila gesta: imeli smo dobro kuhinjo in še mesečni denar. Z denarjem, ki sem ga dobil od doma, sem si lahko marsikaj privoščil. Druga važna oseba je bil četovodja Drago Gorup, ki je skrbel za hrano. Kruh je delil Pungartnik, ki si je v Badehauslu izbral ljubico Ilono. No skupil jo 10Gotovo so to Dolenjske toplice. 93 je in ne vem, kako je obračunal z njo. Med nami je bil še nek Rus, Fajdiga, Bevc, Dr. škerlj Stanko in skladišnik za obleko in čevlje Podboj. Mislim, da mi je nekoč zamenjal stari suknjo za novo, ali pa mi jo celo podaril. On je končal v Celovcu kot izgnanec. Tam ga je srečala moja sestra Minka. Jaz mislim, da sem na jesen 1916 postal podčastnik z eno zvezdo. Drugi naš komandant je bil stotnik Schwerder. Bil je čemeren človek. Schwerder ni bil več mlad, pa je še vedno stegoval roke po ljubezni. Nekega dne vpraša v pisarni, kdo zna lepo pisati. Povedali so mu moje ime. Pred njegovo mizo je dal postaviti malo mizo s stolom, meni pa je narekoval ljubavno pismo. Hec. Tretji komandant je bil nadporočnik Kuhelj. Slovenec iz Ljubljane. Takrat se je pojavil poročnik Belec iz Ljubljane. Navezal se je name in sva velikokrat sedela pri Jagerbirtu. On je bil sin veleposestnika Belca iz št.Vida pri Ljubljani in je po 2. svetovni vojni zginil, mislim v Avstrijo. Po prvi svetovni vojni je bil v Ljubljani bančni uradnik. čudno. četrti komandant je bil D. Fux, Slovenec iz Ljubljane. On je mislim markiral eno krajšo nogo. Ko sem ga namreč videl pozneje v Ljubljani, je kar lepo hodil. Zum Schweinehandler je bila gostilna, kamor so sploh Slovenci radi zahajali. Bil je tam še nek hotel, ki pa za Slovence ni bil zanimiv. Jaz kot že povedano sem zahajal k Jagerwirtu, kjer je bilo vedno dobiti kako meso ali še kaj drugega. Osebje je bilo zelo ustrežljivo za tiste čase. Hodili smo v pisarno dopoldne in popoldne, tako da je za razvedrilo ostal le večer. Nedelja in prazniki so bili prosti. Naši višji: Dr. Arzelin, Dr. Sajevic, očirski namestnik Delak, G... in še nekateri so se shajali skoro vsak večer pri Schweinehadlerju, kjer so imeli posebno sobo. Enkrat sem bil tu in sem zlasti občudoval prelep smeh Delaka. Pred nekaj časa je bil tu še Ivan Cankar, Smrekar in Sv. Peruzzi. Takrat je bilo življenje še živahnejše. Mislim, da od takrat izvira šaljiva pesnitev o lepi Wahti. Začne se takole: V Judenburgu, Herrengasse hiša u štuka dva stoji itd. V Judenburgu je bila tudi kavarna Zaparka, kjer so hodili boljši krogi šahirat, kvartat in biliardirat. Nisem bil mnogokrat tam akoravno so od tam zveneli veseli akordi. 1916 na 94 jesen se je prikazal pri nas moj oče. Pri večerji smo bili oče, jaz in Wolf pri Jagerbirtu. Wolf ga je lomil na vse plati, tako da se moj oče ni mogel nasmejati. Oče je bil takrat židane volje kakor ga nisem nikoli videl. Mislim, da se je drugo jutro vrnil v Ljubljano: Zeltweg- Cilli-Ljubljana. Meni je bilo takrat tako dobro, da sem kupil zlat prstan očetu in mami za njuna godova. Prstana sta imela znotraj posvetilo vrezano. Dobila jih je Ana in ne vem, kje sta. Enak prstan sem v posebnem pismu obljubil tudi sestri Minki, ki pa pravi, da ga ni nikoli dobila. škoda, ona ga je pa res zaslužila. V Judenburgu sem kupoval tudi nemške Reklamke in mnogo bral. Največ sem se družil z Wolfom, Oblakom, Bajcem, posebno pa s Habetom. Medtem, ko sem bil v Judenburgu, so bili tam razni poznani ljudje. Krojač Blatnik iz Zelene jame, čevljar Lojze Galle tudi iz Zelene jame in še nekaj drugih. Pomagal sem jim kolikor sem mogel. V Zaparko so hodili lepi Šavnik, ki je pozneje postal zdravnik in vodja rakovega instituta. Dalje lepi Guzelj, ki je pozneje postal dober zdravnik kirurg na ljubljanski kirurgiji, Matko Mayer iz Kranja, ki je bil takrat že krapar in je bil res postaven fant. Vsi so bili enoletni prostovoljci. Videl sem tudi, kako so pešadijci hodili v vojno. Tisti klic "Kniet nieder zum Gebet"11 je pretresljiv, pretresljiv, poziv na odhod v negotovo. Sam Bog ve, zakaj me je obvaroval tega, saj tega res nisem zaslužil. Res je pa, da kakor sem bil skoro vedno mrk do obstoječega katolištva, na Boga nikdar nisem pozabil. Vse 4 kompanije, ki so bile v Judenburgu z IX. vred, so bile pokorne bataljonski komandi. To je takrat, ko sem bil jaz tam, vodil komandant Obst Werngraber. Pisarno pa je tvoril stotnik Kiesenwetter, njegov tajnik pa krapar Diegruber, Kočevar. Bilo je še nekaj pomožnega osobja, vendar je bil izvršilni element krapar Diegruber. Nesimpatična osebnost. Takrat je bil moj komandant nadporočnik Lušin, ljubljančan, v civilu bančni uradnik. On me je naredil za koprola. Njemu slava in čast, on me je ščitil tudi takrat, ko 11Pokleknite k molitvi. 95 nisem delal prav. Ne vem zakaj sem jaz prišel iz pisarne v skladišče za čevlje in tam tudi spal. Prihajali so vojaki s starimi čevlji, jaz pa sem jim dal nove. Prišli pa so tudi civilisti, ne mnogo, prinesli star čevelj in sem ga zamenjal za novega. Pri tem mi je civilist dal kepo masla. Kolikokrat je to bilo ne vem. Morda je tako delal tudi moj prednik. Seveda je bila menjava čevljev za civilista pregreha in se čudim, da sem v to šel. Užival sem pa zjutraj, ko sem dobil kavo, vanjo pa vrgel kos masla. Kako je bila kava naenkrat prav dobra. Prišel pa je enkrat nek tekač bataljona in zaprosil za nove čevlje. Ne vem, kaj mi je bilo in sem mu rekel ne, kakor vi na bataljonu delate z nami tako bom delal jaz z vami. Jaz sem se koj nato zavedel izrečenih besed in hotel dati nove čevlje tekaču. Ni hotel. Bilo je prepozno. On je moje besede sporočil tako ali drugače v bat. pisarno. Bil je velik halo. Prišel sem na bataljonsko komando, kjer me je Weingraber divje nahrulil in mi prisodil tamkajšnjo najstrožjo kazen 30 dni samice. Ječar, nek četovodja, je prišel pome. Odložiti sem moral vse z bajonetom vred. Pridi z menoj v ječo, prej pa boš šel k zdravniku, če si zmožen kazni. Takrat je bil bat. zdravnik Dr. P... iz Trsta. Preišče me in pravi:štrafuntauglich- nesposoben za kazen-"der Mann geht in die Isolierbaracke".12 Takoj sem šel tja, kjer je bil komandant četovodja črtalič. Dobil sem posteljo med drugimi težkimi bolniki, ki so sem in tja tudi umirali. S črtaličem sva si bila kmalu znanca in sva skoro vsak večer pri njem kvartala. Po treh ali štirih tednih mi je bivanje v tej baraki presedalo in sem pisal nadporočniku Lušinu, da mi je tega zdravljenja zadosti, da hočem iti vem za vsako ceno. Res je to pismo učinkovalo. šel sem pa iz Izolierbaracke najprej k zdravniku, če lahko nastopim tisto hudo kazen. Zopet me Dr. .... preišče in pravi: Strafuntauglich, die harte Strafe soll in mildere umgewandelt werden,13 to je 30 Tage Kasernenarrest. To je pomenilo, da sem šel zopet v pisarno, ven iz nje pa ne. Nekaj sem se te kazni 12Mož gre v karantensko barako. 13Ni sposoben prestajati kaze. Strogo kazen je treba spremeniti v milejšo. 96 držal, nekaj pa tudi ne. Enkrat je prišla inspekcija, mene pa ni bilo v pisarni. Tresel sem se pred posledicami, vendar inspektor ni nič ukrenil. Takrat sem stanoval pri Jagerwirtu in sem časih čez noč ali čez dan skočil tja. Bog me je zopet pogledal z dobrim očesom, akoravno tega tudi takrat nisem zaslužil, saj sem se spečal s Kaiserjevo. Lušin me je potem vzel v svojo pisarno, da sem zanj delal. Naenkrat stopi v to pisarno Weingraber. Ko me vidi, pravi "Der Mann muss weg-hinaus mit ihm."14 Lušin si iz tega ni mnogo storil in je potolažil Weingraberja, da me ne more pogrešati. Blagi Lušin, tudi tu me je branil-nevrednega. Ko je Weingraber odšel, je prišel na mesto njega za šaržo nižji Stranick. Jaz sem bil tako pogumen in sem prosil Lušina, naj me pelje na bataljonsko komando k Stranicku, da bi mi izrečeno in prestano kazen odpustil. Lušin je zadevo spretno predložil, nakar je Stranick rekel, da ne more odpraviti kazen, ker jo je izrekel višji od njega. Kmalu nato sem se začel odpravljati v Gradec v Očirsaspirantenschule. Takratni dežurni očir Pratnar mi je pri odhodu v Graz napisal v Strafauszug "fehlt heraus". Batalionsbefehl je bilo glasilo Bataljona, ki je izšlo sleherni dan. Se moram pravzaprav Weingraberju zahvaliti, ker me je kaznoval v Judenburgu, lahko bi me ovadil na garnizon, ki je bil v Gradcu. Kar sem rekel je bilo zelo nepremišljeno in žaljivo za Bataljon. Kako je bil Bataljon izigran, po zaslugi, edini zaslugi mojega komandanta Lušina. Zlat človek. Cela zadeva z Bataljonom je trajala skoro 2 meseca ali še nekaj več. To je v mesecu juliju, avgustu in septembru 1916. Pozimi leta 1916 je umrl cesar Franc Jožef I. Da bi novemu cesarju Karlu na novo prisegli, so nas vse, ki smo bili tedaj v Judenburgu, segnali na nek travnik, kjer smo v hudem mrazu dolgo čakali, da bi mu kaj spregovorili. Pa nismo, vendar je bilo zadeve nenadoma konec. Bivši ali bodoči ravnatelj hotela Union v Ljubljani je imel v oskrbi neko 14Mož mora proč - ven z njim. 97 skladišče jestvin, ki jih je dajal očirjem. Tudi nam enoletnim prostovoljcem je nekaj časa dajal sladkor in kavo. Potem pa je izjavil, da nam ta pridatek ne pripada. Predno grem v Gradec naj povem, koga sem še v Judenburgu od znanih ljudi našel: Plesničar ali Pleničar, inž. škof, ki je bil pri "Gebaudeverwaltung",15 pianist Ravnik, Vinko Habe, zobar Hribovšek in Frančič, umetnostni zgodovinar Ante Gaber. On mi je govoril in govoril reči, ki jih nisem razumel. Ni pa ostal dolgo v Judenburgu direktor ljubljanskega Uniona, moj sošolec H. Strem. Ta je tam imel punco, ki ji je pripravil otroka. Kako je to končalo ne vem, ko je bil tu, je bil bančni uradnik. Ogorelec, novomeški velikaš, tudi velik po postavi. Jože Ciuha, ljubljanski trgovec. Simončič, ljubljanski trgovec iz šiške. Franc Strle, čevljar, ki me je nek večer pokril s svojo suknjo, ko sem spal pri čevljih. šivankar Mežin iz Gorenjske, ki nam je predelal stare suknje v nove. Gotovo še mnogi drugi, ki se jih več ne spominjam. Pač mizar Rojc iz Zg. šiške, ki mi je napravil lesen kovčeg, da sem vanj spravil vso šaro, ki se mi je že nabrala v Judenburgu, ko sem odhajal v Gradec. Slovo od Judenburga ni bilo zelo težko. Prvič sem se ga že precej najedel, drugič smo vedeli, da se še vrnemo, tretjič nisem šel sam. Z menoj je šel Wolf, nek Žibert in še nekateri drugi. šli smo meseca septembra 1917 in sicer z vlakom čez Bruck a.d. Mur-Gradec. Prvi dan sem spal mislim v nekem hotelu. Kasneje v kasarni, vendar ne dolgo, ker smo lahko stanovali zunaj. Jaz in nek Žibert Jaka sva stanovala v eni sobi na Oeverseegasse 27. Žibert je šel potem, ko je vojsko odslužil, k jezuitom. Družina, kjer sva stanovala, se je pisala Manzoni. Bili so begunci iz Pulja. Starejša sta bila že pri letih. Imela sta dve hčeri Ado in Ido. Govorili so sicer italijansko, z menoj pa so tolkli po nemško. Ida je bila simpatičnejša od Adele, a je imela malo govorno napako. Enkrat je bila dalj časa pri meni, pa sem jo poljubil in nič več in nikoli več. Z žibertom sva imela malo skupnega. 15uprava zgradb 98 V Ožiersaspirantenschule Gradec so bili zastopani razni polki. Tako je bil tam nek čeh, ki je pokazal svoj popolnoma poraščen hrbet z dlakami. Bili so tudi od polka št. 7, tj. koroški polk. Tam sem srečal Korošca Kocha, ki se mi je pozneje prikazal tudi v Ljubljani. Vsak dan smo hodili na vojaško vežbališče. Vrste, vod, kompanija in bataljon. Hodili smo tudi nekam streljat, po urah. Puško pa je imel vsak. Hrano smo imeli v kasarni. Za tiste, ki so bili v kasarni, smo delali službo. V nedeljah in sicer v prostih časih smo hodili v neko kavarno, kjer smo šahirali, biljardirali in kvartali. Bila je blizu Gradca neka luža, kamor smo se hodili tudi drsat. Poleg vežbanja, ki je bilo dopoldne, smo imeli popoldan tudi streljanje. Vsa šola je odstajala iz 4 kompanij, je vodil major Bo... Tam smo se učili različnih vojaških veščin. Tramvaj nam je dal poceni prevoz. Jaz doma nisem mogel iti nikoli v gledališče. Ko sem bil pred maturo, sem poslušal predvajanje Gregorčičeve Oljki, ki jo je spesnil komponist Anton Lajovic. Komaj sem vedel, za kaj gre. V kino sem hodil časih kot dijak, pozneje ne več. Bilo je škoda denarja in časa. V Gradcu sem pa bil prost, dobil propustnico za nočno uro preko 9 in sem si privoščil v operi mnogo predstav. Don Juan, Letni ..., Roze von Stambul, Slepa s palico in še kaj. Enkrat nisem imel dovoljenja za čez uro. Dobil me je nek očir, ko sem šel domov. Vpraša me "Wo waren Sie?"16 odgovorim "im Theatr"in me pusti naprej. Hrane je bilo malo. Pomagali so mi domači. Imel sem srečo: Majcenovega Toneta bratranec Ludvig Zupin je bil v Gradcu na vojaškem uradu in je šel večkrat v Ljubljano in odnesel perilo, prinesel pa zopet čisto perilo in jestvine. Druga pošta je bil Galetov Karl. Morda še kdo. Zasledili smo, da je v neki hiši glavne ulice neka ženska pekla palačinke za vsakega, ki je prišel tja. Bile so tanke kot papir in niso nič zalegle. Med predavatelji so bili razni očirji, predvsem B... Bilo je že v mesecu 16Kje ste bili? 99 novembru, ko zopet govori on. Naenkrat vpraša, kdo ima skupaj njegova predavanja. Jaz sem si za njegova predavanja kupil poseben zvezek s trdimi platnicami in sem vanjga pisal in risal, kakor je to delal B.. Na njegovo vprašanje se stegnem in mu dam moj zvezek. On ga lista in lista, vse je bilo v istem redu in načinu. Nazadnje mi ga vrne in reče "Meisterhaft".17 Pri vežbanju nisem bil dober ali ta zvezek mi je pripomogel do zelo dobre uvrstitve. Wolf pa je bil boljši vojak in je dobil še boljšo uvrstitev. Za čas mojega bivanja v Gradcu moram povedati še tole. Srečal sem kostajnarja, mislim prav na mostu čez Muro, kupil nekaj kostanja in opazil, da je bil prodajalec Slovenec. V kompaniji smo bili zmešani Slovenci, čehi, Nemci. B.. je bil po rodu čeh, ali velik Nemec pri bataljonu. On čehov ni mogel videti, ker so se proti Rusom v boju slabo odrezali. Ko smo šolo končali, mi pravi B...:"Bitte seien Sie so gut und leihen Sie mir Ihr Heft meiner Vorlesungen. Mir wird er nutzen in nachstem Jahr."18 Dal sem mu ga in mi ga vrne, ko sem bil v Sarajevu. Imam ga še danes. Drugim predavateljem nisem posvetil večje pozornosti. Nek večer sem imel v kasarni službo in sem se sprehajal pred kasarno. Kar naenkrat se mi prikaže mlado prsato dekle, okroglega obraza. Jaz jo nagovorim. Ona prijazno odgovori in sva se hitro domenila za drug večer za sestanek. Ona je zelo lepo govorila nemško in se zelo rada smehljala. Kolikokrat sem jo stisnil k sebi in poljubljal ne vem in samo poljuboval. Dopisovala sva si potem do leta 1920. To leto sem jo obiskal. Ampak groza, tistega prsatega okrogloličnega človeka- dekleta ni bilo več. Bil sem do kraja razočaran. Spal sem potem v hotelu mislim žu den 3 Raben". Ona za menoj, jaz jo podim nazaj. Vendar se vsili v mojo sobo in se vleže k meni "Das habe ich fur Dich gespart."19 Jaz vsemu temu nisem verjel in sem jo s silo spravil 17Mojstrsko. 18Bodite prosim tako dobri in mi posodite Vaš zvezek. Meni bo naslednje leto koristil. 19To sem hranila zate. 100 iz sobe. Drugi dan sva se zopet srečala, bil sem celo na njenem domu. Ali bilo je konec. Sem ji s tem storil krivico, ne vem. Ta razvalina brez prsi, suha in hladna je mogla nastati zaradi lakote ali pa seksa, ali pa obojega. Tudi pisal ji nisem več. Pisma, ki mi jih je pisala, so bila vsa odlično napisana po slogu in vsebini. Nikdar mi nobena ženska ni pisala takih pisem. Eno je celo v verzih, njenih ali prepisanih ne vem. To še hranim, 20 druge pa sem sežgal, pa to nisem napravil dobro. Bil je dan neke depresije in sem sežgal vsa pisma. Vrnili smo se za Božič 1917 v Judenburg in dobili takoj 14 dni dopusta, ki sem ga preživel v Ljubljani. Moj oče je hotel, da bi se dal v civil, pa nisem mogel. Prišel sem domov kot Zugsfuhrertitular Feldwebel mit Abzeichen. Mama mi je kupila svetlečo se sabljo, da sem z vso drugo opremo bil kar fejst fant. Sem se slikal in sliko imam še danes. Povem naj še, da takrat, ko sem v Gradcu bil vojak, tam ni bilo kanalizcije. Vse odplake so šle v sode, ki so bili v kleti in so jih ponoči zamenjali in polne odpeljali. Sedaj je že drugače. Ko sem prišel zopet v Judenburg, sem bil dodeljen mojemu dobrotniku Lušinu. Stanoval sem sam pri rodbini Wallner v posebni sobi, kjer me je neke noči obiskala neka punca. "Nur eine Nacht bis zum Morgenrot".21 Povem še, da je bil v Judenburgu za računovodjo nek Blane. Imel je tam svojo ženo in brata, ki je bil tudi E.F. To povem zaradi tega, ker so Blanetovi po vojni stanovali pri nas v hiši št. 2 in ker sem bil z bratom dober. Dalje naj še povem, da je bil v 4. kompaniji v Judenburgu komandant nek odurni stotnik Palz. Pri njem je služil tudi moj poznejši sošolec Sinkovič Milko. Nekoč pokliče Palz Sinkoviča in mu reče poslovenite mi tole:"Vor dem Essen, nach dem Stuhlgang Hände waschen nicht vergessen."22 Po dolgem studiju je Milko ta stavek poslovenil takole:"Pred jedjo in po sranju roke 20Doslej se to pismo v zapuščini ni našlo. 21Le eno noč do jutranje zarje. 22Pred jedjo, po opravljeni potrebi ne pozabite umiti roke. 101 posveti pranju." To nam je pravil v sobi visoke šole tehnične, ko smo pridno risali, mislim leta 1921. Milka v Judenburgu nisem poznal. Naj povem še to, da se je Milko poročil s Čehinjo in šel po diplomi na železnico v Zagreb, kjer je precej veljal, saj je bil brihten in imel lep nastop. Z ženo je imel samo hčerko. Videl sem ga poslednjič leta 1955, ko sem bil na počitnicah v Bovcu z ženo in sinom Janezom. Milko pa je bil z ženo v tamkajšnjem hotelu. Pred par leti mi pove sošolec iz Brna Karl Planinšek, ki je dopisoval s Sinkovičem, da je ta v Zagrebu hudo zbolel in si sam vzel življenje. Bil je v Judenburgu tudi majhen bordel, ki so ga imenovali "Badehäusel". 23 Starejši tovariši so me peljali tja, da bi se spozabil, a se nisem. Maja meseca 1918 sem dobil obvestilo, da moram v Sarajevo. Tako sem skoro po 2 letih zapustil Judenburg, kjer sem od vojaške discipline zelo malo okusil. Občutek sem imel, da sem zasebni uradnik. Bilo je na splošno prijetno, medtem ko so drugi, morda ravno tako bolni kot jaz, krvaveli za Habsburgovce. V smeri Sarajevo nas je šlo več. Zmenili pa smo se, da ostanemo 3 dni v Ljubljani. Tu sem pustil nepotrebno šaro, nakar smo šli z vlakom najprej do Siska. Tu smo prenočevali v nekem prenočišču z ušmi. Gremo proti Balkanu. Ne vem po kolikem času smo prišli v Sarajevo. Tu smo se ločili. Jaz sem spal sprva v nekem hotelu. Stenice. Začel me je boleti zob. Ne vem kako, da sem po naklučju srečal našega soseda Janka Jarc iz Zelene jame. On je bil nadporočnik s srebrno kolajno za hrabrost. Povedati moram še, da sem v Sisku na Rdečem križu našel sošolca Al. Magajno. Ta nas je oskrbel z raznimi praški, med njimi tudi morfij. če nas je on kaj poučil o uporabi teh praškov, ne vem. Ko sem zvečer prišel v hotel, sem vzel, predno sem šel v posteljo, 1 prašek morfija. Spal sem potem mislim do 12. ure opoldne. Za ta dan sem bil zmenjen z Jarcem, da bova šla v vojaško bolnico, kjer pozna 23Kopališče 102 neko Slovenko-zobarko. Res me je ta ženska rešila bolečine. Drugega dne sem se javil pri komandi, kamor so me poslali. Komandant me sprašuje, kje sem pri železnici že delal. Mu povem. On dvigne slušalko in pokliče neko drugo oddelenje. Pravi po telefonu:"Hier habe ich einen schrecklichen Mann, ich glaube Sie konnten Ihn gut brauchen".24 Odgovor je bil pritrdilen. "Gehen Sie zum Feld...leitung Nr. 13, dort werden wahrscheinlich zur Dienstleistung aufgenommen werden."25 Grem res tja v poslopje železniške direkcije, kjer je bila FTJ. 13 nameščena. Ne vem, kdo me je sprejel, verjetno stotnik in rekel, da lahko nastopim pri njih službo. Stanovanje so mi nakazali v neki hiši sredi velikega vrta, ki je bila očividno vojaška. V sobi, kamor so me dali, sta bila že dva prostovoljca: en čeh in en Poljak. Poljak se je pisal Adam Stofbal in je bil doma iz Lvova. Onadva sta se dobro razumela, jaz pa se nisem mogel približati. Za hrano sem dobil nek denar. Kje je čeh služil ne vem, Poljak pa je bil v FTL 13 v oddelku, kjer je bil komandant major Groger. V tem oddelku je bil še en simpatični očir, Hrvat Maršek, ki se je zelo veselil Jugoslavije. V naši pisarni je bil stotnik Gunther, velik Avstrijec, nadporočnik Blahul, čeh invalid z eno samo roko in moja malenkost. Delali smo dopoldne in popoldne. Pomožno osebje je bilo ponajve č iz češke, Nemčije. Dokler sem imel kaj za pod zob od doma, je še šlo, potem pa je začela huda presti. Janko mi pravi, da je preko Miljacke očirska menza. Hodil sem tja, pa je bila hrana tako šibka, da sem šel od kosila še bolj lačen kot prej. Enkrat sem stal po kosilu na tej strani Miljacke, pa se mi je kar delalo temno. Takoj sem kupil slabe slive, da sem malo potolažil želodec. Janko me je seznanil z nekim Slovencem P.-jem, češ da je sin peka v Sarajevu. Nažical sem ga in šele po dolgem času mi je dal mislim štruco kruha. Prav takrat smo kvartali: Dr. nadporočnik Kobal, Janko in jaz. Igrali smo večkrat preferanco. K tej priliki je nekdo prinesel tudi nekaj vina. Pospravil 24Tu imam groznega moža, mislim, da ga lahko dobro uporabite. - Morda je v originalu špretnega"namesto štrašnega". 25Pojdite na poveljstvo številka 13, tam Vas bodo verjetno zaposlili. 103 sem na dušek čašo in sem komaj čutil, da mi je bolje. Torej za hrano sem dobil denar in štruco komisa za 3 dni. Tako dobim v dobi stradanja na mizo, kjer sem delel, štruco komisa. Bil je črn pomešan z lupinami od krompirja. Pojem ga en košček, drug košček, tretji košček, tako da opoldne ni bilo niti mrve več. Takrat sem ga čutil. V trgovini nisi mogel kupiti nobenih jestvin. V Sarajevu so imeli tamkajšnji Slovenci svoj klub. Nekoč so povabili Jarca in mene na večerni sestanek. Bile so zale dame in gospodi, ki so bili z nami zalo ljubeznivi. Med vsemi se spominjam Prof. R... Nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem med drugimi jestvinami opazil mesovine. Vendar svoje neutešljive lakote nisem mogel potolažiti. Jarc me je enkrat peljal tudi v pravo turško kafano v prvo nadstropje neke hiše. Vse v vezenih preprogah. In kakšna kava. Dalje me je Jarc peljal v sarajevski muzej, kjer je kraljeval Slovenec dr. čermošnik. Z njegovim bratom sva se seznanila v Zagrebu, ko je on študiral medicino, jaz šumarstvo, pa sva se zelo "volila". Je nesrečno končal še kot mladenič, umrl je na neznan način še mlad. Takrat je bilo Sarajevo primerno majhno. Koj na levo v vhodu v mesto je bila kavarna, v katero sem šel malokrat. Tam se je glavna cesta cepila v dve skoraj vzporedni cesti, ob katerih je bilo skoro celo mesto tostran Miljacke. Leva cesta je peljala v sredino mesta k Ag. S. in v Baščaršijo, ki je takrat polno delovala s stvarmi, ki so bile dosegljive. Skrivoma pa še s čim drugim. Mislim da je bilo mogoče dobiti v Sarajevu vsa jedila, če si le imel zveze. Bosna je bila bogata. Po desnem odseku si prišel do pošte, ki je bila za tiste čase znamenita. Nedaleč od te pošte je bil most čez Miljacko, v kateri bližini je bil ustreljen Ferdinand in njegova soproga. čez Miljacko so bile javne hiše in kopališča, ki pa so bila mislim samo za Turke,26 ki so tvorili ogromno večino. Kdor ni bil musliman, je bil prišlek; Nemci, Madžari, čehi. Po 14 ali 21 dneh stradanja so očirji FTL 13 odprli lastno menzo in stradanja je bilo konec. Z dodatnim plačilom si lahko dobil še kruha in vina 26Morda je Turek sinonim za muslimana, kot to še danes velja v srbski šovinistični politiki. 104 itd. Vodja kuhinje je bil nadporočnik šramek. Povedal sem že, da je bilo v Sarajevu precej Slovencev zasebnikov. Bili pa so tudi vojaki kot npr. Egon Planinšek in dr. Matic Kambič, s katerim pa se midva z Jarcem nisva mnogo pečala. Zanimiva pa je bila v Sarajevu neka Slovenka Mira H., ki je imela v desnem odcepu ceste trafiko. Jarc me je seznanil z no in sem bil potem večkrat tam. Pozneje sva šla enkrat v Baščaršijo, kjer mi je hotela kupiti črne hlače ali vsaj blago. Ni uspela. Potem sva se videla malo, ker je imela švojega". Pač pa sem ji iz Ljubljane nekaj pisal. Ne lepo. Bilo je poleti, ko sem bil v Sarajevu in bilo je vroče. če sem le mogel, sem med opoldansko pavzo skočil višje Sarajeva v Miljacko, se malo osnažil in posušil. Nekega dne, menda okoli 1. septembra, sva šla z Jarcem v neko gostilno, kot bi šel npr. pri nas k Janezu-slepem. Bilo je vroče. Pri hoji sem se segrel, v gostilni, ki je bila last nekega Slovenca, sem se vsedel zunaj na klop. Bilo je zadosti, da sem drugi dan obležal. Seveda sem bil sam. Hrano mi je časih prinesel kak ordinanc, od katere nisem mogel mnogo jesti. V tem žalostnem položaju mi pride naproti neka Dunajčanka, ki je stanovala naproti naše sobe. Najpreje mi je prinesla blazino, da sem lažje ležal, potem mi je prinesla čaja in me sploh negovala. Ves izčrpan brez vročine sem se dvignil in šel v službo. Vsi so se čudili in mislili, da bom postal žrtev "španske", ki je tedaj razsajala po celi Avstriji, tudi v Ljubljani in je za njo umrlo mnogo, mnogo ljudi. Iz naše pisarne je umrl Romun dr. Munteanu. Dunajčanka je bila žena nekega šoferja, ki je bil na fronti. Mene je že preje rada gledala, sedaj pa sva se zbližala. Hodil sem kot rekonvalescent k njej. Dajala mi je čaja in drugih stvari. Ko sem odhajal iz Sarajeva, sem stanoval višje pri nekih T. Hotel sem jo še enkrat videti, pa je nisem več našel. Bila je tudi čedna in blaga. Bog ji povrni za vse. V menzo so hodili tudi častniki, ki niso bili pri FTL 13. Tako je tja prišel nek praporščak Baž. po imenu. Bil je zelo simpatičen in bil rojen takrat kot jaz, na isti dan. Z njim sva preživela lepe urice. Sedela sva vedno eden poleg 105 drugega, časih tudi malo pila vino, ki so nam ga dali proti posebnem plačilu. Nek večer pa se je zgodilo nekaj groznega. Pila sva vino, mogoče malo več kot po navadi. V prostoru mi ni bilo nič. Ko pa stopim na zrak, sem bil ves iz sebe kot usekan. Mislim, da me je peljal domov, kjer sem se prhal. Nič ni pomagalo. Peljal me je še nekam. Ni bilo nič. Končno sva se nekje ločila, kje prav nič ne vem. Potem sem šel sam proti domu, kjer smo stanovali trije enoletni prostovoljci. Kričal sem in zabavljal čez vse, kar me zagleda Jarc, ki je bil v neki drugi družbi. Komaj me je spravil do vhodnih vrat in na vrt. Ko sem prišel do stopnic, sem šel po vseh štirih in lajal kot pes. Končno pridem v sobo, kjer sta oba že spala. Vležem se kakršen sem bil, mislim še kričal, nakar sem začel bljuvati in je bilo strašno okoli mene, ko sem se zbudil. Po bljuvanju sem namreč zaspal. Poljak gre mimo mene in pravi Schwein". Kako sem se spravil v stan, da sem šel v urad, ne vem. Mislim pa, da mi je pomagala Dunajčanka. Kaj takega nikoli več v življenju. Prav gotovo so nama dali piti methylalkohol z vinom. Bilo je enostavno zastrupljenje. In Jarčeva zasluga je bila, da me niso zaprli vsaj za eno noč. Nekega dne sva šla z Jarcem v Palič, ki leži nad Sarajevom, precej visoko. To je zabavna postojanka Sarajevčanov. To je Trebevič in tja se je prišlo z ozkotirno železnico Užice-Sarajevo, seveda iz Sarajeva. Imeli so mislim Srbi neko veselico. Ni bilo vojakov, z Jarcem sva bila sama. Malo postrani so naju gledali in sva jo odkurila čimprej sva mogla. Jaz sem šel iz Judenburga maja meseca. Komaj sem odnesel pete, je izbruhnila tam mala revolucija. Možje iz marškompanije so se uprli, zasedli skladišča in še kaj. Vodili so zadevo vojaki, ki so prišli iz Rusije. Mislili so, da so v Petrogradu in da bodo končali vojno. Bili so menda tudi pijani. Prišli so Madžari in stvar ustavili. Prišla je rihta in obsodila kolovodje na smrt. Ne vem točno, koliko jih je bilo, mislim da 5. Vodja je bil nek Hafner, mislim da iz škofje Loke. Očividci so vedeli povedati, da je bilo takrat v Judenburgu grozno. Najpreje so hoteli ustreliti vsakega 10. vojaka, kar pa se na srečo ni zgodilo. 17. regiment se je pred vojno imenoval Regiment Nr. 17 106 Kronprinz. Po tej rabuki pa Regiment Nr. 17. Ves regiment so prestavili iz Judenburga v Ampezzo v Italiji. Judenburžani so jokali, zlasti punce. Sploh je takrat ves Judenburg živel samo od Janezov. Bilo je 24. VI. 1917. 27 Jaz sem šel ta dan zgodaj spat. Komaj se dobro vležem, nastane zunaj silovit vihar, ko se zjutraj zbudim in grem ven, je bilo vse v snegu. Mnogo rastlinstva je bilo pomorjenega, veje polomljene, saj je bilo takrat vse zeleno in vse v cvetju. Takoj zjutraj je pripekalo gorko sonce, in zvečer ni bilo nobenega snega vsaj v Sarajevu več. Pri nas se to menda še ni zgodilo, za Sarajevo pa je bilo to veliko razočaranje, ne vem, če se je še kdaj ponovilo. Nadporočnik Blahut je imel doma družino, vendar je imel v Sarajevu veliko ljubezen z neko telefonistko. če je bil v pisarni sam, jaz nisem štel, je govoril z njo po cele ure po telefonu, kje sta se srečavala še sicer, ne vem. On mi je rekel, da se zame zanima neka telefonistka Helena. Jaz začetka to nisem jemal resno, enkrat sem jo pa le šel obiskat v telefonsko centralo. Bila je precej visoka, kar prijetno dekle, pa se nisem mogel zanjo ogreti. Bilo pa je obema precej nerodno. Naš urad je zame že pripravil papirje na Regiment Nr. 17, da bi postal Fahnrich, no zmešnjave so to preprečile. Zadnji dan, ko smo bili še skupaj v Sarajevu, sta se Blahut in drugi močno trudila pri komandantu Schwermu, da bi me on povišal v fahnricha, kar bi on po predpisih mogel storiti. Mislim, ker je bil oberstlajtnant ali oberst. Ti pa so v izrednih primerih sami poviševali svoje podrejene. Rekli so mi, da se je bal. Vsem, posebno pa meni je bilo hudo, ker nisem mogel domov kot častnik. Potem, ko je bilo vojne konec, ko je bila razglašena samoodločba narodov, se je začelo govoriti tudi v Sarajevu v raznih uradih, tako tudi pri nas pri F.T.L. No. 13. Ne vem, če smo imeli časa za pošteno slovo. Ne vem, kateri večer je bilo v Sarajevu vse živo, vse v zastavah. Ko se je znočilo, je prišel 27Gotovo lapsus kalami; pravilno 24. VI. 1918. 107 vlak srbskih vojakov iz smeri Užice v Sarajevo. Ko je vlak drčal po strmini Trebevič-Sarajevo, so se že videle luči. Ko so prihajali vojaki v Sarajevo v sredo mesta, je bilo navdušenje nepopisno. Bil sem med gnečo in se vsemu nisem mogel načuditi. Pravkar še Avstrija, danes pa že Srbija. če je bilo vsem Sarajevčanom tako prav, ne vem. Mislim, da ne. Moram še povedati, da je bilo v Sarajevu polno španskih Judov. Imeli so v rokah mislim vso trgovino. Njim najbrže dogodki, ki so se odvijali, niso mogli biti zelo pri srcu. Moram še povedati, da so me za nekaj časa iz pisarne Blahut-Gunther premestili v frontno pisarno, kjer so naravnavali vojaške pošiljke. Moral sem oddajati telegrame, govoriti po telefonu. Telegrame sem podpisoval z S. Nekega dne sem telefoniral v B. Brod. Ko končam govor, se mi oglasi po slovensko nek ljubljančan Bežek. Seveda sva se precej na široko pogovarjala, nakar vpraša major Groger: "Was is denn das fur eine Sprache?"28 Molčal sem in na hitro zaključil pogovor. Po opisani slavnosti, kjer ni bilo konca vzklikov in igranja godb, sem ostal sam. Jarc se mi je nekam izgubil. Po mestu so začele hoditi meščanske straže. Tako je meni nekdo pobral bajonet, akoravno sem nosil na kapi slovensko kokardo. Ni kazalo se prepirati. Ostal mi je samo pas, ki ga imam še danes. Po dolgem iskanju, kako priti iz mesta domov, sem slednjič le dobil vlak, ki je šel proti Bos. Brodu. Vzel sem najnujnejše s seboj, ker nisem vedel, kaj me še čaka na dolgi poti v Ljubljano. V Doboju sem dobil nekaj pod zob. Na srečo je bilo vreme lepo. Počasi, zelo počasi sem prišel po dveh dneh sredi noči v Ljubljano. Staršem sem začel takoj pripovedovati, kako je bilo. šel sem v svojo sobico v podstrešju, ki je imela že od leta 1916 električno luč. Vse moje stvari, ki jih ni bilo malo, sem pustil v svojem stanovanju v Sarajevu in obljubil, da pridem ob čas ponje. Trajalo je dolgo, da sem prišel 28Kakšen jezik je to? 108 ponje iz Zagreba, pa sem še mnogo pustil tam za vedno. Tako so nehale prijetne urice v Sarajevu, ki se mi je kot mesto zelo dopadlo. Korespondenca iz časa služenja cesarju Očetova pisma domov V očetovi zapuščini se je našlo precej korespondence iz let 1916-1918, ko je bil oče pri vojakih v Judenburgu in Gradcu. Večina pisem je naslovljenih na družino, kot Dragi! Osebna pisma bom omenil posebej. Podrobneje: 1. Pisma iz Judenburga iz leta 1916: 26. VII., 1. VIII., 4. VIII., 14. IX. 2. Pisma iz Judenburga iz leta 1917: 13. III., 24. III., pismo Minki 24. III., 25. III., 5. IV., 12. IV., 17. IV., 30. IV., 9. V., 14. V., 24. V., 10. VI. očetu za god, 6. VIII., 7. IX., 21. IX. 3. Pisma iz Gradca leta 1917: 6. X., 15. X., 25. X., 31. X., 5. XI., 7. XI., 11. XI. 4. Eno pismo brez navedbe kraja ali datuma. 5. Pismo iz Judenburga po povratku iz Gradca 29. !. 1918. V nekaterih pismih je zapisano Judenburg, v nekaterih Judovo, v nekaterih ni navedbe kraja. V večini pisem prosi za denar, se huduje, če od doma ni bilo poslano perilo itd. dovolj hitro. Od vseh zgornjih pisem navajam dve. Iz pisem se da sklepati, da so doma inž. A.S. morda razvajali! Zanimivo je tudi, da v pismih inž. A. S., kolikor sem jih prečital, svojih vojaških kazni ni omenjal. 109 Judovo, 10. 6. 1917. Mnogo čestitk k Vašemu godu. Malenkost sem tudi za Vas priskrbel v Judenburgu, ki bi naj pričala spomin Vašemu godu tudi poznejše čase - katerega Vam je podaril Vaš Tone Na pisemce je pozneje oče z rdečo barvico pripisal "očetu". Iz tega pisemca in iz teksta spominov dobim vtis, da je bil inž. A.S. do svojega očeta spoštljiv in o njem vedno lepo piše, kar ni v skladu z manj ugodnim ustnim izročilom, ki verjetno izvira od stare mame Marije. 10. 6. 1917. Dragi! Dobil sem Vaši dve karte. Hvala lepa. Sedaj spim zopet zunaj. Naš gosp. oblt. Lušin je šel k oberstu in mi prikomandiral "erlaubnost", da smem zunaj spati. Polstrček bom sedaj poslal domov, enako vajšnice. "Dečke"pa bom imel še tu, ker te lahko pridejo vedno prav. 29 Danes ponoči sem spal prvikrat v samozavesti, da imam pravico! - To je pravzaprav že precej. Ponavadi morajo frajtarji, ki niso oženjeni spati v kasarni. Na tej strani sem jo sedaj že prinesel na zeleno vejico! 30 Imam namen kupiti tu v Judenburgu zame čevlje, ki pa stanejo precej premoženja. Jaz bi na vsezadnje še mogoče spravil takšno svoto na dan, a potem bi bil zopet "plonk"in to je mučno. Zatorej sem sklenil kakor mogoče velik kredit napraviti pri Vas. čevlji stanejo 65 Kron. 31 V slučaju, da ste zadovoljni, da jaz kupim tiste čevlje, katere bi seveda jaz rad imel, ker bi sicer ne imel prav poštenih čevljih sedaj. - Stvarca, ki sem jo kupil očetu me 29Kaj so dečke in vajšnice, ne uganem. 30Tu opazimo lastnost inž. A.S.: težko se je podvrgel kakršnemu koli od zunaj vsiljenemu redu. To lastnost je imel do konca življenja. 31Glede na to, da je bila plača delavca na železnici 30 Kron, je 65 Kron astronomska vsota za čevlje, razen, če ni bila leta 1917 že precejšnja inacija glede na leto 1908. 110 je stala 30 Kron. Poslal jo bom pa šele drugi mesec ker je šla najpoprej na Dunaj. 32 Potem bi prosil, da mi pošljete malo kruha. Imam namreč med - prinesel ga je en star prostovoljec iz Kranja, kamor je šel na dopust in ima 70 panjev. Cela ka.. je bila prvi dan sladka, vse je imelo med. Jaz ga imam na stanovanju in mažem počasi kruh z njim in s putrom, ki ga tu skoro vedno dobim. - Ker pa imam komis le za kasarno, bom prosil za malo kruha, ki ga bom imel za stanovanje in se včasih malo posladkal. Naročil sem temu prostovoljcu, da ga mi naj proda tudi nekaj medu, katerega bom potem poslal Vam na dom, da boste tudi Vi imeli kaj pristno sladkega doma. To je res izvanredno dober med. Cena seveda ne bo tako visoka, kakor se to naredi ponavadi pri trgovcih. Bo čisto zmerna a mora ostati tudi pri Vami. Poslal po pošti ga ne bom, ker se lahko pripeti z njim kaka nesreča, ampak bo to ob priliki prinesel kakšen dopustnik. Drugače kot po navadi. Srčen pozdrav Vaš Tone Poleg pisem je še več dopisnic: 1. Iz Judenburga leta 1916: 9. VII. (tri kartice), 13. VII., 15. VII(?), 17. VII.(?), 31. VII., 13. VIII., 25. VIII., 31. VIII.(tri kartice), 17. IX., 19. IX.(razglednica), 13. XI., 12. XII., 19. XII., 31. XII. 2. Iz Judenburga leta 1917: 6. I., 19. I., 28. I., 2. II., 7. II., 15. II., 23. II., 25. II., 7. III., 15. III., 17. III., 27. III., brez datuma, verjetno marec ali april, ker se sklicuje na Veliko noč, 24. IV., 29. V. 3. Iz Gradca leta 1917: 24. IX., 27. IX., 29. IX., 21. X., 16. XI., 22. XI. 4. Iz Judenburga leta 1918: 5. II., 8. II., 12. III., 11. IV., 14. IV. 32Tu gre gotovo za zlat prstan, ki ga je kupil očetu in poslal verjetno na Dunaj k graverju. 111 Skupaj torej 44 kartic33 in 29 pisem. Datume sem skušal ugotoviti iz pisem oz. kartic, pri nekaterih iz poštnih žigov, ki pa je pogosto poznejši kot datum v pismu. Iz Sarajeva ni nobenih kartic in pisem. Kot se vidi iz teksta, je inž. A.S. zapustil Sarajevo na hitro in z najnujnejšim, zato pisem in kartic od doma ni. Zakaj pa se njegova pisma doma niso ohranila, mi je uganka. Prepis kartice od 19. XII. 1916: Prva stran: An sehr geehrte Fam. Suhadolc, Zelena Jama 50, Post Moste bei Laibach. Suhadolc Anton E.F.K. u. k. Inft. Reg. "Kronprinz"Nr. 17. IX Erzatzkompanie, Judenburg. (Podatki o vojski so iz štampiljke.) Dragi! Menda sem že pisal, da pridem v soboto dne 23. XII. ob 1/2 12 uri dop. v Ljubljano. Mogoče sem povedal, da pridem a ne kedaj, torej to za vsak slučaj. Perilo pošlem še danes. Za do tedaj pa še imam, le nogavic nimam, pa bo že šlo. A pripravite perilo - saj ga imate še nekaj doma, da se potem takoj preoblečem. Nazaj v Judenburg se odpeljem dne 27. XII. najbrže zvečer. Na Dobrovo bom tudi šel ali pa peljal, sem si napravil tudi za tja "Urlaubschein". Drugega novega nič. Denar ste menda že odposlali. Mnogo pozdravov vsem, tudi znancem Tone. Pisma očetu od domačih V zapuščini so se našla tale pisma in dopisnice: 1. 12 pisem, od teh je pisava tete Minke v 10 pismih, dve je napisala po mojem mnenju mati Marija, podpisani sta z M Su in M Suhadolc, brez pozdrava v začetku. Pisma z Minkino pisavo naslavljajo očeta z Dragi!, 33V resnici 45 kartic, ena je obdelana med fotografijami. 112 Dragi brat!, Dragi Tone in največkrat Dragi Anton (petkrat). Vsebina ni zelo povedna, spodaj navajam dve pismi za vzorec. Pisma se končajo z Mnogo pozdravov od Nas, Te pozdravljamo Vsi, ali kaj podobnega, ali celo brez pozdrava, enkrat od starišev in enkrat od Minke. Dve pismi sta brez datuma, na treh je nepopoln: 29. VII., 12. V., 12. II. Ostali datumi so: 17. V. 1917., 15. VI. 1917., 29. VI. 1917., 18. VIII. 1917., 2. IX. 1917., 7. II. 1918., 28. II. 1918. 2. Je tudi 27 dopisnic in 2 kartici. Razen na eni, kjer je pisava očeta Antona, je na vseh pisava Minke Suhadolc. 5 dopisnic je poslanih v Gradec, ostale v Judenburg. 7 dopisnic v letu 1916, 12 v letu 1917, 4 v letu 1918, za eno kartico nisem mogel ugotoviti datuma. Zgornji korespondenci je priložen listek, na katerem je narisan tloris originalne stare hiše v Zeleni jami, kakršnega se spomnim tudi jaz, pred vsemi nad- in prezidavami. Pismo matere Marije sinu, 12. II., letnice ni. Očitno je 1916, kot se vidi iz vsebine: govori o poskusu oprostitve vojaščine. Toni zahvaljujem se Ti za voščila in darilo in tudi jaz Ti želim vse dobro - veliko korakov smo naredili da bi Ti kaj pomagali pa ni bilo mogoče je prišel g. Pezdir pa je povedal koga je s to prošno da nemore te derekcija befrajati če bi Te rabili kot v serbija bi te že lahko dobili ali za tuki ne tu Ti pošlem perilo in nekej za jesti in denar pa če ga rabiš pa piši ta kruh in meso ti dam za pust k ne bom mogla takrat poslat poterpi bo že bolši bode ja enkrat tega konec in če še kaj potrebuješ pa povej in piši kako je kaj tam stvar rečejo (?) ko je prišla iz derekcije in kako je kaj s Tabo use tanajboljši kar Ti želi Mati S pozdravom M Suhad Na vrhu je še dopisano: pa vse dobro - zabavej in vesel bodi če še kaj nucaš pa piši 113 Dragi Anton! 29. 6. 1917 Ni zmankalo papirja, ne svinčnikov, ne peres, ampak človek odlaša za pisanje tako da mine včasih kak teden pa ne pišem nič. Ti pišeš radi zob, ata in mama pravita, da zlate plombe ni potreba Ti staviti v zobe, ker je tako grdo videti tisto zlato čelust, raje iz ta boljšega ampak belega saj so tudi močne saj jih ima ata že čez 20 let. Mesarji so rekli če je le mogoče naj pride Lovrenc na dopust. Od čopovega Ferdinanda Ti moram povedati, da se hoče drugi mesec poročiti z eno nemško čehinjo to ne vejo v Zeleni jami ljudje. čopova gospodična je to meni povedala. Tam na češkem je sedaj od Novega leta. Starši niso nič zadovoljni ker se hoče poročiti tam s tujko. Francelj Smoletov je prišel menda pred včerajšnjim na dopust. Prašaš kaj je s černjačem on je bil do sedaj v bolnišnici na Ogerskem, sedaj je pa že šel v očirsko šolo. Pred včerajšnjim smo dobili nekaj dežja saj je bilo že vse rumeno danes je pa zelo soparno morda bo zopet. Spomniti Te moram na današnji praznik Sv Peter + Pavel v naši fari je žegnanje ampak je slabo in ni nič krofov in ancatov. Sušnikov Albin je tudi doma. Drugače vse po navadi pozdrave od šembreka Jesiha in drugih Mnogo pozdravov od Nas Pismo je napisano v vzorni, kaligrafski pisavi tete Minke (por. Večerin), tudi oblika je vzorna, slovnica precej dobra, manjka le kakšno ločilo, skladnja primerna, v razliko od pisem starejših generacij. Očitno se je v času okoli preloma stoletja nivo osnovnošolske izobrazbe znatno povišal, pa tudi dalj časa so hodili v šolo. Navajam prepis teksta z razglednice, nam vsem dobro znane fotografije obeh Suhadolčevih hiš v Zeleni jami, in dveh kartic. Prvo je gotovo napisal Anton Suhadolc (1861) lastnoročno in je edina ohranjena kartica z njegovo 114 pisavo. V tekstu inž. A.S. pravi, da je od očeta k vojakom dobil le eno pismo (kartico). Drugo je pisala, kot tudi skoraj vsa pisma, teta Minka. Datum na poštnem žigu nečitljiv. An Herrn Anton Suhadolc, Einj. Freiw. Abteilung Judenburg. Dragi brat! Karte, katere si nam pisal, eno ta 15. in eno 17 smo dobili obe 20. 7. zavojček si dobil, in za druge stvari si pisal, da si dobil a za čevlje nisi nič pisal, ali si pozabil napisat ali jih nisi dobil odpiši nam hitro. V parih dneh bodemo mogli oddati kuhinski kotel v Ljubljani so že vsi oddali. Pozdrav od staršev in sestre. Na sprednji strani kartice je delno preko fotografije še tole: Naša trta ima precej velike in lepe grozde, ako bo dozorel Ti ga bom že poslala. Mnogo pozdravov od sorodnikov Perilo lahko pošlješ. Pozdrav Sila Tone kako se kaj imaš dobro bolj slab doma je blo bolj lušno dobro se imej pa kmalo domov pridi te pozdravljam G. Johann A. Suhadolc k.k.17 Judenburg Dragi Tone naznanim da grem u nedela 22. bode od Franceljna poroka ?? čebi prišel povem da ne boš. piške dobimo pri glih 10. pridi da napravimo (druga stran) Zmacelnom smo še zmerom glih. Tone pride nadopust ?? Lepo večkrat dež in mraz. Colja je bil zadovolen al si dobil paket in 10K? nisi ni povedal pri Jakli(?) te puste pozdravit Zdravi smo Hvala krompir smo vsadili Wolf ti je ušel zdei nimaš kine(?). Za ?? sem dobil 1500 Kron pri guni Hosti sem kupil tisti svet 300 K pozdrav An. S. Dragi Anton! 115 Tvoje pismo smo prejeli. Jesih je prinesel Tebi vse v redu. Kordinovem Tonetu pa ni izročil tistih deset kron katere smo mu dali in gori napisali za Kordinovega. Jesih je gotovo pozabil na tisti denar. Veš nam je nerodno, ker pravijo Kordinov da je Tone pisal že 2 da ni prejel denarja. Danes bo mama poslala denar za stanovanje pišeš tako nič ali kaj rabiš ali ne in paket Ti tudi pošljemo. Včeraj je ata šel po vino na štajersko. V zgornjem levem kotu pripis Dane Ti pošljemo 2p. nogavic. sedaj smo že dolgo brez vina samo mošt tudi tistega smo veliko prodali. Na dopustu je Smoletov Lojze in g. Dolničar. černač se pa počasi pobira (?). Zadnjič si omenil zaradi nogavic saj jih moraš imeti 6 parov zimskih Te pozdravljamo Vsi
Dokumenti in fotografije Iz časa vojskovanja inž. A.S. je ohranjenih mnogo dokumentov in precej fotografij, kar kaže na to, da so imeli "kanclajfuksi"verjetno časa na pretek. 1. Notes z osnutki pisem iz Judenburga iz leta 1916. 2. Notes s knjigovodstvom prejemkov in izdatkov marec - junij 1916 in nekaj osnutkov pisem. 3. Notes, na eni strani vprašanja iz vojaških veščin, na drugi strani verjetno zapiski predavanj pri vojakih. Notes malo požrt od črvov. Verjetno uporabljan v vojaški očirski šoli v Gradcu. Prav ta notes omenja inž. A.S. v tekstu. Pozneje ga je stara mama uporabljala za vpisovanje dolžnikov v njeni špeceriji. 116 4. Evidenčna pisarna K. u. k.pp. 17 (Ta podatek je v slovenščini!!). Nekakšen evidenčni listek inž. A.S. 5. Bescheinigung, verjetno napotilo kot posledica zdravniškega pregleda, na katerem je bil (prej ali slej) oproščen nošenja orožja, ne pa vojaške obveznosti; v Judenburgu dne 15. dec. 1916. Primerjaj tekst. 6. Strafprotokollauszug. Izvleček iz knjige kazni K. und k. Infanterie- Regiment "Kronprinz"Nr. 17, ki pravi, da ni za Antona Suhadolca (inž.) vpisana nobena kazen. To potrdilo seveda ne ustreza resnici, kot se vidi iz teksta. Potrdilo izdano 23. aprila 1918, ko so inž. A.S. premestili iz Judenburga v Sarajevo. 7. Konduitenliste. Istega dne kot predhodni dokument je bil izdan ta, ki ga je razumeti kot nekakšno karakteristiko. Piše, da je bil A.S. "Diensteifrig", torej pri delu prizadeven. 8. Formular, ki ga je febr. 1918 izpolnila komanda 17. polka v Judenburgu. Med drugim piše šehr eissig und verwendbar". 9. Dokument, ki ga je izdal oddelek za superarbitražo 17. pešpolka. V njem je popisana vojaška zgodovina inž. A.S. Od 5. 7. 1916 do 13. 9. 1916 je bil enoletni prostovoljec v pešadiji, nakar je bil izvzet iz borbenih formacij. Večkrat pregledan na komisijah. Dodeljen v rezervo brez orožja. Je 20. 12. 1917 uspešno zaključil (nekje piše z odliko) očirsko šolo v Gradcu. Dokument izdan v Judenburgu 24. aprila 1918. Očirskega čina pa v avstrijski vojski ni dobil. 10. Oprostilni list. Poveljništvo 17. pešpolka (očitno dediča 17. pešpolka iz avstrijskih časov) države Srbov, Hrvatov in Slovencev odpušča z dnem 21. listopada 1918 Antona Suhadolca iz vojaške službe. 117 11. Razglednica Judenburga iz tistih časov. 12. Razglednica, karikatura, izdelek kiparja Dolinarja, v kateri je upodobil vojaško pisarno v Judenburgu. Inž. A.S. je morda tisti, ki ga je pozneje inž. A.S. opremil s številko 9. 13. Razglednica, na kateri je fotografirana pisarna v Judenburgu leta 1916. Na hrbtni strani je tekst dopisnice, ki jo je inž. A.S. pisal domov 27. 11. 1916.. 14. Fotografija vojaške pisarne iz Judenburga iz leta 1917, po navedbah inž. A.S. 15. 2 enaki fotografiji štirih vojakov. Na levi je inž. A.S., na desni pa inž. Stanko Bloudek. 16. Dve enaki fotografiji nalepljeni na karton, inž. A.S. v uniformi s sabljo, posneti leta 1917, ko je bil inž. A.S. na dopustu v Ljubljani. 17. Fotografija nalepljena na karton, inž. A.S. v vojaškem plašču s sabljo, fotografirano v Ljubljani leta 1918, po podatkih, napisanih na fotografiji, z roko inž. A.S. 118
Poglavje 7 Univerzitetni študij 7.1 Zagreb 1919. Ko sem prišel v Ljubljano, sem tam že našel moje pajdaše: Jarc, Majcen, Brinovc, Črnjač, Križaj, Herič in drugi, le Sovreta in Velkavrha ni bilo nazaj. Kje sta ostala ne vem, za Velkavrha so rekli, da je padel. Nato smo pohajkovali, si pravili doživljaje in hodili tudi v oštarije. Ali kmalu je prišlo streznenje: kaj pa sedaj. Jaz sem se podal v prejšnje mesto v progovni sekciji. Bilo je veselo snidenje. Stopim k inž. Sternu in mu povem, da bi rad zopet v slubo k njemu. On me nekaj casa opazuje in ree:"Wissen Sie was, es ist Schade fur Sie, dass Sie bei uns arbeiten, gehen Sie lieber studieren."1 Se lepo poslovim, besede pa so me pretresle. Nikoli nisem mislil na tudij. Vse je bilo predale, denarja pa tudi ne bo. e ko so nas spraevali po maturi, kam bomo li, sem rekel, da ne vem. Zdaj pa je bil tu nasvet resnega, izkuenega moa, ki mi je pri odhodu e rekel:"Wenn Sie aber bei uns eintreffen wollen, es sind Ihnen die Ture immer ofen."2 No nisem el. Tudi mami je bilo prav, da zanem tudirati. Pogovarjal sem se z mojimi pajdai Silo in rnjacem. Prvi pravi, da gre tudirat filozofijo, drugi, da bo tudiral geodezijo, oba v Zagrebu, ker je bilo najblije. No e gresta vidva tudirat, grem tudi jaz. Moj cilj je bila gradba. Ker pa gradbene 1Veste kaj, koda Vas je za delo tukaj, pojdite raje tudirat. 2e pa elite priti k nam, so Vam vrata vedno opdprta. 119 120 fakultete v Zagrebu takrat e ni bilo, sem se namenil zaenkrat na gozdarstvo. Januarja enkrat smo li vsi trije v Zagreb, kjer smo se vpisali vsak na svoji fakulteti. Zaelo se je zares. V Zagrebu je bil tam e na pajda Maks Smerdu, on je tudiral za bannega uradnika. Imel je na Slemenu v bolnici svojo bolno zaroenko Lenoro Sparhakl, ki pa mu je kmalu umrla. Ko so se priela predavanja, smo li v Zagreb. Spali smo v zapueni oli na kapitolu. V sobi nas je bilo mislim okoli 20 tudentov, seveda samih Slovencev, med njimi Sila, rnjac, Fakin Lojze, Mis, Franko, Mahne, Selikar in ce vec drugih. Ko mene ni bilo ve tam, so mi poslali vsi ti fantje fotografije s podpisi, katero sliko e hranim. Poleg nas so bili v Zagrebu e znanci kot Wolf, Pipan, rnja in drugi. Jaz sem jemal tudij zares, pridno hodil k predavanjem in ob semestru kolokviral iz matematike, kemije in morda e iz katerega predmeta. Namen sem imel pozneje prestopitu na gradbeno fakulteto takoj, im bi bila ustanovljena. Od takratnih profesorjev se spominjam matematika Kiseljaka. Po prvem semestru se nisem ve vrnil v Zagreb, ker so v Ljubljani nameravali odpreti univerzitetni teaj in sicer meseca maja. Trajal bo mislim 5 mesecev, veljal bo za 2 semestra, nakar bo odprto ljubljansko vseuilie. Kar tie Zagreba povem, da je bil na kapitolu vodja tistega kako bi rekel tudentskega stanovanja Fr. Krianic. Stanarino smo plačevali mesečno. Hrana je bila šibka, ker sem hodil v poceni gostilne. Sem se pa vsako soboto zvečer peljal domov, tako da sem se dobro najedel, vzel še kaj s seboj, nakar v ponedeljek s prvim vlakom spet v Zagreb. Zelo rad sem hodil v univerzitetno knjižnico, kjer semš tudiral zlasti kemijo, pa tudi druge predmete. V knjižnici si dobil potrebne knjige, lep osvetljen prostor in toploto. Nasploh mi je bil Zagreb zelo všeč, vendar ne tako kot Sarajevo. V Zagreb in nazaj sva se s Črnjačem lahko vozila večkrat, ker sva bila sinova železničarjev in sva zato imela železniško izkaznico za poceni vonjo. Nazaj v Ljubljano pa sva se največkrat vozila v I. razredu, ker so bili sprevodniki Zelenojamčani, zlasti stari Majcen. 121 Za drugi semester sem dal Črnjaču indeks, ki pa ga je srečno zapravil s spričevali o položenem kolokviju vred. Od tega študija imam zato le neko potrdilo Križaničevo, knjižno izkaznico in morda še kaj. Odnesel pa sem precej znanja, posebno v matematiki in risanju. Kar mi je pozneje hodilo nikako prav. 7.2 Visokotehnični tečaj v Ljubljani 1919. leta Naši resnično slovenski voditelji so na slavnih taborih, ki so se vršili pred dobrimi 100 leti naročili slovenskemu ljudstvu, naj zahteva poleg zedinjenja vseh Slovencev tudi slovensko Univerzo. Ta glas ni slišala bivša Avstrija, slišala ga je kraljevska SHS pod vodstvom kralja Aleksandra. Ta je leta 1919 začel uresničevati stari slovenski ljudski glas s tem, da se je maja 1919 odprl začasni tehnični tečaj, ki je naznanjal ustanovitev slovenske univerze, kar se je zgodilo jeseni leta 1919. Na slavnosti odprtja navedenega tečaja sem bil prisoten in je bilo lepo. Slavnostno predavanje je imel dr. inž. Milan Vidmar, ki je govoril o uspešnosti velikih strojev napram majhnim. Koj zatem so se začela prva predavanja v stilu nastopajoče univerze. Profesorji so bili tile. 1) Riko Zupančič za matematiko. On je bil na Dunaju menda docent. Tu je postal koj profesor. On je spisal nemko matematično učno knjigo za srednješolce, ki je izčla pod naslovom Richard Supantschitsch kot avtor. Iz tega je bilo mogoče sklepati, da je udarjen na nemško plat. Njegov oče je bil v Ljubljani ugleden stavbenik, ki se je pisal Zupančič Filip.3 Moram pa reči, da so bila njegova predavanja lepo slovenska in lepo predavana. Imel sem ga potem še eno leto 1919/1920. Pri vajah sem se jaz zelo izkazal. Pričakoval sem, da bo mene naredil za asistenta matematike. In postal je Wakselj, moj sošolec. Zdi se mi, da mu moje ime ni ugajalo, bilo je 3Ta podatek ni pravilen. 122 preveč slovensko. Zupančič je nosil bolj blond brado in očala. Jaz sem ga zelo spoštoval in sem pri njem dobil oceno odlično. Sicer je matematika zelo žrla moje sošolce in so jo komaj zadostno obvladali. Zupančiča sem videl poslednjič na Celovški cesti leta 1944 s puško na rami. Pomagati je hotel Hitlerju, vendar zastonj. Umrl je v Gradcu. 2) Arh. Vurnik Ivan. Pri njem smo se učili risati, seveda gradbeniki. Njegova pot je znana. 3) Inž. Forster Jaro. On je predaval opisno geometrijo. Tudi njegova pot je znana. Vaje je imel sošolec Milan Fakin. Izpit pa sem delal pri prof. Maziju. Prav dobro. Mazi je bil preje predavatelj na ljubljanski realki, kam je on prišel kasneje, ne vem. 4) Dr. inž. Milan Vidmar. On nam je predaval teoretično mehaniko. Bil je neprekosljiv govornik. Delal sem pri njem dobro. Njegova pot kot znanstvenika, pisatelja in kot šahista je znana. 5) Dr. Maks Samec. Ta nam je predaval kemijo. Prišel je k nam mislim iz Nemčije. Lepo je predaval in lepo je govoril slovensko. Izpit sem dobil odlično. On je bil po tem, ko sem bil jaz na tehniki že pravi asistent, eno leto rektor. Živel je menda neporočen z neko Dunajčanko. Pri nekem plesu se je on s to damo čudno vedel, tako da so bile slovenske dame užaljene. Imel je svojo hišo v Bogiievi ulici in je organiziral svoj institut v kleti realke. Učenci so bili tudi pozneje z njim zadovoljni. Po vojni se je dosti trudil, da bi napravil koks iz rjavega premoga, kar pa se zdi mu ni uspelo, kljub temu, da je dobil Prešernovo nagrado prav za ta koks. No on je to itak zaslužil. On je bil po svetu zelo znan z raziskavami o škrobu. Ne vem, če je tu ali kje drugje končal svojo pot. V tem času je bilo pozneje važnih ljudi. Albert Struna, Bogo Wolf, Franc Marolt in mnogo drugih. Jaz in Wolf sva največ delala skupaj. Prihajal je v mojo podstrešno sobico in sva delala matematiko, zlasti pa naloge iz opisne geometrije. On je takrat bolehal na pljučih in hodil k dr. Franceski. Včasih je kar obupaval pa sem ga vedno tolažil. Naši, zlasti moj oče, ga je rad imel zaradi 123 njegove dovtipnosti. Prihajal je tudi Sila in Črnjač, pa smo pridno šahirali ali razgovarjali. Študiral sem pridno in opravil kolokvije, ko so bila predavanja končana ali nekaj kasneje. Noben izpit mi ni delal posebnih težav razen teoretične mehanike. Zaradi te bi skoro študij obesil na klin. Poleti popoldan, če je bilo lepo vreme, smo radi obiskovali Savo in se tam okopali. Takrat žensk na Savi še ni bilo. Z Vurnikom sva se spočetka zelo razumela. Risal sem lepo. Nekoč mi je dal nalogo zasebno, naj zanj nekaj napravim. Nekoč me je sprejel celo na svojem domu in mi razkazal svoja dela iz Dunaja. Bile so prelepe stvari. Ko sem neko risbo hotel grajati, me je takoj zavrnil. Njegova predavanja niso bila zanimiva. Bral je zveične. Z Vidmarjem in Foersterjem nisem imel posebnih stikov. Več pa sem imel stikov z M. Fakinom, ki je stanoval pri Oramžovih. Z njegovim bratom Lojzetom sva bila v Zagrebu skupaj. Fakin je moral vsako risbo iz opisne pred izgotovitvijo podpisati. Z mojim očetom sva se začela odtujevati in sva redko imela daljše razgovore. Jaz sem opažal, da je bilo kaj narobe, pa mi ni šla beseda. Večkrat se je prikazal pri meni Zoran Hribar zaradi matematike. On ni končal nobenega študija. Pač pa se je začel zanimati za gospodarstvo in je o tem spisal neko knjigo, katere izdajo so omogočili starši. Oženil se je z neko polumetnico. Delala sta in menda še delata neke spominske predmete. Govorila sva včasih na ulici, enkrat sem šel na njegovo vabilo gledat spominke. Zoran je imel precej otrok. Koj po vojni se je bil vmešal v znani podvig prof. Nagodeta in drugih. To ga je stalo precej časa zapora. Zgubil je tudi takratno službo učitelja računstva. V to službo in v nobeno se ni vrnil več. Bil pa je sicer tih, pameten član družine Hribar. Stanuje v Prečni ulici v Ljubljani. 7.3 Na novoustanovljeni ljubljanski univerzi 1919/20 Začne se pravo študentsko življenje. študij, izpiti, gledališče, zabave, premšiljevanje, uspehi in neuspehi. 124 V tem letu sem imel sledeče predavatelje. 1) Zupančič, nazadnje pri vajah nekoliko popustil, in me je zamenjal Wachsel.4 Vendar sem dobil pri zadnjem izpitu oceno 9,5, kar pomeni odlično. Zupančičeva predavanja so bila vseskozi zanimiva. 2) Hinterlechner. On je predaval petrografijo in mineralogijo. On je predavanja bral, kar ni bilo zelo zanimivo. Prišel je menda z Dunaja. Bil je čemern in siten, zlasti še pri izpitih. Pri njem sem končal z dobrim uspehom 7. 3) Kušar. On je predaval fiziko. Zelo učeno in zamegleno, tako da so nekateri pri njegovih predavanjih tudi zaspali. Jaz sem delal pri njemu izpit in sem mislil, da sem ga polomil. Šel sem zato k njemu, da me vpraša e enkrat. Bodite mirni, mi pravi, saj ste odgovarjali prav dobro (8). On je bil mrk, premšiljujoč človek, po cesti je hodil kot da nobenega ne vidi.5 Bil pa je menda velik učenjak, ki je lahko dokazal, da Einstein nima prav. 4) Vurnik. On je predaval o visokih stavbah. Tudi on je predaval s papirjem v roki. Dolgočasno, tako da sem uhajal kar med predavanji. Pri njem sem pri izpitih vedno dobro odgovarjal. 5) Kral. On je bil prijeten človek nasploh. Predaval je dobro. 6) Vidmar. Ta je v zimskem in letnem semestru predaval splošno strojeslovje. On je predaval vedno zanimivo brez branja. Njegov nastop je bil nekaj posebnega. V njem si čutil neko veličino. Na izpitu sem dobil dobro. Predavatelji za stranske predmete. 1) Vurnik. Visoke stavbe in nauk o poslopjih. Njegovi predmeti mi nikoli niso delali težav. Bil sem zelo dober risar, menda drugi po vrsti. 2) inž. Novak. Predaval je nižjo geodezijo. Zelo dobro. On je bil na sploh prijeten človek. Vaje je imel naš pajdaš Jože Črnjač, ki je že bil takrat geometer in obenemš tudiral gradbo. Končal sem stvar prav dobro. 3) Kasal. Gradbena mehanika in železobeton. On je bil zelo dober predavatelj. Predaval je iz ust in pri tem divje kadil. V obeh predmetih sem bil 4Pravilno Anton Vakselj 5Bil je skrajno kratkoviden! 125 zelo uspešen. On je imel svoje podjetje na Mirju, ki ni dolgo vzdržalo. Mož je kot povedano mnogo kadil in mnogo pil, zato kmalu preminul. S prof. Kralom se nista mogla. Kasal je namreč očital Kralu, da je dobil doktorat podarjen od visoke škole tehnicke Brno. Kral sam mi je o tem pripovedoval takole: Jaz sem o neki stvari napravil neko razpravo in jo poslal v Brno, kjer sem diplomiral. Brnska tehnika mi je za to delo poslala diplomo o doktoratu. Jaz tega nisem priačkoval. O Kasalovih delih v Ljubljani ne vem mnogo. Vem pa, da je z inž. Škofom projektiral elektrarno blizu Bokavčkega gradu, ki pa ni dolgo obratovala. Kasal je bil nizke postave, vendar prijeten sogovornik. Ko so zidali Vzajemno pozavarovalnico, je delal on statične račune in načrte. Tomažič, ki je to stavbo nadzoroval, je mene pooblastil, da te račune in načrte pregledam in dam svoje mnenje. Jaz sem smatral ojačenje s ; 6m/m zgrešeno, ker bi delavci iz tega železa napravili gliste. Vedno sem predlagal kot najmanjše nosilno železo ; 8. Tudi vezi sem povsod ojačil, to je povečal mimo predlaganih. Kasal se je nad mojim početjem divje razkuril in mi menda poslal tudi pismo, kjer mi očita, da vem več kot moj profesor. Hotel sem to delo opustiti, vendar je Tomažič rekel: Vi uživate naše zaupanje in delajte kot doslej. Kar sem delal, sem delal iz mojih izkušenj na stavbi, ki so še veškrat postavile suho teorijo na dilce. Nekatere pomožne predavatelje iz manj važnih predmetov ne omenjam. Ti so inž. Miklič, Gspan, Salopek, Kandare in Škerlj. V teh letih, ko smo že bolj dozorevali v prave študente, se je poleg običajnih pogovorov in zabav dogodilo tudi naslednje. Prof. Kral je potreboval asistenta za teoretično in tehnično mehaniko. Napravil je vlogo na društvo tehnikov, kjer je bil takrat predsednik moj tovariš Milko Sinkovič. Nekega dne me Sinkovič ustavi in pravi: Ti boš asistent pri dr. Kralu. Jaz se začudim, saj sem vendar pri dr. Vidmarju napravil izpit iz teor. mehanike z dobrim uspehom. Kar tiho bodi, mi pravi Sinkovič, mi že vemo, kaj je prav. Imenovan sem bil potem od fakultete 22. II. 1921 s plačo 300.-K začenši s 1.II.1921. Začelo se je novo univerzitetno življenje, ki sem ga jemal 126 zelo resno. Predstavit sem se šel k dr. Kralu, ki me je na kratko seznanil z mojo novo nalogo. Vodil sem vaje iz teoretične in tehnične mehanike do konca semestra. Pri teh vajah sem našel priliko, da sem na odru marsikaj povedal, kar ni ravno bilo moj predmet. Nek slušatelj je čez leta povedal: Vi ste bili najboljiš tedaj, kadar ste prosto govorili. In takrat sem res znal govoriti tekoče, kar mi je v zrelejših letih manjkalo. V tem letu se je zgodila na Koršokem tista žalost, ki bo mislim Koroško do konca upropastila. Po mojem so te nesreče krivi renegatje, ki so prišli celo iz naišh krajev na Koroško pomagat Nemcem. Druga stvar so bili zasedbeni vojaki Srbi - die Tschuschen! Protesti proti takratni vladi v Ljubljani so bili zaman. Klavrn je bil nastop dr. Brejca na balkonu vladne palače napram demonstrantom. Tudi jaz sem bil zraven. Tako so nam Italijani na jugu vzeli velik kos Slovenije, Koroško Nemci na severu, katero Koroško smo imeli takorekoč v rokah. Črnjač, Sila, Wolf in še nekateri smo se hodili na Savo kopat. Vsak lep in topel dan nas je videla Sava. V Tomačevem ali v Jaršah. V tem času sem se seznanil tudi z Elzo Podobnikovo in njeno sestro Micko Podobnikovo. Seznanil sem se tudi z nekaterimi drugimi dekleti kot je bila Sedejeva in Olga Šercelj, ki pa niso bile važne. Bili smo pa mladi in zdravi in smo letali kot mušice po zraku. Vse je bilo naše. Vendar ne vse. Vendar ne vse. Da sem bil sicer zelo zmeren, je bil vzrok resen študij, mesto asistenta, ki je terjalo resne priprave in pa misel, da bom moral iti v tujino nadaljevat učenje, ker 7. semestra v Ljubljani ni bilo. Omeniti moram še, da se je k nam priklopil tudi Lojze Heritsch. Njegov oče je bil Štajerc-Slovenec, mati pa je bila Nemka iz Judenburga. Imeli so 2 sinova, Hanza in Lojza. Prvi je bil Slovenec in se z nami ni kaj dosti igral, drugi je bil vedno Nemec, akoravno se je od časa do časa potuhnil in hodil z nami, ki smo bili vseskozi narodnjaki. On se je vpisal v Ljubljani na strojno. Hodil je z nama, Sila in jaz, vsepovsod in smo se imenovali SHS, Sila, Heritsch, Suhadolc. Ko smo bandali po raznih gostilnah in kavarnah 127 z dekleti ali brez, smo končno prišli v Zeleno jamo. Kjer smo pred ločitvijo še kakšno zapeli, največkrat blizu naše hiše, včasih pa tudi pri mostu na Vodmat. Sila nas je naučil samih narodnih pesmi. On bas, Herič drugi tenor, jaz prvi tenor. Včasih se nam je pridružil še kak policaj. Moja mama nas je rada poslušala, najraje ponoči. Pri nas so skoro vsako leto klali prašiča. Takrat sem moral obvezno pomagati. Povabil pa sem tudi kakšnega pajdaša, da smo bili bolj veseli. 7.4 Študij v Brnu Lepi, brezskrbni časi so se v Ljubljani stekli, in jaz in vsi moji sošolci, bilo jih je 13, smo morali misliti na odhod v tujino. To je bilo zame težje, ker sem si ustvaril na Univerzi lep položaj. Ampak kam! Profesor Kralj nam je svetoval Brno, kjer je tudi on tudiral in kjer je imel on sorodstvo. Napravil je pismo za nas 13, ki smo se odločili za Brno in ga naslovil na takratnega dekana tehnične fakultete tehnične visoke šole v Brnu in nas priporočal. To pismo nam je dobro služilo. Dekan je bil Vojtech. Kratko slovo od vseh ostalih in že smo bili v Brnu leta 1921/22. Mislim, da nas je šlo vseh 13 tovarišev naenkrat v Brno. Nastanil sem se v nekem hotelu, za hrano je bilo prve čase hudo in sem prvič v življenju jedel kvargeljne. V šoli sem jaz prvi obiskal g. dr. Jana Vojtecha, ki je prebral pismo Kraljevo in rekel, da nam bo pomagal. Bil je kar ljubezniv. Vpisali smo nato v indeks leto 1921/22. Kmalu zatem, ko smo se vpisali na Češki vysoki školi technicki smo morali dati roko rektorju Novaku, da bomož iveli akademsko. šlibur(?)"je bila naša obljuba. Prostor so nam dali v neki sobi, ki je bila pozimi mrzla in jo češki študentje niso zasedli. To je bilo za nas 13 Slovencev kar prijetno dejstvo. Iskal sem potem po Brnu stanovanje in skoro povsod so rekli "Imame byt s I..."Hotel sem pa le stanovanje, ker so nam obljubili študentsko menzo "pri Suchanku". Zadevo stanovanje mi je rešil Ivan Ferluga, ki ga je za oba našel v Kamne ulice, precej daleč od šole, 128 ki je bila v Vevei. No zunanje stvari so bile rešene in dali smo se takoj na delo. Zmenili smo se, da bomo pomagali eden drugemu, kar sem posebno jaz močno izkoristil. Sam sem delal: železne visoke stavbe ali konstrukcije, ceste in železnice, železne mostove, predalčni most, tunele. Prerisal sem od Fakina jaz: dolinsko pregrado, železnični program, regulacijski program, deloma tudi kameni most, dočim sem lesenega napravil sam. Naj povem še, da je po diplomi bil Fakin uslužben pri inž. V. Accetu, ki je zidal cerkev v Šiški. Fakin je bil zelo zaslužen pri cerkvi, saj je zlasti delal želbet raučne. Fakin je potem prišel na fakulteto, delal doktorat in umrl kot redni profesor. Zelo naučen in talentiran sošolec. Komaj smo se dobro seznanili z dolnžostmi in pravicami, mi pride na uho, da lahko vpišemo vse predmete do konca, že smo bili pri vojakih. Šel sem k Vojtechu in ga prosil, če lahko vpišem še vse ostale predmete. On je to v indeksu potrdil nazadnje 19. 1. 1922. Jaz sem navedeno priložnost izkoristil zlasti zato, ker nisem hotel obteževati moje matere, ker je takrat dinar padal vsak dan. Sedaj se je reklo delati in učiti se na življenje in smrt. Večini mojih tovariev se ni mudilo, ker so imeli štipendije. Morda je bilo poleti l. 1923, ko je prišel v Ljubljano profesor Smrka. Moji sošolci iz Brna so to nevem na kakšen način izvohali. Šli so na ljubljansko postajo in tam pričakali Smrka. Tudi jaz sem se namenil tja, vendar sem Smrka le od daleč videl, ker mi je nekdo rekel, da je Smrek name jezen, ker sem kopiral 2 Fakinova programa. Smrek je namreč mislil, da sem te programe jaz sam napravil in me zato cenil. Jez in pregrada je napravil Milan Fakin in so bili res vzorni. Moja prevara, če smem tako reči, je prišla na dan, ko je izpite iz roka II in III delal sam Fakin. Prvi ali drugi dan se nam je prikazal Kokalj, ki je v Brnu študiral strojno. Spremil nas je v neko pivnico, kjer je bilo napisano "Tem, co prvo ..., a tem co prvo popil, .. take."V tej pivnici smo dobili ežmlje, ki jih tam imenujejo honska. Tako dobre žemlje še nisem jedel, nato pa sijajno plzensko pivo. Še bi in še ali bal sem se za žep. Pozneje so prišli še Wolf, ki je študiral strojno, Struna in še nekateri, ki so bili tudi strojniki. Prikaže se mi tudi Lojze Magajna, 129 moj sošolec iz realke. On je študiral veterino. Pa mu ni šlo. Jaz sem delal resnino na življenje in smrt. Nobenega gledališča, nobene gostilne, nobenega kina, sploh nič in nikamor. V Brnu je bil grad Spielberg, kjer je bil zaprt Silvio Pelico, ki je spisal I mii prisioni, pa ga nisem šel gledat. Morda sem videl eno nogometno tekmo in to je vse. Risal, risal, kopiral, tako da sem do konca drugega semestra imel vso risarijo gotovo. V Brno smo šli: Šinkovec, Planinšek, Martelanc, Peruzzi, Knez, Ferluga, Fakin, Lozi(?), jaz in še nekateri. Bil je tudi moj popolstric Stanko Peruzzi. On me preje ni nikoli pogledal, odkar se je z mojo mamo skregal. Tudi tu začetka ni hotel govoriti z menoj, akoravno je imel mizo za menoj. Ko pa je videl, da znam risati, me je nekoč le vprašal za neko stvar. Od takrat sva redno govorila. Moje počitnice v Ljubljani so bile zelo kratke. Med počitnicami sem v Ljubljani opravil nekatere izpite kot visoke stavbe, stavb. mehaniko in železobeton, morda tudi geodezijo. Bil sem 1. 9. 1922 že v Brnu. Pridno sem se učil in najpreje napravil kolokvij iz železne stavby. Potem je šlo kar naprej nezadržno. Ko sta mi manjkala še dva izpita, sem šel ne vedoč za običaj neko soboto popoldne v vodni institut, kjer je bil vodja Smrek, predsednik izpitne komisije. Jaz sem prišel k Smrku iz risalnice v delovni obleki in neobrit. čo hcete", mi pravi nejevoljno. "Rad bi se priglasil k stalni skoucki". Dobre, mi odvrne. Drugi dan ali v ponedeljek pridem v šolo, se dobro usedem, prisopiha k meni asistent Smrka in mi rece: Kaj ste vendar napravili pri šefu, on je divji na vas. Mar ne veste, da je treba priti v tem slučaju k njemu v gala: frak in cilinder! Imel sem pri Smrku študij iz Vode II in Vode III. Najpreje vode II. Asistent mi reče: nagulite se tega predmeta dobro, ker bo Vas hotel vreči. To je bilo zame znamenje za študij. Vse knjige z zadevno literaturo sem prelistal, vso knjižnico prebrskal, vse, vse, vse, tudi skripta. Priešl je čas izpita. On je tipal in tipal, ali zastonj, na vse sem odgovoril. Potem me izpusti. Drugi dan pride spet Smrkov asistent in pravi: Profesor Vas je lovil na vse načine a zastonj. Vam 130 čestitam. Zdaj je pa tudi še čas, da opišem naše predavatelje. 1.) Vodne zgradbe. Smrek, stareji gospod gologlav, ki ni maral Nemcev, bil izvrsten govornik z veliko prakso. Pri izpitih je bil zelo kritičen. 2š.) Stys.., mostovi. Bil je simpatičen starejši gospod, ki je predaval najzahtevnejše izračune predalnih mostov z glave brez zapiskov. Pri izpitu je meni dovolil, da sem katero stvar povedal po nemško, če češko nisem mogel. 3.) Predori, ceste, tuneli, železnice. Emil Macik. To je bil že zelo star gospod, ki je po stopnicah komaj hodil. Dobričina brez primere. Pri njem skoro nisi mogel pasti. On je jemal vse z najboljše strani. Skoro bi rekel malo otročje. Jaz sem imel pri vseh njegovih predmetih najmanj prav dobro. Spraševal je vedno le v svoji pisarni. Mislim, da je bilo poleti enkrat, smo z njim napravili študijski izlet, ki je trajal nekaj dni. Napravili smo neke izmenjave in on nam je pravil o zahtevah na železnici. On je imel nekaj izumov pri železniških detajlih. Njega je spremljal sluga H.., njegov asistent in njegova sestra, ki je skrbela zanj pri raznih prenočitvah. Enkrat smo prespali na gradu Buchlov. V nekem kraju je imel grof Windischgratz svoj grad. Bili smo povabljeni na kosilo. Dejal bi, da mi v naših oblekah nismo spadali tja. Velika soba - salon v pritličju z oboki in lestenci. V sredi mize s stoli. Poleg nas Slovencev je bil tudi Bolgar, ki se je hudo vrtel okoli mene že v šoli. Sluge v livrejih so nam prinašali gotove jedi. Nazadnje krogle v mleku ali kaj. Ko smo vse krogle pobrali iz tekočine, je ostalo nekaj tekočine v skledi. Tedaj dvigne Bolgar celo skledo in jo nese k ustim in posrka ostanek tekočine. Sluge v livrejih so se muzali in pa čudili, odkod ta neolikan poseg. Naši fantje so se zahvalili, nakar smo odšli po svojih poteh. Na koncu smo prišli na postajo Hruovarni-amsov, od koder smo se odpeljali v Brno-domov. Gospej sestri je bilo dolgčas, zato sem se ji jaz, ki sem največ znal Češki, približal in sva ves čas ekskurzije kramljala. Od navedenega izleta imam nekaj slik. Da sem delal gospej Macikovi družbo, je bil morda vzrok, da je bil Macik z menoj pri izpitih nenavadno prijazen, Bog mu poplačaj za vse dobrote meni in drugim. 131 4. imen. To je bil blag gospod. Jaz sicer pri njegovem izpitu nisem Bog ve kaj znal, imel pa sem zelo lepo izdelane vaje. Ker sem mislil, da sem slabo odgovarjal pri izpitu, sem šel k njemu, da bi me še enkrat izpračal. Ale proc, mi reče, Vi ste udelali velmy dobre. 5. Rieger. On je predaval železobeton. Šel sem k njemu, če je to, kar sem napravil pri Kaselu, zadosti. Bilo je. 6. Kafka. Je predaval visoke zgradbe. Tudi k njemu sem šel z risarijami pri Vurniku in ga vprašam, če je to zadosti. Je, mi reče in grem. 7. Kladivo in Barte sta predavala stranske predmete. Povem še to, da je bil leta 1922 v Ljubljani sokolski zlet. Kral me je naprosil, naj čakam na njegovo nečakinjo iz Brna. To so pričakovali še drugi, jaz in Sila sva dobila v roke uradnico iz dekanatske pisarne v Brnu Elicko Loukutovo. Pozneje so se še pridružile Hrabkova, Loventhalova, Hejtmanova. Jaz, Sila in Wolf smo jih vlačili po Ljubljani. Šli smo na grad, kjer smo se slikali. Jaz sem napregel očetovega konjička in jih peljal na Savicku. Bilo je zelo prijetno. Sila je kot po navadi tiščal v H...ovo, ki mu je rekla "...". Mene je ob neki priliki poljubila Hejtmanova. To je bila baba in pol. Nekoč smo bili povabljeni na Mikulaški večer. Zastonj sem pričakoval darila. Wolf pa ga je dobil. Ko sem prišel v Brno, je mene in Wolfa nekoč povabila Elicka. Ona je ciljala na Wolfa. Pozneje se je obračala k meni in sva si dopisovala, ko sem bil že v Ljubljani. Zastonj. Ona nam je bila v Brnu v dekanatski pisarni zelo uslužna, tako da so se Čehi pritožili, češ, da jih napram nam zanemarja. Morda je bilo to res. Diploma. Bil sem v posebni sobi, kamor ni imel nikdo dostopa razen profesorjev. Trajalo je 7 dni. Naloga je bila speljati železniško progo od točke A do točke B in narisati postajno poslopje. To je bila naloga iz predmeta, o katerem sem najmanj vedel. In napravil sem, kar sem mogel in uspeh je bil "dostatecny", tj. zadostno, kar me je zelo užalostilo. Pri proglasitvi inženirjem je govoril predsednik. Obžalujem, da Vam ni šlo pri pismeni nalogi bolje, 132 ker imate sicer tako lepa spričevala. Končni uspeh je bil prav dober, "velmy dobry". Isti večer me je povabil Wolf v nek bar. Bil je vesel, da sem napravil diplomski izpit, prvi izmed 12tih, ki so prišli z menoj v Brno. Še isto noč sem se odpeljal v Prago, kamor me je povabil Silov brat Milko. Bil sem lepo sprejet in ostal tam 3 dni. Milko mi je rekel, da ne more z menoj v mesto, ker ima službo, ona pa je imela 2 mala otroka. Sam sem begal po Pragi. Karlov most in utrdbo pri mestu, Zlatny ulice, Hradčani, cerkev sv. Vida. Vedel sem, da dela Plečnik na Hradčanih in vprašal, če je trenutno tam. "Najni odešel je", mi odgovori nekdo na Gradu. Po treh dneh sem odšel v Brno in odpotoval z vlakom v Ljubljano, kjer me je čakal Johan Gale in pobral mojo prtljago, ki ni bila niti lahka niti obilna. V Ljubljani pa srečno snidenje z mamo, nesrčeno z očetom, ki je komaj umel, kaj sem napravil, ker je ležal od kapi zadet že 6 mesecev. Dokumenti in fotografije Iz tega časa je precej dokumentov in fotografij, šolskih in tudi družabnih. 1. Slavnemu poverjeništvu za uk in bogočastje v Zagrebu: prošnja in spremni dopis za oprostitev šolnine. Dodano spričevalo ubožnosti. Datum 17. 1. 1919. Ker koleki na prošnji niso uničeni in je dopis očitno original, sklepam, da te prošnje inž. A.S. nikoli ni oddal. 2. Izpričevalo ubožnosti (nepremožnosti), dvojezično, formular še k.und k., izdan za inž. A.S. od župnega urada Moste, 4. 1. 1919. 3. Dve potrdili o vpisu na "mudroslovni fakultet kr. sveučilišta Franje Josipa I" v Zagrebu, dne 7. 1. 1919 in analogno potrdilo na vpis na ".. hrvatskog sveučilišta u Zagrebu" dne 7. maja 1919. Potrdila o opravljenih izpitih in indeks so bila že tedaj izgubljena. 133 4. Izkaznica inž. A.S. , ki se je včlanil v "Udruženje jugosla. šumarskih akademičara u Zagrebu". 5. Dve Iskaznica kr.. sveučilišne knjižnice v Zagrebu. 6. Izposojevalni listek iz knjižnice v Zagrebu. 7. 3 potrdila o plačilu stanovanja v Zagrebu za mesece februar, marec in maj 1919. Podpisan Fr. Križanić. 8. Zglasilna pola, ki potrjuje, da se je inž. A.S. vpisal 3. 9. 1919 na Začasni tehniko-visokošolski tečaj v Ljubljani. Podpisan Zupančič (Rihard, drugi rektor ljubljanske univerze). 9. Izkaznica, ki potrjuje, da je inž. A.S. vpisan v začasni tehniško-visokošolski tečaj v Ljubljani. Datum 10. maj 1919. 10. 7 "Kolokvijsko spričevalo", ki potrjujejo, da je inž. A.S. opravil kot študent tretjega in četrtega semestra gradbene smeri izpite iz opisne geometrije, elementov gradbene stroke, tehnične kemije in druge. Razen ene sedmice so vse ostale ocene med 9 in 10, torej odlične. Podpisani so dekan Hinterlechner in vsakokratni predavatelj, kot Milan Vidmar, Vurnik, Zupančič itd. 11. Pismo rektorata univerze v Ljubljani, v katerem inž. A.S. sporočajo, da ga je rektor imenoval za pomožnega asistenta tehnike mehanike s 1. febr. 1921 in z mesečnim honorarjem 300 Kr. Opazi, da 2 leti po ustanovitvi SHS še ni bilo dinarjev! 12. Izpričevalo Slovenske gradbene drube, ki potrjuje, da je bil inž. A.S. pri njih na praksi od 4. 7. do 26. 8. 1921. 13. Domovinski list, da ima inž. A.S. domovinsko pravico v obini Dobrova (oitno po oetu), datum 26. 6. 1922. 134 14. Kartica, ki so jo kolegi inž. A.S. pisali iz Zagreba. Na sprednji strani je fotografija kolegov, na zadnji strani njihov pozdrav in podpisi: Albin Selickar, K. Perlava, Mis Franta, Makuc, Medve (?), Ivo Lah, Igor Frank.., V. Bohinec, Stane Konan (?), Krana Ivo, Toman (?), Turk (?), Jos. Premk (?) in e trije drugi. 15. Indeks Univerze kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev rednega sluatelja inž. A.S., vpisanega na tehniko fakulteto 25. nov. 1919. Vpisani in testirani so tirje semestri, 1919/20, 1920/21. Podpisan dekan Hinterlechner. 16. Svedoba o imatrikulaciji, potrjuje, da se je inž. A.S. pravilno vpisal v mesecu novembru 1919 na ljubljansko univerzo. 17. 9 kolokvijskih sprieval; civilno pravo 6, polovica ocen odlino, vseh 9 izpitov je iz leta 1920. 18. Izkaznica za leto 1920 brata Suhadolc Tonka drutva šokol", Moste pri Ljubljani. 19. Nos Rector et Decanus Collegii Professorum potrjuje, da je inž. A.S. opravil na univerzi v Ljubljani 6 semestrov. Podpisana rektor Plemelj, dekan Hinterlechner. 20. Izprievalo o prvem državnem izpitu pove, da je komisija inž. A.S. "proglasila za zrelega s prav dobrim uspehom" dne 18. marca 1921. Podpisana rektor Zupani in dekan Samec. 21. Del nekega dokumenta s fotografijo inž. A.S., v katerem se potrjuje, da je bil uenec univerze, podpisan Ramov (?). 22. List immatrikulani z dne 12. listopada 1921 eske visoke ole tehnicke v Brne. 135 23. Vykaz studii, indeks tehnike visoke ole v Brnu, z dne 24. 9. 1921. Vpisanih je 3 strani predmetov. Na zadnji strani je med drugim nostri- čiran 1. dravni izpit iz univerze v Ljubljani, podpisan dekan Vojtech. Nadalje pie, da je z oceno prav dobro zakljuil tudi 2. dravni izpit in si pridobil titulo "inenyr", stavbeni, dne 16. prosinca 1922. 24. 9 Vysvfiedceni o prospfiechu, potrdila o opravljenih izpitih, vse je opravil v letu 1922! 25. 9 kolokvijskih sprieval o izpitih, opravljenih na ljubljanski univerzi v letu 1922, ko je bil tudent v Brnu! V letu 1922 je opravil torej najmanj 18 izpitov! 26. Vysvfiedceni o druhe statni zkouce, sprievalo o opravljenem drugem dravnem izpitu, danes bi bila to diploma ob zakljuku tiriletnega tudija, z dne 16. prosinca 1922. 27. Potvrzeni, rokopisna izjava inž. A.S. oitno Tehnini visoki oli v Brnu, kaj je tudiral pri predmetu Tehnina mehanika v Ljubljani. Verjetno je to potreboval za nostrifikacijo izpita. Datum 24. rijna 1922. 28. Fotografija dveh gospodiev z brega reke, desni morda inž. A.S., 5 x 8 cm. 29. 2 enaki fotografiji izleta moanskega Sokola, inž. A.S. stoji na skrajni desni. 30. Fotografija udeleencev geodetskih vaj l. 1919, slikano za rimskim zidom za dananjo srednjo tehnino olo, inž. A.S. stoji na skrajni levi. 31. Fotografija udeleencev zemljemerskih vaj l. 1919, pred poslopjem Stare tehnike, tedaj v gradnji, inž. A.S. stoji na skrajni levi. 32. Fotografija elipsastega formata, kraj, leto neznana. Inž. A.S. je na skrajni levi. 136 33. Fotografija drube v gostilni v Tomaevem. (Morda gostilna Podobnik v Zeleni jami?) Inž. A.S. stoji na skrajni desni. V sredini sedi oetov dolgoletni prijatelj Stanko Sila. Ko je odel za profesorja matematike v Maribor, so stiki presahnili. Eden od Stankotovih sinov je bil moj tudent na matematiki. Po navedbi inž. A.S. na hrbtni strani fotografije je bilo to okoli leta 1919. 34. Fotografija inž. A.S., Joeta rnjaa in Stanka Sile leta 1919. 35. Fotografija družine iz Save. Inž. A.S. je nekatere indentificiral, leta 1921. 36. Fotografija druine iz Save, ob priliki obiska ehinj v Ljubljani, (morda sokolski zlet?), nekatere so iz pisarn v Brnu. Inž. A.S. drugi z desne; osebe je sam identičiral. 37. Ekskurzija tudentov tehnike v Brnu l. 1922. Inž. A.S. stoji na skrajni desni. 38. Dve enaki fotografiji tudentov v Brnu, dim. 4 x 6 cm. Osebe identifi- ciral inž. A.S., ki stoji drugi z desne. 39. Fotografija 4 x 6 cm, verjetno isti ljudje kot na predhodni, inž. A.S. na tej fotografiji verjetno ni. 40. 2 enaki kartici, na kateri so fotografirani tudenti iz Brna na ekskurziji prof. Macika, l. 1922. V spodnji vrsti od leve: Sinkovi, Knez, Ferluga, Macik, Martelanc, Lasi, Peruzzi (Stanko), stoji na stopnicah, zgoraj z desne ubic, sestra prof. Macika, inž. A.S., Svetlii. Ob tej priliki se ponovno ne morem nauditi ostremu spominu, saj je oe identičiral osebe na fotografiji ve kot 50 let po nastanku slike, kot moremo sklepati iz pisave. 41. Fotografija kopalcev na Savi. Datum neznan, verjetno iz asa tudija. Inž. A.S. drugi z leve. Poleg njega neloljivi prijatelji Heri, Sila, ernja. 137 42. Fotografija mladostnega prijatelja inž. Lojzeta Heria. 6 6Njegova vnukinja po heri je bila soolka moje here. 138
Poglavje 8 Zaetek slube in druine Bil sem torej inenir stavbe in sam svoj. Najprvo sem z mamo obhajal moj prihod pri Češnovarju. Potem sem se šel predstavit dr. Kralu. On mi je rekel, da lahko takoj nastopim mesto pravega asistenta pri njem. Rekel sem, da bom malo počakal. Meni se je namreč zelo dopadlo Sarajevo, ko sem bil tam kot vojak leta 1918. Pisal sem zato dr. remoniku, če bi mogel dobiti tam mesto, morda na železnici. On mi je kmalu odpisal, da zaenkrat ne bo v Sarajevu nič. Takoj nato sem se oglasil pri dr. Kralu. Rekel mi je, naj napravim zadevno vlogo. Sem jo napravil vendar nelepo, ter je zato dr. Kral sam naredil vlogo zame. Stvar je bila primeroma hitro rešena, saj sem dobil dekret o nastavitvi za pravega asistenta že 1. II. 1923. Jaz sem začel takoj z delom, ki sem ga jemal zelo resno, vendar je že to leto nastopila motnja, ki je mojo prvotno smer akademika povsem spremenila, srečal sem se namreč s Plečnikom. To usodno srečanje z njim, ki je trajalo do leta 1937, sem opisal v posebnem spisu "Plečnik in jaz". Kljub tem motnjam sem kmalu za nastopom za predmet teoretična in tehnična mehanika moral biti asistent za železne mostove. Leta 1925/26 in 1926/27 sem predaval kot honorarni nastavnik predmet splošno mehaniko za kemike in sicer le v zimskem semestru. Bilo je teh predavanj 4 ure na teden. Dalje sem imel posebne vaje iz statike za arhitekte. Menda samo eno leto. Kralov institut se je pečal tudi z raziskavo materialov. Od enostavnih poskusov za trdnost cementa se je institut opremil tudi za preiskave 139 140 železa in morda še kaj. Ko je Kral videl, da se s temi raziskavami nerad pečam, je pritegnil v pomoč pomožnega asistenta A. Kuhlja, laborante pa je itak že imel. Ta povečani obseg dela pa je bil mogoč, ko so kmalu napravili prizidek k poslopju tehnične fakultete na Aškerčevi cesti. Prizidek je stal na južni strani prvotnega poslopja. Tu sem dobil tudi jaz svojo sobo, da o Kralovi ne govorim. Leta 1929 bi moral delati usposobljenostni izpit v Belgradu. Sem se s tem delom precej namučil, zlasti doma. Vendar to leto v Beogradu nisem uspel. Stanoval sem to leto pri sošolcu Dagarinu. Leta 1929 sem delal še enkrat izpit v Belgradu. Tokrat mi je nekoliko pomagal Kuhelj in še en pomožni asistent. Glavno delo je bilo narejeno seveda doma. To pot sem pa uspel. Bila je to zame res velika nesreča. Pri tem izpitu, ki je bil pravzaprav neka farsa, ni bilo važno, kakšen projekt si napravil in kako si ga izvršil, važno je bilo samo, če si znal izvesti neko formulo za pritisk. Res je nisem zmogel leta 1928, pač pa leta 1929 in to le po sreči. Izpraševal je v glavnem prof. Marić. Naraščajoče delo pri Plečniku je povzroilo, da sem začel zanemarjati delo na fakulteti in je postal položaj tu nemogoč. Namig k prenehanju delovanja na fakulteti je prišel tudi od prof. Krala tako, da sem 1. marca 1929 zapustil tehniko in pričel s privatnim delom. Začetek ni bil lahek, sem pa pozneje postal znan in me je proti koncu leta 1940 delo skoro zadušilo. Prva dela sem opravil s Plečnikom, pozneje sem delal sam, kar je bil tudi eden od vzrokov, da sva se l. 1937 s Plečnikom ločila. Katera dela sem delal s Plečnikom, katera dela pa sem opravil sam, nameravam opisati v posebnem sestavku v posebnem zvezku. Moja žena Nataša je bila zalo prizadeta že leta 1928, ko sem padel v Belgradu, naravnost potrta pa je bila, ko sem l. 1929 zapustil Krala. Moram povedati, da je Kral z menoj zelo resno mislil in mi je nekega dne prinesel v mojo sobo kup knjig, da bi naštudiral za doktorat, ki je bil važen za napredovanje. Z nekakim posmehom sem gledal tiste knjige, ker sem vedel, da iz njih ne bo nč. Bil sem že zapisan Plečniku, prav ali tudi ne. Kral mi tega ni nikoli odpustil in je z uspehom pridobil Antona Kuhlja. 141 Še ko sem bil na tehniki, mi je l. 1923 umrl oče. Prav takrat sem bil v Tržiču, pa sem dobil brzojavko, da je oče slab. Odšel sem takoj v Ljubljano. Oče je takrat ležal v dvoriščni sobi. Pogledal sem ga, pa me ni spoznal; poklical sem koj zdravnika, ki je rekel: Tu nimam več kaj delati. Na parah je bil v naši spalni sobi. Pogreb je bil v deževnem vremenu in sem skoro ves čas držal sestro Anico pod pazduho. Po pogrebu sem šel s Stankotom in z Natašo, s katero sem se bil pravkar spoznal. Šli smo zvečer še skupaj v kino, v katerega sicer navadno nisem hodil. Z znanjem z Natašo je bilo pa takole. Ne vem kako da smo se srečali Nataša, Sila in jaz pred gostilno Podobnik. Že na prvi pogled se je med nama nekaj vnelo in že tisti večer pred Podobnikom sva "pila" bratovščino. In Stanko jo tisti veer ni več mogel poljubiti, akoravno je že nekaj časa hodil z Natašo. Da bi jaz z njo hodil, sem postavil 3 pogoje: cigarete proč, opustiti gledališče in iti v učiteljsko službo. Ona je bila zelo živahno in čedno dekle in je imela veliko oboževalcev. Cigarete in neučiteljsko mesto v Ljubljani ter igranje v študentovskih predstavah jo je metalo v najrazličnejše družbe. Bilo ji je to prijetno in se je morda tega zavedala šele tedaj, ko je vse to prenehalo in se je znašla kot učiteljica na Korinju. To je bil zanjo velik skok ali samo na ta način sva si mogla biti dobra. Ali je ona že leta 1923 ali 1924 šla na Korinj ne vem. Kadar sva bila skupaj, je bilo zelo lepo. Njeno vedenje je bilo tudi sicer simpatično. Šele 1924 za Rešnjega telesa dan sem šel najprej s kolesom na Krko, kjer so imele učiteljice prost dan. Našel sem jo res tam med drugimi učiteljicami. Po premisleku ali ostanem na Krki ali grem z Natašo na Korinj, sva se odločila za slednjega. Šola in njeno stanovanje je bila resnično kazenska ekspedicija. Tu je stopila prvič v zelo resen položaj. Nuditi mi ni mogla veliko, ker sama ni imela. Slednjič sva šla, ker je bil zelo lep dan, nabirat rdeče jagode, ki jih je bilo na travniku obilo. Med tem delom in ljubimkanjem je bila spočeta hi Meta. Ko je prišla Nataša iz Korinja v Ljubljano, mi pove, da nosi. Kakor zelo nerad sem moral naenkrat misliti na ženitev. Preživljala sva oba težko krizo in mi je Nataša enkrat pisala, ko je bila kriza na višku: Dam Ti potrdilo, da otrok ni Tvoj. Bile so težke ure ali nazaj nisem več mogel niti hotel. Ko sem zadevo 142 povedal mami, ni hotela o ženitvi ni slišati. Primorka je in ujela te je. Stvar je do neke mere ublažil Tonček Kordinov. Poroka je bila dne 14. IX. 1924 v cerkvi sv. Petra v Ljubljani. Jaz sem prišel z ene strani, Nataša z druge strani, priči sta bila cerkovnika. Jaz sem imel boljšo obleko, ona pa neko čudno, ki je nisem nikdar potem več videl, očividno je bila sposojena. Kljub navidezni pomiritvi moja mama s celo stvarjo ni bila nikoli zadovoljna. Ti bi si lahko pridobil nekaj premožnejšega, ne pa to revno učiteljico. Resnično ona ni imela, kolikor jaz vem, nobene posebne dote, nekaj porcelana in nekaj perila, to je bilo vse. Jaz takrat na to nisem mislil. Bomo že kako. Jaz sem bil v službi, ona tudi. Nekaj časa po poroki je Nataša stanovala pri Kirschnerju v Podobnikovi hii. Potem sem dosegel pri mami, da jo je sprejela v hišo. Stanovala sva v bivši naši spalnici. Predvsem Nataša, jaz sem spal še vedno v moji podstrešni sobici. Da ne bi Nataša imela tujo opremo v svoji sobi, je od matere kupila posteljo, omaro, umivalnik in še kaj. To je bila naša prva oprema. Jaz pa sem imel v sobi železno posteljo, baročno omarico za knjige, stol z risarsko mizo in stol z umivalnikom. Razen moje sobe je bila podstreha povsem neobdelana in v njo si prišel po ozkih strmih stopnicah. V mojo podstrešnico so radi prihajali moji pajdaši posebno, ko še nisem bil oženjen. Najrajši pa je k meni prihajala moja mala sestra, ki je imela leta 1919 komaj tri leta. Takoj sem jo vpraal, če se je umila. če se ni umila, je morala takoj nazaj. Čudno, da si ta otrok na strmih stopnicah ni kaj naredil. Najhujši je bil sestop v podstrešje. Podstrešje sicer ni bilo prazno. Bili sta tam dve skrinji in druga šara, ki ni bila takoj porabna. Po geslu čez 7 let vse prav pride. Z deskami je bil prekrit samo en del podstreja pred mojo sobo. Pozimi sem imel v sobi železno pečko "gašperček". Ko me je Kral sprejel v slubo, mi je takoj preskrbel postranski zaslužek pri šlogradu", stavbenem podjetju, kjer je bil Kral sodirektor. Poleg njega je bil še drugi sodirektor Josip .., in. Tam sem delal zlasti na železobetonu. Proti koncu ošlskega leta sem prosil Krala, da me spusti v Tržič na prakso, kjer je bila ogromna stavbena dejavnost podjetja Slograd. Res sem šel in tam ostal do šolskega začetka. Bilo je delo pri K. Polaku in pri Glanzman - Gassnerju. Tam 143 sem mnogo videl in tudi dosti naredil. Med tem delom je enkrat prišla za dan in noč Nataša, pa smo se zabavali z gdč. Julko Kužnik, pozneje poročeno Strnad. Po poroki sem predstavil Natašo Kralu in Plečniku. Po Korinju je bila Nataša nekaj časa na Polju kot nadomestna učiteljica in je na Polju tudi stanovala v stanovanju takoj na desno od glavnega vhoda. Po Polju je šla v Podlog, ob kateri priliki je prišlo do hudega nastopa, ker je Nataša hotela ostati doma. Po mojem pa to še ni bil čas za to. Šla je v Podlog z Meto, potem v Tomišelj, Borovnico, Dolsko. Leta 1929 smo končali šolo v Zg. Šiški. Ker sem jaz to šolo vodil in končal, mi je župan Zg. Šiške Ivan Zakotnik obljubil, da bo vse storil, da pride Nataša v šolo v Zg. Šiško. To se je zgodilo leta 1930, ko nam je mama dala stanovanje - podstreno v hiši št. 2. Leta 1931 smo kupili hišo Bleiweisova št. 93. To si je izmislila moja mama in mi tudi dala v ta namen 12.000 Din. Hiša je bila napisana na Natašo, ker nisem slutil, da bi zaradi tega kedaj mogle nastati težave. V to hišo smo se vselili 1. V. 1931. Nastanili smo se v visokem pritličju, kjer sta bili 2 sobi, kuhinja, kopalnica, stranišče in shramba, 61 m2 koristne. Jaz sem zasedel s svojo kramo prvo sobo, vsi drugi so morali biti v drugi sobi razen služke Rezke, ki jo je imela Nataša že v Podlogu. Bila je pri nas še, ko smo bili v hiši t. 2. V tej novi hiši je morala Rezka v kopalnico. Prišli smo iz dežja pod kap. Jaz sem takoj posestvo ogradil, nakar dokupil e 610m2 vrta in tudi tega ogradil. Velika ugodnost je bila v tem, da so bili otroci na vrtu in se jim ni bilo treba potepati drugje. Vrt smo zasadili s povrtnino in drevjem, ki je sčasoma dajalo vedno več sadja. Češnje nam je cepil čuvaj Stadiona. Jaz sem imel ključ Stadiona in so se otroci hodili pozimi tja sankat. Otroci so se lahko hodili tudi drsat, ker smo jim o pravem času oskrbeli prave drsalke, nove ali malo vožene. Naše stanovanje je sicer imelo prostor za kopalnico, vendar ta še ni bila opremljena, zato je v tem prostoru spala Rezka Trelič, služka. Ker sem pa jaz hotel imeti resnično kopalnico, sem napravil v podstrešju 2 sobici, obiti z ladijskimi deskami. Pustil sem napraviti tudi stranišče in izlivno školjko. V enem od teh prostorov so potem spale služke, seveda nerade, ker je bilo v teh 144 prostorih poleti zelo vroče, pozimi pa zelo hladno. Nekaj časa je v eni izmed teh sobic spal tudi brat od Nataše, ki je študiral v Ljubljani za učitelja in on je hodil ob počitnicah k nam in je spal v podstrešju. Zdi se mi, da smo morali kopalnico spet sprazniti, ker služke niso hotele pozimi spati v podstrešju. Primeroma lepo sobo so služke dobile leta 1939, ko sem prizidal k prvotni hiši neko poslopje. Ko je bila Nataša v Ljubljani, sva nekaj časa hodila v gledališče kot naročnika. Potem je to prenehalo, ker nisem imel več časa za to. Tudi drugih zabav in pčoitnic nisem poznal. Nataša je hodila z otroki na počitnice na Uhanje, kjer je imela starše. Jaz sem bil tiste čase in tudi pozneje malokrat tam. Vedno bolj sem se boril s pomanjkanjem časa. Tudi redni obiski pri Plečniku so mi jemali časa. Ko sem bil še pri Kralu, mi je on izposloval pri rektoratu 7000.-Din za potovanje v Nemčijo-Berlin. Tam naj bi se v institutu izpopolnjeval v vedah za institut, kjer bi se preiskovali različni materiali. Ko sem to Plečniku povedal, mi je potovanje z vso odločnostjo odsvetoval. In res nisem šel, akoravno sem denar že prejel. Ta denar mi leži še vedno na vesti. Od leta 1931 do leta 1941 to je veriga vseh mogočih del pri Plečniku, kasneje mojih. Edino razvedrilo mi je bila tista ženska, ki sem jo že omenil. Sicer sem se le leta 1939 spozabil, ko sem bil doma razklan. Vsa dela, ki se jih spominjam, bom opisal v posebnem zvezku. Poseben dogodek je bil enkrat ta, da sem šel na povabilo dr. Bohinca v Kranjsko goro, kjer je on imel parcelo, da bi tam nekaj naredil in v Tamar, da bi tudi tam nekaj napravil. Potem me je nekoč povabil g. F. Finžgar pod Stol, kjer je on imel letno hišico, da bi to hišico povečal. Takrat sva ležala po kosilu z njim v travi na solncu in kramljala. Med drugim mi je povedal, kako je postal oče. Odkar sem spoznal Finžgarja, mislim bilo je to pri Plečniku, mi je bil naklonjen in časih zame kaj poskrbel, mislim delo, da podobnega človeka mimo Plečnika nisem spoznal. On je zame posredoval delo pri Mohorjevi družbi, pri ingarici, pri župniku Zabretu, pri Novi založbi, pri trnovski cerkvi in 145 še marsikje, da njegove hiše ob Finžgarjevi ulici ne omenjam. Pogovarjala sva se tudi o politiki, bil je hud zagovornik gošarjev. Tudi to, da so celo zadevo vodili K.P., češ, oni se v raznih akcijah najbolj spoznajo. Poučiti je hotel o stvari tudi škofa Rožmana, ki pa mu je odgovoril, ubogajte svojega škofa. Finžgar je bil nasploh izreden človek, velik demokrat, ki tudi cerkvi v celoti ni mogel slediti. Ne bom pa rekel, da ni bil pravi duhovnik ali celo odpadnik. Po tisti nesreči v hšii, ki jo je zadela bomba, je postajal vedno bolj gluh. Jaz sem še dolgo po tem prihajal k njemu. Popustil je kot OF-ar, obsojal. Postal pa je sčasoma tako gluh, da mu noben pripomoček ni nič pomagal in sem jaz zato tudi jenjal k njemu hoditi, akoravno mi je bilo žal, ker on je vedel vedno kaj zanimivega povedati. Bil je tudi velik častilec Plečnika in mu je rekel Plečman. Jaz sem zahajal mislim zaradi Plečnika in pa zato, ker so naša dekleta hodila tje v šolo k Uršulinkam. Za vsako malenkost so me klicale. Nekoč mi reče M. Pija Garantini, da bi jo pouečval v opisni, ker bo delala nek izpit. Ne vem koliko ur sva se učila. Ko je izpit naredila, me je peljala v neko sobo in je bila tako vesela uspeha tudi z mojo počmojo, da mi je padla okoli vratu in bi jo jaz tako kot je bila prav lahko poljubil. Ne tam pa ne. Igrala sva potem nekaj partij ašha. Za moje zasluge v Uršulinskem samostanu mi je podarila 3 svoje slike, saj je bila malarca, najbrž ne posebno močna. Dokumenti in fotografije Iz tega obdobja se je ohranilo precej dokumentov, fotografij pa le malo. 1. Potrdilo, da je inž. A.S. sluil vojake od 5. 8. 1916 do 21. 11. 1918, zato ni dolan sluiti vojakov v novi SHS, datum 7. 3. 1921. 2. Izprievalo, ki ga je napisal prof. Kral, kjer pohvali delo inž. A.S., ko je bil pri njem pomoni asistent. Dano 18. 1. 1922. 146 3. Dopis prof. Krala, v katerem sporoa, da je na seji tehnine fakultete prodrl s predlogom, da nastavijo inž. A.S. za rednega asistenta. 4. Dopis rektorata univerze z dne 17. 2. 1923, v katerem rektor A. Ueninik sporoa inž. A.S., da ga s 1. febr. 1923 imenuje za asistenta na institutu tehnike mehanike. 5. Slubeni list, formular z rektorata Univerze, brez datuma, danes bi temu rekli personalni kartonek. 6. Objava (v cirilici), s katero podporonik Antun Suhodolc potuje v svoj polk v Kragujevac. Datum 14. 11. 1922. 7. Potrdilo Progovne sekcije Ljubljana z dne 15. 5. 1923, da je inž. A.S. delal pri njih od 19. 7. 1915 do 4. 7. 1916. 8. Reenje (v cirilici) z dne 8. 3. 1924, s katerim ministrstvo prosvete kraljevine SHS inž. A.S. sporoa, da ga uvrajo v 9. grupo prve kategorije. 9. Izpričevalo podjetja Slograd, v katerem pravijo, da je inž. A.S. delal pri njih od 5. 3. 1923 do 15. 4. 1924 in, da je bil dober strokovnjak. Datum 15. 4. 1924. 10. Potni list kraljevine SHS, izdan inž. A.S. dne 28. 12. 1924. Potoval je v Italijo (verjetno na Uhanje), nemka viza se zdi neizrabljena. 11. Dopis rektorata univerze v Ljubljani z dne 30. 7. 1925, v katerem dekan Kral sporoa inž. A.S., da so ga nastavili kot honorarnega nastavnika za splono mehaniko na tehniki fakulteti. 12. Legitimacija (v hrvaini in srbini), na osnovi katere ima inž. A.S. 50% popust na eleznici. Izdana 9. 4. 1925. 13. Poziv ljubljanskog vojnog okruga z dnem 4. 6. 1925, s katerim poziva inž. A.S. na enomesene vojake vaje v Kragujevac. Ali se je pozivu odzval, nisem mogel ugotoviti. 147 14. Izprievalo podjetja Slograd z dne 30. 11. 1926, v katerem so navedena dela, ki jih je inž. A.S. opravljal pri tem podjetju in v katerem njegovo strokovno delo visoko ocenjujejo. 15. Splona mehanika - rokopisni opis predmeta, verjetno odgovor na spodaj navedeni dopis. Datuma ni. 16. Okronica z dne 9. 4. 1927, kjer dekan sprauje o detajlih predmeta, ki ga posamezni predavatelji predavajo. 17. Dopis dekanata tehnike fakultete z dnem 4. 8. 1927, v katerem sporoajo inž. A.S., da zaradi pomanjkanja denarja ukinjajo predmet Splona mehanika (za kemike) in s tem njegovo mesto honorarnega nastavnika. 18. Dopis dekana tehnike fakultete Foersterja inž. A.S., v katerem se mu v imenu fakultetnega sveta zahvaljuje za nadzor pri zidavi prizidka stari tehniki in zidavi rudarskega paviljona (na drugi strani Akereve), datum 16. 1. 1928. 19. Dopis Ministrstva prosvete iz Beograda, v katerem v cirilici sporoajo, da sprejemajo ostavko inž. A.S. na asistentsko mesto na tehnini fakulteti Univerze v Ljubljani; datum 22. 3. 1929. 20. Dopis, v katerem dne 3. 4. 1929 rektor Milan Vidmar sporoa inž. A.S., da je razreen slubovanja na tehnini fakulteti z dnem 28. 2. 1929; v prilogi mu poilja prepis dekreta ministrstva prosvete iz Beograda. 21. Nostrifikacijska listina, s katero dekan Hinterlechner potrjuje nostri- fikacijo diplome gradbenega inenirja inž. A.S., datum 6. 5. 1929. 22. Izprievalo z dne 2. 5. 1929, v katerem prof. Kral zelo lepo pie o delovanju inž. A.S. v asu, ko je bil v slubi na univerzi. 23. Potrdilo, da je inž. A.S. plaal 200.- din za nostrifikacijo svoje inenirske diplome, 16. 5. 1929. 148 24. Dopis upanstva obine Moste z dnem 6. 3. 1931, v katerem sporoajo inž. A.S., da so njega in njegovo druino sprejeli v tukajnjo domovinsko zvezo. 25. Nravstveno sprievalo, v katerem policija v Ljubljani sporoa, da o inž. A.S. ne ve nič neugodnega (torej neke vrste potrdilo o nekaznovanju). Datum 4. majnik 1932. 26. Domovinski list z dnem 6. 5. 1932, v katerem upan obine Moste pri Ljubljani potrjuje, da ima inž. A.S. v tej obini domovinsko pravico. (Danes bi ekvivalentni dokument imenovali potrdilo o dravljanstvu.) 27. Ovlatenje (v cirilici), v katerem ministrstvo za gradnje kraljevine Jugoslavije sporoa, da sme inž. A.S. delati na gradbenikem podroju povsod v Jugoslaviji. Datum 1. 7. 1932. 28. Dopis ljubljanske inenirske komore, v katerega prilogi poiljajo inž. A.S. zgornji dokument skupaj z zapisom o poloeni slubeni zaprisegi; datum 8. 8. 1932. 29. Potna izkaznica (Objava), izdana od uprave policije Ljubljana, na osnovi katere sme inž. A.S. potovati po Jugoslaviji zaradi osebnih zadev! Datum 4. 8. 1937. 30. Domovnica, ki pove, da ima inž. A.S. domovinsko pravico v Ljubljani. Izdana od mesta Ljubljana 31. 10. 1938. 31. Potni list za inž. A.S. in eno, izdan 31. 10. 1938. Zdi se, da sta bila dvakrat v Italiji, verjetno na Uhanjah. 32. Rde kartonek majhnega formata, na katerem so imena ljudi in podjetij. Kaj pomenijo pripisane tevilke, ne vem, nekatere so datumi. Verjetno je to popis tekoih poslov. Najzgodneji datum je 21. 7. 1938, najpozneji pa 28. 2. 1941. 149 33. 5 koledarkov, za leta 1929, 1930, 1931 od firme Pelikan, za leto 1934 od firme Piman, za leto 1938 od firme MAN. Prvi tirje so bili uporabljani za skice (verjetno na deloviih), izmere stavb itd., pa tudi za podatke o strokih in plailih v zvezi s strokovnim delom inž. A.S. Koledar7ek za leto 1929 je o7itno najprej uporabljala njegova sestra Ana (Hawlina) v 2.a razredu II. dravne gimnazije (verjetno na Poljanah). Tistega iz leta 1938 je inž. A.S. uporabil le za pregled izdatkov pri posameznih grdanjah, npr. pri zidavi Gromine hie, Ambroiine hie itd. 34. V usnje vezan notes z zlato obrezo, uporabljan kot predhodni koledarki. Datuma nisem nael, datira ga gradnja eeve vile. 35. Fotografija iz gradbia vodne naprave v Triu, ki je bilo morda prvo delovie inž. A.S. Ta stoji na levi. Verjetno leta 1924 ali 1925. 36. Fotografija patra Salvatorja Zobca OFM, 1874 - 1934. Z njim je inž. A.S. mnogo poslovno sodeloval. Zelo visoko ga je cenil. 1 37. Fotografija dimenzije slike za potni list inž. A.S. iz leta 1937. 1Trditve in opombe brez navedbe vira, kot ta, izvirajo iz mojega osebnega vedenja. 150
Poglavje 9 Vojna in povojna leta Mislim bilo je leta 1938, ko so mi Usmiljenke vsilile kos zemljia, pri hii martinska 103, da sem jo kupil. Na tej njivici okoli 600m2 smo od leta 1941 do mislim 1948 sadili krompir. Hodil sem s fanti pobirat kamenje, gnojit z gnojnico, okopavat itd. Na ta nain med vojno nismo stradali. Poseben problem pa je bil vedno, kako spraviti krompir domov. Leta 1941 aprila meseca je zaela vojna z Nemci. Bil sem vpoklican kot poronik v Pragerski grad, kjer so zbirali vole, da bi li z njimi za fronto prevaat karkoli. To je bilo preseneenje zame, e bolj za mojo druino. Nataa je vse pripravila in hajd v vojsko. Sam sem moral nositi dokaj teki koveg, ki sem ga imel e iz Judenburga, od kolodvora Pragersko na Pragerski grad. To je bilo najmanj pol ure hoda, e ne e ve. Tu smo dobili vse, kar vojak potrebuje in smo bili tam mislim 3 dni. Vsak očir je dobil konja, tako tudi jaz, in smo odrinili nekega veera proti Ptujski gori, tam nekje se je vlila ploha. Jaz sem imel nek nepremoljiv pla, tanek kot papir in nisem bil hudo moker. V neki opueni gostilni smo se ustavili. Nekaj so kuhali, jaz pa sem zlezel na kruno pe, se tam poteno osuil in odgnal neko mrzlico. Potem smo li ez Rogako Slatino v Rogatec, kjer smo se nekaj asa zadrevali. Potem naprej do Krapine, kjer pa je e bil razhod, ker je Jugoslavija poloila oroje. Jaz sem se nastanil zaasno v gostilni Matkovi v podstreju. Prili smo v Krapino dopoldne ali e zjutraj in so nas tam napadli Italijani iz letala. Poskrili smo se, drugih rtev ni bilo, le 151 152 ena mula se je stegnila na trgu. Mi smo seveda vole pustili v Krapini, kamor so kmalu nato prihajali kmetje iz tajerske, da bi reili svoje ivali. Imel sem seveda kot očir svojega ordonanca, dosti inteligentnega, ki se je vedel napram meni kot jugoslovanski patriot, im je zvedel, da je vojne konec, da pridejo Nemci, si je nadel Hitlerjevo kokardo. Mislim, da sem kot poraenec prvi dan ostal v gostilni in ahiral z gospodarjem. Drugi dasn sem el zjutraj v gostilno in najdem tam mislim e dva nemka astnika. Jaz sem najprej mislim nekaj zajtrkoval, nakar prisedem k Nemcema. Opisal poloaj, predloil slike moje druine in vpraam, kako bi najhitreje priel domov. "Kleiden Sie sich in Zivilkleidung und verschwinden Sie."1 Vso mojo kramo, z vojako obleko, kovkom, ki je vseboval najnujneje, sem pustil na podstreju, ko sem si oblekel mojo civilno obleko, ki sem jo imel s seboj, prosil g. Matkovia za klobuk in izginil. Hodil, hodil v svojih civilnih evljih in zaeli so se mi delati ulji. Obstati nemogoe, kar naprej, da pride do nekega naselja, kjer bo mogel prenoiti. Res sem z najvejo teavo priel v Rogako Slatino e podnevi. Tam sem sreal arh. pinia. Skupaj sva jo potem mahnila proti Celju, kamor sva prispela mislim zveer. Ustavila sva se pri Konradu Golograncu, stavbeniku. Lepo so nas sprejeli in ker je bila Velika no, tudi dobro, odlino pogostili, pa saj sva bila vsega tega potrebna. Nemci so bili takrat e v Celju. Mene je ena Gologranca nekaj nadirala, e, da sem Gologranca prikrajeval, ko je delal Ljudsko posojilnico v Celju. Gologranc jo je hitro pomiril. Govorili smo kako in kaj, vsi pa zbegani sprio tako nenadnega poraza. Prej so generali govorili, kako smo moni, zdaj pa tak polom. General Nedi je neko v bivi Jugoslaviji govoril, da bodo nai letalci branili lepo jugoslovansko nebo. Niti eno letalo se ni dvignilo, ko so Nemci lepo bombardirali Beograd. V moji eti smo imeli tudi nekaj oroja in municije. Municijo smo pometali v potok, kaj je bilo z orojem pa ne vem. Vem pa, da so se nekateri tipi koj zanimali za municijo. Prenoila sva s Spiniem pri Golograncu. Spini je takoj dobil zvezo z 1Oblecite civilno obleko in izginite. 153 Westrom ali Raku... in se odpeljal z njimi v Ljubljano. Zame se ni brigal. Prosil sem Gologranca, naj mi da potrdilo, da sem pri njem v slubi. Dal ga je in ga e hranim. To sem vzel zaradi tega, da se lahko izkaem, kaj delam v Celju. Bil sem pa kljub temu v veliki zagati. Prosil sem mislim nekega znanega prevoznika, da bi me peljal v Ljubljano. Izgovarjal se je e da so etniki na Trojanah in se zato ni upal. S seboj nisem imel ni drugega kot listnico z nekaj denarja in izkaznico in sem se zato od Gologranca odtrgal kadar sem hotel. Po zajtrku sem el v mesto in videl Nemce, kako so samozavestno korakali po mestu in naklepali bodoa zlodejanja. isto neobveen, popolnoma zgubljen korakam proti kolodvoru in vprašam, če bo šel kak vlak v Ljubljano. Nekdo mi reče: zunaj stoji vlak pripravljen za odhod proti Ljubljani. Vstopim in smo počasi prispeli v Ljubljano mislim okoli 2. ure popoldne. Doma so me pričakovali že nekaj dni. Bili so po eni strani veseli, po drugi pa mi očitali, kakšni vojaki smo bili, da smo pustili, da so Nemci in Italijani zasedli našo domovino. Žalost in potrtost je bila brezmejna. Kaj zdaj: pomagaj drug drugemu. Jaz sem v Pragerskem pri nekem kmetu pustil mojo črno suknjo in klobuk, ker jih nisem mogel vlačiti s seboj. Dali so mi potrdilo. Moj kovčeg in vse vojake cunje sem pustil v podstršeju pri Matkoviču. Ko sem pozneje, ko so bile razmere kolikortoliko urejene, pisal na obe strani, naj mi polšjejo moje stvari. Nič ni bilo. Vsak se je z nekim izgovorom izvil, češ ni več vsega blaga. Po nekih ne popolnoma zanesljivih listinah je potekal moj vojaški podvig kot sledi. 3. 4. 1941 sem odšel iz Ljubljane in istega dne prispel v Ptujski grad. 6. 4. 1941 smo odli s celo kramo proti Ptujski gori. Prej se je v Ptujskem gradu formirala komanda. Najvišji je bil nek šepast stotnik iz Ljubljane, ki je imel avto in švigal sem in tja in lovil novice. On je tudi najhitreje zginil od cele družbe. Njegov tajnik je bil nek nadporočnik Arko iz Ribnice. Ta je bil na videz prijazen. 8.4.1941 smo bili v Majšperku. Do tu me je peljal vrhovni zapovednik tisti stotnik v Rogatec in vas Cesta. 154 10.4.1941 smo bili v vasi Dobovec, kjer smo zaklali slabega vola, ker je moštvo hotelo mesa. V tej vasi sem hodil po večih hiah in opazoval, da so imeli v vsaki hiši ročni mlin na kamen. 12.4.1941 smo bili na ulicah Krapine, kjer je bil razhod. Preje, ko smo prečkali hrvaško mejo, so nam neke hrvaške skupine pri prehodu delale težave in sem zahteval vojaško spremstvo. V Krapini je prišel k meni nadporočnik Prislan, ki je bil očigledno blagajnik in mi izplačal mesečno plačo. Jaz se pri vojakih spričo grdih vesti nisem preveč napenjal in me je Prislan trdo grajal. 13.4.1941. Prenočil sem v Krapini v gostilni Matkovič in sicer v podstršeju. Še istega dne sem odšel v civilu proti Rogaški slatini. 14.4.1941 smo prišli v Celje k stavbeniku Golograncu, kjer smo tudi prenočili. 16.4.1941. Bil zopet med svojimi v Ljubljani. 6.4.1941 sem po nasvetu mojega pomočnika -ordinanca pustil mojo suknjo in klobuk pri kmetu Verlak Francu, da bi lažje potoval. Moj ordinanc se je pisal Franc Nekrep iz Tezna pri Mariboru. Ko smo bili že v Ptujskem gradu, so dodelili vsakemu častniku konja. Meni ga prvotno niso dali. Ko sem se pritožil, so mi dali neko mrho, ki je dobro vedela, da nisem jahač, še manj pa sem znal ravnati s konjem. Vendar sem glavne razdalje opravil z njo, akoravno časih strašno težko in še to večkrat s pomočjo drugih. Nekoč sem jahal skozi Dobovo ob kraju ceste, tako pri kraju, da je konj z desnima nogama zašel v mehko in padel, seveda name. Meni ni bilo sile, konja pa so drugi ljudje spravili pokoncu. Od tega slučaja dalje nisem več jezdaril. Jaz sem takrat imel že odprte stavbe pri Zalti, na Baragovem, pri Gromovi in morda še kaj in smo po možnosti te stavbe dokončavali. Kmalu, ko sem prišel domov, sem dobil napad ledvičnih kamnov. To so nedoživljene, strašne bolečine, ko ne moreš ne ležati, ne stati, ne sedeti, pa se kako valjaš po tleh, po postelji itd. Prišel je k meni Herbert Hawlina, zdravnik in mi hotel dati vbrizg, pa nisem pustil. Prebolel sem do kraja sam. Ko so bolečine ponehale, se mi je zdelo, da sem prišel znova na svet. Dela je bilo doma sicer dosti z vrtom in 155 poljem, vendar sem hotel naprej študirati francoščino. Knjig sem imel zadosti še iz realke. Bral sem še z malo pomočjo "Les lettres de mon moulin" od A. Daudeta. Kasneje tudi "Le petit chose". Vendar je ež zgodaj vso našo javnost razburkala OF in je mene odvrnila od vsakega učenja. Nastopil je za Slovence posebej čas, ki je bil najnesrečnejši v njih zgodovini, ko glava ni imela nobene cene in si jo lahko zgubil ne da bi vedel zakaj. Čas laži in nasilstva, lažne propagande, čas, ko bi peščica komunistov zavladala vsem Slovencem razen onim, ki so ostali v Italiji in Avstriji. Čas, ko se je na desettisoče Slovencev razpršilo po celem svetu. To so bili oni, ki niso hoteli pričakati komuniste, čas, ko so iz komunističnega raja šli zakonito ali pa čez mejo v svobodnejše življenje. OF je bila sicer skupina 3 ali 4 političnih pripadnikov in je obljubljala demokratično ureditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Oni so razglasili, da je domovina v nevarnosti, da zgine, zato se je treba zasedbenim oblastem upreti z orožjem. Glavno geslo je bil boj proti okupatorju. O socializmu in komunizmu ni bilo začetkoma nič slišati. Nemci so zasedli vso Gorenjsko in Štajersko do Litije. Ostale Slovence je Italija zasedla in imenovala novo pokrajino ljubljansko. Prekmurje so zasedli Madžari. Hoteli so Nemci vse Slovence izseliti kdo ve kam. Res so pričeli. Najprej so vse duhovnike in izrazite Slovence pregnali v Srbijo. Potem so začeli izseljevati kmete okoli Brežic, Krškega in tako naprej. Kaj je Nemce potem odvrnilo od popolnega izseljevanja vseh Slovencev ne vem. Nemci so vse pridobljene kraje, tj. Gorenjsko in Štajersko, priključili k Rajhu in tudi takoj upoklicavali mladeniče pod orožje. Vsa ta dejanja Nemcev so bila voda na mlin partizanom, ker vsak ali skoraj vsak mladenič, ki bi moral iti k Nemcem, je šel raje k partizanom. Isto je bilo pri razselitvi. Primorski Slovenci pa so komaj čakali, da bi lši nad Italijane, ko so bili toliko let teptani. Partizani so pritegnili tudi Koroško, vendar v manjšem obsegu. Italijani in Nemci so hajkali na partizane, vendar ne z velikim uspehom, ker je stvar že pognala korenine in ker je bilo v Sloveniji ogromno gozdov-skrivali. Stvari so se še bolj zaostrile, ko so Italijani in Nemci začeli streljati talce. Italijani so vse mlajše rezervne oficirje 156 spravili v taborišča. Naredili so racije po raznih okoliših in aretirali sumljive. Potem so Italijani Ljubljano obdali z žico, kar pa ni pomagalo, da ne bi ljudje uhajali iz Ljubljane in noter po raznih rovih-kanalih. Partizani so bili dobro organizirani in so imeli sijajno obveščevalno službo. Grozodejstva, ki so jih partizani uprizarjali nad "nezavednim" ljudstvom in kraje in ropi po deželi so priklicali na dan protisile-domobrance. Jaz še danes ne vem, ali je bilo to prav ali ne. Jaz sem bil začetkoma seveda z OF. Me je pa že kmalu poučil J. Babnik, vodovodar, kdo so kolovodje pri celi zadevi. Isti komunisti kot Bebler, Kidrič, Kardelj, Leskovšek in drugi. Bili so tudi nekomunisti kot Fajfar, Kocbek, Lubej in še nekateri, ki so se pa kmalu pustili prekrstiti v komuniste razen Kocbeka, ki je prav letos začel razgrinjati komunistično igro pri OF. Tudi kanonik Kraljič, ki je zahajal k meni, jih je do kosti poznal. Jaz sem jih začetkoma podpiral in dajal denar Vl. Smoletu, M. Jarcu in mogoče še komu. Hrano pa sem dajal Kraščku. Nekoč, ko sem bil nekako brez dela, sem imel namen iti v hosto, vendar me je Jak Babnik zadržal. Jaz sem še vedno držal z OF, dokler nisem videl stvari na mestu samem. Bilo je 28. 6. 1942, ko so Italijani za Beižgradom napravili preiskavo in odpeljali mnogo ljudi v Belgijsko kasarno. Med njimi sem bil tudi jaz, kar pa sem popisal v posebnem zvezku. Ko sem prišel iz ljubljanske jetnišnice, je bilo veselja dosti, niso se me mogli nagledati. Gotovo pa je moj obraz povedal, da sem v preteklih treh mesecih mnogo doživel, med drugim tudi dosti strahu. Koj prihodnje dneve, ko sem se vrnil, so prihajali k nam radovedneži kot Hmelak, ki je tam zgubil 2 sina, Sattler in menda še kdo. Nazadnje je prišel Ivan Grafenauer, ki mi je svetoval, naj bom popolnoma nevtralen, kar sem tudi bil. Hotel sem še dokončati začete zgradbe, kot sem že omenil, kaj malega sem narisal, šahiral s Kraljičem in Dobovškom. Delal na vrtu, na Polju, pripravljal zelje za zimo itd. Največ zaslug, da sem to mogel delati, ima moja žena Nataša, 157 ki ni prej odnehala, da me je dobila domov. Moram pa priznati, da so zame imele dobrotne roke Višje sile. Italijani so tudi menjali denar. Ker sem bil prepričan, da bo Jugoslavija še ostala taka kakršna je bila, nisem vsega denarja menjal. Ostalo mi ga je še precej, novi oblastniki pa o tem denarju niso hoteli ničesar slišati, češ, kdor ga ima, je z njimi skrahiral.Tako imam še precej starih bankovcev dinarjev za potomce. Živel sem dosti mirno; ko so leta 1943 Italijani propadli, smo pričakovali, da pridejo Amerikanci čez ljubljanska vrata v Jugoslavijo. Zaman ves up. Partizani s Titom so naredili drugo rešitev z Angleži in mi nosimo posledice tega dogovora. Jugoslavija, ki je bila tako urejena država, je padla v roke komunistom, kljub temu, da so se zavezniki nekaj časa temu upirali. Boj je trajal od leta 1941 do leta 1945 in je terjal pustošenje domovine, zlasti Dolenjska, mnogo in mnogo žrtev. Zgodovina o vsem tem še ni napisana, do sedaj so jo napisali le partizani, tj. komunisti. Leta 1945, ko so zmagali komunisti, je mnogo ljudstva zlasti preprostega odšlo pred komunisti proti Avstriji. Jaz sem jih opazoval na bivši Tyrševi cesti. Dolge kolone vozov, živine, moških, žensk in otrok se je valilo proti Gorenjski. Podobno je bilo na vseh vpadnicah, manj morda iz Notranjske. Videti te kolone je bilo jok in žalost. Bežijo pred lastnimi. Naša družina ni bila komunistična. Jaz sam sem hotel tudi bežati. Pripravljen sem imel nahrbtnik in kolo, da bi se odpeljal proti Koroški. Od mojih znanih je bil moj nečak Rudi Veerin, stanovalec v naši hiši Dobovšek in naš znanec Franc Grafenauer. Jaz sem pravkar hotel iti od doma, ko pride k nam arh. Tomažič. Ne vem zakaj, prav Bog ga je prinesel. Dolgo sva govorila in me je prepričal, naj ne grem, akoravno on ni vedel, kaj nameravam. Družini sem rekel, da ne grem, čemur se je posebno žena čudila. Počakal bom, naj pride kar hoče. Rudko ni priešl več nazaj. Dobovšek je prišel čez nekaj dni in sem mu naredi pridigo, predvsem naj prime takoj za delo. Šel je k stavbeniku Zupancu vozit cize, potem je bil težka. Končno je dobil mesto profesorja telovadbe. Dobovšek je dobil mesto v Novem mestu, kjer je še sedaj. Nekoč sem ga obiskal in mi je bil zelo hvaležen 158 za nasvete, ki sem mu jih dal, ko se je vrnil iz Koroške. Grafenauer je bežal na svoj dom v Ziljski dolini Trdanie. Skoro so ga napodili, ker so bili OF. Bil je obsojen na dve leti, ne vem zakaj. Najhuje se je godilo mojemu svaku Rudiju Večerinu, ki je bil obsojen na 20 let, odsedel 10 let, nakar se je telesno in duševno zlomljen vrnil domov. Tu je še nekaj časa hodil v službo, nakar je umrl. On je, ko je pil, rad kaj zinil, in to je bilo zadosti, ko so ga ovadili sosedje. Moja sestra Minka je preživljala strašne dni in leta. Otroka Sonjo in Jelko je v velikem pomanjkanju izšolala do kruha. Pred kratkim je smrt vzela Rudkota v New Yorku. Ta je bežal na Koroko, videl bedo beguncev na Vetrinjskem polju, prišel v Hajdoe ,2 tam bil 2 leti pri župniku, odšel v Gradec, nekaj študiral, šel za dekletom v Kanado, ki ga je pa izdala, odšel v New York, kjer je naredil sijajen vzpon. Jaz sem ga nekajkrat obiskal v Celovcu, kamor je zahajal skoro vsako leto, ko je bil že na konju-domov se ni upal. Bil je lep postaven mož, ki je bil kot zaveden Slovenec znan pri Slovencih v New Yorku in Washingtonu. Umrl je leta 1974, zapustivši 3 hčere, skoro že odrasle. Župnik Mikola, pri katerem je bil Rudko, je bil zelo OF. Je potem po pritisku Nemcev odšel v Kanado, obiskal Rudkota v New Yorku in tudi sestro Minko Večerin v Ljubljani. Tudi on je pozneje spregledal kot mnogi drugi. Tu moram opisati še zgodbo urarja Krvine. On je bil v Ljubljani poslovodja urarske trgovine Suttner na bivi Prešernovi ulici. Bil je tudi član odbora štadion", kjer sva se spoznala. Tik pred začetkom druge svetovne vojne sem pri njem kupil uro, 3 ki sem jo potem dal sinu Maticu. Krvina mi jo je zelo priporočil in sem jo zato kupil, akoravno sem dal zanjo din 1000.- Krvina je leta 1945 pobegnil iz naše države kljub temu, da je imel dokaj veliko hišo za Bežigradom. Končno se je naselil v New Yorku, kjer je trgoval mislim z že rabljenimi urami in zlatnino sploh. Spoznal je Rudkota Večerina in kadar ni imel denarja, je prišel k njemu in mu ponujal zlatnino ali ure v nakup. Rudko mu je vedno pomagal, ker mu denarja ni manjkalo. Nehote 2pravilno Hodie 3epna ura znamke Omega. 159 pa si je nabral precej zlatnine in ur. Ko je Krvina umrl, mislim v starosti 90 let, je vse premoženje zapustil Rudkotu. Tako je imel na pretek zlatnine in ur, ki jih dejansko ni rabil. Ko je prihajal v Celovec, je vse sorodstvo obdaril z zlatnino in urami. Od naših ljudi sem jaz dobil samodejno zapestno uro z pozlačeno objemko. Moja žena Nataša je dobila majhno zapestno uro. Matic je dobil zapestno uro, tako tudi Tone in njegova hi Nataška. Za ostale ne vem in tudi ne sprašujem. Kaj je dobilo sorodstvo moje sestre Minke, Rudkotove matere, ne vem, gotovo pa veliko. Moja ura je znamke Omega, jo imam že 4 leta in dobro teče. Tako je domovina izgubila na tisoče mož in žena, ki se potikajo po vseh deželah sveta. Moj Bog, tako majhen narod in taka krvavitev. Mnogo nasprotnikov so v Ljubljani in mislim tudi drugod, kjer so se pojavili, pustili pokositi, postreliti itd. Domobrance, ki so se v Celovcu predali Angležem, so ti predali partizanom in so jih po raznih krajih Slovenije pobili in postrelili. Bilo jih je baje okoli 10.000. Moj Bog kakšna brezsrčnost, divjaštvo. Poklati toliko svojih sobratov. Tega okupator ni storil, vsaj pri nas ne. Kar nas zadeva, ki smo razobesili slovensko zastavo brez zvezde prvi slovenski vladi, ki smo otroke vzgojili katoliško, je novi čas prinesel mnogo skrbi in trpljenja. Ženo so vrgli iz šole, hči Natašo so vrgli iz šole tik pred maturo. Andreja je bila tudi že na spisku, vendar je bila premlada, da bi jo vrgli iz šole.4 Fantje so bili primeroma majhni. Hči Meta je že imela maturo, bila je vpisana na medicini, kar pa ni štelo. Jaz sem bil brez posla, ker se nisem postavil v vrsto za dosego lepega mesta. Živeli smo od malega denarja, ki nam je še preostal od najemnin. Živila so bila na karte, obleka in obutev na točke. Hodili smo kmalu pomankljivo oblečeni, dokler se ni stvar zboljšala. Koj po prihodu partizanov so nas imeli zelo v kleščah. Kar nas je bilo naših, smo imeli 4Niti mama Natalija, niti sestri Nataša in Andreja nista o opisanih dejanjih dobili nikakršnih odločb ali dokumentov. Osebe na bivši uršulinski šoli, ki so izključevale dijakinje, so dobro znane, npr. prof. Volavškova, direktor Detela itd. 160 vsi pripravljene nahrbtnike za odhod v zapor ali morišče. Preiskave dan za dnem. Jaz sem spal v cvetličnjaku, drugi pri mami v Zeleni jami, da bi zmešal sled. Vendar pa smo še dolgo upali, da nas odrešijo zavezniki. Pa zastonj. Nova ureditev si je dan za dnem utirala pot do novih postojank. Zbor na zbor. Nas, posebno Natašo in mene, so pri neki priložnosti ostro napadli, zlasti partizanka Demšarjeva. 5 Imeli pa smo tudi dobre zagovornike, tako, da nam niso prišli blizu. Po enem letu je bila mama zopet sprejeta v službo, Nataža pa je spet mogla v šolo. Mene je tega leta poklical Finžgar, tj. odbor Mohorjeve tiskarne ali družbe, naj grem k bombardirani Mohorjevi tiskarni in naj ugotovim, kaj je potrebno, da se stvar spravi v red. Predsednik Mohorjeve družbe je bil M. Brecelj. Zraven je bil še Finžgar, Prežihov Voranc, dr. Kotnik, Möderndorfer in še nekateri. Ko sem napravil načrte in proračune, smo imeli sejo, kjer me je Brecelj vprašal, če bomo račun, tj. predračun, spoštovali. Jaz sem mu odgovoril: Mi ne bomo kradli, kar bo ostalo, bo ostalo Vam, kar bo zmanjkalo, boste dali Vi. Gologranc je prevzel zidarska dela, druga pa že znani obrtniki. Jaz sem si tu nekoliko opomogel in sem mogel dati Meti nekaj denarja, ko se je poročila. Pozneje sem dobil nekaj denarja od Štor, kjer so mi ostali dolnži še od leta 1945. Seveda so bili tu sedaj drugi ljudje. Zlasti sta mi bila naklonjena inž. Bajec in ravnatelj ali delegat Steli, ki mi je dal neko delo tudi pri tovarni Eier. Tu sem videl, kako so izropali dragocenosti pregnanega Eierja. Blaga duša Emil Steli je umrl v starosti 61 let 25. 4. 1974. On je kaj kmalu spoznal, kaj je komunizem, je nekaj časa tudi odsedel v ječi in igral potem nepomembno vlogo. Slava mu. Leta 1946 srečam na cesti v Celju Heriča. Vpraša me, če bi hotel delati za progo Banoviči. Rekel sem seveda, samo program mi daj. Kmalu nato pa je bil on že usluben v železarni Štore. Povabil me je tja in smo se s takratnim direktorjem Drevom (?) zmenili, da bom napravil načrt za novo livarno. 5Mati dr. Marka Demšarja, ki je tudi kandidiral za predsednika Republike Slovenije. 161 Potem sem delal še za tovarno cinka, Westen, Gamser in tako naprej. Narčt za livarno je šel preko ministrstva za zgradbe, vendar se je našla baraba, ki me je dala v Poročevalec, češ, da sem pri moji livarni porabil preveč železa. Dali so zadevo v pregled inž. Svetku Lapajne, ki me je popolnoma opral. Jaz sem moral leta 1947 Štore zapustiti, ker me je spodrinil Slovenijaprojekt. Sem v gotovih razdobjih še delal za Štore, kar bom opisal pri mojih delih vobče. Zanimivo je, da so me leta 1950 vprašali iz Štor, če bi glavni traniar-nosilec iz železobetona mogel prenesti težo 30 ton, jaz sem ga računal na 15 ton. Predlagal sem preskus, ki je povsem uspel in od takrat vozijo po mojih glavnih tranicah mislim 30 ton in morda tudi več. Zato, da vozijo tam namesto 15 30 ton, nisem dobil ne priznanja, ne nagrade, še kozarec vina ne. In temu je kriv Lojze Herič, ki meni kaj boljšega ni privščoil. Pri železarni Štore sem dobil neko mesečno plačo Din 4.500, vse drugo delo, zlasti načrte, so mi plačali posebej. Ko sem naredil načrt za šamotarno v Štorah, sem predlagal račun, ki ga Herič ni hotel priznati, češ, da je previsok. Dal sem načrte v pregled kalkulantu ing. Majcnu pri Slovenijaprojekt, ki je izjavil, da je moj račun še prenizek. Potem so ga izplačali. Zopet Lojze, moj pajdaš! Leta 1948 in sicer 1. 1. sem nastopil v honorarno službo pri Metalurškem institutu. Oni so mi že preje ponudili tam mesto, ki sem ga pa šele takrat rad prevzel, ko je bilo v Štorah konec mojega sodelovanja. Tu sem dobival tudi neko stalno mesečno plačo, narte in drugo so mi plaali posebej. Gospodarja sta bila Žumer in Rekar, oba moja bivša učenca. Istega leta so me prosili, da bi pomagal Elmi pri Črnučah. Tudi tu sem prejel stalno mesečno nagrado, mislim 4000.-din. Načrte so plačevali posebej. Tu je bil glavni direktor Doberlet. Prav isto leto me je naprosil Elektrogospodarski institut, naj mu pomagam pri zidanju njihovih zgradb, zlasti na Hajdrihovi ulici. Tu je bil dogovor podoben kot pri prejšnjih projektih, le da sem dobival Din 5000.-.Bilo je torej to leto dela in denarja na pretek. Ko sem vse te navedene naloge izpolnjeval, me enkrat pokliče k sebi arh. Lojze Rojc, namestnik ministra gradbe 162 in me lepo prigovarja, naj vstopim v njihove vrste in opustim civilno delo. Jaz sem mu predočil kaj vse delam in sem mu rekel, da na državni službi gotovo ne bom tako uspešen. Tudi denarja ali zaslžuka je bilo dosti. On je mene mislim poznal morda po njegovem bratu, iz delovanja v Stični-samostanu. Komaj sem se njega otresel, e me poklie inž. Valentini, tudi pomonik ministra. Ta je bil bolj oster. Tudi on je hotel, da stopim v dravno slubo. Branil sem se kot napram Rojcu in sem vzdržal. Nato me je klical arh. Sever z istim namenom kot Rojc in Valentinčič. On je bil z menoj skoro surov, češ, ali ne veš, kje je Tvoje mesto. Njega sem poznal še iz Plečnikove šole in iz zapora v Belgijski vojašnici, kjer je bil zelo ljubezniv. Čudil sem se mu, vendar vse požrl in delal naprej kot do sedaj. Še enkrat me pokliče L. Rojc z istim namenom kot prvič. Jaz pa sem bil precej predrzen in rekel: "Jaz bom ostal še naprej na okopih svobode. Čudno me je pogledal, nakar sem odšel. Bilo je mislim poleti leta 1949, ko sem srečal na cesti v Ljubljani mojega sošolca Feliksa Petroviča. Vpraša me, če se ne mislim vključiti v drž. delo. Rekel sem mu: "Prostovoljno ne!"O n je odkimal z glavo in odšel. Čez nekih 14 dni mislim meseca julija sem prejel odločbo, da moram nastopiti kot v. gradb. inženir službo pri Slovenijaprojekt. Ta listina bi me skoro uničila. To je bil smrtni udarec moji civilni dejavnosti. Tja in sem sem hodil in se posvetoval, če lahko še kaj proti tej listini ukrenem. Vsi so mi rekli: "Položaj je tak, da ali v službo ali v zapor."Tedaj so pobrali vse ženske, ki še niso bile zaposlene in vse moške in mnogo so jih zaprli, med drugimi tudi dr. Kamuia, ki je tam prebil kar 2 leti. Hodil sem po Ljubljani kot omotičen. Kar zapovrstjo so mi dali odhodnico Metalurški institut, Elma in Elektrogospodarski institut. Inž. Gros(?) iz tega instituta se je pri gradb. ministrstvu, personalni Melihar, mnogo trudil, da bi me obdržal, vendar zastonj. 163
Dokumenti in fotografije 1. 2 listka z naslovi gostilne v Krapini in človeka, pri katerem je inž. A.S. kot kraljevi jugoslovanski vojak pustil plašč in klobuk. 2. Potrdilo o posojilu iz istega časa. 3. Listek z navedbo krajev, v katerih je inž. A.S. prenoil kot podporonik. 4. Uradno potrdilo Mestnega poglavarstva v Ljubljani, da inž. A.S. ne dobiva nobene dravne podpore in da ni v nobeni dravni slubi; datum 4. 4. 1941. Ni jasno, zakaj je potreboval tako potrdilo. 5. Potrdilo podjetnika Konrada Gologranca iz Celja, da je inž. A.S. pri njem zaposlen, v nemini. Glej tekst za namen tega potrdila. 6. Dopis od 14. okt. 1941 inenirske zbornice v zvezi z odpovedjo opravljanja inenirske dejavnosti. 7. Certificato škofa Rožmana (v italijanščini), s katerim škof potrjuje, da inž. A.S. vodi dela na Baragovem semenišču. Datum 15. maj 1942. 8. Odpustnica iz zapora v kasarni Vittorio Emanuele III z dne 22. sept. 1942, v italijanini. 9. Osebna izkaznica hinega stareine od Visokega komisariata za Ljubljansko pokrajino, 1. 8. 1943. 10. Potrdilo o delu, kjer tesarstvo Zakotnik potrjuje, da inž. A.S. dela pri gradnji nekih barak. Datuma ni. Dokument v slovenini in nemini. 11. Ausweiskarte nemkega Pionierdiensta z dne 26. 3. 1945. 12. Obvestilo Mestnega NO inž. A.S., da so ga vzeli v seznam pooblaenih inenirjev, 6. 12. 1945. 164 13. Legitimacija rezervnih i penzionisanih očira (v cirilici) in lanska karta Zdruenja rezervnih očira Jugoslavije (hrvaina), 25. 3. 1948. 14. lanska izkaznica Enotnih sindikatov Jugoslavije, vpisan 1. 10. 1948. 15. Dekret, s katerim se sprejme tovari A.S. v slubo na Glavno direkcijo za elektroindustrijo LRS, 26. 10. 1948. Priloga Redni posli gradbenega inenirja. 16. Delovna knjiica inž. A.S., izdana 25. 11. 1948. 17. 7 odrezkov, za inž. A.S., eno in 5 otrok, ki potrjujejo, da so se ti priglasili za vpis v dravljansko knjigo, 26. 11. 1948. 18. Honorarna zaposlitev: Ministrstvo elektrogospodarstva FLRJ poverja inž. A.S. gradbeno nadzorstvo pri gradnji instituta elektrikega gospodarstva, 6. 4. 1949. Podpisan Milan Vidmar. 19. Pogodba za nadzor gradenj Znanstvenega instituta za el. gospodarstvo, 3. 5. 1949. 20. Odloba ministrstva za gradnje, da se inž. A.S. nastavi kot viji gradbeni inenir pri Slovenija Projektu. Glej tekst; 29. 6. 1949. 21. Dopis Glavne direkcije za elektroindustrijo LRS, v katerem sporoajo inž. Jožetu(!) Suhadolcu, da ni več z njimi v delovnem razmerju, 22. 7. 1949. 22. Potrdilo Glavne direkcije za elektrogospodarstvo, po katerem je bil inž. A.S. nadzorni inženir pri gradnji tovarne Elma od 1. 10. 1948 do 1. 7. 1949. Datum 28. 4. 1950. 23. Dopis elezarne tora, v katerem navajajo, katera dela je zanje inž. A.S. opravljal v "popolno zadovoljstvo", 21.11. 1950. 165 24. Izjava in potrdilo Celjske tiskarne z dne 10. 3. 1951, v katerem pravijo, da je inž. A.S. predvsem v letu 1946 vodil prenovo in prezidavo njihovih objektov. Mono je, da je to in predhodna potrdila inž. A.S. potreboval za ureditev delovne dobe. 25. ivljenjepis inž. A.S., ki ga je na treh straneh sestavil inž. A.S. 12. 4. 1951. Namen ni razviden, morda je spet v zvezi z ugotavljanjem delovne dobe. 26. Izjava in potrdilo Rudnika in elezarne tore, da je inž. A.S. tej ustanovi pomagal pri gradnji v kritinem asu pomanjkanja strokovnjakov v letu 1947, pa tudi e 1948 in 1949; datum 3. 5. 1951. 27. Odrezek banne nakaznice z dne 5. 12. 1952. 28. Notes iz let po vojni, vsaj v glavnem; v njem so skice, meritve objektov, izdatki iz gradenj, plaila in podobno. 29. Fotografija inž. A.S. v vojaki uniformi Aleksandrove Jugoslavije, vidi se podporoniki inž. Slika verjetno iz leta 1934. 30. Fotografija iz leta 1950, ob priliki preizkuanja erjavske proge v torah, ki jo je nartoval in izračunal inž. A.S. in s katero je imel pozneje dosti teav, glej tekst. 166
Poglavje 10 Delo na sodniji in bolezni Slednjič sem le mukoma nastopil službo pri Slovenija-projekt. Bil sem pri direktorju Serajniku, učencu Plečnika. Ni bil nič prijazen in mi je rekel, naj nastopim pri statikih. To sem delal vedno nerad in sem prej pred vojno dal to delati ven ali mi je to delal Vlado Smole, zelo poraben tehnik, ki je delal pri meni nadure. Pritožil sem se pri L. Rojcu, ki me je takoj poslal na arhitekturo k projektantom. Vodila sta projektante arhitekte Rohrman Stane in Tomažič Franc. Delal sem razne stvari. Vse se je vedno mudilo. Videl sem tudi, da sem poslednji in vsi so me gledali s pomilovanjem. Imel sem tudi težave pri plači. Vedno zadnji. Nekega dne dobim obvestilo, da moram na delo v Sarajevo. Mogoče bi bilo to zame dobro, vendar, ko sem pomislil na otroke in moj urejeni dom, sem šel k Rojcu, ki je takoj odredil, da ostanem jaz v Ljubljani. Zaradi žalosti in priganjanja sem zbolel na srcu, mislim, da je to bilo začetkom leta 1950. Pokojni zdravnik Hribar mi je takoj dal 14 dni dopusta. Potem sem zbolel mislim julija 1950. Zdravniki so predpisali 3-4 mesece bivanja v visokem kraju. Prav takrat je Golnik želel rešitev nekih nalog. Ker je Golnik že ležal precej visoko, smo se pri Slovenija-projektu domenili, da bom jaz šel na Golnik reševat probleme. šel sem in me je tam sprejel tajnik. Stanoval sem v dolini v neki novi hiši. Soba je ležala proti jugu. Risal sem v kar lepi sobi poleg inženirja Otahala, ki je bil že upokojen. Imel je tam sina zdravnika. 167 168 Razumela sva se dobro. Hrana je bila dobra, družbe pa pravzaprav nobene. Po kosilu sem hodil v dolino ležat na solnce. Enkrat so prišli ponoči planinci: moj sin Tone, Matic in sošolec škrk. Prenočili so pri nas, dali so jim tudi nekaj jesti, nakar so šli na Storžič. Bilo je slabo vreme in sem šel drug dan domov pogledat, če so se fantje vrnili. Pa so se. Enkrat sem lezel v hrib, da bi šel v vas Gozd, kjer so imeli zdravniki neko zborovanje. Vabil me je dr. Furlan, ki je bil takrat vodja bolnišnice. Prišel sem prepozno, so se že vračali. Nasploh se z zdravniki nisem družil, česar nisem pričakoval. Nekajkrat le z Otahalovim sinom. Nekaj sem risal za zunanje naročnike, kar pa se ni uresničilo. Tisto leto je bila nenavadno huda suša. Nabiral sem kostanj in ga nosil domov. Nekaj bolj živahne stike sem imel s tamkajšnjimi obrtniki in so prišli me pozdravit, ko sem nekoč pozneje prišel na Golnik. To je bilo veselo. Ko je postalo hladneje, sem prišel v sklop bolniških poslopij, kjer sem imel sobo z dvema posteljama. Enkrat je z mano tam prenočil nek geometer. Proti koncu mojega bivanja sem se začel nekam slabo počutiti in se mi je tudi zdelo, da mi ponoči časih zmanjkuje sape. šel sem k dr. Furlanu. On me preišče na rentgen, pa ni bilo nič. Vendar sem se vobče počutil tudi nekam osamljenega in sem nekega dne pospravil moje reči, vzel 2 vreči jabolk s seboj in odjadral domov. Poslovilno pismo sem pisal samo dr. Furlanu. V Ljubljani sem imel nič koliko težav z veliko prtljago, so pa moji fantje vse srečno prinesli domov. Načrtov za zdravilišče sem napravil precej, dobil sem pa zanje le hrano, ker mi Slovenija-projekt ni več dopustil dodatno zaslužiti. Zanimiv načrt sem napravil za nekega gospoda v Goričah. En komplet sem poslal Plečniku, ko me je vprašal, kaj delam. Ko sem prišel iz Golnika, sem bil še nekaj časa doma, ko sem se dajal z zdravnikom Volovškom, ki je bil v komisiji. Potem pa zopet v risalnico. Imeli smo jo začetkoma v palači Bata v 6. nadstropju. V risalnici je bil še Trenz Branko, Vidmar, sin prof. Vidmarja (menda Milana ?), dalje je bila neka gospodična kot tehnik, Zora ji je bilo 169 ime, dalje Usenik, ki sem ga najtežje trpel. On je bil takrat tehnik, pozneje je študiral arhitekturo. Bilo jih je še nekaj, pa se jih ne spomnim več. Jaz sem delal, kar so mi dali. Vedno pa je bilo težko najti arhitekta, ki je načrt podpisal, brez tega ni šlo. Včasih, ko mi je bilo zalo hudo, sem stopil k oknu in gledal ljudi okoli pošte, ki so se svobodno gibali, jaz pa tu zaprt. Bilo mi je, da bi skočil skozi okno med ljudi. Nekaj časa smo delali v baraki nasproti Metalurškega instituta. Zame je bilo to zelo nerodno, zlasti pozimi, ko sem hodil peš iz Titove 93. V sobi barake so bili še Kovič Stane in Korbar, morda še kdo, ne vem. Kmalu smo se zopet vrnili v palačo Bata. Sem pa večkrat marodiral, enkrat zaradi revme, drugič pa zaradi srca, ko so me poslali za 30 dni v Ribno pri Bledu. Najprvo mi ni bilo všeč, na koncu sem pa težko odšel. Mislim, da mi je nekaj prej dovolil L. Rojc, da sem delal doma. Takrat je prišel k meni Rohrman in me vprašal, če bi hotel svetovati pri napravi zračne kurjave v porotni dvorani sodišča v Ljubljani. Rekel sem mu, da mi je vseeno, kaj delam in sem ponujeno delo sprejel in skupaj z inž. Likarjem tudi pravilno rešil. Takrat so na sodniji že nekaj obnavljali. Delalo je podjetje Obnova; kot polir pa je bil na stavbi ljubljanske sodnije Jože Peklenk, moj znanec iz različnih predvojnih stavb. Delo pri izvršitvi razdelilnih kanalov kurjave porotne dvorane je bilo zelo zahtevno. Peklenk pa mi je lepo sledil in stvar je dobro uspela. Tako sem začel delati na sodniji in prišel v stik z zastopnikom stavbenega gospodarja, tj. Sekretariata za pravosodno upravo, ki je bilo takrat še ministrstvo, dr. šketo, s katerim sem delil usodo skoro 10 let. Hišni tehnik pa je bil France Knez, s katerim sem imel tudi dosti opravka. šketa je videl, kako delam, me je v okviru Slovenija-projekta vedno bolj vpregel v dela na sodni palači, ki jih ni bilo malo. Tako sem dejansko od leta 1951 do septembra 1953 delal skoro samo za ljubljansko sodnijo, nekaj tudi za sodnijo v Kamniku. V risalnici Slov. projekta sem prebil le malo časa. Vse načrte, ki sem jih naredil doma, in teh ni bilo malo, mi je šketa posebej plačal. Tako, da od leta 1952 nisem več mnogo čutil bremena Slov. projekta, zlasti direktorja Serajnika, ki me je začel sovražiti, kar je večkrat 170 tudi pokazal. Med drugimi nevšečnostmi mi je prepovedal delati doma. To me pa ni prehudo prizadelo, ker sem delal že največ za sodnijo. Ko sem prišel na sodnijo odnosno, ko sem začel zanjo delati, je bilo tam ogromno raznega dela. Za ministrstvo so predvideli novo stopnišče in za to stopnišče so že izkopali potrebne zunanje odprtine. Stropi pa so še viseli stari. To sem takoj pustil preurediti na prvotno stanje. Bilo je to na levem krilu. Sodnijo je sicer že nadzidal arch. Cortaberana (?), naredil fasado, prostore zaprl in ometal, vse drugo pa je čakalo na nov podvig. Vodo je imel le predsednik okrožnega sodišča, voda je bila tudi v straniščih. Napravili smo po sobah mislim 140 umivalnikov. Itd., itd., bom to opisal, ko bom opisal moje delo. Jaz sem imel še nadzor nad poslopjem elektrogospodarstva. Tu pa so mi delali s strani Slov. projekta in Tehnike toliko težav, da sem prosil šketo, naj me prevzame Sekretariat oz. ministrstvo za pravde. šketa ni bil temu nasproten, vendar sam tega ni mogel storiti. Takrat je bil minister dr. Modic. Enkrat sva se peljala skupaj v Celje, kjer sva imela oba opravke, pa se ojunačim in mu rečem: Oprostite tov. doktor, bi se li moglo zgoditi, da bi mene sprejeli na ministrstvo, saj je tam dela zame ogromno. Odgovori mi: Bomo naredili. Jaz sem mu napravil lep poliran podstavek za kip Tita, kar mu je bilo zalo všeč. Naredil sem ga kot omarico z zlatim okovjem. Imel me je zelo rad, kar je pokazal, ko me je spravil v pravdno ministrstvo in ker me je na cesti pozdravljal vnaprej. Bilo je 1. septembra 1953, ko sem nastopil službo pri ministrstvu za pravosodje po predhodno sklenjeni pogodbi. To pa ni podpisal Modic, ki je prav tedaj odšel na drugo mesto, temveč dr. Konvalinka. Takrat je prenehalo ministrstvo in je nastal Sekretariat za pravosodno upravo. Prvi sekretar je bil Rihard Knez. Začela se je nova doba mojega udejstvovanja, ki je trajala do 1. II. 1961 leta. že leta 1952, ko je bilo malo verjetnosti, da bom prišel stran od Slovenija- projekta, kjer sem se vedno počutil nesrečnega, sem poskušal na razne načine priti na ugodnejše mesto. Tako je malo manjkalo, da nisem šel v Maglaj-Bosno. Podobno je bilo s 171 Sežano. Dolgo časa sem vodil pogovore z občino Slovenj gradec, kjer so me želeli v občinsko službo. Nazadnje so se oni v Slovenjgradcu naveličali z menoj se nadalje pogajati. Oni so zelo resno mislili. Tudi pri OLO Kranj sem iskal zaposlitev, pa so me hitro odklonili. Tudi z Zenico smo si menjali dopise o zaposlitvi. Mislim, da sem jaz odnehal. Precej resno je bilo z OLO Celje, kjer me je direktor tiskarne Celje priporočil takratnemu predsedniku OLO Jermanu. Tudi s topilnico Trebča smo se dogovarjali. Mogoče sem se to leto še s kom pogajal, a meni se ni mudilo zapustiti dom. Leta 1953 sem bil že na Sekretariatu za pravosodje, vendar sem se zanimal še naprej za samostojnejše delo. Prosil za mesto v društvu inženirjev in tehnikov, a ni šlo. S Slovenija avtom smo že imeli pogodbo, oddal pa nisem ničesar. Dolgo časa smo si dopisovali s Termoelektrarno šoštanj. Enkrat sem bil že tam, da bi napravil preizkusno dobo. Tam sem se sestal z Drvenškom in polirjem Drmcem. Vse ozračje mi ni ugajalo in sem šel s popoldanskim vlakom domov. Nataša se mi je malo posmehovala. Ti pa Ti! Predsednik termoelektrarne me je hotel s silo spraviti v šoštanj, raje sem šel na sodišče. Tudi k vojski bi lahko šel v civilu k gradnjam, ki so jih delali. Pri gradbenem obratu sem bil že en dan zaposlen, ko sem z njimi že napravil pogodbo. Vendar me vsa tamkajšnja preproščina ni mogla ogreti, da bi tam zares nastopil službo. Vodili pa so me že po vseh stavbah. Glavno besedo je imel tam nek štern. Z nastopom na sodniji sem se nekako umiril, a ne za dolgo. Leta 1955 sem vodil dolga, neskončna pogajanja s projektivnim ateljeje v Celju, ki ga je zastopal inž. Lipičnik. Oni so mi večkrat potrdili kak načrt, tako smo se spoznali. Jaz sem mislim dokaj nepošteno z njimi ravnal, ker se mi ni nikamor mudilo. Slednjič smo se razšli. Dolgo, dolgo predolgo sem se v tem letu pogajal s projektivnim podjetjem v Kopru, kar je začel njegov direktor Stane čač. Mislil sem takrat zelo resno, da bi šel tja s hčerko Natašo in inž. Klopčarjem. Imel sem že odločbo za nastavitev. žal pa ne niti Nataša niti Klopčar, zato sem se bal osamljenosti 172 in bal sem se v teh razmerah postati direktor. Tako je tudi ta stvar sčasoma padla v vodo. Sicer bi meni takrat godila sprememba, doma sem bil namreč deležen raznih očitkov, pa sem kljub vsemu ostal v Ljubljani. Moram pa še povedati, da sva se z Natašo prepirala že pred poroko tako, da o res pravi ljubezni vse najino življenje mladosti ni bilo. Po letu 1960 pa sva spet dobra in nase navezana. Kljub vsemu je bilo 6 otrok, ki so vsi dorasli, vsi so se poženili in vsi imajo otroke in zaposlitev. Kazen pa najbrže še pride. Upam pa, da bo Bog uznal, v kakšnih bojih sem bil predno sem grešil in kakšnih po grehu. Povem, da sem kljub mojim krivim potom mnogo delal kot zasebnik, potem pa, ko sem bil v raznih službah. Zlasti mnogo sem risal, kot pričajo kopice mojih načrtov. Povem še, da so mi pri sodniji plačali vse načrte, ki sem jih delal doma in sicer za vse sodnije, ne samo v Ljubljani, in teh je bilo 44, ko sem bil tam. V sodni palači v Ljubljani sem imel ves čas službe pisarno v okviru oddelka dr. škete. Bil je on, tajnica Olga Rihter in jaz. Imel sem lepo sobo in telefon. Vozili smo se po celi Sloveniji, obvozili tudi kraje, ki niso imeli nobene zveze s sodnimi prostori. Videl sem našo domovino v vsej svoji velikosti in lepoti. šketa je bil po srcu dober človek, dal je pa vedeti, da je moj predstojnik, le to mu ni šlo k srcu, da sem jaz na sodniji toliko postrani zaslužil. Zaradi tega sva se tudi spopadla. Od uradnikov ali uslužbencev, ki so bili takrat pri Sekretariatu, naj omenim sekretarja Tominška, Pavličiča, uradnika dr. Pavlič, dr. Konvalinka, dr. Kržišnik, dr. Leskovec, Marija Bizjak in še drugih več. Na celotni sodniji sem se pa spoznal s Pernušem, Ivancem, Jožetom in Albinom Juhartom. Franc je bil predsednik okrožnega sodišča. Ker sem bil jaz nekaj časa temu sodišču prideljen, me je šketa s F. Juhartom peljal v Kamniško bistrico, kjer so me krstili. Potem smo šli še k dr. šketi na dom, 173 kjer je Juhart pravil take dovtipe, da bi jaz kmalu od smeha počil. Bil je France zelo naobražen in so pravili, da zna celega Prešerna na pamet. Jože je postal profesor prava na Univerzi. Albin je bil sodnik vrhovnega sodišča. Vsi so že na drugem svetu. Dalje Jelušič, ki je bil predsednik okrajnega sodišča v Ljubljani. On je napisal nek razburljiv članek v Poročevalec, je moral iti. Bil po raznih službah, sedaj je odvetnik v Ljubljani. Je posebnež. Dr. Polič je sedaj predsednik gospodarskega sodišča v Kopru in politik. Sodnik Miklavčič me je večkrat porabil kot sodnega izvedenca. Leta 1966 ali 1967 so pri meni ugotovili sladkorno in živim od takrat skromno s svojo določeno hrano. Leta 1958 sem postal sodni izvedenec na okrajnem sodišču, še pozneje na gospodarskem sodišču. Med tem sem napravil okoli 600 cenitev in strokovnih mnenj, kar se je lepo izkazalo pri blagajni. S šketo in šoferjem Franceljnom Ferjančičem smo zlasti z vozom Vauxhall skoro vsak teden potovali, časih tudi 2x na teden in oblezli po večkrat nekatere sodnije, zlasti, če smo imeli v delu večjo stvar. Tako, da sem imel skoro vsak teden dodaten denar-dnevnice. Prvotno mi je sekretariat obljubil plačati vse nadure, ki sem jih napravil na potovanjih. No to so opustili, čim so videli, koliko denarja sem dobil na nadurah. Pri potovanjih smo bili skromni, največkrat, če je potovanje trajalo ves dan, smo samo skromno obedovali, časih pa še to ne, da je od dnevnic kaj ostalo. Pri naših potovanjih sem večkrat vzel s seboj hčer ali sina ali ženo, šketa pa je jemal enega od svojih sinov, ki jih je imel dvoje. Kadar ni bilo voza na razpolago, smo šli z vlakom ali busom. To je bilo zlasti takrat, ko sem šel jaz sam. Od voženj, ki so bila posebno zabavna, je bila, ko smo šli iz Lendave na ogrsko mejo, kjer so imeli Slovenci vinograde, pa je bila pijača doma. šel je šketa, jaz, Ferjančič, predsednica sodišča Lendava in tajnica. Ta izlet si je želel šketa, pa ni bilo tako lepo, kot smo pričakovali. Enkrat je šel z nami nek angleški študent, ki ga je poznal šketov starejši sin. Na vsak način je hotel šketa Angleža peljati v zidanico. 174 Nazadnje smo jo našli v Slovenski Bistrici. Bilo je v redu, pa ne preveč veselo, ker nismo znali govoriti z Angležem. šketa je nekaj angleško lomil. Drugič je šla z menoj hčerka Andreja. Bili smo v Ormožu in so nas povabili v klet. To je bila ena največjih in najlepših kleti, kar sem jih videl. Seveda so nam v lepih čašah dali poskušati raznih vin, eno boljše od drugega. Rekel sem, človek bi se najraje vlegel pod sod in pil vino kot mleko, dokler ne bi zaspal ali umrl. Enkrat smo bili v železnih dverih. Nekoč so nas povabili uradniki iz Slov. Bistrice v neko krčmo, kjer so točili Ritoperčana. Bilo je zabavno, vendar je nazadnje le nastalo vprašanje, kdo bo vse to plačal. No mi nismo. Nekoč zopet smo šli v Ljutomer; kar naenkrat pravi šketa: mi gremo poskušat neko vino, vi pa delajte svoje delo. Jaz sem svoje delo opravil, šel na kosilo, nato pa čakal in čakal. Nobenega ni bilo z nobenega konca. že sem šel na postajo, da bi pogledal, kdaj gre vlak v Ljubljano, ko se proti peti uri primajejo šketa, predsednik sodišča, vsi natreskani dobrega vina. Bil sem seveda zelo hud, šketa pa okoli mene kot otrok in prosil, da mu ne zamerim. Končno smo le odšli, jaz z velikim strahom, kako bomo prišli domov, ker je bil Francelj enostavno pijan. Sreča je bila v tem, da takrat ni bilo mnogo vozov na cesti. Ko pa smo prišli v šentpeter v Savinjski dolini, sta začela šketa in Francelj neusmiljeno bruhati. Bilo je grozno. Najbrž sta veliko pila in malo jedla. Enkrat zopet sem vzel s seboj Matica, ko smo šli v Mursko Soboto. Avto je bil poln, peljal se je z nami tudi dr. Jurak (?), vodja knjižnice Vrhovnega sodišča. Vozil pa je mislim Zobec iz Mariborske sodnije s svoji Lancio. če smo šli namreč po obiskih severne Slovenije, nas je čakal Zobec v Pragerskem in nas od tod razpeljeval v Ptuj, Ormož, Ljutomer, Mursko Soboto in Lendavo. že ko smo šli proti Ljutomeru, je začela voda v hladilniku avta vreti. Vsake toliko in toliko kilometrov je moral Zebec mrzlo vodo dolivati. Končno smo le prispeli v M. Soboto. Tam je Matic pogruntal, da je zračna hladilna cev polna vsega grdega materiala. Zamenjali so to cev in avto je šel brezhibno. V takih primerih smo se vrnili v Ljubljano z vlakom 175 ali avtobusom. Nekoč smo obiskali grad Borl, ki je nad Dravo. Obiskali smo tudi grad Statenberg. Dalje Sevniški grad na hribu, to takrat, ko smo delali na ureditvi sodnije Sevnica. Bili smo nadalje v Brežiškem gradu. Grad nad Gornjo Radgono pa smo opazovali zdaleka in govorili, če nas bo usoda zanesla v ta grad, kjer so bile nastanjene ostarele ženske, če ne tudi moški. Grad Dornava smo opazovali le od daleč. Pač pa smo si ogledali Ptujski grad, ko smo urejali sodnijo na Ptuju. Metliški grad smo si ogledali, ker je bila takrat tam nastanjena sodnija, v črnomlju pa je bil urejen uradni prostor, sedaj je menda obratno. Ob priliki del v črnomlju smo se seznanili s stavbenikom, ki se je pisal menda Schwarz. On nas je povabil v svojo kočo med vinogradi, v zidanico. Tam smo se lepo zabavali, pili in jedli, kar se nam pridruži skupina iz Slovenijaprojekta in morda še kdo, to so ljudje, ki zelo radi pijejo, med temi je bil tudi inž. Čiro Pogačnik, je postalo ozračje toplo, nakar smo jo mi od sekretariata polakirali. Omenjenemu stavbeniku sem tudi dal načrt od Pernuša, ki ga je menda on tudi renično izvršil. Ko smo urejevali sodnijo v Piranu, smo si ogledali vse znamenitosti. Tam je sekretariat imel, v lasti ali najemu neko hišo na Marksovi ulici in tja smo šli enkrat jaz, mama, Andreja in menda tudi Janez za nekaj dni. Kopali smo se v Fiesi. Ko smo hodili v Koper, sem skoro vedno prenočil v hiši na Marksovi ul., kjer je stanovala neka Sonja, uslužbenka sodnije v Piranu. Ona je sedaj pri okrožnem sodišču v Ljubljani. Medtem je ona mnogo doživela. Ko smo delali za sodnijo v Piranu, sem si iz bivših zaporov hotel urediti sobico, ki bi jo rabil poleti pri kopanju. Pa ni bilo nič. Predsednik sodišča je bil Lokovšek, ki me je enkrat povabil na jahto ali čoln, enkrat pa na kosilo v njegovem stanovanju. Bil je dokaj ljubezniv predsednik. Se je pa tudi na vse spoznal in rad govoril. Tudi v Kopru smo mnogo delali in smo si važnejše stvari dosti dobro ogledali. Tam sem videl učitelja Venturinija, s katerim sva se spoznala pri partizanih v vasi Bela cerkev, kjer smo delali mošt. Ko smo hodili po Dolenjski, smo si ogledali grad Otočec. V Straži je bil 176 doma dr. Konvalinka. Kadar smo šli v hišo Konvalinke, kjer so stanovale tri sestre, teta in mati, smo bili izredno lepo pogoščeni. Smo se tudi kopali v kopališču, kjer je voda izredno topla. Vozili smo se tudi mimo porušenega gradu Hmeljnik, Soteska, žužemberk in ostanke gradu Kočevje, dalje ruševine Turjaškega gradu in Windischgratzovega gradu v Planini. V šoštanju smo videli od daleč tamkajšnji grad. Kadar je imel sindikat kakšno prireditev, so nas, mene, šketo prosili, da bi šli po vino. V to svrho sem si jaz ali šketa izmislil kako uradno pot in smo šli s ašami na lov za vino, ki ga takrat ni bilo lahko dobiti zaradi zadrug. Dobili smo ga tam preko Umaga v Hrvatiji, v Vipavski dolini. Največkrat pa smo ga dobili pri neki Slovenki, ki je imela Italijana za moža in ki jo je šketa poznal še iz Krškega. Ta je imela klet z vinom v neki ozki koprski ulici. Vino je bilo vedno črno in najboljše, kar smo ga ikje dobili. Jaz, šketa in Ferjančič smo nosili vedno s seboj tudi svoje čutare, po navadi 5litrske in smo ga kupovali kjerkoli. Ko smo hodili urejat sodnijo v Ajdovščini, smo te vožnje izkoristili, da smo šli na Uhanje v staro poslopje Ernesta Sartorija. šli smo jaz, šketa, Ferjančič, včasih tudi sam sekretar Tominšek. Takrat je bila še stara mama živa. Pogostili so nas kar so mogli. Pili pa so njegovo kapljico vsi radi, zlasti šketa in Ferjančič. Nekajkrat smo tam kupili vino za Sekretarijat. Tu moram povedati še tole zgodbo. Jaz sem po naklučju prišel do svojega avtomobila. Šla sva s Petrom Krečičem z busom v Koper in tam prevzela moj voz Ami. Takoj sva ga zavarovala, kupila gorivo, nakar praša Peter: ali greva naravnost domov ali narediva še kakšen ovinek. Rekel sem, pojdimo na Uhanje. Med potjo sva se ustavila na Škrbini, kjer je stanovala bivša vodja pisarne okrajnega sodišča v Ljubljani ga. Draga Luznar, ki pa je nisva dobila doma. Jaz sem bil enkrat z njo v Škrbini, da bi naredil načrt preureditve njihove hiše. Poleg Drage je bil lastnik prastare hiše v Škrbini še njen brat, ki je bil inženir in brat, ki je bil sodnik na okrožnem gospodarskem sodišču v Kopru. Z mojim načrtom seveda ni bilo nič. Iz Škrbine sva krenila s Petrom mesto 177 preko Dornberka na Ajdovščino in od tam na Uhanje, sva zavila na levo in se vozila tik ob italijanski meji od Kostanjevice, potem preko Nove Gorice in Solkana proti Ajdovščini in Uhanjem. Prišla sva mislim ravno okoli poldne. Ernest mi je šel naproti, jaz pa mu rečem "Predno umrem sem Te hotel še videti." Kar je bilo prisrčno. čez dober mesec je Ernest podlegel neki operaciji v bolnici v Novi Gorici. šli smo v zimi na pogreb. Ernest je bil od vseh Sartorijev najbolj simpatičen. Bilo mi je zares hudo. Bilo je to leta 1966/67. Ko smo praznovali odprtje sodnije v Ajdovščini, so nas peljali v neko gostilno na Predmeji. Bilo je lepo in jaz sem plesal z neko uradnico. Bilo je že malo vroče. To je videl sekretar Tominšek in reče, pojdimo, da ne bo ognja. Tiste deklice nisem videl nikoli več. Ko smo delali na sodniji v Novem mestu, sem šel enkrat pogledat tovariša iz partizanarije, učitelja Nečimerja, ki je bil takrat upravnik šole v Šmihelu. Videl sem njega, njegovo predobro ženo in dve hčeri, ki sta bili mislim obe učiteljici. Sprejem ni bil ta, kot sem ga pričakoval in sem jo hitro odkuril. Zaradi jabolk smo prevozili marsikak kilometer več kot potrebno. Najbolj se spominjam onih, ki smo jih sami obrali. To je bilo nekje okoli Rake. Nosil sem kot kraški osel in bi se zgrudil, da mi ni zadnji kos poti pomagal Ferjančič. Večkrat sem dobil jabolka po zaslugi Škorjaka, vodje pisarne v Šmarju pri Jelšah, kjer smo tudi urejali sodnijo. Tam blizu je križev pot in prekrasna cerkev sv. Roka na hribu. To sem obiskal mislim z dr. Tominškom. V Sežani, kjer smo tudi nekajkrat ostali, sem videl prelepi park, ki ga je takrat urejal g. Grom, ki sem mu delal hišo v Ljubljani, pravzaprav njegovi ženi. Tudi v Tolminu sem večkrat obiskal sodnijo, ki je v tolminskem gradu. Tam je bil takrat predsednik okrajnega sodišča Jereb, ki je pozneje šel v Novo mesto. V Bovec sem tudi hodil, kjer smo takrat urejali prostore za uradni dan in za počitnice. Tu smo prebili počitnice mislim leta 1958 jaz, žena Nataša in sin Janez. Bilo je lepo, le vreme je bilo dosti neugodno. Takrat je razsajala ohromelost in videli smo dva otroka v mrtvašnici na Soči. Janez je bil zaradi 178 tega zelo nervozen. Pozimi enkrat smo se peljali mislim jaz, Šketa in Ferjančič v Ljutomer. V Škofji vasi pri Celju smo se na tamkajšnjem ovinku zaleteli v avto OLO Ptuj. Bilo je tako hudo, da naš voz ni mogel nadaljevati poti. Ljudem ni bilo nič. Šketa me je poslal z nekim tujim avtom v Celje, od koder sem šel z vlakom v Ljutomer. Šketa in Francelj sta urejala zadevo s poškodovanim vozom in potem prišla za menoj. Nesreča se je zgodila, ker je zaradi ledu Ferjančiča zaneslo pred voz OLO Ptuj. Tam je sedela znana komunistka Stropnik iz Ptuja. Nekoč smo se vozili z našim boljšim vozom Chevrolet in se je na nekem klancu zapeljal v nas nek traktor. Lastnik traktorja se je najprej oprostil in obljubil plačati vso škodo. K razgovoru med nami in lastnikom traktorja se je pridružil nek neznanec in začel zadevo raztegovati. Verjetno je predlagal, da pokliče milico. Jaz vprašam Franceljna, če je škoda na našem vozilu velika. Ne, pravi, skoro bomo lahko sami popravili.Potem pa kar odhod, ker se nam mudi. Nikdo nas ni mogel zadržati in smo zadevo rešili sami. Ko smo bili nekoč v Kopru, smo še imeli časa in smo se na povratku ustavili pri Divači pri znani jami. Ogled te jame je res nekaj posebnega. Globine, dvorane, pogreznitve sicer brez kapnikov, vendar vse velikansko, da človek strmi in strmi. Pravijo, da si je Dante, predno je opisal svoj "Inferno", ogledal to jamo. Postojnsko jamo smo si tudi enkrat priložnostno ogledali. Mislim, da je bil z menoj Lokovšek ali kdo drug. Čakala sva tam nekoga, pa sva še zavila v jamo, ki je vedno prekrasna. V Grosuplju je bila sodnija v nekem malem zasebnem gradiču. Zato nismo mnogo delali. Ko so hoteli imeti Grosupeljčani novo sodnijo, sem bil navzoč pri neki komisiji kot zastopnik Sekretariata. Našli smo pravo mesto, če so pa kaj naredili, ne vem. Ko smo ob neki vožnji šli v Ptuj, je šla z menoj tudi žena Nataša, ki je imela tam sošolko Mežanovo in smo ob tej priliki tudi srečali slikarja Mežana, 179 ki je tudi za nas napravil nekaj novih slik. V Ptuju je bil zanimiv tudi muzej. Sodnijo smo ustanovili tudi v Domžalah in Jesenicah, ter v Krškem in Ajdovščini. V Konjicah takrat tudi ni bilo sodnije, pa sem se mnogo mučil z nekaterimi načrti v starih hišah. Nazadnje so naredili novo po načrtih Korente. Zaradi te sodnije sva bila enkrat na Jastrebarskem, na Hrvaškem, kjer so pravkar zidali eno manjšo sodnijo. Ogledali smo si jo in tudi Korenta obvestili, naj si jo ogleda. Stvar je bila nova in menda zelo koristno porazdeljena. Nekoč smo se odpravili jaz, Nataša, uradnik sekretariata Kramar, Gorenjšček, šketa in Ferjančič v Brežice. Gorenjščka smo pustili v Kostanjevici, da bo nabral nekaj orehov ali kaj. V Brežicah smo bili hitro gotovi, nakar smo se domenili, da bomo šli v Globoko, ki leži v hribih Bizeljskega. Tam je namreč stanoval s svojo ženo in sinom dr. Božič, bivši ravnatelj Banovinske hranilnice. Božič je s čečem podpisal tiste okupacijske bankovce in sta bila oba po prihodu partizanov zaprta in razlaščena. Božič je imel lepo stanovanje v palači Igriška 3 in so ga segnali ven. Imel je lepo parcelo ob Ptujski ulici v Ljubljani, na kateri sem mu jaz osnoval precej veliko hišo, ki je pa ni naredil, ali ni bilo časa, da bi jo zidal. Narisal sem mu tudi bogato ograjo ob Ptujski ulici za to zdmljišče, ki stoji še danes in jo je izkoristil Jože Pernuš, ki si je leta .. postavil tam hišo. To zemljišče je tudi bilo vzeto od države in ga je Pernuš gotovo dobil za mal denar. Skratka, Božič je bil zaprt, premoženje so mu zasegli in je šel potem v Globoko, kjer je imela njegova žena precejšnje posestvo, ki ga je obdržala pod pretvezo, da ga bo ona oz. njen sin obdeloval. Božič je imel lep položaj, dosti sebi podobne klerikalne druščine in se mu je zdelo bivanje v Globokem kot nek zapor. Jaz sem bil z njim v dobrih odnošajih, saj sem bil hišni inženir in arhitekt premoženja Banske hranilnice. Predsednik hranilnice je bil moj naročnik Ivan Avsenik. Božič, zlasti pa njegova žena sta prihajala v Ljubljano, kjer smo se srečevali. Pri tej priliki sta me oba vabila, naj jih pridem obiskat. To ni bilo lahko, ker so imeli oni posestvo v težko dostopnem kraju. Z Božičevimi 180 smo postali poleti 1945 še bolj prijateljski, ker smo bili sotrpini. Takrat smo se v Brežicah vsi enoglasno odločili, da gremo v Globoko k Božičevim. Cesta je bila nekaj časa znosna, potem pa taka, da je avto komaj rinil naprej. Končno smo še pri belem dnevu pririnili k Božičevim. Oni se niso mogli načuditi, da smo sploh prišli in da nas je prišlo toliko. Peljali so nas v neko izbo, točili so nam domačega vina in razpoloženje se je dvigalo od ure do ure. In dr. Božič je imel harmoniko in z njo dvigal razpoloženje. še ob dnevu so nam pokazali svojo bližnjo posest. Po večerji, bili so razni ptiči, so ljudje začeli peti, končno smo začeli še plesati. Kramar, šketa, Ferjančič in jaz smo bili v visoki formi in bilo je veselja nič koliko. Posebno je zalival Ferjančič in sem premišljeval, kako bomo prišli do Ljubljane. Nataša je bila ves čas zelo zadržana in naše razpoloženje ni mogla razumeti. Bilo je sicer res lepo in sam Božič je rekel, da v tako prijetni druščini ni bil še nikoli. Prepričan sem bil tudi jaz in vsi navzoči razen Nataše, da je bil večer izredno lep, dostojen in smo se ob polnoči poslovili želeč si podobnih snidenj. Kmalu nato so prišli k nam Božičevi in smo jih seveda pogostili, seveda tako ne, kot so nas oni. Iz Globokega se je Nataša vsedla poleg Ferjančiča, da je uravnavala voz, ker je bil Ferjančič popolnoma pijan. Prišli smo kljub vsem težavam v Kostanjevico, naložili še Gorenjščka, ki nas je že ves načakan preklinjal, nakar smo odplavali v Ljubljano. Imeli smo več sreče kot pameti, da smo prišli domov, to pa zaradi tega, ker takrat avtov po sreči sploh ni bilo razen krokarjev, kakršni smo bili mi. Obiskal nas je potem še enkrat sin Božičev, ne vem zakaj, videli pa smo, da je bila velika svadbena noč končana in da podobnega srečanja ne bo več. Mislim, da sta sedaj že oba Božiča pokojna, največ zaradi velikih ponižanj in bolečine. Pri Sekretariatu sem bil seveda edini, ki ni bil član sindikata. Ne vem, mislim pa, da je bil v meni stalni odpor proti vsem ustanovam tega absolutnega režima. Tudi, ko me je dr. Leskovic kot predsednik sindikata prosil, naj vstopim. Nisem šel, akoravno mi je rekel, da bi bilo to zame dobro. 181 Vobče se jaz v ustroj Sekretariata nisem poglobil, ker sem imel sprva dela dosti na sodniji v Ljubljani, nakar sem bil jaz vedno v sklopu pisarne dr. škete v ljubljanski sodni palači, dočim je bil Sekretariat sam v trboveljski palači. Zato jaz tudi nisem hodil na prireditve sindikata, akoravno so me vabili. Pozneje, ko sem se med vsemi uslužbenci udomačil, sem prihajal na prireditve ob gotovih praznikih in je bilo včasih kar prijetno. Slišal sem enkrat ob taki priliki, naj bi me sistematizirali. No prišlo je potem čisto drugače. Ob večjih svečanostih so imeli na Sekretariatu tudi godbo, za katero se je zlasti potegoval violinist Grabnar. Preden sem odšel iz Sekretariata, sem se ukvarjal še s kuhinjo. Leta 1956 ali še nekaj prej, sem opazil, da so mi postali srednji, spodnji zobje nenavadno visoki. Bil sem neko noč na sodniji v šmarju pri Jelšah. Zjutraj, ko sem bil že oblečen, sem ugriznil v kos kruha, ki sem ga imel s seboj od doma in mi popustita dva sprednja, dobra zoba in jih vzamem v roko. Skoro bi se zjokal. Kadar sem jedel, sem vzel zoba iz ust, po jedi pa sem jih vtaknil nazaj v zobno luknjo. Nanesle so pa prilike in sem zgubljal en zob za drugim. Nadomeščal sem jih z lesenimi. Začeli so pa izpadati še drugi zobje. Vidne sem nadomeščal z lesenimi, dokler je to sploh šlo in vkolikor je šlo. Nazadnje sem si naredil spodaj iz lesa kar vse zobe skupaj. To stvar sem dokončno izgubil leta 1972, ko me je na Celovški cesti podrl avto.1 Od takrat sta mi mislim odpadla še 2 zgornja zoba, eden podočnik, drugi mislim kočnik, sedaj mi že več mesecev izpada zadnji spodnji kočnik, ki mi je toliko let zvesto služil. Nisem nobenega zoba izpulil s silo, vsi so izpadli sami, akoravno so me nekateri kočniki zelo boleli, predno so izpadli. Mazač Koželj Jože je napravil neko tekočino proti izpadanju zob. Kupil sem jo dvakrat, ali brez slehernega uspeha. Ko so mi začeli zobje izpadati, sem bil star 6o let in sem imel razen enega modrostnega, ki mi ga je 1Tedaj je imel oče že precej razvito sivo mreno in divjaka z avtom ni mogel pravočasno opaziti. Bil je na prehodu za pešce. 182 izpulil dr. Pohar, vse zobe, sicer ponekje plombirane, vendar so mi služili vsi. Na plombe me je opozoril že moj oče Anton, kako da so uspešne in koristne. Prve popravke zob sem imel že leta 1916, ko sem bil pri vojakih. Zdravnik zobar najraje bolan zob izpuli. Jaz pa mislim, da je treba vse storiti, da se bolan zob ozdravi, dokler se le da. Leta 1958 ali že malo prej je dr. Orel opazil, da imam v krvi preveč sladkorja. V bolnici so ugotovili sladkor v krvi in v seču in mi predpisali neko hrano, ki jo v glavnem uživam še danes. Dolgo časa sem moral jemati koleščka Tolbusal in O... . Od leta 1972 pa koleščkov ne jemljem več. Bilo je leta 1967 ali 1968 neke nedelje. Bil sem mislim pri osmi maši v novi cerkvi v šiški. Nisem čakal konca, ker se mi je hotelo vrteti in slabo postajati. Kolikor mogoče hitro sem šel proti domu. šlo pa je zelo počasi, ker sem imel hude bolečine in napade na bruhanje. Pri teh napadih tudi zadnji vratar ni zdržal in mi je ušlo v gate. Z največjo težavo sem prišel v mojo sobo, kjer sem padel na tla in čakal, da me kdo očedi. Hotela se je tega lotiti Meta, vendar je takoj za njo prišla Nataša-žena, me očedila in spravila v posteljo. Prišel sem hitro k sebi in delal naprej kot običajno. Ali stvar se je ponavljala in sem imel podoben napad, ko je imel Matic na Magistratu razstavljen svoj projekt. K sreči me je Matic hitro odpeljal domov, tako da sem uredil doma sam. Da pa mi je zadnji vratar odpovedal, se mi je zgodilo že večkrat prej, vendar sem se vedno sam očistil. Včasih sem moral kje na hitro potegniti hlače, da ni bilo nesreče. Slabo mi je postalo tudi leta 1969 na sodniji, ko sem imel razpravo z Bogatajevo. Koj po razpravi, kjer sem bil skrajno bolan, me je odpeljal domov takoj, in sem potem kot po navadi bruhal. Bilo je meseca februarja, ko sem šel na pregled na polikliniko zaradi sladkorne. Ko sem bil še v busu, mi je začelo prihajati slabo. Izstopil sem pri bolnici in takoj poiskal sestro Ano, da bi me na kak način odposlala domov. Ona pokliče Herberta, da bi me on odpeljal domov. On pa da ne, ker je treba ugotoviti, zakaj taki napadi. Odpeljal me je k dr. Mazovčevi. Ona 183 je odredila sprejem na sladkornem oddelku klinike za notranje bolezni. Tam sem bil 3 tedne. Naredili so nad menoj nebroj poskusov, vendar vsi negativni. Med bivanjem v bolnici se mi slabost ni ponovila, in tudi pozneje do danes ne. Na oddelek, kjer sem bil, je prišel nekoč dr. Mahkota, vodja oddelka za notranje bolezni. Ko vidi moje ime, mi pravi:"Ali ste Vi tisti, ki je rekel, da so najnovejše rešitve na Celovški in Titovi zanič?"Odgovorim mu "Ne vem, če sem to jaz izjavil, če pa sem, je to povsem v redu, ker so imeli gospodje pred vojno s pogreznitvijo kolodvora mnogo boljše rešitve."Posmejal se je, ko je videl na moji mizici švejka, je rekel, da je to izvrstna reč. Odgovoril sem mu, da je Don Kihot močnejša stvar, nakar je odšel. Avgusta istega leta me je povozil avto, ko sem hotel iti h ključavničarju J. Briškiju, blizu tovarne dekorativnih tkanin ali bivše štore. Bil sem sprva nezavesten, me peljejo na nezgodni oddelek poliklinike. Dr. šušteršič je telefoniral Andreji, ki je vsa razdvojena, kaj je z menoj. Bila je tam tudi Ančka Hawlinova. Po zašitju rane na glavi in cepljenja proti zastrupitvi in obvezi cele glave pride tudi žena Nataša vsa v skrbeh. Naposled so me spravili v novo bolnico na oddelek za kirurgijo, če bi se pojavile posledice pretresa možganov. Po tednu dni so me odpustili, vendar so se vse posledice pokazale šele doma. Več kot mesec dni nisem bil za nobeno delo. Kmalu za tem je začel sodni postopek za odškodnino zaradi nemožnosti za delo. Vlekla se je stvar več kot dve leti. Moram pa reči, da je bil ves postopek farsa. Prestopnike premilo obravnavajo. Dobil sem le nekaj okoli 6.000.0 din odškodnine, ki sem jo dobil s pomočjo odvetnika dr. Grebenca. Mislim bil je konec meseca junija 1971, ko sva šla z Natašo za pogrebom za nekim upokojencem, ki je stanoval v moji hiši šmartinska 103. Bilo je žarko sonce, jaz pa gologlav ves čas pokopa. že ko sem bil v busu nazaj grede, mi ni bilo dobro. Ko sem prišel domov, se takoj slečem in grem v posteljo. Ko pride k meni Nataša, da bi mi kaj skuhala, čaj ali podobno, nisem mogel izgovoriti nobene besede. Postalo mi je vroče, češ, sedaj pa je konec mojega bivanja na tej zemlji. Takoj pokliče zdravnika, ta pa me takoj 184 pošlje v bolnico na živčni oddelek. Bil sem pred večerom tam in mislim, da sta bili z menoj Nataša in Meta. Delujoči zdravnik me je takoj točno pregledal in začuda njemu sem že odgovarjal na glas. Potisnejo me v sobo, kjer so bili že tuji bolniki. Ko sem iskal ponoči posodo za vodo, sem padel s postelje. Prvo sredo pride nas pogledat dr. Kartin, vodja tega oddelka. Ko me vidi starega znanca, se začudi in vpraša, kaj delam tu. Dnevni zdravnik mu popiše zadevo, nakar ga vprašam, koliko časa bom moral ostati v bolnici. Kartin odgovori 3 tedne, vendar Vam lahko rečem, da gre stvar pri Vas na bolje. Trdili so zares, da me je zadela kap. Ko sem po odpustu prišel z izvidi k dr. Maroltu, je rekel, to ni bila nobena kap. Verjetno je zadeva izvirala iz neke sončarice. Mene so obiskovali zelo pogosto Meta, Andreja in drugi domači. Na moj rojstni dan sta prišli tudi obe dekleti od nečaka Rudkota, Tatjana in Marta iz Amerike. Doživel sem tam dve zelo čudni noči, rekel bi, da zaradi motnje v glavi. Andreja je poslala k meni St.Peterskega župnika gospoda Goloba. On je prišel k meni, se predstavil in pričel govoriti, da pozna Plečnikova dela, potem pa polagoma razvije vzrok svojega prihoda. Bil je je sicer zelo ljubezniv, vendar sem bil mnenja, da za to še ni prišel čas in sem ga lepo odslovil. Kmalu pa se je zopet pojavil v sobi. Takrat pa se je zgodila nesreča in meni je zopet odpovedal zadnji vratar. Rekel sem mu, da se je z menoj zgodila nesreča-katastrofa in naj odpusti, če ne morem z njim govoriti. Potem sem prosil Andrejo, naj pove župniku, da zaenkrat ne hodi k meni. Jaz takrat res še nisem mislil na konec. Po treh tednih so me izpustili iz bolnice. Z veliko težavo sem hodil in sem doma še dolgo poležaval. Povem še to, da me je prvotni zdravnik vestno zdravil in mi dajal vsak dan razne tablete. Naenkrat ugotovi, da imam slabe ledvice in mi je zopet dal koleščka, ki sem jih zelo nerad jemal. Ker jaz na ledvicah nisem bil nikoli bolan, če izvzamem zadevo z ledvičnimi kamni. Strežba je bila do 12. ure dobra, od tod pa do 2. ure nisi doklical žive duše, pa makar si imel polne hlače. Jaz sem moral ležati in sem zato zelo težko jedel. Zlasti opoldne in zvečer, kjer je bilo stalno meso. Umivali so nas zelo problematično. Nekatere sestre so bile 185 včasih voljne me pitati in to ni šlo hitro. Ker je bila mizica pri postelji zelo majhna, pladenj pa precej obilen, se je enkrat sestri, enkrat pa meni, zgodilo, da je šel pladenj na tla. No take stvari so sestre primerno hitro uredile, kakor tudi to, če si imel kaj v hlačah. Kopal sem se samo enkrat, in to tik pred odhodom. Celo posteljo zapeljejo v klet, kjer so kopalnice, kar s postelje te potegnejo v banjo in te potem okopljejo. Ko je šel naš prvotni zdravnik za nekaj časa na dopust, je prišel nek tuj zdravnik mislim pa, da je 2x prišel prof. Jereb, ki je bil kar ljubezniv. Zašel sem z boleznimi že v novejši čas, naj ostanem še pri njih, predno se vrnem v dobo dela na sodniji odnosno na Sekretariatu. že ko sem se vozil iz Nove Gorice z vlakom domov in opazoval v daljavi luči, se mi je zdelo, da jih ne vidim prav. To je bilo že leta 1950. Kasneje je nek očesni zdravnik opazil, ko sem bil pri njem zaradi slabše vidnosti desnega očesa, da se tega očesa loteva siva mrena in da je tudi levo že nekoliko napadeno. Leta 1963 sem na desno oko že zelo malo videl in sem gledal le z levim. Povedal sem to Ančki moji sestri, ki je na očesnem oddelku bolnice. Ona me takoj seznani z dr. Dereanitovo, ki mi je nekajkrat oko pregledala do tedaj, ko je bilo godno za poseg. Nato je Ančka nekaj oklevala zaradi prihoda na kliniko, nakar sem se povezal s hčerko Andrejo, ki je bila 6 let v Celju in mi je svetovala dr. Jurka v Celju, ki da je dober očesni zdravnik. Videč da nobeno čakanje ni več na mestu, me odpeljeta Andreja in Bojan meseca aprila 1967 v Celje, kjer so mi oko z nekim posegom popravili tako, da lahko s pomočjo posebnih očal še danes rišem. šel sem potem domov in še dolgo gledal z levim očesom, nekako do leta 1970. To pa je naenkrat popolnoma odpovedalo in treba je bilo zopet misliti na operacijo levega očesa. K tej sta me priganjali tako Ančka kot Nataša. Jaz se nisem mogel ogreti za operacijo, ker je bil to le nek poskus, ki lahko uspe. Leta 1973 me je zaradi bolečin v križu moj svak Herbert poslal za 4 tedne v Laško. Ko sem bil že tam, bilo je meseca marca, sva šla z Natašo na očesno v Celje k dr. Vrhovcu, ki je bil tam že leta 1967. Rekli so nama, naj pridem kmalu po zdravljenju v Laškem. šel sem mislim 186 še meseca marca 1973 v Celje. Rekli so mi, da je mrena sicer že zelo stara, vendar mi jo bodo poizkusili odstraniti. Delal je zopet dr. Jurko, pa mislim, da je bilo nekoliko drugače kot leta 1967. Ko so me operirali leta 1967, mi je takoj drugi dan Jurko nastavil roko, če jo vidim. In videl sem prste samo malo na robu nejasne. Leta 1973 je to izostalo in imel sem takoj sum, da nekaj ni bilo v redu. Imel sem tudi nekaj dni silne bolečine, ki jih leta 1967 nisem imel. Spraševal sem dr. Vrhovca, ko je prišel poleg ordinacije k meni in sem mu povedal, da nekaj z mojim levim očesom ni v redu. On mi je dolgo zatrjeval, da bo še vse dobro, vendar videl nisem ničesar. Po 21 dneh sem šel domov s celo vrsto tablet in kapljic. Hodil sem potem skoro vsak teden na pregled in vedno nič. Potem sem se enkrat doma bridko zjokal. Očesa ne bo več. Sicer je res, da se mi je oko skozi malo špranjico za nekaj dni malo odprlo, da sem že precej s prostim očesom opazoval, z lečo pa že mnogo več. Kar naenkrat pa se potegne čez špranjico zavesa in ne vidim nič več. No na neko kratko razdaljo že vidim gibanje prstov ali rok in to je vse. Leta 1975 me je Ančka seznanila z dr. Christlom, ki me je imel 2x v rokah. Zdelo se je, da je bilo nekoliko boljše, pa je Ančka opešala. Pred operacijo sem vedno rekel Ani, ki me je k tej prigovarjala, da lahko umrem z enim očesom. Tudi Nataši sem isto rekel. No sedaj se mi to lahko zgodi zagotovo, če ne bom prej slep na obe očesi. Bog ne daj. Letos sem bil zopet v Laškem po zaslugi plemenitega Herberta. To bivanje je padlo na moj god 13. VI. Za ta dan mi je pisala Meta in moja sestra Minka. Vsi drugi so bili tiho in sem 13. VI. doživel zelo žalosten večer, o katerem sem na široko pisal Nataši. Prav pred kosilom 14. VI. pa me preseneti sin Janez, češ, da stojijo na dvorišču 3 avtomobili: Janezov, Maticev in Tonetov z vso prtljago. Hotel sem počakati kosila, vendar me Janez takoj odvleče na dvorišče, kjer je bilo poljubljanja ničkoliko. Komaj smo si oddahnili, vidim prihajati s kolesi Mateja in Andreja, da mi voščita. To sta pa zares fanta, ki prideta s kolesi 187 iz Ljubljane v Laško voščit za god. Po kratkem razgovoru smo se odločili, da gremo na piknik na laški grad. Sprejeto, vendar so zgrešili pot in smo pristali precej visoko na neki ravnici. Tam so pekli in kuhali, potem jedli in igrali, nakar še pred mrakom odšli v Laško, kjer je bilo slovo. Vse je bilo nepričakovano, zelo iskreno, lepo, da bi od mojih sinov tega nikoli ne pričakoval. Mete, Nataše in Andreje z možmi seveda ni bilo. Prišel je ali se pripeljal s kolesom tudi Andrejin Tomaž. Tisto pismo, ki sem ga pisal Nataši z dne 13. VI., pa preklicujem. Sedaj pa nazaj k dogodkom na sodniji. Jaz sem že mislim leta 1954 in dalje delal pri Merkurju honorarno na povabilo Franceta švaba, moža nečakinje Jelke Večerin. Del je bilo različnih, le plačila so šla počasi. Ko so švaba leta 1958 vrgli iz Merkurja, je šel za direktorja k Ljubljanskim mlekarnam in je bil on tam nekaj časa upravitelj slabo stoječega podjetja. On je s svojimi posegi kaj kmalu postavil podjetje na trdne noge in je imel prihranjen za mlekarne pri Mestni hranilnici že velik denar, ki je bil namenjen za zidavo hiš. On je mene že leta 1958 povabil k sodelovanju, ki ga nisem odklonil, kljub temu, da sem bil še na sodniji in kljub temu, da sem opravljal še druge dolžnosti, zlasti pri ocenjevanju in izvedenskih mnenjih. Prav takrat sem dokončeval dela na Rožniku in sem povabil oba švaba, da sta si to ogledala. Ob tej priliki sem se s švabom domenil, da pridem po upokojitvi v Ljubljanske mlekarne. Jaz sem s švabom napravil pogodbo že leta 1960. So me pa klicali v mlekarno že od leta 1958. In to po telefonu, kar našim na sodniji ni bilo všeč, akoravno mi je novi sekretar Pavličič dal dovoljenje, da lahko delam še za druga podjetja, vendar le popoldne. Mene so pri sekretariatu devali nazaj in sem zato pisal dr. šketi koncem leta 1959 pismo, kjer sem orisal moj položaj z grožnjo, da s 1. 1. 1960 odidem s Sekretariata, če mi ne uredijo plače. To so s 1. 1. 1960 resnično storili in sem imel takrat menda med uradniki najvišjo plačo. Kmalu nato sem vložil prošnjo za pokojnino, ki sem jo tudi dobil z dnem 1. VI. 1960 v znesku din 28.709. Ker pa sem bil še v službi na Sekretariatu, sem dobil samo polovico. 188 Mislim, da je bilo meseca oktobra 1960, ko me je z vso močjo zagrabil išijas na levi nogi. Doma sem ležal teden dni. Obiskal me je dr. B. Kastelic in rekel, da bo stvar dolgo trajala. Bolelo me je včasih tako, da sem vpil tako, da so me slišali stanovalci hiše. Obiskal me je tudi zlati Herbert in rekel, da grem lahko na ortopedsko kliniko. Sem malo okleval, ko sem pa videl, da je oskrba doma težavna, sem se odločil za bolnico, kamor me je odpeljal s svojim vozom Tone. Nekaj časa sem po hodniku že hodil, ko sem pa stopil na stopnice, mi je leva noga odpovedala in me je ujel Jože (neznana oseba?), da nisem padel. Potem takoj v posteljo. Na meni so poskušali mnogo, od injekcij do natege in drgnjenja nog do kolkov. Ko so me na koncu 5 tednov vprašali, kaj mislim, da mi je pomagalo, sem rekel, da sodim nategovanje. Takrat sem srečal Romana Goloba, s katerim sva se srečala pri partizanih na Otavi. Njega je hudo pobožal nek avto. Bolečine so bile tudi v bolnici velike, ker nisem našel lege ležanja brez bolečin. Zelo mi je bila prijazna sestra Frančiška Turk, sestra Turka na Polju. Potem sem bil 3 tedne v Laškem, kar sem pa menda že povedal. Moral sem prekiniti zdravljenje zaradi nekih oken na zemljiškoknjižnem traktu. Takrat je bil šketa grd. Ko sem hotel za 1. 1. 1960 Sekretariat odpovedati, sta mi šketa in Ludvik Jezeršek rekla in prigovarjala, naj še ostanem. Res je bilo takrat odprtih več stavbišč in sicer sodnija črnomelj, sodnija Koper, zlasti pa dokončanje nadzidkov nad zemljiškoknjižnim delom ljubljanske sodnije in pa dvig porotnega dela. Ko sem se pa nenadno vrnil iz Laškega, je bil položaj drugačen, in je prišel k meni Ludvik Jezeršek in mi rekel, da naj sam odpovem s trimesečno odpovedjo. To sem tudi storil in mi je odpoved napisala z največjim začudenjem Olga Rihter. To se je takoj raznerslo po celem sekretariatu in so me seveda nasplošno smatrali, da sem na odhodu in nič več na Sekretariatu. To se je zgodilo pod Pavličičem, ki je bil že dolgo sekretar. Ko bi bil on tehnik, bi to naredil, ko bi bila vsaj Ljubljana gotova. No vsak je zamenljiv. Jaz sam sem bil seveda presenečen, ker ni bilo prej nobenega zasliševanja, vendar si iz tega mnogo nisem napravil niti nisem 189 iskal vzroka, ker sem imel v rokah že pogodbo z Ljubljanskimi mlekarnami, pravzaprav s švabom, ki je že komaj čakal, kedaj pridem. Vzroka pa nisem nikoli zvedel, akoravno sem za tega pismeno zahteval. Moralo pa je biti nekaj posebnega, ker je obveljal tak molk. Sam bi sodil, da je bila starost, saj je Pavličič tudi drugih uradnikov, ki so bili starejši, odslovil. Mogoče kakšna baba iz preteklosti. Skratka ne vem in mislim, da ne bom vedel nikoli. Tudi mlekarne bi lahko bile, ker so me nekako agresivno po telefonu zahtevale. Ko sem bil v bolnici, sem pisal švabu pismo, da lahko naredi kar hoče. On pa ni naredil ničesar, samo čakal je name. Tako sem leta 1960 dobival polovično penzijo od 1. 6. dalje, plačo na Sekretariatu in plačo pri Ljubljanskih mlekarnah. Bilo je denarja na kupe. Jaz sem začel vlačiti domov vse važnejše načrte, ki sem jih delal na Sekretariatu, mizo mi je na koncu pripeljal Ferjančič. Slovesa pravzaprav ni bilo nobenega, saj je trajalo slovo polne tri mesece. Zgodilo pa se je preje še nekaj, kar je vredno zapisa. Ko smo odkrili streho nad porotno dvorano, ki je bila lesocementna na lesenem tramovju, smo pridobili mnogo lesov, ki so potem ležali na dvorišču. Hotel jih je dobiti uradnih Gorenšček in še nekdo. Dobila sta cenilca čebularja in ta je ocenl les kot drva. čudno, da mi je šketa dal to cenitev v podpis. Nisem hotel. Kaj pa naj napravim s tem lesom, precej močnih prerezov. Odpeljali jih bomo na žago in bomo iz njih dobili deske. šketa me začudeno pogleda, ugovarjal pa ni. Res so šli lesovi na žago, nazaj so prišle deske, ki jih je porabilo podjetje "Tehnika"in verjetno nikoli obračunalo, ker mene tam ni bilo več. Jaz sem pri bivanju na Sekretariatu videl, kako se je z državnim blagom delalo. Pri nas v malem, drugje pa v velikem. Po mojem uničuje našo državo predvsem kraja in goljufija.
Dokumenti in fotografije 190 Iz te dobe je ohranjenega le malo materiala. 1. članska izkaznica Zveze sindikatov, izdana marca 1950. 2. Osebna izkaznica od dne 26. 5. 1951. 3. Legitimacija za povlaščenu vožnju, 14. 2. 1952. 4. Isto, izdana 14. 3. 1953. 5. Delovna knjižica, izdana 31. 1. 1954. Iz nje se lepo vidi, kje in kdaj je bil inž. A.S. zaposlen: Metalurški institut 1 leto in 8 mesecev, Slovenija Projekt 4 leta, Okrožno sodišče v Ljubljani 4 leta in 4 mesece, Državni sekretariat za pravosodno upravo (v bistvu ista služba kot predhodna) 3 leta in 4 mesece, Ljubljanske mlekarne 2 leti in 8 mesecev. Pred vojno je imel skupne zaposlitve (Južne železnice, Univerza in morda še kaj) 8 let in 9,5 mesecev. Skupaj torej 25 službenih let; v ostalem času je deloval kot samostojen inženir. 6. Trije izpiski iz Komunalne banke iz leta 1962. 7. Fotografija formata kot za potni list, domnevno iz tega časa, kot sklepam po primerjavi z drugimi fotografijami. 8. Fotografija velikosti razglednice iz sodnije v šoštanju iz leta 1954.
Poglavje 11 Delo pri Ljubljanskih mlekarnah Sedaj pa k mlekarnam. švab me je seznanil z najvažnejšimi osebnostmi, predvsem z inž Zakotnikom, ki je bil vodja proizvodnje. Videl sem takoj, da mu ni bilo moje nastopanje po volji, akoravno sem bil nastavljen z vednostjo delavskega sveta. On je namreč vodil vsa stavbena dela, ki so se izvajala pri Mlekarnah. Enkrat me je vzel s seboj v Novo vas pri Blokah. Tam je on vodil vsa dela pri predelavi male mlekarne. Vpraša me, kako se mi zdi cela reč. Odgovorim tako, kot bi ne smelo biti. Prva naloga, ki jo je meni postavil švab, so bile stanovanjske hiše. On je mislil zelo na široko, ker je že imel pripravljenih za ta namen 7o miljonov din. Druge denarje bi že on kako priskrbel. Naročil je takoj nekje na Hrvaškem neko opeko, ki je bila vse prej kot dobra. Tisoči in tisoči so prihajali in morali smo delati zanje streh. Delal jih je tudi mizar Berlič, ki ni bil več mizar, ker se je zapil. Jaz sem hotel Berliča vpreči v dela na sodniji, pa sta se izrodila in smo jih pustili. Delali so potem drugi mizarji, zlasti Gerden. Jaz sem začel delati osnutke stanovanjske hiše po starem. Gustl mi jih je zavrgel, akoravno so bili v resnici boljši od tega, kar je bilo narejenega. Nekaj časa sem mislil, da bi delali načrte za stan. hišo arh. Kuglič in njegov zet arh. Koželj. Ne vem, zakaj sem se premislil. Nato smo prišli do arh. Korenta iz žalca, ki je načrte za stanovanjsko hišo potrdil; v njej je bilo 60 191 192 stanovanj. Hodili smo večkrat v žalec švab, na novo prišli bivši direktor Olea tov. Pakiž. Ta je sploh prevzel vse splošne posle, tudi zidavo, nisem imel z njim opravka dokler sem bil pri Mlekarnah. Bil je dobrodušen vendar mislim nekoliko šibak za posle, ki jih je opravljal pri Mlekarnah. Tudi tega ugleda ni imel kot švab. Mimo stanovanjske hiše so me začeli obremenjevati z različnimi novimi osnutki zlasti za mlekarniško trgovino, ki naj bi jih urejali eno za drugo. Leta 1961 je začel švab hoditi v Koper k nekemu večjemu podjetju. Tudi so leta 1961 vsem uslužbencem zvišali plače tudi za 80 %. Meni pa nič. To me je ogrelo, zato sem napisal potrdila, da bo moje delo ocenjeno po normi in ne po akontaciji, ki je bila okoli 55.000.-din. To potrdilo je podpisal švab in sem en izvod jaz izročil Pakižu. On je pokimal in spravil potrdilo v predal. Koncem leta 1961 je švab dokončno šel v Koper in ga je nadomestil Jože Jarc. Za moje potrdilo se ni nikdo zmenil, zato sem jaz leta 1962 začel terjati letne obračune, kakor je bilo v pogodbi zabeleženo. Ko sem jaz stvarno začel delati samo za Mlekarno, sem zahteval zase v Mlekarni primeren prostor. Obšla sva s švabom vse pisarniške zgradbe vendar ničesar našla. Jaz sem dal predlog, da bi delal doma. S tem se je švab takoj strinjal in tudi naročil Pakižu, naj meni preskrbijo telefon, ki sem ga dobil šele leta 1963 in sicer po moji zaslugi. Vesel, da bom delal doma, sem popolnoma pozabil na dogovor za odškodnino uporabe prostora, ki je bil last Nataše. To se mi je še bridko maščevalo. Po odhodu švaba sem bil sam prepuščen na pol izobraženim ljudem, ki niso imeli nobenega posluha za mojo dejavnost, ki se je takrat osredotočila na izgotovitev stanovanjske hiše, ki smo jo pričeli graditi šele leta 1961 in dokončali leta 1963 koncem leta. Vmes sem delal največ za trgovine, kjer mi je pomagal izmerjevati Valenčič, sicer dober ali neodkrit človek. Ta je bil navzoč največ pri dograjevanju stanovanjske hiše, ker meni niso povsem zaupali. Meni je nekaj časa na stavbi pomagal stari Pipp, pozneje so ga vzeli v tovarno, ali pa prej, ne vem. Ni bil preveč 193 bister, najraje je sedel v stavbeni baraki. Glede mojih obračunov sem vedno bolj pritiskal na Jarca. On je tudi meni večkrat obljubil zadevo urediti, vendar jo ni. Pri neki priliki, ko je bil navzoč tudi Babnik od stanovanjkega podjetja Grosuplje, ki je delalo stanovanjsko hišo, je Jarc zopet obljubil zadevo z menoj urediti. Babnik je o zadevi bil že poučen, ker sem ga jaz prosil, naj mi pove, koliko sem jaz po njegovem mnenju pri Mlekarnah zaslužil. V tem pogledu sem imel tudi stike s stavbenikom Sivcem. Poiskal sem ga enkrat tudi na domu v Korytkovi št. 5, tam je imel svojo hišo. Sprejel me je v veliki sobi, ki je bila nabasana različnih stenskih ur, ki jih je sam spravljal v tek. On bi mi pomagal, če bo treba. Sivec je bil izkušen strokovnjak, bil je dolgo časa glavna arhitekturna moč pri nekem podjetju. Delal pa je načrte tudi izven svoje službe. Jaz sem ga parkrat spodrinil, in sicer pri Goričarjevi hiši, pri Zaltini hiši in pri hiši za delavce v Hranilniški ulici. Zaradi tega se nisva gledala postrani in mislim, da sva se spoštovala, saj kar se mene tiče. Sedaj je že pokojni. Ker mi je Jarc mnogo obljubljal, naredil pa nič, sem šel leta 1962 k odvetniku Lemežu, s katerim sva imela že več časa skupaj sodne zadeve. On je pisal Mlekarnam, nakar mi reče Jarc, počemu hodite k odvetniku, saj bomo sami z Vami zadevo uredili, vendar zopet nič. Koncem leta 1963 sta bila pri meni dva zastopnika Mlekarn, Pakiž in Feldin. Onadva bi kaj storila, vendar sta bila premalo stavbena strokovnjaka. Mlekarne so v ta namen že bile pri sodnemu izvedencu L. Macorattiju, vendar čisto tajno in premalo resno. Jaz sem, ker od Mlekarn ni bilo nobene rešitve, napisal račun za posamezna leta in za pisarno. Nobenega odgovora. Mlekarne so se že povezale z odvetnikom Režekom, ki je bil nasproten vsem mojim zahtevam in so mi Mlekarne na moje račune tudi v tem smislu odgovorile. Mlekarne so mi dale s 1. 1. 1964 odpoved, so pa meni nakazale denar za 4-mesečno odpoved, zraven pa ta denar označile kot učinek za moje delo. Jaz sem prvotno hotel spodbijati to zmotno operacijo in sem že sestavil primerno 194 pismo. Govoril sem o tem tudi z Lemežem in on je meni pritrdil. Ker sem pa jaz začetkom leta že tožil Mlekarne, sem začel o mojem moralnem pismu premišljevati in prišel do sklepa, da pisma ne bom odposlal, češ pravda je pravda, nič ne veš, kako izpade kljub temu, da se je zdelo Lemežu, da je pravica na moji strani. Imel sem prav. Prvi narok smo imeli pri sodniku Ostercu, ki je obe strani poslušal, hotel, da bi se utoženi znesek na kak način zmanjšal in obravnavo prekinil. Druga razprava je bila s sodnikom S. Rupljem. On je poslušal obe strani, kjer je bil Režek zelo oster in ni meni hotel ničesar priznati. Sodnik je v tem smislu takoj razsodil. Bil sem dokaj razočaran, toliko sem napravil za Mlekarne, za plačilo pa pljunek v obraz. Rekel sem Lemežu, da odstopam od tožbe, s takimi izkušnjami mi ni do tistega denarja. Bilo pa ga ni malo, bilo je okoli 4 milijone. Lemež pa me ni poslušal in rekel, da se bo pritožil na Vrhovno sodišče. To je razsodbo S. Rupla popolnoma razveljavilo in zahtevalo, da se razprava nadaljuje z branjem dokazov. Imeli smo razpravo v Dobu na Dolenjskem, kjer je bil švab takrat zaprt. Ni zanikal tistega potrdila, vendar pa je govoril precej zmešano. Potem so prišli na vrasto izvedenci. Rupel je bil meni nenaklonjen in je proti mojemu ugovoru in posredovanju sodnika Miklavčiča imenoval izvedenca Macorattija in inž. Pogačnika, ki je bil takrat tudi direktor pri Slovenija-projekt. Seveda je bilo njih mnenje zame neugodno, vendar pa v neki smeri ugodno, ker mi je priznalo neko razliko. Jaz sem ugovarjal, vendar zastonj. Zaslišane so bile potem priče, vse od Mlekarn: Jarc, Pakiž, Zakotnik, ki so pričali proti meni, niti ene pohvale za vsa velika dela, ki sem jih napravil za Mlekarne. Edino ugodno je pričal Babnik, ki je povedal, da je Jarc na tem in tem sestanku obljubil mojo stvar rešiti. To je bilo tudi edino, kar sem slišal meni v prid, sicer je govoril zame slabo. Nazadnje je nastopil kot sodnik Mislej. On mi je rekel, da bom dobil največ 500.000.-din. S tem zneskom bi se strinjal tudi Režek. Lemež bi bil tudi zato in je drezal v mene, naj na to svoto pristanem. Jaz sem bil v precepu, vendar sem rekel, da se ne strinjam. Lemež je bil 195 nejevoljen. Ko sva se razšla, mi je v sodni avli rekel: inženirje, zdravnike je težko zagovarjati, izberite si drugega odvetnika. Ko sem ga čez par dni v neki drugi zadevi obiskal, mi o tem dogodku ni nič omenil. Začel sem premišljevati, sedaj imaš že nekaj zagotovljenega. Mislej je namreč smatral, da so zaslužki pred letom 1962 zastarali, kar je Lemež priznal, ni pa tega vedel, ko je je vlagal tožbo. čudno. Kaj, ko bi se Ti pobotal z Mlekarnami sam. Vsedem se ponižan in pišem direktorju Mlekarnam, če sodnija ponuja toliko, ali se ne bi mogli o stvari sami dogovoriti. On je na to pristal in me povabil na razgovor. Prišel sem težko, sramotno in predlagal, da mi Mlekarna izplača še dva milijona. Direktor me je grdo nahrulil, užalil, nakar sem šel na 1 milijon. Pristal je na 900.000.-din za leto 1962 in 1963. Naredili smo takoj zapisnik in znesek so mi takoj izplačali. Nato smo naredili še sodno poravnavo in stvar se je klavrno končala po 6 letih pravde. šest let sitnosti in napetosti. Lemežu sem plačal 360.000.-din, izvedencem pa 200.000.-din. Vendar je stvar dobila tudi prijeten obraz. Vsota, ki sem jo dobil, je bila izrečno označena kot učinek za moje delo. Takrat je veljala za pokojnino plača in učinek za zadnja leta služenja, tako se je meni zvišala zadnja plača za 480{din (napaka?). Vložil sem zadevno vlogo na socialno. Tam so dolgo oklevali. Zahtevali so od sodnije zadevni sodni spis. Poleg tega me je nekdo od socialne še posebej zaslišal glede mojega službovanja pri Ljubljanskih mlekarnah. Bil je dobrovoljen človek in me ni zafrkaval. Kmalu nato sem šel k referentu, ki je obdeloval mojo zadevo na socialnem. Bila je neka gospa, tudi prijazna in mi je rekla, da dobim nastalo razliko od 1. 1. 1964 dalje. Leta 1960 sem imel mesečne pokojnine din 28.709, leta 1964 brez davkaov pa 144.782.-din, tedaj ogromna razlika. No in mislim leta 1970 sem dobil razliko v znesku 45.000.-din. Moja pokojnina je danes taka, kot jo imajo le redki upokojenci, namreč 6.130.-din (Verjetno že "novi"dinarji.) Z razliko sem dobil to, za kar sem se 6 let mučil. Seveda tekanja, skbi, razprave, tega pač nikdo ne more plačati. 196 Leta 1962 sem hotel v družbi z L. Kranjcem postaviti dvojček na zemljišču na Polju. Pa so nam to zidavo prepovedali. Izsilil sem občino Moste, da mi je dala novo zemljišče v Novih Jaršah v Avsenikovi ulici. Naredi sem pogodbo z zidarskim mojstrom Nanutom. Imeli smo že ves izkop temelja in nekaj kletnega zidu, ko sem mojo polovico prodal Strpicu. To sem napravil zaradi tega, ker sem imel težave s Kranjcem, Nanutom in ker se od mojih sinov in hčera nikdo ni zanimal ne za zidavo, ne za potrebo po stanovanju. Moram reči, da so bili kratkovidni z malo izjemo vsi. 1 To je bilo leta 1965, ko sem bil star 68 let. V mojem delu sta bili 2 dvosobni stanovanji s kabinetom in vsemi pritiklinami in 2 vozarni.2 Danes išče stanovanje Meta, večje stanovanje Andreja. Lahko bi bilo tudi eno stanovanje v pritličju in nadstropju. Sedaj jim pač ne morem pomagati. Leta 1968 sem kupil od Toneta stanovanje na Strossmayerjevi 12, kar sem že omenil. Leta 1960 sem prevzel od matere hišo šmartinska 103, kjer sem imel že mnogo težav in izdatkov. Podrl sem drvarnico na dvorišču in jih napravil v kleti. Prezidati sem dal stranišče, napravil nove žlebove. Leta 1972 je toča pobila strešnike in sem imel izdatkov za celih ..?.. din. Mnogo je bilo še drugih kleparskih del na strehi. Letos sem pustil napraviti novo pročelje proti cesti, ker je bilo staro povsem razpadlo. Leta 1972 sem napravil nove stopnice v klet, leta 1966 smo ojačili električni dovod v hišo. Leta 1971 je Minka Večerin napeljala vodo v 1. nadstropje. Itd,itd. Njivico, ki jo je imela mama pri hiši šmartinska 103, ima v najemu gospa Stucin, ostalo njivo pa ..?.. Leta 1960 sem prejel v last od moje mame travnike v K.O.Podsmreka in K.O.Dobrova. To so bile parcele 962/2 in 966/5 K.O.Podsmreka in 1627/8 K.O.Dobrova. Leta 1963 sem moral dati parcelo 962/2 v najem K.Z.Barje. Zoper to odvzetje sem se kruto boril na vseh možnih uradih, dosegel pa le, 1Po izjavi vsaj enega prizadetega otroka so bili pogoji s strani očeta neugodni, nespre- jemljivi. 2Vozarna pomeni seveda garažo. 197 da sem moral dati parcelo 962/2 v najem za 15 let, po tej dobi pa bi dobil drugje primerno parcelo enake površine. Po nekem prijetnem naklučju sem dobil zemljišče 962/2 leta 1971 od "Barja"nazaj. še isto leto sem jaz zemljišče 966/5 K.O.Podsmreka in 1667/8 K.O.Dobrova prepisal na mojega sina dr. Antona. Zemljišče 962/2 pa arh. Matiji in arh. Janezu, vsakemu do polovice. Sedaj ima v najemu ta zemljišča naš sorodnik Franc Suhadolc,3 Podsmreka 5. Leta 1975 sta morala za cesto odstopiti Matija in Janez 392m2, Tone pa 185m2. Franc Suhadolc plačuje sedaj najemnino za vsa naša zemljišča v naravi in sicer 360.-kg dobrega krompirja (letno). Pravkar se trudimo, da bi dobili dovoljenje za dvig hiše Titova 115. To misel sem jaz sprožil že pred kakimi 7 leti, pa takrat ni šlo. Rekel sem potem leta 1972 Maticu, naj naredi skico. Ta je bila 1973 uradno vložena na Luz. Ta je izdal lokacijo, sedaj čakamo na lokacijo občine Bežigrad. Moji doživljaji so bili napisani v glavnem leta 1975. Obsega 7x10 pol = 70 pol ali 140 listov. 4
Dokumenti in fotografije Iz tega časa se je doslej našlo le malo dokumentov in fotografij. 1. Fotografija iz potovanja v Crikvenico. Poleg dveh neznanih oseb sta na 3Franc Suhadolc je nanagloma umrl leta 1997. 4Imam originale šestih leg, in vse so po vrsti numerirane od avtorja. Na koncu šeste lege pa piše zgornje. Domnevam, da je zgornje pomota in da je bilo napisanih le 6 leg spominov. Posebne pole vsebujejo opis sodelovanja z arh. Plečnikom, ki je v bistvu izšlo v knjigi Plečnik in jaz. Originala tega spisa nimam. Posebej je ing. Anton Suhadolc tudi popisal doživljaje v partizanih. Poleg spominov obstaja še mislim 16 leg po 10 pol, numeriranih od 9 do 24, v katerih je avtor popisal svoja strokovna dela, tj. načrte. Leg številka 7 in 8 nimam, ne vem, če so bile sploh napisane. 198 sliki inž. A.S. in Franc švab. 2. Domnevno fotografija iz tega časa, inž. A.S. in žena Natalija, slikana na njunem vrtu, torej gotovo pred letom 1978, ko sta imela vrt za hišo še neokrnjen.
Poglavje 12 Nadaljevanje in konec Od tu dalje 1 bom vpisal dogodke, ki tičejo mene in mojih, dokler ne bom zaspal za vedno. Zdi se mi po vseh znakih, da ne bo treba dolgo čakati. 2 Predno bom gornje nadaljeval, moram še omeniti delo na Frančiškanskem samostanu v Ljubljani. Leta 1939 ali 1940 pride k meni trgovec Walguny, ki je imel na Vodnikovem trgu štacuno "Pri Janezu", kjer je prodajal najrazličnejše ostanke blaga, največ kotenine. Sem so hodili največ kmečki ljudje. Ta trgovina je bila zlata štacuna. Rekel mi je, da je že govoril z župnikom frančiškanom pri cerkvi na Marijinem trgu, kjer stoji tudi Prešernov spomenik, zaradi podkletitve frančiškanskega glavnega samostana ob Prešernovi ulici v Ljubljani. Mene pa prosi, da bi mu izdelal predmetne načrte. Kako naj bi izgledala izložbena okna, me je nekoč povabil z ženo Natašo, da smo potovali z Weilgunyjevim avtom v Trst. Vožnja čez Kras je bila zelo lepa. Nazaj grede smo se ustavili v znameniti gostilni v Sežani, ki je bila trakrat še italijanska. Kljub ogromno drugega dela sem se z veseljem lotil dela. Jaz sem predmetni del poslopja izmeril, narisal in v te načrte vrisal mojo rešitev. Bila 1Ta kratek del rokopisa je na 24. legi kot dodatek k zaključenem opisu strokovnih del ing. A. Suhadolca. Vsebinsko spada v življenjepisni del, zato ga priključujem prvim 6 legam rokopisa. 2Ta del spominov se konča z opisi dogodkov leta 1978. Pozneje zapisov spominov ni več najti, verjetno jih ni več pisal, čeprav je bil do začetka leta 1983 nedvomno v stanju dogodke opisovati. 199 200 je to zelo zanimiva stvar. Načrte sem predložil mestni občini, kjer pa se je zataknilo. In sicer na pročelju. Bolj pa zaradi Suhadolca. Takrat je imel na magistratu tudi besedo umetnostni zgodovinar Mesesnel. Ta je hotel neke spremembe, za katere pa jaz nisem kazal posebnega navdušenja. Mesesnel je sam povabil arh. Kobeta, da bi on narisal pravo pročelje. To mi je tudi Mesesnel pokazal. Sem ugovarjal, da to ni dosti drugače od moje rešitve. Res je, Kobe je le malo lepše risal kot jaz in v tem je bila glavna razlika. Jaz bi potem lahko prevzel Kobetovo rešitev, nakar bi dobili gradbeno dovoljenje. Pa za to ni bilo več časa, ker se je bližala vojna. Resnično sem se jaz s pročeljem mnogo trudil, saj stvar ni bila lahka zaradi njene enostavnosti. Stvar je torej propadla, meni je odšlo zelo zanimivo in težko delo. Frančiškanom pa je odšel precejšen dohodek. Imel sem narejen ves popis gradbenih del in že mislil na izvajalca, Justa Gabrijelčiča. Zakaj se te stvari ni lotil nobeden kasneje, ne vem. Stvar bi bila tudi danes zanimiva, vendar bi jo pobrali satani. Danes 14. 3. 1978 so začeli z deli za milico. Določili so dokončne meje in dovoze na posamezna dvorišča. Kakšna nepopisna žalost. Vedno smo še upali na nek čudež, danes je tega upa konec. Naš Janez nam je v nedeljo, 12. 3. 1978 podaril ali prinesel v plačilo nekaj stvari iz našega bivšega vrta. V časopisu "Delož dne 15. 3. 1978 je na nekem oglasu mrtvega zapisana tale kitica. Pomlad na vrt bo Tvoj prišla in čakala, da prideš Ti in sedla bo na rosna tla in jokala, ker Tebe ni. 201 Kako težko sva se z ženo trudila, da se spričo dogodkov na našem vrtu nisva zlomila. Ko so podrli moj zid, ki je stal na zemljišču, ki sem ga kupil leta 1935 in ko je bil naš vrt v izmeri 670m2 ukraden nam in sosedom, so prišli ljudje, posebno sorodniki in odvlekli, kar so dosegli. A je podrl češnjo, ki je bila stara 40 let in bila 15m visoka. Debla so dali deloma na žago, deloma so jih imeli za drva. Isto se je zgodilo z jablano ontario, reneta, naš dragi jonatan, ki nam je prav leta 1977 nasul dobrih jabolk, da jih imamo še danes 28. 3. 1978. Bogati češplji, lesniko, breskve in še kaj. A je prišel po še mladi jablani; B je prišel po še mlado višnjo; C je prišel po oreh, ki si je prav lani opomogel; D je prišel po nizke vrtnice; E je prišel po nizke vrtnice; F je prišel po bele potonike; G+H sta prišla po rdeče potonike; I je prišel po mladega jonatana; J je vzel jasmin; K je vzel zlati grmiček; L je vzel velikonočnice; M je vzel kutno japonsko; N je vzel hortenzije; 202 O je vzel irise; P je natrgal zimzelena; R je vzel dalije; S je vzel krizanteme; T je vzel rumene in bele marjetice; U je vzel rabarbaro; V je vzel pehtran; Z je vzel tulipane; ž je vzel maline itd. Od podrtega zidu pa so pobrali: a je vzel krilne plošče in korce; b je vzel plošče, s katerimi so bile pokrite naše barake, ki so nam vestno služile 39 let; c je vzel "Tončka"iz kamna in baluster; d je vzel moj izvirni steber, ki je bil na vrtu okoli 25 let; e je vzel tudi moj steber in baluster; f je vzel podnožne kamne opečnega zidu; g je vzel kamnito mizo, ki je stala v mrtvašnici na pokopališču sv. Krištofa; h je vzel 2 kamniti vazi; 203 i je vzel 2 lesena balustra, ki sta bila nekoč vgrajena v stopniščne ograje na ljubljanskem rotovžu; j je vzel nekaj navadnih opek iz opečnega zidu; k je vzel 2 okrogli betonski mizici; l je vzel 2 cevi fi40 cm 50 cm dolgi itd. Moja žena Nataša nje rešila le svoj skromni vrtek, če bo ostal, eno hruško in nekaj cvetja. Ne vem, kje so druge cvetlice, ki jih je bilo polno, zvončki, vijolice, marjetice, majnica, regrat in tako dalje. Betonske zidove in temelje je zdrobil ali lomil poseben, močan stroj. Navzoči so se pridušali, kako močno je vse zgradil ta Suhadolc. Kose temeljev seveda betoniranih in podstavke iz betona so nekam odpeljali. Tako je bilo ustreženo krutemu zakonu, ki ne pozna nobenega srca in nobene uvidevnosti. V veliko škodo vsega okolja. Hotel sem, da bi se uprli vsi sosedje, vsi prebivalci našega okoliša. Pa so rekli, mi nismo prizadeti, vi glejte. Danes pa že vsi debelo gledajo, kaj se je zgodilo. Bodo pa šele videli, ko bo na sredi te velike poljane delovala milica. 204
Dokumenti in fotografije 1. Modra kuverta, z več zdravniškimi izvidi in recepti. 2. 4 pisma, ki so jih pisali ljudje ob smrti matere inž. A.S. novembra 1964. Med drugimi je tudi pismo Stanka Sile. 3. Osebna izkaznica inž. A.S., izdana 22. 12. 1966. 4. Pismo, v katerem se dr. Melita Pivec-Stele zahvaljuje za sožalno pismo ob smrti njenega moža, 31. 8. 1972. 5. Fotografija iz Lipice pri škofji loki, spredaj stoje inž. A.S., Herbert Hawlina, verjetno Peter Vidmar, prijatelj družine Kastelic, delček ženskega obraza ne spoznam, Natalija Suhadolc in Peter Hawlina. Verjetno smo slavili kakšno obletnico družine Hawlina. 6. Na zadnji strani fotografije piše černivec 1973. Na sliki sede inž. A.S., Natalija S., Mia S., verjetno s hčerko Saro v naročju, Jana Pipp, Tatjana S. s sinom Jernejem v naročju (žena Janeza S.), leže od leve Matej S., Matija S. in Andrej S. 7. še dve fotografiji s črnivca. Na eni je inž. A.S. sam, na drugi z ženo Natalijo. 8. Skupinska slika iz Lipice. V sredini stoje Natalija S., inž. A.S., dr. Ana Hawlina, za njo mož dr. Herbert Hawlina, v rumenem črtastem puloverju Irena Hawlina, za njo njen mož Peter H. Sedijo skoraj sami sorodniki H. in S. 9. Na vikendu blizu Turjaka pri Ivanu Suhadolc, verjetno bratrancu (ali nečaku) inž. A.S. Stoje z leve tretja Natalija S., zraven Ivan S. in inž. A.S. 205 10. Dve fotografiji inž. A.S. z ženo iz obiska Bogojini leta 1976. 11. Fotografija inž. A.S., ko si ogleduje Formo vivo v Kostanjevici, verjetno okoli 1975. Poleg dokumentov iz zadnje dobe življenja inž. A.S. inam še nekaj dokumentov v zvezi z očetovo smrtjo. 1. Izpisek iz matične knjige umrlih: inž. A.S. (Suhadolec !) je umrl 14. marca 1983 ob 21. uri. 2. Sprejemni list, Naročilnica, Račun za pogreb na žalah, ki je bil 18. marca 1983 ob 10. uri. 3. Potrdilo čGP "Delo"o vplačilu zahvale. 4. Potrdilo o plačilu pogrebnih stroškov podjetju "žale". 5. Osmrtnica, izrezana iz časopisa "Delo". 6. Izrezek iz časopisa "Delo", zapis o inž. A.S., avtor Peter Krečič. 7. Listek papirja s pregledom izdatkov okoli pogreba, rokopis mame Natalije. 8. Vabilo na zapuščinsko razpravo dne 7. 6. 1983 ob 11. uri. Trajala je približno 10 minut. 206
Poglavje 13 Pri partizanih Dnevnik1 iz partizanstva od 28. VI. 1942 - 22. IX. 1942. inž. Anton Suhadolc, r. 1897. Pisano jan., feb., marec 1975. 2 28. VI. 1942. Blokada. Razgovor s Sattlerjem in Primožičem. šah na vrtu s šorlijem. Remi. Preiskava s strani Italijanov. Ti najdejo v krompirišču smuči. čigave. Ni lastnika. 3 Prva nevšečnost. Italijan najde v peskolovu kantico. Druga nevšečnost. Pokvarjene otroške smuči odnesejo Italijani. Naložijo na tovornjak Jarca Mirana,4 Vladkota, šorlija in mene. Nataša pravi: Ne boj se, trije nedolžni zate molijo. Kratko slovo, z roko iz tovornjaka 1Pozneje, okoli leta 1976, je oče napisal spomine, obravnaval je tudi partizanščino in leta po vojni. Glej poglavje Vojna in povojna leta. Tu je zabeležen njegov pogled na te stvari s časovne distance in po mnogih bridkih izkušnjah z "našim"komunizmom. 2Tega leta je inž. A. Suhadolc prepisal svoj dnevnik iz dveh ali treh majhnih blokcev, približne velikosti 4x6 cm, ki ga je pisal sproti pri partizanih, z roko, na 4 lege. Pozneje je to pretipkal na pisalni stroj. Blokec se nahaja v zapuščini ing. A.S. 3Glede na velikost smo seveda vsi vedeli, da so bile last prof. telovadbe Dobovška. 4To je pesnik Miran Jarc, ki je stanoval v hiši ing. A. Suhadolca z ženo in hčerkama Marijo in Eko (Terezijo). 207 208 in v Belgijsko kasarno. V vrstah. Od daleč mi maha Rudko, že za Italijo pripravljen. Maha. Na levo. Obstopijo me vojaki. šenza documenti", pa ti odvzamejo legitimacijo. "Ho avuto legitimazioni."V sobo: Jarc Miran, Podboršek Paul, 5 prof. Arko in na stotine drugih. Prof. Arko:"Prva prilika, ki se mi ponudi, odskočim, pa makar me stane življenje."Odgovorim:"Počasi, hranite glavo za boljšo priliko." Občutki z betom po glavi, kar boljši in odločnejši. Za vedno. žena, otroci, eden na poti. Bo kar bo, saj nisi sam. Jarc: šedaj si opredeljen, so Te našli."Pred uro še svoboda, sedaj tema. Za žicami, na soparnem soncu. Stoteri znanci in ne, na mah smo si v sorodu. Ena usoda nas veže, en vzrok. Nerad mora trpeti. Vsi prenašajo dostojno, ja veličastno. žena pride z Matičkom po slovo. Nekateri dobivajo pakete, kovčke, bisage. Proti šesti zvečer začno delati vrste. 650 jih je. Bežigrad in Zelena jama. Potem zopet za mrežo, tiho se obiraš, žalostno je, ker je Vidov dan in nedelja pa toliko gorja in solza. Ob devetih nekako, ko smo dobili košček salame in dva panjoka, v vrsto za odhod. Rajža žalostna na kolodvor. Temačno. Ulice prazne, po požaru. Da to je požar, če gre 650 ljudi Bog ve kam. Marsikdo se ne bo vrnil. V vagone živinske, brez slame, klopi, odprtin, po 50 mož in zaklenjeni. Čakamo težko. Sedaj, ko je že tako, naprej, samo čakanje ne. Z Jarcem sediva v kotu prvega voza. čudni občutki, čuden položaj. Družba pisana. Ulije se dež, potem odhod. Počasi. Zbogom, Ljubljana. Mlajši lezejo k mrežami kot opice. Videl bom. Kaj? Da. žalost, nepregledna žalost. Vse veka, seveda doma. Proti Borovnici se sliši bobnjenje topov. Strel, blisk, pok. Pošastno. Ozračje kljub dežju soparno. Skoro pričakovanje nekih izjemnih dogodkov. Tema, nikogar ne vidiš. Samo kvantanje nekaterih in smeh. Petje ne gre. Mladi poskušajo vse, da bi pozabili, starejši se pogreznejo 5Sosed mesar. 209 vase z mislimi na dom, na spremembe, na vzroke, na dejanja in grehe. V Borovnici dalj časa stojimo, tako, da odhajamo proti dvanajsti uri. V bližini Verda nenadoma pok, blisk. Pokanje postaja divje, puške, strojnice. Zatem mir, nakar nova salva še divjejša kot prej. Krogla gre skozi naš voz. Ostanem miren, kar bo, bo. Naenkrat vlak obstane. Nekaj časa še pokanje partizani-Italijani, potem mir in naskok partizanov na vlak. Kriki in šumenje, odpiranje, izkladanje ranjenih. žalost, veselje. Naš voz odpro tako, da ustrele v žabico. "Vsi ven ali bombažakriči partizan. Vse uboga. čudno, ni odpora. Da, vse gre s silo in tam ne govori, kdor nima puške. "Fantje v hrib, kar za nami, hitro, kar naprej". Strašno temna noč, nekoliko prši. Grmovje in rastlinje izgleda kot s slano ali snegom pobeljeno. Z Jarcem se drživa za roko. Potem se zgrešiva. "O Ti Suhadolc", me nagovori močan partizan. "Kdo si.Kamnikarjev Vikl. Pozdravljen in kar naprej. Jutri se vidimo."V trebuh ranjenemu partizanu hladijo pri studencu rano. O Bože, že ga grabi smrt. Partizani, sanitetke, vojščakinje, vse je tu. Pomagam nositi nekaj časa ranjenega vlakovca. Kako je človek težak, ko se ne obvlada. še drugi ranjenci, obvezanci, ki hodijo. Baje so v vlaku ostali trije mrtvi in še drugi ranjenci. žrtve. Ne veš dneva. Partizani trde, da so osvobodili vse, a mi vseh ne vidimo. Mnogo nas je, a vseh nisem mogel ugotoviti -v temi. Pot gre vedno navzgor po pešpoteh, blatu, kamni. Z Jarcem se zopet dobiva, tudi Rudko je tu, ves okrvavljen. Nosil je ranjenca. Vas Pokojišče. Nekoliko se dani. žejni. Kmetje dajo vodo. Vozove pripravljajo, da gredo po ranjence. Prve partizanske obraze vidimo. Vse resno. Prvič se vidimo zbrani vlakovci. Da, komaj polovico nas je vseh. Ko se malo oddahnemo - naprej. Z Jarcem sva prerešetala položaj. Sprva oj kakšna romantika, doživljaj nima para. Sedaj so odločili: življenje ali smrt. Potem se je priplazila tiha skrb: živiš v nelegalnem občestvu, če prideš Italijanom v roke, je sodba že sojena. In korak ni čisto premišljen in svoboden. Za vse to ni bilo več časa. Dejanja so odločila. "Previdno hodite, Italijani so blizu, imajo topovsko postojanko."Tako 210 gremo izmučeni, neprespani, mokri, nemirni v notranjosti. "Italijani pripravljajo ofenzivo". Slišali in vedeli smo, kaj bo. Za puško se bom težko odločil. Vas Padež. Sledovi bombardiranja po topovih. Mraz. Po groznem blatu in skalah, ko vidim partizansko mumijo spati pod drevesom, dospemo na žage. Dve sta. Vidiš sledove partizanskega življenja. Od pobitega vola koža, drobovje. Ognjišče. žage obstopimo, vse pretaknemo in se vleže vsak, kjer mu prija, kjer dobi prostor. Po lesenih tleh, po hlodih v in izven žage, po podstrešjih, po sobicah, po kletnih prostorih. Vse je trudno. Z Jarcem zlezeva na nek podstrešek, kjer je nekaj slame, očividno partizansko ležišče. Uleževa. čez pol ure vprašam Jarca: spiš. Ne morem, premišljujem. Jaz tudi. Vstaneva. Zlezeva na pod in gledava sebe in žalostno vojsko, ki spi in bdi, kakor kdo more. 29. VI. Danes je praznik sv. Petra in Pavla in včeraj je bil Vidov dan. Z Jarcem premlevava položaj. živci se napenjajo, da bi našli rešitev, ali je ni. To bo prinesla prihodnost. Nazaj ne morem in ne upam, akoravno me tako strašno vleče.Dan je in gruče se prično zbirati. Vidim znane obraze. Mlade, stare, vesele, žalostne, vse pa je umazano, mokro in neprespano. Soseda Vodnika vidim v modri obleki na vzvišenem prostoru, zravnan, bled in zamaknjen. Po nekaj minutah ga hočem ogovoriti, a je že ušel izpred oči. Nisem ga videl več. Šel je nazaj. Našel je za to moč ali šibkost. Ogledujem znane obraze: tesar je Menart, mesar Podboršek, mizar Mišvelj, ravnatelj Wagner, dijak Ahlin, Jurca, Rudko, Bine Kobol, urar Zajc. Pridejo posamezni partizani in partizanke in nas radovedno ogledujejo. Prvi vtisi. Ja tu je tudi življenje, popolnoma novo, svojevrstno. Ali pa spadam sem, to je vprašanje, ki ga ne moremo rešiti. Ja in ne. Z Jarcem ga do onemoglosti rešujeva ves dan, dokler zvečer ne omagava. Premišljevanje ne vede nikamor. Nazaj ne moremo. Z dnem pridejo nekateri od višjih. Pozdravljajo nas. Vabijo v borbo in na delo. Tudi domu, kdor hoče. Z Jarcem odločiva za delo. Tako tudi Rudko 211 inWagner in 220 drugih. 70 jih gre takoj med borce. Okoli 30 je domotožcev. Pripovedujejo jim nesmisel take odločitve.Ali je mnogo trmoglavcev in vztrajajo. Partizani pa so napravili domotožce samo na videz, dejansko ne bo nikdo odšel. Za ubeglico je Matilda6, Matilda je tudi za vsak drug prestopek, kot kraja, goljufija. Pogovori z znanimi partizani. Med njimi so tudi nekateri, ki so bili pri napadu. Bože kakšni so ti ljudje. Zdi se, da so kamen, odločni, navdušeni za vsak napor, vsak trenutek pripravljeni dati tudi življenje. Zakaj naj vsak življenje tvega, to je vprašanje, ki si ga je marsikdo nadel. Oni, ki so politično zreli in prepričani, tem je za ideal novega gibanja, ki obeta novo, pravičnejše življenje. Drugim lebdi narod in njegovo trpljenje pred očmi, nekatere pa drži le bojazen pred hujšim. Ampak vsak od teh borcev je po svoje reven, ima svoje srce in misli Bog ve kod. Otroci. Pripoveduje Vikl o svojih doživljajih. Kako lep fant Vikl, kako zgovoren kot bi partizan ne smel biti. Bradati kuhar obeta kosilo. Res trije ali štirje sedejo k lupljenju krompirja, meso prinesejo od nekod, tudi nekaj moke je na mestu. Prav po hostarsko. Kuhar govori o partizanski hrabrosti, o uspehih, o redu, o disciplini, o matildi. Prav eten dečko ali dedec, original po svoje. Sploh smo videli na žagah kot malokdaj kasneje prikupne ljudi. Komisar Jan, Jokl tudi simpatična. Domotožce so dali posebej in so jih tudi posebej zastražili. Zdi se, kar tedaj nismo vedeli, da se z njimi pripravljajo prve žrtve nad belo gardo. Zame je bil pogled nanje vedno bolečina. Kasno po 12. je kosilo. žlice po večini nimamo, posod tudi ne. Ali partizani pravijo, da se bomo vsi najedli, vseh 308 mož. In res od rok do rok gredo posode partizanov, od ust do ust žlice, žlice partizanov in tovarišev in primeroma kmalu smo bili res vsi nasičeni. Dobra juha s koruzno moko, krompirjem in mnogo mesa. Jaz sem si mogel še nekaj mesa vtakniti v žep. Potem smo polegali, sedeli v neki soparici po dežju in pred dežjem. Najraznovrstnejši pogovori o položaju. Soparica je prignala hudo nevihto, ki se je zlila popoldne. Vsi smo se tiščali v 6Matilda seveda pomeni p3ko, prenešeno seveda smrt. 212 strehah žaginih poslopij, ki so bila zatočišča partizanov. Postrani sem gledal ležeče partizane, opremljene s puškami, municijo, noži, da, tudi bombami. Tja zaenkrat še ne spadam. Po nevihti zakoljejo vola. Oh koliko trpi tu žival predno pade. Obljubljajo dobro večerjo. Proti večeru postajajo domotožci vse bolj čemerni in se jih do večerje polovica spreobrne. Razpoloženje proti njim postaja skoro bi dejal sovražno. Pa menda ne čisto po pravici. Ne vem, kakšne mere, kakšni vidiki so bili partizanom merodajni, da so človeka obsodili. O Hmelakovih dveh sinovih pravijo, da sta hotela uiti in sta padla. Proti večeru slišimo pokanje, v dolini je moralo biti, nedaleč od nas. Vedno hujše. "Kaj da je", vprašamo. "Ah kaj, Italijani silijo po dolini, naši pa branijo."Kar naenkrat pride nek sel. Govori s partizani. Ti se razžive, poiščejo puške in strojnice in že tečejo na pomoč. še slišimo pokanje, začne se temniti in nato poneha ogenj in pok. Proti večeru imava z Jarcem še enkrat resen in buren razgovor glede naše pristojnosti. On, da ni dorasel tem razmeram in da bi šel rad nazaj. Rekel sem mu, da je prepozno in da ostanem, nakar se pomiri. Zaradi večerje je bilo neko zbranje. Skoro se je že nočilo. Komisar Jokl je že podnevi enkrat dejal, da bova šla z Jarcem na agitacijo. Kar naenkrat se pojavi in povabi mene in Jarca s seboj. Po mokri in blatni cesti, potem po poti skozi hosto in gozd. Ne vidim skoro nič. Sledim Joklu bolj po sluhu kot po vidu. Mesec osvetljuje gozd in hosto ter dela čudovite sence, čudovite objekte. Zdi se ti, da vidiš same stebre in vhode in timpanone in stavbe. Ena slika mine, prikaže se že druga iz neznatnosti v velikansko arhitekturo. Grmičje je kot iz srebra. Jarc me vpraša "Kaj tudi ti vidiš vse te objekte, stebre, palače.Da, tudi jaz."Pot je včasih jasnejša kot umazana proga med ostalim srebrom. In kljub temu čaru hodim po blatu, strašno spolzkem, mastnem blatu, da s težavo držim ravnotežje. časih si pomagam z rokami. Bože kakšen občutek, kam gremo, kaj bo z nami. Po dolgi hoji, gotovo je trajalo kako uro, pridemo slednjič do neke koče-kuhinje. Prvo je, da sedem k ognju. Kuhar pripravi večerjo. Lonec fižola in kos 213 mesa. Ne morem vsega pojesti. Iz utrujenosti in duševnih bojev. Potem se premaknemo višje v barako - pisarno. Ah kaj vidim: telefon, radio, pisalni stroj. Nekaj poslušamo, telefon brenči, nekaj se pogovarjamo, nakar greva z Jarcem spat pod lesen šotor, kjer spi straža. Na slami menda z eno odejo za oba. Mraz je. Jarc je pri izhodu in mu je še hladneje. Slabo spanje. Ponoči menjajo in nekdo kar noče vstati. Pravi, naj kar naju pobara in pobere, saj sva novinca. No jaz se nisem dal, Miran pa tudi ne. Zgodaj vstaneva. Nekaj si skušava umiti roke, potem v kuhinjo, kjer menda, da bo žgancev. V pisarno na kratek pomenek. Jokl pravi: Evo brata Luka Suhadolc. Visok, ne več mlad partizan - poveljnik, ki je na Igu že prodiral proti Ljubljani. Le Italijanski topovi so me ustavili, pravi. Pomenek tudi še z drugimi partizani o položaju, nakar nas pospremijo k ostalem moštvu, ki je šlo proti Otavi. Primeroma lepa pot pri solnčnem siju. Tako nekako ob 12. uri pridemo na Otave, kjer so nas znanci radovedno in zaskrbljeno pričakovali. Rudko, Wagner. Spoznal sem tam in precej govoril z Abulnarjem iz Zelene jame. Nekateri so si tam nakupili nekaj potrebščin, mislim tudi jestvin. Kosila ni nič. Popoldne nas odvedejo v neko hosto, kjer bodo nekaj skuhali. Po vsej hoji čutimo lačne želodce. Posoda je majhna in morajo še enkrat kuhati. Oh je to težko. Proti 5. uri enkrat popoldne pridemo na vrsto. Juha z moko in nekoliko mesa. Premalo je bilo. Jedli smo pa kar po štirje iz enega lonca. Izposojenih žlic in loncev. Ne pomivaj, je kar dobro, najsibo žlica ali lonec. Vsi higijenski predsodki so ugasnili. Proti večeru nazaj na Otave, kjer se mi je dopadlo. Zvečer, ko smo že oddeljeni, pride Golobov Roman. Prisrčen pozdrav. Pripoveduje dosti optimistično o celi zadevi. Opisuje organizacijo, napake in uspehe. Pokaže tudi partizanski denar, bankovec za 5000.- lit. Simpatični listki. Nekaj na Otavah odbere, pravijo, da so nekam nezanesljivi in gredo po posebni poti. Kdo ve kam. Med njimi je Miša Lajovic in Mišvelj. Menda sta hotela domov. Ob nastopu noči gremo, kam, ne vemo. Izredno krasna pot, mesečna. Bi pel da kaj, o čem. Ampak res prekrasno, čarobno. Mi visoko na hribih, tam doli pa pokojno ali tudi ne vas, domovina, rojaki. 214 Pozno ponoči pridemo v neko vas, menda Zavrh. Spotoma sem videl neko ogromno brezno, to je Cirkniška planota. Vse megleno, čudno je izgledalo. Tam naprej daleč so pa Bloke. Slovite Bloke in tam so tudi Italijani. Vedno so v bližini, ne moreš se jih znebiti. Pokažejo nam postelje v nekem pokritem dvojnem kozolcu, ki je imel spodaj hlev. Pri slabih električnih svetilkah začne delo z zbiranjem slame im mrve za ležišča. Nisem zraven, naj si urede, bom že kako še našel svoj prostor. šumenje ponehava, trudna trupla popadajo po podih po slami eno poleg drugega. Kmalu ne slišiš drugega kot sopenje. Od zunaj pa lega hlad na telesa in jih hladi. Jaz sem si najpreje zbral ležišče na dveh, poševno ležečih voznih rantah. Ali hlad proti jutru pritiska z vseh strani. Ne zdržim. Zlezem pod nek voz in hočem tam počivati, zopet hlad. Po lestvi zlezem na gorenji pod in najdem ajdovco. Se vležem kakor sem bil s klobukom na glavi. Ne morem in ne morem se ogreti. Ajdovca je prepusta, pretrda, ne vleže se po telesu, zato še vedno mrazi. Nadenem si jo še nase, nakar nekoliko zadremljem. 30. VI. 1942. Vstanem sajast, neprespan, premražen. Po lestvi navzdol vidim še spečo armado. Na pol oblečena telesa eno poleg drugega spe. Kako spe. Po hišah hodijo in prosijo za mleko. Par hiš, kje dobiti mleka za tako armado. Nekje kuhajo čaj iz bezgovih jagod. Približam se in dobim skodelo. Nekaj je toplega ali želodec kriči po tršem. Nekje nekaj vode, da si izperem oči. Od nekod prileze Mežan. Ves je sajast. "Kje si bil?Oh, v hlevu sem spal v jaslih. Bilo je kar prijetno toplo, sicer ne bi mogel spati."Po jutranjem opravilu smo polegli ali posedali. Ogledali smo cerkev sv. Duha, daleč doli pa so bile vojašnice Blok. Zbor dopoldan enkrat in hajd naprej. Proti poldnevu enkrat po hudi hoji pri žagi v Vintgarju. Voda. Mnogi porabijo priliko ker solnčno in soparno za kopel ali vsaj umivanje. Posedamo po žagi, po travi, po jezu in pestvamo prazen želodec, ki z vso silo pritiska. Hiša poleg ima nekoliko vrta in tam vedno nekdo kaj puli, v hiši pa kuha. Pa kaj malo črne kave ali čaj, ne pridem na vrsto. Potem vsega zmanjka. Hrane od nikoder. Vsak 215 išče, kje bi našel kaj za pod zob. Vsa mogoča zelišča nabirajo, kuhajo, pijejo vodo. Solato so imeli na vrtu, pa so vso pospravili. Brez zabele seveda. Malo soli pa je bila kar dobra. Rudko tudi meni prinese pest solate, ki jo pojem s soljo. Abulnar nabira polže in jih kuha. Bine Kobal lovi rake in mi enega prinese. Za noževo konico je tega rakca, toliko kot nič. Vročina raste, z njo lakota, ko bi se že ganili iz tega kotla. Poleg hišice zagledan na vzvišenem kupčku Mirana in še nekaj tovarišev. "Kaj je,"vprašam. "K štabu da gredo štirje, med njimi tudi Miran". Hudo me je zadelo. Z Miranom sva že od doma sem imela intimne pogovore, bila sva v paru. Stanoval je v naši hiši, sedaj pa najbližji cele druščine oddide. "Veš", mi pravi, "to meni prija, to bo zame". Res sem bil žalosten. Bil sem strašno sam, ko sem videl, kako na tenko se me je držal. Skoro neutolažljiv sem bil, dokler nisem prišel do misli in uvidevnosti, da se ni moč boriti proti volji Njegovi. Fiat voluntas tua. Ne vem, ali on ve, zakaj je to dobro. Miran s tovariši oddide. Izberem si drug par - nečaka Rudkota. Rad je pustil svojega tovariša in se mi pridružil. Bil je prijeten, uslužen. Do Roba mi je priskrbel tudi leseno žlico. Popoldne enkrat se dvignemo, da se prikopljemo h kakšni hrani. Vroče, komaj se premikamo, ker želodec ne pusti. Telefonska napeljava. Ob hostah kjer mnogo borovnic in rdečih jagod, ali ne vanje, naprej, kmalu se ustavimo. Mnogi se gredo past v hosto. Ali je malo. Končno privozi voz s hrano. Nekaj je bilo, a pičlo. čakamo ob hosti ob poti nečesa. Kar naenkrat godba in petje. četa izbranih partizanov z zavihanih rokavov s kapo, puško, municijo okoli pasu, bombami prikoraka proti nam. Eden s kitaro, drugi pa pojejo. Solnčen, gorak večer, partizani rdeče rute pod vratom, pojejo in pojejo. Vsaka, najskrivnejša vlakenca občutka je zatrepetala. Na svojem, pri svojih močnih in veselih. Najlepši trenutek vse partizanije. Nekdo pove, da se mudi v bližini dr. Anton Zupančič. Poiščem ga. Ah kako prijetno snidenje. Njega sem imel rad že v Ljubljani. Pokaže mi svoje partizane. Pravi, da je tam že pet njegovih bratov. Enega sem videl. Tudi Kraljičev je eden. Iz Iga jih je šlo 78 v partizane. Vabi me, naj grem z njim, da bo pri puški bolje kot pri delu. Zelo 216 mikavno, ali ostanem pri svojem, ker nisem več mlad in zdrav tudi ne. V odgovor mi pokaže partizana 50 let starega, ki ima doma menda 18 otrok. Pravi dalje: Naši vas bodo spremljali preko proge. Brez skrbi. Vse bodo dobro izpeljali, so dečki. Posloviva se kot stara prijatelja. Pridem nazaj k četi, odbirajo strokovnjake za razne obrti. Mehanike, ključavničarje, kemike itd. Rudkota vzamejo kot kemika, no in ostal sem zopet sam. Lepo slovo in ni ga več. Tudi jaz se ponudim, a me ne rabijo. Zopet ne vem zakaj vse to dobro. Bog že ve. Izberem si novega druga, Bine Kobal, student gradbe, dosti prijeten, vsekako zelo požrtvovalen. Dejal je, da je čakal, da ga pokličem. Petje se vleče do večerje, ki jo pripeljejo skoro ob mraku. Neka polenta, skoro dosti jo je bilo. Potem se v spremstvu podamo na pot preko proge. Hodimo in hodimo. Vidim ponoči obratujočo parno žago. Mir je sicer, a čuden mir. Grozljivo. Po dolgi hoji v št. Vidu, kjer so ranjence spravljali v neko hišo. Da je zanje lepo poskrbljeno, da imajo celo operacijsko sobo in podobno. Nekateri so šli gledat ranjence iz vlaka. Nisem hotel gledati bede in bolesti. Posedamo po hlodih, ki so ob cesti, do povelja naprej. Tišje. Proti progi gremo. Ali bilo je še daleč. četa partizanov odcepi proti hribu. Slišim od daleč pokanje, kam gredo. Tako so otroško veseli. Koliko časa, kaj jih čaka po tako prešernem ukanju. Hodimo po cesti, kmalu večkrat razkopani in zabarikadirani. Počasneje in tišje. Nepoznane vasi, slednjič vas Ponikve. Bože mili, vse razkopano, požgano, osamljeno. Hiše gledajo v gluho noč kot strašila. Bombardirana je bila vas. Vidimo in čutimo brezobzirno vojsko in vojno. To tiče nas, naše grude. Kaj se je zgodilo s prebivalci, kje so. Mi posedamo in čakamo, kdaj bomo mogli čez progo. Spremljujoči partizani se zleknejo na vlažna tla in zaspe takoj kot kamen. čudim se. To je trdo življenje. Polne tri ure čakamo v noči. Hladno je, nekateri iščejo toploto v seniku. Naenkrat znak za odhod. Partizan se dvigne, je že pri sebi. Gremo, ne tečemo, vseh 220. Kako hitimo. Ali teči treba hitro, da uidemo sovražniku, da se spravimo zopet v varno hosto. četrt ure traja dirka čez progo. Potem zopet hosta. Hitro kar naprej, da nas ne zalotijo. 217 31. VI. 1942. Navkreber po čudnih, slabih poteh, grmičevju, kamnu. Bine ponudi košček parmezana. Trd je, a bolje kot vsak sladkorček. Končno smo na vrhu hriba. Zaslišimo še močan pok - progo so pognali. Kljub močni italijanski straži nas je šlo 200 čez progo in proga je zletela v zrak. Nekoliko se oddahnemo. Zajc je opešal, morali so ga podpirati. Hitro, dokler ne pride dan. Napenjali smo svoje moči do kraja. Zjutraj je, dan prihaja. Skozi hosto in gozd pridemo najprej v Podgoro. Tam naj bi nekoliko časa počivali. že pripravljajo mesto. Nekateri že lezejo po hišah za hrano, ko pride povelje naprej. Italijani so v Vidmu in lahko streljajo na nas pozneje, ko bo že dan. Uberemo jo proti Kompolju. Tudi tam razdejanje. S topovi so obdelovali to vas, zato si vsak dela skrivališča in zaklonišča. Nekaj si priberejo hrane. Hitro naprej, da pridemo v varno hosto. Tako smo se usidrali v zgodnjih urah nekje pri Kumpoljah. Polegamo po travi in listju, vsak kakor more. V klopcu se držimo jaz, Wagner in Bine. Ljudje prinašajo žganje, kupimo pol litra, prinašajo jajca. Kupimo jih menda 5 kosov. Partizani prihajajo in nas ogledujejo. Pri meni se ustavi Niko: zakaj da nismo pri borcih. Ah zdaj naj se grdo naši minerji solit, imamo inženirja. Odgovorim kolikor morem in smem. Neprijetno, zelo neprijetno. K celi neprijetnosti še kos žolča. Mi smo strahopetci nevredni svobode. Naj bo, kar že hoče biti. Prilično kosilo v neki vrtači. Branje poročevalca. čutimo kolektiv. Pozno večerja, potem zbranje za pohod naprej. že pri zbranju opažam privide. čudna situacija, da smo v bližini nekih hiš, palač, sploh neka urejenost, pa smo le v sredi neke hoste. Potem odrinemo, znašli smo se v Kumpoljah, potem pa po poti dalje in dalje. Strašna utrujenost popada telesa. Pokonci spimo in očesa so odprta zato, ker jih s silo odpirao. Opletavam in skoro padem pri opletavanju prednjega. V Strugah smo, v vasi, ki je tudi na pol razdejana, popolnoma zapuščena, še psa ne slišiš. Nekaj časa počivamo. Neverjetno grozno učinkuje hiša s snetimi okni. črne luknje zijajo iz beline v črno noč nekoliko od meseca posrebreni. Potem pa kar naprej. Po cesti in zopet po hosti z groznimi pri218 vidi o palačah, o stebrih, tympanonih, portalih. Stemnilo se je, soparno in grozni oblaki obljubljajo nevihto, blisk in blisk. Smo v hribih kočevskih - suhokranjskih. Pašniki posejani z belimi kamni. Spehamo, da bi ušli nevihti pod kako streho. Pa pride mala vas, že mislimo, da smo na cilju, pa naprej. Kaplja in bliska, grmi nad suhokranjskem pustem ozemlju. Kako si želimo strehe, počitka. Zbiti in izmučeni se opotekamo po poti. črpamo poslednje moči po neprespanih nočeh. žvirče, suhokrajinska vas. Toliko je svetlo, da razpoznamo veliko, bedno naselje. Tudi tu nam ne privoščijo počitka, čeprav grozi naliv. Ali sreča je hotela, da je bilo veliko bliska in groma, kopičenja oblakov, dež pa je prizanesel. Kakšna sreča in milost za vso to izmučeno družbo. 1. VII. 1942. Nevihta se je unesla. Počasi se začenja daniti. Noge in stopala me bole do onemoglosti. Ne zmogel bi več. Pravijo še dve uri. Pa to ne bo mogoče. Naposled smo v Hinjah. Ker vidijo, da ne moremo več naprej, nas spravijo v odprte senike. Poležemo, a spati ne moremo. Pretrudni in prehladno je. Vreme je pusto, mrzel veter popihava. Neka ženska pravi, da gre v Ljubljano. Nanosijo ji pošte, vsak svoj listek. Nisem nič napisal, ker sem že preje nekaj sporočil. Kmetje so nabrali nekaj gorkega mleka in kruha, ki smo ga deležni vsi. Eden več, drugi manj. Po dolgi hoji to vse izborno tekne. Wagner dobi tu brata svojega predhodnika na šoli, Pečjaka. Proda mu sviter in pokrepča ga. Po zajtrku zopet na pot v žalostno Kočevsko. Toplo dopoldne, počasi jo krenemo v Novi log. Imam vtis, da nas ogledujejo radovedno, da je v Novem logu kos komande. Po kratkem premoru naprej proti Staremu logu. Medtem vidim, da nekaj partizanov spremlja kolono, da se nekdo celo vozi z motornim kolesom mimo nas. Slutim komandante. Nebo pa se temni in preti zopet z močo. Stari log, centrala partizanska. Vodijo nas na neko planoto izven vasi, kjer so nameravali slavnostno sprejemati. Delili so mleko in kruh. Ali zmanjkalo je mleka in kruha tudi ni zadosti. Mimo tega je precejšen dež zaustavil nameravan sprejem. Eden od višjih, A. Lubej me 219 pobara in spregovori nekaj navdušenih besed. Lepo me je pozdravil in mi dal nekaj poguma za bodočnost. Dež je povzročil, da so nas spravili po 20 v posamezne senike. Prišel sem v nek senik neke cestarice. Mislim, da je bilo še okoli 15 tovarišev. Skromno smo stanovali na mrvi. Vendar sem imel občutek izrednega zadovoljstva, ko sem se mogel vleči na seno in počivati brez nuje za dolg počitek. Izposodil sem si pri cestarici brisačo, posodo in se dodobra umil. Uprav, ko sem najnujnejše opravil, pa nas zopet zbobnajo skupaj in odvedejo na neko dvorišče, kjer so stala 3 lesena poslopja: pod, seniki. Tam so nas nastanili, češ, da so med nami izdajalci in se ne smemo svobodno gibati. Tančica teme je legla na pridobljeno svobodo. V moji bližini je bil Menart, Wagner, Bine, Plevela, Tominec in drugi. Napol odprt pod, seno pod seboj, to je naše stanovanje. še isti dan popoldne razgovor z Drejčetom pri učitelju Trobišu. Drejče mi natanko pojasni položaj, vse seveda optimistično, razlaga osvobodilne odbore, zastopstvo naroda v nekem parlamentu, ki mu je podlaga neka vlada - narodna vlada. 460 občin da je osvobojenih, druge pridejo na vrsto. Italijanske ofenzive ne jemlje resno, ker da se Italijani boje hoste. Oni ustrahujejo bližnje vasi s požigi in spontanimi napadi, da se potem zopet povlečejo. Tudi bombardirajo vasi in požigajo. Glede mene pravi, je izreden slučaj, da sem prišel, da bom imel mnogo dela s sušilnicami, ki jih nameravajo postaviti po raznih krajih, da bodo mogli ljudje nasušiti mnogo sadja - kruha bodoče zime. Da bo on odpotoval za 7 dni, da morem dobiti pojasnila še od tovarišice Bože. Tako je prvi dan v Starem logu dosti svetlo minil in sem se že mogel pripraviti na dejstvovanje. Skromna večerja v zgornji kuhinji. Spanje prvič v miru in pokoju. četrtek, 2. VII. 1942. Moj rojstni dan. Da, skoro toliko imam na sebi kot takrat, ko sem se rodil. Res je pa, da nimam nikogar od domačih, da bi mi za ta dan voščil prijazno besedo. Kar imam, je rujava obleka s klobukom in čevlji, spodnje perilo, polnilnim svinčnikom in robec. Naše prebivališče je pod. Pokrit sicer, pa zelo zdelan, kot vse kočevske stavbe, kmetije. Pod izgleda kot kaže tloris. 220 Mi spimo v posebni sobi, v mlatilnici. Poleg mene na desno je Tominec, na levo pa Bine in Wagner, Menart, Urh, potem pa še Košak, Plevelova in nekateri več ali manj znanci. Posteljnina je stelja. Klopi ni, obešal ni, umivalnikov tudi ne. Ponoči pritisne mraz in ni spanja. Mrazi zlasti po nogah, kolenih. Zagrinjaš si noge s senom, ali ga zopet zbrcaš. Prav nerodno je iti ponoči ven. Po štirih se plaziš. Po čevljih spoznaš ležišče in po steklenici, v kateri je Bine prinesel žganje iz Kumpolja. Luči seveda nobene. Z vžigalicami sem in tja kdo posveti, ali je sila nevarno. V nočeh, ko čakaš dneva, slišiš skovicanje. Zdi se mi kot klic smrti. Grozno v kočevskih vaseh, pustih in praznih. Stoletja so sedeli in bivali Kočevarji v svojih kolibah in delali politiko nezadovoljstva, gospodarstva. Val hitlerjanstva jih je zajel, kot v jeseni lastovke. Odleteli so iz svojih gnezd in šli preganjat slovensko kri v Brežicah. Kakšno prokletstvo. Na eni strani trdih slovenskih ljudi, s hitlerizmom opojenih, na drugi strani pa strašen umik in zapustitev rojstne grude iz golega hitlerjevskega fanatizma kot rešitelja vse bede, vseh vprašanj, kruto za enega kot za drugega. Usoda. Fiat voluntas tua. To je zgodovina. Ne smeš vprašati zakaj. Tako je, vprašanje je samo še glava. Videl sem opuščeno vas Stari log, Novi log, Smuko, Beli kamen, Cesto, Polom, Pugled. Obupno reve bajte, prazne in zapoščene. Samo redki begunci in izkoreninjenci stanujejo v zapuščinah kočevarskega rodu. Povečini so stanovanjska poslopja grdo oropana oken, vrat, štedilnikov in peči. Suhokrajinarji so oropali zapuščino, ki je bila še 221 porabna in premakljiva. Cerkev na Belem kamnu najsimpatičnejša, kar sem jih kdajkoli videl. Nudi žalostno sliko. Seno leži po tleh, veter premetava , stopnice odkrušene, slike po tleh, svečniki in drugo. Pugled nič boljši. Cerkev v Starem logu v redu. Le stare knjige, rojstne in poročne v zakristiji, popolnoma prosto izložene čakajo svojega konca v ognju ali smetišču. Tudi mašniška oprema je popolnoma prosto odprta. "Kako, da puščate vse tako na stežaj odprto, ne bo kaj zginilo, pa bi bilo škoda". "Partizan ne krade, moreš vse razpostaviti, pa ne bo zginilo."Takrat so to govorili, prepričevali v svojem zanosu. Meni se je to zdelo takrat vzvišeno, skoro bi verjel. Pozneje sem videl, da temu ni tako. človek ostane človek. Z vsemi svojimi vrlinami in napakami. človek, pa bodisi partizan ali klerikalec ali liberalec, da imenujem samo politično opredelitev. Dokler čuti pest nad seboj in dokler obstoji verjetnost, da ne boš najden. Partizan vzame samo to, kar potrebuje. Potrebuje pa mnogo, ker je vedno v pomanjkanju. Na žagah pod Kožlekom so pravili partizani, da so ubili tovariša - dobrega partizana zavoljo kraje koščka sira sotovarišu. Prikazati so hoteli visoko moralo, čistost gibanja. Takrat smo mrko pritrjevali in se čudili. To je res nekaj velikega, kar se godi. Za poveljnika vsega taborišča se je prikazal mlad, visok, svetel partizan z imenom Ivko. Govoril je dosti omledno, važno in grozil je vsem, ki bi se osmelili s pobegom, neredom ali podobno. Pri tem smo se kretali dosti svobodno po cesti Starega loga. Pričeli so tudi z zasliševanjem. To je dalo misliti, da hočejo opredeljevati dobre in sumljive. Ker smo bili nekako stalno naseljeni, smo se mogli nekoliko očediti, urediti, spoznavati. Vsa druščina je bila pač hudo čudno izbrana. Od 5o let starih do 15-letnih dečkov. Od akademikov do delavcev, od več ali manj dobro opremljenih, ker so slutili odgon - do skoro na pol nagih, ki niso imeli ne pokrival, ne suknjiča. Da je bil to zbor politično popolnoma nesorodnih misli in naziranj je samo po sebi umevno. Simpatični, nesimpatični, udani in uporni, 220 po številu. Vsi smo bili razdeljeni po 4 stavbah, lesenih, propadajočih. Imeli smo dvorišče, kapnice, ki pa jih nismo smeli rabiti in stalno stražo. Naš komandant, pa 222 Slika 13.1: POLOžAJ BARAK V STAREM LOGU tudi drugi, kot sem pozneje videl, so radi slišali petje. Naš tabor je imel tudi res nekaj dobrih pevcev, pa so morali kar skoro vsak dan popevati. Najpreje naše narodne, potem pa partizanske, ki res niso bile nesimpatične. Med pevci so bili med drugim: štefin, Bine, Wagner,Plevela in so žingali. V celem zboru je imel eden celo šah s seboj. Sicer s čudnimi občutki, pa vendar sem se časih dal v igro. S Kuhnetom, Langofom, Marinškom in še enim studentom smo napravili nekaj iger. Tudi kartali so, kar pa so kasneje prepovedali. Partizan ne kvarta. 3. VII. 1942. Z Wagnerjem poprosiva Ivka za propustnico v Hinje. Tam bi si rada nakupila nekaj najnujnejših potrebščin. Nerad Ivko vendar izda listič. Vesela odjadrava v Hinje. Srečno prispeva tja, nakupiva pri Pečjaku razne robe za 1000.-lit. Nazaj prideva pozno, šlo je že na 4. uro popoldne, ker sva pot dvakrat zgrešila in še tretjič šla daleč naokoli. Ko prideva domov, je bil regiment še trši, da so med nami izdajalci, belogardisti, da se nikdo ne sme oddaljiti iz šotorov, sicer da ga bo Matilda obvohavala. Z ozirom na moje stališče v Ljubljani mi je bilo to vse čudno in mislil sem, da meni to ne velja. Bine, ki je vohljal vedno na levo in desno, mi je 223 kmalu doprinesel, da veljam jaz vobče za belega, pa da je on že prevzel zame jamstvo. On kot ljubljanski oberklerus zame jamči. Kam smo prišli. Ali so partici slepi, nezaupljivi, ali pa moramo mi ubrati pot slepomišenja in utaje. Morda pa imajo partici strah, ker potrebujejo dolga ušesa. Nekaj ni v redu. Policija že deluje. Večkrat se je prikazal pridigar Franček, klerosoci, ki je ob večernih urah pripovedoval in poučeval, vzbujal prigovore in pogovore. Pa zdi se, da je govoril v gluho. Nekam topi smo bili za vse to, misli so nesle drugam. On je to občutil in tudi ni molčal. Pa brez uspeha. Nekateri so tam živeli s propagando. Kruh ostane kruh. Borba - borba. Propaganda pa je zame bila tam odveč, zdela se mi je zategla. Vobče sem smatral gibanje za tako vzvišeno, pravično, potrebno, da je vendar za Slovence vsako prigovarjanje odveč. Ali pa mar gibanje ni bilo tisto, kar smo mnogi hoteli videti, temveč nekaj drugega, stvar nekaterih, s čisto natančnimi orisi, ki se torej ni tikalo celega naroda, temveč izvestnega dela. Da v tem slučaju je treba pismoukov, usmerjevalcev, kričačev. Agit. prop. so se imenovali zame najbolj revno in odvečno ljudstvo. Ker smo bili postali vobče precej neverni, so nas razdelili v deseterice. Naš desetar je bil Bine. V desetini mej drugimi Wagner, Peter Mrak, Menart, Tominec. 4. VII. 1942. Sobota ti moj najljubši dan, kako si se mi izmaličila. Kje je oni sijajni popoldanski počut po trdem delu tedna. Nič ne poje v šiški delopustni zvon ob 1/2 4 popoldne. Ne počivam na klopi na vrtu. Tu med 220-imi številka v desetorici. številka zapuščena od celega sveta, izpostavljen v položaj najnenaprednej šega od naprednih. Hrana je ves čas pičla. Vrstimo se v dveh kuhinjah. Ena, tu v taboru, kjer smo tudi mi, 1. desetina, in druga gornja ob šoli. Kruha ni. Pravijo, da je ta le za težke delavce in borce. Hrana je sila enostavna in borna. Zjutraj juha s koruzno moko, opoldne juha s koruzno moko in nekoliko mesa, zvečer juha s koruzno moko. Nič ne delamo, a želodec kruli, divje kruli. Propagiramo, naj se stare kočevarske kleti prebrskajo, morda bo tam krompirja ali pese. 224 Kaj ko pa smo potrebni internacije, nikdo ne sme nikamor. Bine je včeraj prinesel nekaj češenj, peščico, sam da se jih je zelo najedel. Kuhar žarki je napram meni nekaj prijazen in mi daje zvrhane porcije, morda zato, ker smo včasih tam zapeli. Kuhar sam zabavlja čez hrano, obljubljajo na vse strani izboljšanje. Krivijo enega in drugega. Daneta in Peta, to so intendantje. Da bo zaradi slabe hrane Matilda pela. Pa je ostalo pri razgovorih in obtožbah, hrana je ostala nezadostna. Pa to nismo jemali tragično, treba je doprinašati žrtve. Stvar je vendar vredna odrekanja, še velikega. V tej zvezi smo tudi bivanje v taborišču prenašali nekam voljno, saj se niti nismo zavedali, da je nakak pripor nezanesljivcev. šele čez nekoliko dni nam je postalo jasno, da nismo pravi. V ostalem si urejujem življenje kot morem. Nekam prešernega se počutim, ker imam gate, srajco, robec, brisačo, glavnik, nož, obujke vse od Pečjaka. Pa sem se zato tudi izbosil. Več znanih partizanov vidim, med njimi Jovo-Babnikov Janez. Kar ne morem verjeti očem. Slišal je, da je med rešenci nek profesor s širokim klobukom in da je koj posumil, da sem to jaz. Zelo je ljubezniv in uslužen. Peča se popravilom orožja za delavsko četo pri Belem Kamnu. Popoldne nastopi Druškovičev frizer Stane in olepšava obraze. Mnogo jih pusti z bradicami, ki pa so bile pozneje prepovedane. Ali polno ali nič. Stane je dobre volje in se bo šel bit. Britje in striženje nima rad. 5. VII. 1942. To je nedelja. Stane me olepša po enem tednu. Da se bom mogel vsaj umiti. Ob 10. uri bo maša, pride župnik iz Hinj. Zbere se takoj zbor pevcev, kolikor se moremo se očedimo pa hajd v cerkev, ki je stala koj ob taboru. Pri maši so peli pevci-rešenci: Bine, Wagner, Plevela in še nekateri drugi, kar lepo. Moram priznati, da smo šli radi zaradi spremembe in radi premišljevanja v božji hiši. Tam moreš biti bolj zbran, je nekam praznično in ukoreninjeno. Je vse zastonj, ko si bolj zapuščen in zbit, si bližje Bogu, iščeš utehe, ko jo človeštvo ne more in ne more dati. človeštvo je vedno sebi največji in najneizprosnejši sovražnik. Vsi niso šli v cerkev. Bilo je prilično 225 lepo, na vsak način pa je delovalo praznično v splošni puščavi. Bil je lep dan. Nekaj smo šahirali. Od 6. do vštevši 12. VII. 1942. Nekaj dni čakanja v taborišču nam ni presedalo, zdelo se nam je samo po sebi umljivo. Ali strogost, ki se je z vsakim dnem stopnjevala, nas je napravila nervozne in nepočakljive, premišljujoče. Nekoč je nekemu rešencu padla v kapnico milnica. Takoj je bila preiskava, krivca ni bilo najti, ali ostal je odij sabotaže, belogvardejca. Prepovedano je jemati vodo iz kapnice za umivanje, vsak izhod, tudi na cesto pod lipo je zabranjen, straža je poostrena. Naše glave so zdrkovale k prsim. Kuhne, filozof, socialist se trudi, pripoveduje mi o našem neokusnem položaju, o ravnanju partizanov z nami. Vobče kakšna svoboda in socialnost. Ali mirim ga, češ, ali je bilo človeštvo kdaj drugačno. Potrpi, bo že bolje. Wagner trpi, vsak dan je bolj zaprt in čemerno zamišljen. Bine pa skače sem in tja. Dolgo smo čakali na delo sušilnic, pa nikakor ni hotelo priti. Drejče se ni oglasil več. Nekaj se je moralo zgoditi. Imajo nas za izkoreninjence, ki so nepotrebni in odvečni. Dane nam spravi denar, da ga ne bodo socijalizirali, kolektivizirali. Ljubek fant klerosocialist. Ta kakor videti ne drži v vsem s partijci. Kmalu zvem, da učitelj Trobiš, ki ima sušilnice v rokah, ne potrebuje inženirja ampak samo zidarje, ki bodo sčasoma vse uredili. Moje roke, voljne in žejne dela, so se povesile. Vsi moji načrti, da ustanovim delavski batalijon, ki bo delal, boljšal, lajšal položaj partizanov in civilistov, je propadel. Zanimivo: politika je prva, delo kar pač mora biti. Agitprop deluje, delovni ljudje morajo počivati. Kar nobenega izgleda, da se izmotam iz taborišča. Nekatere vendar pobarajo in so jih poslali na delo na barakah, med drugim tudi Menarta. Stvar je prišla tako nekam nenadno, da nisem imel misliti na to, da spadam jaz tja. Upal sem še trdno v sušilnice. Menart je pustil košček potice, ki jo je dobil v Kumpoljah, tovarišu G. Ker Menarta ni bilo nazaj, me vpraša tovariš G., če naj pogleda, kaj je s potico. Seveda pravim, saj bo sicer splesnila. Pogleda ga. V srcu potice so ščurki najboljše že izglodali, kaj z ostankom-skorjo. Razdeli na 4 kose in razda, tudi 226 meni. Kar nič nisem pomišljal. Malo je zaščegetalo v goltancu zavolj misli na ščurke in že komadiča ni bilo več. Premalo, da bi potešil vedno agresivnejši želodec. Nekega dne sem iz lončka, v katerem je bila piča za kokoši, vzel nekaj zrn, da sem si delal kratek čas, tešil zobe, če ne želodec. To je bilo na balkonu hiše, kjer smo bili zaslišani, kjer je kuhal žarki, na balkonu pa sva večkrat stoje ali sede z Wagnerjem zajemala vročo juho, da sva si otešila želodec z vodo, redno pa sem si takrat opekel šobo, ker nisem mogel čakati na ohlajenje. Jedli smo po dva, trije, štirje iz enega lonca, vse brez predsodkov, ampak tudi brez utešenja lačnih želodcev. Predsodki so bili le zaradi redkosti hrane. žarkiju so pomagali nekateri rešenci, kadar so ti delili hrano (juho), so mi jo namerili malo, imeli so druge prijatelje, ki so jim odmerjali po več. Ah pravica, kje si, vsak si jo tolmači po svoje. Vsem prav ne bo nikoli. V taborišče so prihajali razni radovedneži, predvsem partizanski komandanti. Mi smo se zdeli kot člani razstavne cirkuške družine. Videl sem, da jim nismo preveč imponirali. Našel se je med nami predavatelj - pisatelj Koman mu je bilo ime. Menda je bil med onimi, ki so hoteli domov. Tu pa se je naenkrat razživel in v sredini tega teatra tudi res pred zbranimi rešenci po dovoljenju Ivkovem recitiral neko stvar, ki jo je sam sestavil. Ivkotu je gotovo strašno godil in izrabil priliko udariti po inteligentnih akademikih. Menil je: poglejte zvezdo, ki ima komaj nekaj razredov izobrazbe. Stvar je bila partizansko gorko zasnovana, sladka in menda proti rešencem. Meni režimska prijaznost že od nekdaj ni bila všeč, prilizovanje še manj. Kdor je imel oči in ušesa, je itak vedel, kje je, zato ni bilo treba oči odpirati. Ko je nekega dne prišel v goste neki višji komandant, menda Posavec, je nastopil zopet Koman v splošno zadovoljstvo. Jaz si mislim svoje. Ali ljudi, ki po svoje mislijo, nimajo nikjer radi. Po zasliševanju, ki se je tekoči teden nadaljevalo in tudi končalo, je sledilo predavanje dveh partijcev. V času, ko so nas rešence prerešetavali, ako smo pravoverni, me nekdo pokliče, naj grem malo stran od naših barak, kjer me čaka nek partizan. Bil je Janez Stanovnik, ki mi je povedal, da ima poročilo iz Ljubljane, da se 227 mi je 3. 7. 1942 rodil sin. To mu je verjetno sporočila njegova sestra Aca Stanovnik, ki je bila od glavnih OFarjev za Bežigradom. No danes je Janez Stanovnik velika oseba v OZN v zadevi gospodarstva. 7 Poveličevala sta partizanstvo, delo osvobodilnih odborov, osvobodilnega parlamenta, vlade, grajala nedoumljivost rešencev, da se skrivajo pri delovni četi pod krinko nekih bilih ali nebilih bolezni. Sramotno malo se jih je odločilo za borce. Franc Plevel je opravičil izostanek borcev z vabilom k delu, ki smo ga dobili pri prihodu. Pri zasliševanju je bilo važno: ali aktivist ali podpornik, branje Poročevalca. Enkrat je bilo rečeno, da smo rešenci breme v hierarhiji. Veliko razburjenje. Pride nekaj komandantov, ki kratko zasli šujejo. Pričakujemo točo. Ali na srečo so vzeli komandanti stvar za lahko - v pekarni ni bilo moč kaj ukrasti: zaukazali so petje in stvar je bila urejena. Ivkotu na ljubo ne; on je bil sadist, ki bi menda le rad odcedil komu kaj krvi. Zopet drugič je nek rešenec, po imenu Grozdnik, velik kvantač, vobče meni nesimpatičen dečko, obsodil nekoga nekih protipartizanskih izjav. Zopet nervozen zbor in iskanje krivcev. Grozdnik je vendarle toliko previden, da krivca ne more najti, da ga ne more spoznati. Nazadnje še pretijo Grozdniku. Na srečo se je zadeva humoristično končala: krivca niso mogli najti. Zdi se mi, da je bil Ivko to pot nezadovoljen. Proti koncu tedna je ljudstvo vidno nezadovoljno, kaj bo z nami? Nobenega premika, stvar se vleče v nedogled. V nedeljo ni bilo maše. Brivec nima časa, tako da po večini ostanemo neobriti. Brivec Stanko se je še z nekaterimi prijavil k borcem in je bil na odhodu. Mesar Podboršek se je tudi kmalu spravil k nekemu batalijonu za intendanta. Pač pa nam je v nedeljo, 12. VII. Ivko zaupal novico, da se kmalu razidemo. Moralo je biti koj prve dni drugega tedna, ko smo sedeli pod lipo na smrekovih hlodih, je bil Bine v pogovoru z mladeničem partizanom kurirjem, ki ga imenujejo Metod. Prisedem, se predstavim. Ah tebi se je v Ljubljani rodil sinček, vse je v redu, bodi brez 7Seveda gre za "očeta naroda", zadnjega predsednika SR Slovenije pred razpadom Jugoslavije. 228 skrbi. Ker bo šel v Ljubljano, mu z drugimi rešenci izročim pisemce. Videl sem človeka, ki je prost in bo čez nekaj dni gledal Ljubljano, kakšna milost. Zopet me nekega dne pokliče mlad partizan Stanovnik. Prebere mi poročilo sestre Ace, kjer mi naznanja rojstvo sinčka - mladega partizana. Torej vesti hitro raznašajo tudi partizani, če pomislim, da se je sin rodil 3. VII. 1942. Ivko je od časa do časa raznašal vesti, ki so prihajale iz partizanskih komand. Med temi vestmi je tisti čas vzbudila veliko pozornost vest, da so Italijani zapustili žužemberk, ko so preje dolgo časa poskušali oskrbovati posadko z zrakoplovi. To je bil poslednji uspeh pred ofenzivo Italijanov. Druge vesti so bile zanimive bolj iz propagandne kot dejstvene strani: padec Jesenic, Kranja, Kamnika. To so bile širokoustne partizanske. Kmalu, ko smo prišli v Stari Log, smo opazili na deblu nek partizanski razglas. Tam je bilo rečeno, da je oblast 6 mož iz Kompolj obsodila na smrt in ustrelitev tudi izvršila. Prvotno sem mislil, da so morali zločinci smrt tudi zaslužiti. Pa dolgo nisem imel moči razbrati razglas. Nekoč, bilo je zelo dolgočasno, sem bral. Zločinci so poskrili sladkor, papir, bencin in druge malenkosti. Mislim vsega blaga ni bilo za enovprežen voz. In zato 6 odraslih polnozavednih ljudi mrtvih. Kje smo. So nam naši večji sovražniki od onih, ki nas pehajo. Kakšna krutost. življenje je vendar enkratno, kje boste nadomestili vse tako umorjene. Pomanjkanje je bilo vobče veliko. Ali pomanjkanje cigaret in tobaka skoro obupno. Vse razne čike pobirajo, tobačne smeti zavijajo v kakršenkoli papir in vlečejo. Sem pa tja sem dobil kakšno cigareto, bodisi da je bila odmerjena, bodisi da mi jo je kdo stisnil. S temi cigaretami sem odrl piko marsikateremu strastnemu. Zelo simpatičen partizanček je Franček od Agitpropa. On prihaja včsih zvečer in pripoveduje, propagira. Simpatično, ne preveč drsko, vendar je mnogo stvari na ustih. želi, da tovarišija porazgovarja njegove trditve. Odziv je mrk. Bine včasih zastavlja radovedna vprašanja. Ali Bine zna biti odvraten, vsiljiv, neprebavljiv. Pozneje sva se s Frančkom srečala, ko 229 sem bil bolj prost in me vpraša, zakaj nisem ugovarjal njegovemu govoru. Pravim:"Ali mar vem, kak bo odziv na kritiko.švoboda je tudi pri partizanih kratkih nog. Stari log, kakor vsi kočevski kraji, je imel obilo sadnega drevja, zlasti orehov. Ni bilo Bog ve kako negovano, ne plemenito, a bilo je. Lipa, češnja sta tam domači v gozdu. Hrana, kakor povedano, nezadostna. Ni čuda, če je stegoval mlad, lačen želodec po nezrelem sadju, ga celo sklatil z dreves. Strogo je bilo zabranjeno klatiti z dreves sadje, tudi odpadlo pobirati ne, in so za prestopek obljubljali Matildo. Slišal sem in mnogi so pravili, da je hosta polna češenj, jagod, borovnic, malin. Smatram za največjo neprevidnost, da so mladi fantje ležali lačni v taborišču, medtem ko je v gozdu propadalo sadje. Samo enkrat smo dobili lepih rdečih jagod, ki pa smo jih posebej plačali. Enkrat je Ivkotu dopadlo, da je posekiral tabor s kolektivom. Po najnepotrebnejšim. Nekaterim strastnim kadilcem, ki tudi denarja niso imeli, se je zahotelo cigaret. Ivko izrine od vsakega po svojih močeh prispevek za tobačni kolektiv. Dal sem 2 ali 3 lire, ali moram reči, da nerad. Vedno sem bil in sem pripravljen lajšati sodrugu gorje, ali strasti lajšati pri takem pomanjkanju drugim, to more izvesti le sadist. Ves čas bivanja v taborišču smo slišali že podnevi, deloma tudi ponoči pokanje strojnic, min ali topov. Pa to partizanov ni vznemirjalo. Rekli so, dokler poka, ni nobene nevarnosti. Tišina je mučna. Zrakoplovi so preletavali, ali rekli so, da so poštni in je res redno prihajal in odhajal. Le enkrat smo se morali poskriti. Vobče pa italijanski bližini nisi mogel uiti na več kot 10 km. Neka skupina rešencev, ki je imela denar, je takoj uredila zveze z vasjo in menda prav lepo shajala. Dobivali so celo mleko in so si sami kuhali priboljške. Med to skupino je spadal tudi urar Zajc. Pa dolgo tudi to ni trajalo. Neka nerodnost je zadostovala in Ivko je prepovedal kuho. Z denarjem je bilo vobče slabo. Pravili so mi rešenci, da so morali že prvi dan odrajtati ves denar, ker partizan denarja ne potrebuje, vse, kar rabi, dobi pravočasno od komande. Začetek kolektiva. Jaz sem svoj denar zapravil za 230 potrebščine. Priskočil pa mi je poten na pomoč Bine s 5o lit in Wagner tudi s 50 lit. Seveda ta denar za večje potrebe ni zadostoval. Kdor pa je denar imel, je lahko dobil vsega. 12. VII. je bila lepa nedelja, toplo. Ponedeljek pa mrk in je hotelo iti na dež. 13. VII. 1942. Zbor, menda okoli 10. ure, ravno sem igral šah kot pred 15 dnevi v Ljubljani. V tri skupine so vse razdelili. Novi log, Podstenice, Pugled, morda tudi tako, da sta bili samo 2 skupini: Novi log, Podstenice, pozneje pa je odšlo iz Novega loga večje število rešencev na Pugled. Ostali smo skupaj Wagner, Bine, Urh, štefin in nekateri znanci in odjadrali proti poldnevu v Novi log, pod stražo žandarja, moža gospe Matilde (ne puške). V Novem logu se porazdelimo v prazne hiše. Naneso sena in mi: Wagner, Bine, Urh se ugnezdimo v majhni sobici napol razpadle hiše. Popoldne nas zbero v mali hišici v bližini Belega kamna. Bil je med drugimi tudi pisatelj Rob in čistilec tramvajskih tirov - puklež. In javijo spremembo komandanta Novega loga. Dosedanji Fazan napravi mesto Štefanu. Fazan, so rekli, ni bil priljubljen, železničar je bil in se je delal meni nasproti dovolj prijaznega in dostojnega. Štefan je bil videti vojak. In kolikor sem imel z njim opravka, sicer ne vdan in zaupen, pač pa prijazen in korekten. Vse želje mi je izpolnil. Saj so bile skromne, če sem prosil za kakšnega moža. Na zboru so določili može za košnjo, za sušenje, za nabiranje cvetja lipe. Po tem zboru so nas že pomešali s partizani - delavci. Nekatere so določili za teren-agitprop. Razdelili so nas končno v dve skupini: ena v Novem logu, ena v tabor blizu Belega kamna. Jaz sem šel v Novi log na toplo. V hišici, kjer smo imeli zbor, je kraljeval Jovo s Tronteljem. Bila je to orodjarna za kose, grablje in drugo orodje. Jovo ga je zbiral in popravljal. Ležal je s 5 italijanskimi ujetniki skupaj. Partizani so govorili o 2000 italijanskih ujetnikih, no videl sem samo 5. Tudi perica je imela v tej hišici svoj sedež. Štefan nas je po razdelitvi odslovil z naznanilom, da bomo vežbali tudi z orožjem, ker da je to pravzaprav pravi 231 posel za partizana. Hrano smo dobivali obakrat iz kuhinje v taborišču. Bila je podobna oni v Starem logu. Le mogli smo včasih še v drugo nastaviti lonce. Pomagal sem nesti hrano dvakrat in me je Fazan zato pohvalil. Desetar je bil nek partizan iz Sneberij. Surovež, a nam ni ničesar storil. V Novem logu je bila bolnišnica. Razgovarjala sva z Binetom in še z enim ranjencem. Zanimiv dečko, res prepričan. Našel sem še enega okrevanca, ki je bil nekoč pri Battellinu. Ljubezniv fant. Skoro se me ni mogel nagledati kot marsikdo od partizanov - znancev. Spali smo prvo noč v Novem logu prilično dobro. 14. VII. 1942. Zjutraj se je nas 10 odpravilo na zbiranje in trgaje lipe. Ven v hosto. Nalomijo vej, posedemo na soncu in trgamo. Bine, Zorž in še nekateri. Naš desetar pripoveduje doživljaje svojega početja. Bilo je govora o klanju, rezanju civilistov, streljanju. Kako hladno je govoril, meni pa lasje pokoncu. Tudi o dejanjih v cerkvi je vedel povedati. Da, pravzaprav neokusno, kakšni ljudje, od kod. Ali ni vera nič storila, in Sokol in Orel in Svoboda. Nič, prav nič. žival je oživela. Ko je bilo sonce dosti visoko, smo šli v Novi log. Kosilo. Po kosilu posedanje, nato trganje lipe v Logu. Popoldne proti 4. uri pridrvi avto. Hoče 3 ljudi za neke barake oziroma dokončanje barak. Notri je Bine pri šoferju v debati. Tudi on naj bi šel. že pobira svojo robo. Ali vzameš vse s seboj. Da. Postane mi hudo. Tudi Bineta zgubiš. Skočim k avtomobilu. Vzemi še mene. Treba bo trdo delati, za inženirja to ni. Sicer te pa poznam Suhadolc, enkrat sem pri Tvoji hiši izpraševal za nek naslov. No vzemi me s seboj, prosim, samo da pridem enkrat od brezdelice v pravo delo. No pa pojdi. Odjavim se pri desetarju in hajd v avto. Jaz, Bine, Zelen in mož, ki ga ne morem imenovati s pravim imenom, ker sem ga pozabil, imenoval ga bom Korinc, ker je tam doma. Na poti še vidim enkrat Menarta, potem pa navzgor k neki strehi. Nas razložijo, pokažejo delo: nasipanje tal, opaženje barake in naprava male barake za pisarno in drugo drobno delo. Na mestru nas je že čakal Kajtimir. Kajtimir je bil tesar in je ostal edini 232 od prejšnje skupine, ki je postavila ogrodje barake in pokrivalo. Menart je vodil delo. Vsa baraka je bila iz starega lesa, pridobljenega iz skednja iz Starega loga. Poleg barake je stal nek zaslon iz starih desk in vratnih kril sestavljen, ki je služil za spalnico. Prav po cigansko. Na tleh nekaj slame. Z Binetom se spogledava. Kaj pa, začeti je treba. Zavihava rokave in se dava na delo. Orodje je bilo tam. Bilo ga je dosti. Hosta je prava kočevska hosta na kraškem svetu. Zato vidiš samo bukev in gaber. Tla so posuta z nebroj kamni, ki gledajo napol iz tal. Nekatere kmane prerašča mah. Kamni so večinoma prepereli, ozimljeni in jih je moč ločiti od ostalega skalovja, vkolikor niso kamni sploh posamič posejani. S spretnim prijemom se je dalo kar hitro dobiti samokolnico takega kamna. In to sva delala z Binetom trdo do večera, ko nas je Korinc, ki je prevzel kuhanje, povabil. Večerja je bila dobra, to se pravi zadostna, menda žganci iz koruze. Pri tej priliki naj opišem našo bližino in moštvo. Kraj v hosti, kjer smo bili, je bil od ceste Stari log - Lašče oddaljen komaj pol kilometra. Lepo skrit. Poti od tod so vodile v Lašče in Smuko ter Sv. Peter. Vodo smo morali iskati v Laščah. Zelen je bil že starejši mož, menda cestar po poklicu. čemeren in preveč v delo zaljubljen ali vendar znosen in v razmere gospodstva zraščen, z eno besedo majhen človek. Mislim pa, da mu ni manjkalo brihtnih namenov. Vobče pa on tja ni spadal, kako je prišel k partizanom ne vem, o teh stvareh vobče nisem spraševal. Meni naproti je bil dobrodušen akoravno ni rad videl mojega navdušenega dela, ker je sam rad polegal in posedal. Doma je bil tam nekje od Straže. Kajtimir je bil menda tudi cestar, doma iz Straže, imel doma rodbino ter majhno hišico. On je bil prilično priden in sposoben. Opravljal je dela sprva z nami, pozneje pa sta s Korincem menjala posle in je Kajtimir skoro ves čas kuhal. Bil je dosti priljubljen, vendar se nisem mogel znebiti vtisa, da nama naproti (Bine in jaz) ni bil čisto odkrit. Kuhal pa je prilično dobro in tudi zadostno, ako je imel seveda blago. Bil je strasten kadilec. Velikokrat je segel z Zelenom po gozdnem listju, zavitem v poljuben papir. Ker sem jaz večkrat dobil od te ali one strani kaj cigaret, sem mu 233 večkrat pomagal iz najhujše zadrege. Izkazal se je potem na ta način, da mi je večkrat dodal k dobljeni hrani pridevek. Teka sem imel tu več, kot je kuhinja zmogla. še danes ne vem, kako je to moglo biti. Res je, da sem bil izstradan sem prišel, res je, da smo bili ves dan v hosti pri primeroma trdem in dolgem delu, vendar me je še danes strah in sram vsega onega, kar sem tam použil. Korinc je bil star partizan, ki je služil že dolgo, menda že od početka. Pravil nam je večkrat o komnadantih in o dogodivščinah po štajerskem. On, da je Tišlarjev iz Korinja, da se spominja tudi žene Nataše kot učiteljice na Korinju ter da pozna tudi Micko, ki pri nas služi. 8 Delal je svoj čas pri Dukiču v Trbovljah. žena da mu je na štajerskem umrla. Prve dni nam je kuhal in dobro in zadostno. Zjutraj največkrat žgance, opoldne juho s fižolom, krompirjem ali rižem. Zvečer kaj podobnega. Po večini opoldan in zvečer meso. Zabelil pa je z lojem. Pravil je, da more samo on spraviti skupaj zadosti mesa in drugega, ker je star partizan in ima povsod prednost. To je bilo dejstvo. On je hodil vsak dan zjutraj, tudi potem, ko je nehal biti kuhar, v Stari log po potrebščine. Nosil obenem tudi novice. Te novice so postale vedno bolj čemerne, nevesele, kar je vplivalo na vse moštvo. Korinc je bil tip človeka, ki išče predvsem ugodje. Ne rečem, da ni bil spreten tesar, ali življenje pri partizanih ga je že prilično utrudilo. Ni imel nobenega veselja več. Je že našel kak izgovor, da mu ni bilo treba delati. Priganjali ga pa tudi niso, ker so vedeli, da je star partizan in se zdi, da so se ga tudi nekoliko bali. Do nas je bil prilično dober ali bil je po mojem mnenju sposoben slehernega dejanja. Prišel je k nam tudi Jozel, mlad in zmešan partizan nekje od Dola doma, ki ni bil za nobeno rabo. Le razgovarjal se je rad, dobro in mnogo je rad jedel in počival. čisto nenevarna osebost, ki ne vem, kaj je pri partizanih zgubila. Sicer postaven fant. Bil je vsem podrejen. To so bili z nami vred vsi delavci. Sedaj pa naj navedem še predpostavljene ali bodoče gospodarje nastajajoče lope. šofer Savo, pozneje sem zvedel 8Micka je bila večkrat gospodinjska pomočnica pri družini Suhadolc. 234 Savo Erjavšek iz Stične. Lep, postaven, mlad fant, šofer, pozneje menda trgovec in podjetnik. Simpatična pojava. Prešerno mlad in zdrav z bogato preteklostjo in lepim položajem pri partizanih. Bil je lepo opremljen, kot vsi višji, skoro redno bil v avtomobilu, vozil uglednike, ranjence, kururje, skoro bi dejal noč in dan. Pri nas je spal malokdaj in ne vem, kje je počival, ko ga ni bilo. Tudi jedel je pri nas malokdaj. Bil je napram nama (Bine in jaz) vedno od zgoraj navzdol, ne pa žaljivo. Cenil je naš trud, ne sicer z besedami pač pa z dejanji. če me je našel na cesti na poti domov, me je večkrat ustavil, ne pa povabil v avto. Razumen, drzen krasotec, ki je gotovo mnogo doprinesel partizanski stvari in je tam tudi, kot se je dalo sklepati, mnogo veljal. Prihajal je eden ali dvakrat na dan k nam in gledal, kako delo napreduje. Napredovalo je sicer dobro ali le po trdem in napornem delu najudveh, ker ostali niso kazali posebnega veselja. To komu povedati ne bi bilo tovariško. Tudi za prehrano moštva je skrbel in poleg onega, kar smo dobili v Starem logu, še dolagal iz zalog, ki so bile meni neznane. Dotlej, ko nismo uredili ute in pisarne, kjer naj bi on tudi spal, je prihajal le kot stavbeni gospodar. Večkrat sva govorila ali on je bil redkobeseden naproti podrejenim, jaz pa nisem hotel z nobeno prošnjo na dan. Bine je bil z njim bolj domač, ker sta se poznala iz Ptuja. Po večkratnih napadih, ki jih je naredil nanj Bine, je izgledalo, da nas bodo dali h gospodarski komisiji. Bine je venomer žical in prosjačil, tako da nam je Savo dal strojček za britje, milo, čopič, tudi cigaret nismo stradali, kadilci so imeli vedno premalo. Savo pa se je kar kopal v cigaretah. Vobče njemu ni manjkalo ničesar in je tudi sijajno izgledal. Ko so partizani zavzeli žužemberk, sem ga vprašal, kako je bilo. Tako, kot sem si vedno predstavljal, kadar preženeš sovražnika iz svojega kraja. Pravi vse v najlepšem redu in veselje. Pozneje sem zvedel, da žužemberk ni bil rdeč. Nevarno bel. Savo je imel pribočnika Brankota. Tudi zal fant, mlad ali mnogo manj inteligenten kot Savo in tudi manj simpatičen. Mi smo se spočetka z njim malo pomenili. Tudi on je mnogo potoval in bil malo pri nas. Bine je iz njega izžical strgano odejo. Hodil je s Savotom ali 235 pa s kakšnim motorjem. Imel je tudi harmoniko. Enkrat je igral, a se mi zdi, da mu stvar ni šla Bog ve kako od rok. Tretji, ki je večkrat prihajal, ki pa je spadal k moštvu, je bil Radko Wute, kot sem pozneje zvedel. Zal fant, mlad štajerski rojak iz Slovenskih goric ali po drugi plati zelo drzek in surov. On je imel čez 2 tovorna avtomobila in z njimi prevažal, kar je bilo potrebno. Partizane in blago. On je bil navzoč pri kamenjanju profesorja Umberta Naka pri čremošnjicah. Takrat, ko je to grozno dejstvo pripovedoval, skoro nisem mogel verjeti. Počemu smo delali barako v hosti. Partizani so imeli motorje, motocikle, avtomobile in kolesa. Ves ta mehanični aparat je imela vsaka komanda zase. Ali je bil tam tudi kak strokovnjak za popravilo teh vozil ali ne je bilo odvisno, v kakem stanju so se vozila držala. Največkrat taka vozila niso šla ali pa so jih hudo zdelali, nakar je obležalo. Hoteli so urediti neko središče, od koder naj bi razdeljevali vozila, jih pregledovali, nadzirali in popravljali. To je zasledoval in nameraval Savo v tej baraki kočevske hoste. Zamišljeno je bilo dobro, prostor tudi dober, skoro je šlo v početku vse gladko, ali pozneje so prišli križi. Kako je uta trpela čas ofenzive ne vem. Mislim pa, da ne dobro. Rekel sem že, da je Bine vedno žical in beračil. Danes to, jutri drugo. Od Korinca je dobil žakelj od moke. Iz tega da bo napravil nahrbtnik. Ko že delaš nahrbtnik iz takega dolgega žaklja, ga lahko na pol prerežeš in bova imela vsak svojega. In napravil je tako. Dobil je za vsakega še krušnjak, feldko in še nekatere malenkosti. Tudi večji nož je hotel napraviti iz nekega starega bajoneta. Pomudil sem se primeroma dolgo pri prvem popoldnevu v hosti. Z Binetom sva spala v bednem opisanem zaslonu. Primeroma, ali kaj češ, ko nimaš niti dosti slame, ne odeje in v kočevski hosti je ponoči vedno hladno. Od 15. VII. do 17. VII. 1942. Delo je prihodnji dan teklo svojo pot. Predvsem smo delali na pisarni, ki ji je še manjkalo ogrodje. Tako slabo sem zastavil višino nove barake, da me je bilo večkrat sram. Kako so o tej zadevi med seboj govorili Korinc, Zelen 236 in Kajtimir. Glej ga inženirja, kako malo ima smisla za vodoravno linijo. Zgodilo se je vse v tem, ko sem hotel vse naenkrat iz rokava stresti, reakcija na lenarjenje v Starem logu. Pa se je na koncu tudi ta zadeva barake uredila, da je še bilo nekako v redu. Ko smo imeli ogrodje, smo pokrili, potem pa začeli obijati veliko barako, v katero smo udevali tudi okenska krila. Vrata garaže in pisarnice je nabil Korinc. Pri tem edinem resnem delu sem videl, da je bil spreten delavec, če se je namreč dela lotil. Urejevali smo tudi dovozno pot od glavne ceste k uti. Le drugim to delo ni šlo, tako da sem se ga jaz lotil potem, ko smo barako obili. Ves ta čas sva spala z Binetom v onem zavetju, vsi drugi pa so si postelj napravili v uti kar na tleh, na mrvi. Da jim ni bilo mraz, so tudi ogenj kurili v bližini. Sicer pa se je ognjišče prestavljalo skoro vsak dan z napredkom dela. Dolgo je bilo pod streho, potem pa je moralo na prosto, kjer je dobilo strešico. Vendar se je kuhar z ognjiščem kasneje, predno sem odšel, še enkrat selil, nekoliko dalj od ute. V petek sva si z Binetom uredila že ležišče v podstrehi barake in sva se veselila nekoliko bolj zavarovanega ležišča. Pa že pred tednom so prihajale neke vesti o ofenzivi, brali smo tudi en letak, ki so ga Italijani trosili po Dolenjskem in s katerim so vabili partizane k predaji. Povečini so se partizani letakom smejali. Prvič niso v italijansko ofenzivo verjeli, drugič nas Italijani v hosti ne bodo iskali. Gledali so v letakih le vabo. Med tednom sta bila Kajtimir in Zelen doma. Prinesla sta vesti nič dobrega obljubljajoče. Videl sem zaskrbljenost in večkrat so Korinc, Zelen in Kajtimir stikali glave k šušljanju. Mislim govorili so dosti o ofenzivi in načinu, kako se rešiti. Korinc je vedno dejal "Kdor bo z mano hodil, mu ne bo hudega. Poznam kraje in sem star partizan.škoro bi se mu zaupal. Proti večeru petka pa pride povelje: vse, kar je vrednega, poskriti, spanje v hosti. Italijani da nameravajo priti preko Sv. Petra. Vseh 7 češpelj pobereva z Binetom ter se z drugimi, po poskritju vseh vrednejših stvari, podamo v hosto k počivanju na golih tleh. K sreči je dobil Bine od Savota šotorsko platno, na katerem sva mogla ležati. Noč je bila lepa, hladna brez spanja, neko uro v zvoniku je bilo slišati vsako uro. Ponoči, v trdi temi cviljenje tik 237 glave in drugje. Tako neznansko zoprn glas. Pozneje sem slišal, da so polhi. Ni čudno, da ljudje govorijo, ali da Valvasor piše, da jih goni hudič. Skoro sem to sam občutil. Jako neprijetno. Menda se tedaj gonijo in z neznanskim cviljenjem podijo drug drugega. Končno si narede dom. 18. VII. 1942. Zgodaj napravi Kajtimir ogenj, da se malo ogrejemo. Ko sedimo in urejujemo zajtrk, naenkrat iz skorajšnje bližine pokanje pušk in strojnic. Kake pol ure okoli 6 zjutraj. Potem se streljanje oddalji, nakar spet tišina. Zajtrkovali že skoraj umirjeni in dopoldne še delali, ko pride povelje umik proti Hinjam k Belemu kamnu. Kmalu po kosilu smo se odpravili, ko smo vse, kar je bilo vrednejšega, poskrili v gošči. Jozel, Kajtimir, Korinc, Zelen, jaz in Bine z vsem našim premoženjem. Oblačno, pusto in moreče je bilo, ko smo jo mahali proti Hinjam. Prišli smo tja pozno v noč. Pobarali pri Pečjaku, ki nam je končno odprl. Dobili smo vina in kruha, tako da smo se kar najedli. Zvedeli smo tudi, da so se Italijani vrnili pustivši nad Smuko nekaj mrtvih mul in morda 2 Italijana. Pri Pečjaku smo se po teh vesteh prav dobro počutili in zapili skoraj sleherni belič. Pri tej priliki sem Pečjaka prosil za posojilo. Pa je bil nejevoljen. Pozno v noč so nas spremili v nek pod, kjer smo v senu dobro zaspali; saj zunaj je že od večera lilo. Ob takih prilikah, kot je bila pretekla noč in pretekli dan sem videl, kako na tenko sem na življenje privezan, kako neznansko daleč-nedosegljiva je prostost, resničnost doma in mojih, ki vseh še poznam ne. Svoboda in dom. 19. VII. 1942. V nedeljo zjutraj še vedno pada dež. Bine je zvedel, da je ob 6. maša v Hinjah. Ustaneva in se hočeva odpraviti. Tedaj pa Korinc, ki je bil nekako naš vodja, reče: Nikdo ne bo šel nikamor, kamor bomo šli, gremo skupaj. Upirati se hočem. Upreti se ne moreš. Svoboda mar to, svoboda vseh terorjev? Leževa spet nazaj in misliva in dremava, dokler ne bodo rekli naprej. Saj sedaj smo tako majhni, kot smo bili prej večji. Kaj bi mi bil prej takle Korinc. Stvari se spreminjajo. Partizani razumejo svojo stvar po svoje. Nič 238 zato, jaz sem pripravljen, da nosim svoj križ. če bo pa tako uveljavljanje partizanom rodilo uspeha, to je druga stvar. Ali proletariat ima in mora imeti besedo. Ampak brez duha tudi proletariat ničesar ne pomeni. Do razlik je prišlo vedno in ne bo jih konec. Pri nekem kmetu smo se dobro najedli žgancev in mleka, nakar je bilo rečeno, da gremo zopet na delo v hosto k naši baraki. Vsi drugi so odšli, le jaz sem jo mahnil v Novi log k Jovotu, kjer sem se nameraval preobleč. Pri Jovotu pa ostaviti perilo staro, da ga perice operejo. Po treh tednih se bom prvič preoblekel. Ja, v kakšni umazaniji smo ves čas bili. Prispel sem res k Jovotu, kjer se preoblečem. Jovo mi priskrbi kosilo. Zelo ljubeznivo. Grem še v Novi log, kjer mimogrede obiščem Wagnerja in Urha. Urhu tudi povem, da ga bomo najbrž rabili pri preureditvi oziroma popravilu in napravi neke telefonske napeljave. Nekaj se izmotava in izgovarja na nekega telefonskega delavca. Zdi se mi, da tam ni prakse. Ko vse znance oberem, jo potegnem po kosilu proti Laščam. Med potjo srečam Savota, ki se tudi pomika proti Laščam, a me ne vzame s seboj. Na poti me zajame dež, ki me obliva vso pot, kake pol ure. Skoro premočen pridem k baraki. Nedelja je, zbit sem na vse plati in mislil sem, da bom mogel leči. Prav tedaj, ko sem prišel, so pripeljali cel tovornjak raznih stvari: motocikle, bicikle, orodje, bencin, olje. To vse je delavnica šoferja Save. Tudi nekaj novih ljudi. Vse se trudi po strašno blatni in skaloviti poti obenem, spraviti avto naprej. Končno se posreči. Zdaj pa kar hitro na delo. Treba postaviti nekaj miz za delavnico, nekaj poda položiti, spalnico za Savota in Brankota ter za novodošle. Nisem zlepa toliko preobrnil dela kot to nedeljo. Končno smo tudi to predelali, nakar je sledil počitek na odru barake. Prilegel se je. Mirno je bilo. Stražo smo imeli. Ali mir je bil relativen. Mora nekaj počiti, potem bo resničen mir. 20.-25. VII. 1942. Prvotno je bilo rečeno, da bomo pri Savotu samo štiri dni. No dobili smo podaljšanje. Savo je to lahko dosegel. Rešenci in člani delavske čete 239 so bili poceni. Mislim,da smo še dva dneva imeli opraviti v tem tednu z dokončanjem podrobnosti, nakar gremo popravljat telefon. Predno pa grem k temu delu, naj opišem še novodošle. Tone, mlad mehanik, kot sem pozneje videl, res res spreten zdravnik bolnih motorjev in mehanizmov. Dolenec, po svoje čuden človek. Tudi je na nek čuden način prišel k partizanom. Odkupiti se je moral, ker je veljal menda za belega. Bil pa je kar simpatičen. Malo je govoril, kar je rekel, je držalo. Spal je na desno od mene na podu. Igor je bil šofer. Tržačan iz Savelj iz Vidmarjeve tovarne, osebni šofer, ima doma ženo in otroka. Hudo mu je, a je tam privezan. Po moje nezanesljiv in prilagodljiv. Fridolin je tudi šofer. štajerc, ki je bil nazadnje pri Westnu in od tam odšel v partizane. Vedno nezadovoljen in zbadljiv. Tudi od vseh šoferjev najslabši. Mislim slab za delo in slab po razumu. Neskončno priden je Igor. Pri večernih pogovorih ob ognju sem videl, da je vse občudovalo Nemce. Skoro vsi so bili poprej Hitlerjanci. Sedaj so partizani. čudno malo slovenskege mora biti v nih. Bili so nemarljivi. Nekega večera pripelje Savo bolan motor v popravilo. Pozneje sem zvedel, da je od partizanske oddajne postaje. Tone ga je vso noč popravljal. Zjutraj so ga kot zdravega odpeljali, ali kamlu je prišel nazaj v temeljitejše popravilo. Enkrat so pripeljali cel voz stare ropotije. Motorji, kolesa, med njimi tudi neko motorno kolo s prikolico. Harley-Davidson, last zobarja Vrhunca iz žužemberka, kot sem pozneje zvedel. Vse v popravilo oziroma za nadomestek za razbitine na drugih motorjih. Nabralo se je kar precej raznega kolesnega materiala. Nek večer sva z Binetom in mislim Kajtimirom šla v Lašče, kjer je bil spravljen nek motocikel, ki je bil rekviriran. Težko smo ga pritovorili v tabor. Naš tabor - garaža je bil kmalu znan in imeli smo skoraj vedno obiske. Sicer je bil tabor tajen, a partizan zvoha vse. Prišli so partizani zaradi popravil svojih motociklov, prišli so po bencin, s katerim se zdi niso kar nič preveč štedili, po olje, petrolej, zopet drugi višiši so bili radovedni nove pridobitve ter prihajali v vas. Enkrat je prišel Jošt, osvoboditelj žužemberka. Moral sem prisesti. Savo je imel nekje v hosti celo vino. Jošt je sicer že prileten a zelo simpatičen. 240 Ni mu videti, da bi mu ležala borba v krvi. Cigarete mi ponuja in še kadim, drugo spravim, kar ostane za bedne, ki nimajo tobaka. Jošt je zelo ljubezniv in me prosi, naj pridem k njemu v žužemberk. Bratu njegovemu so Italijani požgali lepo domačijo ob reki Krki. Imel je tudi gostilno. Jaz naj bi prišel, da bi napravil načrte za novo domačijo. Z velikim veseljem sem sprejel to povabilo. Prvič, da naredim kaj vrednega, drugič, da pridem malo v svet, tretjič, da dobim večje zveze za nadaljnje delo. Jošt je vsako priliko potem porabil, da me je ponovno vabil tudi posredno. Zelo markanten je bil nek enooki komandant, menda intendant Joško, ki je tudi večkrat prišel. Kakor sem že pravil, je Savo odredil stražo ponoči. Menjavali smo se. Prvotno se je zdelo, da mene ne bodo pritegnili, ali kasneje so šoferji gotovo iz nevoščljivosti rekli, da smo vsi v vsem enaki. Tako sem prišel tudi k straži s puško in sicer enkrat ob 5. zjutraj. Tedaj sem se popolnoma zatopil z mislimi na dom. Obhodil vso hišo, ogledoval vse svoje. Pri teh mislih mi je čas hitro minil. Sredi kočevskih gozdov v jasni noči, partizan, brez doma. Prisluškujem šumenju drevesnih vrhov pri lahnem vetru, tajinstvenem šumu in tlesku, ko odpadejo suhe veje, šelest listov, glasovom živali in bitju cerkvene ure, ne vem od kod. Zanimivo, kako prihaja dan, kako postanejo objekti prozornejši, vidljivi iz temne koprene, ki se počasi taja, topi. Proti jutru otipava slabo zaščiteno telo mraz. Zbudim kuharja, ki napravi ogenj, se še malo ogrejem, potem pa še nekoliko poležim. še enkrat tik pred odhodom me je doletela čast straže ali to pot se je žrtvoval zame Bine. čast mu. Bine je vobče kazal mnogo veselja do orožja. In ni trajalo dolgo, ko si je izžical samokres z naboji. Kasneje tudi usnjeno torbo za njega. Mislim, da sva z Binetom 22. VII. obhodila, oziroma obvozila - imela sva svoji kolesi - vso telefonsko progo Lašče - Stari log zjutraj. še zelo zakasnilo se je potovanje, ker je Bine na vsak načih hotel iti s kolesi in je še ono jutro pred odhodom popravljal svojo staro kračo. Hotel sem iti peš in sem bil na njega kar nejevoljen. No, da sva šla potem s kolesi, ni bilo nič napačnega. Telefonsko omrežje je bilo res zelo raztrgano. Rabili smo za popravilo mnogo 241 žice in tudi nekaj osamilcev - izolatorjev. Vse to bo oskrbel Branko in pustil v Starem logu pri žandarjih. žice bo dovolj. Partizani so bili mnoge proge razdrli tedaj, ko so podili Italijane. Na Suhokranjskem pa so vso žico, ki je preostala, prenesli v Stari log. Po pregledu vse proge sem jo zavil v Novi log. Tam sem hotel dobiti perilo od Jovota. Dobil sem ga ali to je bilo prav partizansko oprano. Vse, ovratnik, srajca in spodnje hlače pol belo pol modro. Perica pa kot se spodobi. No pa bilo je oprano. V Novem logu sem videl Wagnerja in dr. Bleicha, tj. rešenca, ki je iz Vintgarja odšel z Miranom k štabu. Nekam pobit se mi je zdel. Rekel je, da bi mi lahko mnogo povedal. A časa ni bilo. Moral sem še dobiti dva pomagača, ki nama bosta pomagala pri popravilu telefona. Dobili smo jih, eden od naših Debevc, ljubljanski fasader, in en jurist. Drugi dan zgodaj da bomo pričeli v Starem logu. Med tem je Bine skrbel za orodje kot plezalke, klešče za popravilo napeljave. Prvi dan je šlo nekako dobro. Ko sem prišel v Stari log, me nek partizan kuhar pokliče in pravi: naš intendant je rekel, naj ti dam žgancev. In res skoraj polno menažko dobim dobro zabeljenih ajdovih žgancev. Kdo je ta intendant, ki skrbi zate. Ni dolgo trajalo, ko ga zagledam v osebi Franceljna Kunst, sina Marice, ki stanuje v naši hiši na Polju. No prav izreden dogodek in izredno snidenje. Ni se mogel načuditi, skoro pomiloval me je. Bil sem pa korajžen. Kaj pa mi je manjkalo. Nič. Delo sem imel in hrano, na dom sem tedaj še bolj malo mislil. Malo, no vedno pač nisem tugoval kot nekateri. Francelj je bil pri udarnikih in bil videti sprva zelo navdušen. Da ima vsega zadosti. Ko sem se najedel, smo šli na delo. Bine na drogove, mi pa smo vlekli in napenjali žice. šlo je še dobro, ko sem vendar prvič imel s tem opravka. Kosilo je prinesel v redu Bine iz Smuke, kjer je bil šolski batalijon. Pa to je bilo predkosilo. Po pravo kosilo smo šli potem v Smuko k bataljonu. Za ta dan kar dobro. Poveljnik šolskega batalijona v Smuki je bil Jože Klajnšek. Ta je pred vojno z materjo in sestro stanoval v moji hiši na Pribinovi 2 v Ljubljani. Stanovali so zelo utesnjeno v kletni kuhinji. Jože se je nekje učil za ključavničarja 242 ali kaj. Ni pa bil na dobrem glasu. Odšel je k partizanom, bil tam večkrat ranjen in dosegel čast majorja. Po vojni sta nekje stanovala z materjo, jima je bilo zelo dobro. Kmalu pa se je Jože zadušil, menda na stranišču. Kako je bilo poslej materi, ne vem. Tudi ne vem, kje je živela njegova sestra, ki ni bila povsem zdrava.9 Drugi dan dopoldne pride zopet mimo nas Francelj. Sedemo v travo. Bil je nekoliko opit. Imel je s seboj žganje. Pili smo. Cigaret smo mu dali, ki jih ni imel. V Starem logu ti lahko 10 krat povrnem. Kar pridi. Bil pa je fant tu bolj otožen. Od tod ni vrnitve. Prvič sem slišal iz ust partizana neke vrste obsodbo. Ni vrnitve. No kar bo pa bo. Mi ne bomo odločili. Veš kaj Tonček, kar k tebi bom prišel pa bomo delali. Prosim kar uredi, jaz ne morem, sem mu dejal. Potem sem ga videl v Starem logu še večkrat. Javil se je bolnega in je posedal v hiši poleg komande. Imel sem vtis, da se je svojim udarnikom odpovedal. To mi je potrdil dramatičen prizor med enim udarnikom in Francljem. Udarnik mu je namreč očital odpadništvo in mu grozil s kaznijo. Francelj ga je še miril in potem dejal. No, pijanec ne ve, kaj govori. Ali s Franclovo notranjostjo nekaj ni bilo v redu. Ta dan s kosilom na Smuki ni bilo nič. Morali smo višje k Podstenicami, ker da je tam kuhinja šolskega tabora. Ob hudi vročini s kolesom in peš po gozdni poti. Več kot eno uro od Smuke smo se ustavili pri nekih hišah. Tu vidim nekatere rešence, ki so se javili k borcem. Med drugimi Mladen Est. Ti si tukaj, ga vprašam. Da, skoro nisem našel drugega izhoda, skoro prisiljen neposredno. Zmigam z glavo, češ, ti za to pač nisi. Vsak ne more in tudi ne sme biti borec. Tam naj bi bili resnično zdravi, mladi ljudje, ki vedo, kaj je trpljenje in vedo, kako ga nositi. Prisiljene stvari niso dobre. Videl sem tam tudi prof. Tominca, ki je bil v pisarni šolskega tabora in tudi eden od rešencev. Dalje Skalarja iz Ljubljane, ki je šel s starejšim in mlajšim civilistom nekam krave past. Tudi usoda. Kosilo je bilo pičlo. In zelo hud sem bil na Bineta, 9Ta odstavek je bil očitno napisan pozneje kot ostali tekst v rokopisu, ker je pisava že okornejša. 243 da nas je spravil na tako razdaljo na slabo kosilo, delo pa se ne premakne. šli smo hitro nazaj na delo. Za prihodnji dan pa smo sklenili, da bomo vsi jedli pri Savotu. Tudi novodošle bodo spustili v tabor garaže, je izposloval Bine. Tako smo prihodnji dan imeli vse urejeno. Delo je dobro napredovalo. Izcelili smo eno žico po celi poti od Starega loga do tabora. če bomo imeli čas in žico, bomo uredili še drugo progo. Zlasti Debevc se je počutil pri nas srečnega in je bil zelo spreten pri obešanju žic. Res smo potegnili eno progo, pozneje še drugo, nakar smo odslovili prišleke. Zadnji kos od ceste po gozdu do Savotove pisarne sva opravila z Binetom sama. Tudi ozemljitev. Ko smo pritaknili aparat, je proga delovala. Bili smo vsi veseli. Zvezan je bil Stari log, partizanska centrala z avtogaražo Savo. Lepo delo. Na žalost sem pozneje slišal, da je proga odpovedala. Zakaj, ne vem. Mislil sem prvotno, da je kdo progo prekinil. Pa jo ni, kot je pripovedoval Debevc, ki je progo pregledal. Najbrže so bili aparati slabi ali njih akumulatorji. Zame to ni bilo več važno, to ni bilo naše delo ne naša naloga. Z Binetom sva sedaj vedela, da je naše delo pri Savotu poteklo in da bomo šli zopet v Novi log. Težko nama je bilo pri tej misli zapustiti dovolj simpatično ognjišče Savotovo. Vsekako sva dne 25. VII. 1942 praznovala. Pa ne ves dan, samo od neke 4. ure popoldne dalje. Nekdo je prinesel vest, da me starološki učitelj Trobiš išče za sušilnico. Menda nima vsega potrebnega blaga in zato išče izhoda. Sam si ne ve pomagati. Skoro dobro mi je bilo pri srcu. No sedaj te pa imam, prešerni Trobiš, ki nisi prvotno hotel o meni ničesar vedeti. Nič se mi ni mudilo iti in priti v Stari log. čutil sem se močnega, iščejo te, položaj je trdnejši. Nisi več številka. No bomo videli. Vsekako sem imel namen tudi Trobišu pomagati po svojih močeh. Saj za to sem povsodi vnet, obetal sem si prijetnejše, samostojnejše in milejše življenje, v čemer se nisem motil. Bine pa bo zaenkrat obstal pri Savotu, dokler ga ne bomo poklicali. Kajtimir je trdil, da nekje v bližini lajajo srnjaki. Res se mi zdi, da je enkrat eden prišel v našo neposredno bližino. Lovcem je pričel srnjak dišati, pa so se nekajkrat ob luninem svitu spravili na lov: Kajtimir, Tone, Branko, 244 enkrat menda tudi Bine. Pa jih je pustil čakati srnjak. Pušk smo imeli mislim 8, tako da bi se lahko sleherni oborožil. Ko sem delal stojali zanje, sem se jih dotikal kolikor mogoče malo. Vedno sem imel občutek, da to ni zame. Bine se jih pa kar nagledati ni mogel. Ves čas bivanja pri Savotu, kjer je bilo skoro prijetno, kljub temu, da so me gledali kot tujca, buržuja ali podobno, je čas mineval hitro, ker je bila sleherna ura posvečena nujnemu delu. Prav božansko sem se počutil kot vedno po težkem delu, ko smo bili v soboto gotovi, in je pred nami stala nedelja. Sobota kot sem jo vedno preživljal v Ljubljani. 26. VII. 1942. Nedelja v hosti. Dosti kasno sem vstal, se umil, obril. Z umivanjem je bilo tu težko, ker je bilo treba vodo prinesti iz Lašč. In to je sleherni nerad opravljal. Briti sem se pričel že pred tednom, ko sem dobil od Korinca na posodo aparatek in klince, tudi milo je imel on in ogledalce. Takrat sem videl, kako me je partizanska doba zdelala. Skoro se nisem poznal. Obraz pokrit s krvjo večkrat, ker sem se mnogokrat ranil in tenak, kot še nikoli. čutil sem pa tudi po hlačah, ki jih jermen ni mogel držati, temveč so ostale le na kosteh. Spodaj pa sem jih nosil dvakrat zavihane, da nisem po njih hodil. To nedeljo pa sem se v nekako urejenih razmerah mogel svečano briti. Saj sem imel že svoj aparatek, mizo, klop, vodo in celo gorko in kar je bilo glavno občutek zadovoljstva nad storjenim in prijeten občutek, da v prihodnje tudi ne bom brez dela, posla. Tudi sem se bil pri Savotu poslednji teden nekoliko popravil. Delo pri telefonu ni bilo tako naporno kot ono v hosti pri baraki. Imel sem več časa za posedanje. Da ne pozabim tele dogodivščine. Prvi dan, ko sva z Binetom ogledovala telefonsko progo, sva skoro na pol poti prišla do koscev. Ko nas prileten kosec zagleda, pridrči po hribu k nama na cesto. če imava cigaret. Midva se spogledava. Imela sva jih oba in jih ljubosumno čuvala za dobre prilike. Cigareta je bila skoro kruh in kruh premoženje - življenje. Saj kruha že od začetka sem nisva videla. Kmetu, ki je bil doma iz Lopate in je kosil na partizanskem travniku, je dal Bine 245 cigareto, kmet potegne. Veste kar dela se mi slabo, tako dobro mi stri, nisem kadil že tri dni. Pomenimo se, kje je doma, če ga moremo obiskati. Da, kar pridite. Bil je zgaran Amerikanec s kopo otrok, ne več mlad. Zapomnila sva si. Menda je Bine to priliko porabil in zlezel na Lopato. Imeli smo že večkrat priliko videti, kako sestradani cigaret so bili civilisti. Seveda cigarete so imeli Italijani, partizani so morali vse uvažati po težkih poteh in so komaj zadovoljevali svoje cigaret lačne partizane. Videl sem vendar, da komandanti niso stradali cigaret. Skoro kopali so se v njih. Partizančki pa za cigarete žicali, da je bilo obupno videti. Koliko je bilo jeze, nezadovoljstva, podtikanja zavoljo cigaret. Ko sem se ves očedil, tudi videl, da nisem več propadel, sem posedal in pogovarjal z našimi, ki niso imeli nikoli praznika. Savota sem pumpal, naj mi da dovoljenje za žužemberk, da grem k Joštu, pa se mi je izmikal, da tega on ne more dati. Hotel sem namreč brezdelno nedeljo porabiti za obisk v žužemberku, v ponedeljek pa naj bi šel v Stari log. Z dovoljenjem je bil pri partizanih pač velik križ. Skoro da ni nobeden vedel, kdaj sme in kdaj ne sme. Zato so bila izdana dovoljenja - prehodnice, ki bi jih ne smeli imeti in niso bila dana mnogim, ki so jih zaslužili. Vse se je nečesa balo. Da ne bi bilo izdajstva. Da ne bi kdo navezal nedovoljene stike. Izgledala pa so ta dovoljenja pravzaprav obupno. Seveda, komandanti so bili po večini majhni ljudje, komaj vešči pisave. Kaj šele stila. Zato je bilo pravzaprav jako lahko ponarejati te lističe, ki niso imeli nobenih predpisanih oblik, nobenega pečata. Opozoril sem na te nedoslednosti večkrat. Pa zadeva je bila težavna. Savo mi je torej napravil nedeljo nekoliko bolečo, ker sem bil preveč brez posla. Prav lahko bi šel v žužemberk. Ves dan so šoferji govorili, da bo v Starem logu neko razvitje zastave, da bodo tam govorili, da bo veselica, ples, zabava. Na skrivoma so se pripravljali na obisk. Tudi naju z Binetom je mikala radovednost, take stvari niso vsak dan. šoferji so imeli tudi neke zahrbtne namene: dekleta. Končno se nama je z Binetom res ponudila prilika. Oba sva imela kolesa in sva mogla proti 6. uri odfrčati iz hoste v Stari log. Prišla 246 sva v Stari log, ko je bila veselica že pri kraju. Govorniki, med njimi minister Drejča, so že končali. Kruh so pojedli in vino so popili. Ostal je samo še ples v nekem prostoru poleg mesarije. Prostor prireditve je bil na prostem, oder z zastaami in zelenjem okrašen. Zastava slovenska z zvezdo v sredini. Z Drejčetom rokujeva, ima s seboj Drejčico - Sonjo. Trobiš je zraven in še nekateri. Ali pravzaprav to najzanimivejše ni bilo. Zanimiv je bil pogled na skupino popolnoma novih ljudi. Moralo jih je biti okoli 50, ki so pribežali z Notranjske. Med njimi je nekaj znancev. Tudi eden od partizanov, ki so nas reševali, je zraven. Ranjen je. Precej je tudi ženstva. Jokota opazim pri dveh tovarišicah. Kajne da sem baraba, mi pravi. Ko mi ne da miru in zahteva odgovor, mu pravim: Ti si tak, kakršen drugačen ne moreš biti. Spogledali so se. Hotel je z mojim odgovorom dopasti dulcinejam. Ne vem, kako so opravili. še sem nekaj šaril tod okoli ali veselja nisem opazil. Vse je bilo napeto. Begunci trpljenja polni, od narejenega pobega. Bine je tam našel dosti znancev in znank in je zlasti prirastel štefki - Feldstein, sanitetki, ki je imela s seboj dve hčerki, ena tudi sanitetka, druga pri neki četi. Celi prireditvi bi prisodil ime prismojena veselica. Pomudil sem se še nekoliko pri plesišču. Švigeljnov France, tudi rešenec, vleče meh in nekaj parov se vrti. Pri vratih vidim partizana, ki me gleda. Me poznaš? Kaj te ne bi, ko si me v Ljubljani zaradi nekega parketa tako nadrl. Bil je Pal, eden od intendantov. Sicer grob, vendar dobrodušen in premišljujoč. Z Binetom se končno odločiva, ko ni bilo ničesar za dobiti, da bova odfurala. V krasni mesečini potiskava najini krači iz Starega loga proti Smuki. Dohitela sva nek zapravljivček, kjer je sedel Gvardjančičev Lado in dve brhki iz Hinj. Bilo je to pred Smuko. Par šaljivk in že jo mahneva v hosto. čuden občutek, gozdovi, mesečina, svoboden ujet in še enkrat ujet v strahu za bodočnost, ki se že dela. Videli smo begunce in to ni nikoli prijetna zadeva. šoferji so bili z motocikli zgodaj popoldne odšli in se tudi za nami vrnili. Videl sem jih motati se okoli deklet, kako so opravili, ne vem. 27. VII. 1942. 247 Ponedeljek je bil itak dan, ki ga nisem nikoli maral. Zlasti dopoldan ne. Savo je prišel kasno in je dolgo ležal. če danes ne pridem v žužemberk, potem nikoli več, si rečem. Savota naskočim, naj mi da prehodnico. Ne morem, reče. če si mi dal za progo Stari log - Lašče, pa napravi še za Lašče - žužemberk. Da jo pregledam zavolj popravila. In Jošt si tako želi, da pridem. No nato se odloči in mi jo da. Radko pa bo šel itak z motorjem na Dvor in naj bi šla skupaj. Sijajno. Po dolgem čakanju Radko napreže in že drčiva proti Laščam. Nesem akumulatorje v roki, ki naj bi jih napolnili na Dvoru. Res pridem na Dvor, oddava akumulatorje, neka druga naročila izvrši, nakar jo mahneva v žužemberk. Dvor je zanimiv zaradi železnih fužin, ki pa so po večini opuščene. Krasno je poslopje mlina. Ndvse pa je učinkovita Krka - voda, ki jo na Kočevskem zaman iščeš. Prekrasen je vhod v to dolino. V žužemberku me odloži, gre svoja pota, jaz pa k Joštu. Najdem ga v lepo opremljeni hiši, ko je ravno dobro vstal. Popelje me k hiši svojega brata Smrketa. Vse pojasni, potem odide. V gostilni se najdemo, mi še pravi. Jaz takoj na delo in premerim na dolgo in široko vso posest. Smrketova sestra. Simpatična profesorica meščanske šole. Za vse se pozanima in oddide. žužemberk je kraj na hribu, čigar krona je propali žužemberški grad. Pogled iz Krke proti žužemberku od Smrketovega doma je res zanimiv ponajveč zaradi gradu, ki je še hudo ohranjen. Prelepe so vodne stopnice, ki jih dela Krka. žužemberk kot trg sam ni posebno zanimiv. Zdi se, da revščina. Vsaj stavbe dajo na to misliti. Pri "Pickuše najdemo opoldne, kjer primeroma dobro, a ne nasitno, kosim. Z Joštom se še pomeniva, nakar hočeva z Radkotom odpotovati. Ali motor je odpovedal. Hitro se odločim za pešpot. In odjadram potem, ko sem si kupil nekaj malenkosti. Papir, svinčnik, ogledalo. Pri Vavti vasi me doide Radko, ki je pripeljal na vozu Krjavlja - partizana. Do odcepa na Dvor se z njimi peljem. Potem izložijo motor in naju, češ, da pridejo za nama. Midva rineva motor do pod klanca, ki pelje do Lašč. Tu motor poleževa, poleže se izmučeni Radko, jaz pa jo maham sam proti Laščam. Po obupni poti - gozdni poti - ker je glavna cesta razdejana, pride na motorju nasproti Daki, 248 sloviti Daki, strah Italijanov, pravijo partizani. Od Lašč takoj zavijem po gozdni poti proti našem taborišču, ki ga komaj najdem. Tam najdem koga - Jošta. Kako si prišel, vpraša. Peš. No zelo hitro si prišel. On je bržčas prišel na konju ali motorju. Prisedem. Savo je že sedel. In pogostita me z vinom in cigaretam v prisrčnem pogovoru. Da naj nanj ne pozabim. Povem mu, da ne bom, da pa nimam orodja. Bom poskrbel, mi doda in odide. Resen možakar, najbrž star Sokol. V prijetnem ozračju pospravljam. Jutri, da me bo zjutraj Igor odpeljal v Stari log, ko bo šel po potrebščine. 28. VII. 1942. Srečno sva priromala z Igorjem, ki je bil divji vozač, v Stari log. Trobiš me je že težko čakal. Določimo zaenkrat prostor za pisarno tam, kjer je bila občinska ali terenska pisarna. Zbiram papir in orodje. Zelo priprosto. železni ploščak in blok tiskanic. V pisarni rajonskega odbora sta žorga in Sajovic. Komandant mesta Fajfa nek uslužbenec mestne ljubljanske plnarne, moj dobri znanec, me vpiše v kader stalnih prebivalcev Starega loga in mi odkaže tudi prehrano v zgornji kuhinji. še isti dan sem prišel zbrati moštvo. Prvega sem odpoklical Bineta, da bi mi pomagal vse organizirati. Načrt neke sušilnice Stojkovič mi je dal Trobiš. To je bila podlaga za vsa moja dejanja v smeri sušilnice v partizaniji. Dal sem se do risanja in pridno delal. Delal, da se dokopljem do načrta, ki bo izhodišče vsemu. Kmalu so prispeli zidarji - trije iz Kumpolj. Eden od njih me je celo poznal. Prvotno sem bil mnenja, naj bi se sušilnica postavila v kakšno obstoječe poslopje, ki jih je bilo praznih na pretek. V to svrho smo tudi napravili mali obhod s Trobišem in zidarji. Ali razni razlogi, zlasti lastninski, so govorili proti. Zato smo iskali prpravnega prostora za novo sušilnico, ki naj bi bila velika. Prostor smo našli nižje šolskega poslopja v nekem sadovnjaku. Načrtal sem položaj po obhodnici, zasnoval veliko lopo, mislim 7x11 m z dvema sušilnicama. Po narejenem načrtu smo takoj začeli tudi kopati, kjer smo si naročili 14 rešencev. Med njimi dela Mrak, Ahtik, Butara, dva Langofa, Koman in še nekateri. Pozneje sam Wagner in Debevc. Tudi nek Jože, delavec, doma od Podstenic, je bil 249 zraven. Zidarji pa so načrte tolmačili in na stavbi vodili. Orodja smo za prvo silo imeli, kar je manjkalo, sva s Trobišem dobila iz Dvora. Sušilnic naj bi napravili v kočevskih krajih več. Tako na Pugledu, Grintovcu, Polomu in drugod. Po nekaj dnevih bivanja v Starem logu pridejo pome iz Dvora, češ, tam bi tudi radi sušilnico. Nisem jim mogel koj ustreči, ker sem bil na delu pri načrtih za sušilnico za Stari log. Komaj sem jih odpravil za nekaj dni. Medtem je delo na risu napredovalo in tudi kopali so pridno. Samo gledati nisem smel to ubogo rajo, ki ni nikdar imela podobnih orodij v rokah. En dan sva se spustila s Trobišem po orodje v Dvor, obenem sva hotela tudi videti mesto, kamor naj se postavi sušilnica. Z vozom sva prišla tja. Bili so z nama ljubeznivi, zlasti Petschauer, ki je vse vodil. Izbrali smo lego sušilnice, obljubil semnačrt, nakar so menda še isti dan začeli z izkopom. Brez velikih formalnosti smo delali. Nad tem sem res užival. Zlasti, ko sem mislil na Ljubljano. V trgovini Može sva nakupila nekaj potrebščin. Zanimiv je bil kovač, kjer sva iskala orodje. Kar naberita, kar Vam bo služilo je prav, ker ne stane to nič, kar lepo rabite. Kaj pa, če mi vse to Italijani poberejo. Izprememba v prehrani: pečenka, jajca, kruh in vino. Bine, ki je prišel, sem mu dal nalog, naj skrbi za orodje, material in delavce. Ko sem jaz prevzel izdelavo načrtov za sušilnice, 10 sem si naredil neko tehnično pisarno v Starem logu. Takrat sem dobil od vrhovnega štaba izkaznico, da lahko potujem po vsem osvobojenem ozemlju. Poleg te izkaznice sem dobil neko pooblastilo, da lahko v moji stroki delujem na vsem osvobojenem ozemlju. Seveda tudi od štaba, s štampiljkami. Bil sem tedaj, kar se je gibanja tikalo, zelo svoboden in upoštevan. Oba listka sem spravil pod lesen steber pred vhodom v šolsko poslopje v Telčah. To sem naredil takrat, ko sem se odločil za Novo mesto. Potrdili si nisem upal vzeti s seboj zaradi Italijanov. šola je kmalu potem pogorela in takrat sta bili uničeni obe moji dragoceni listini. Sem imel namreč namen iti po vojni po ta dva lista. 10Tudi ta odstavek je bil napisan pozneje kot glavni tekst. 250 2. VIII. 1942. Ker je postal položaj zaradi premikanja italijanskih sil vedno kočljivejši, sem poslal na Pugled nekaj perila. Vprašam po Jovotu. Odločil sem se iti to nedeljo na Pugled to tembolj, ker je bilo treba pogledati, v kakšnem stanju so sušilnice na Pugledu. Tam je gospodaril Štefan. Zglasil sem se pri njem, ogledala sva si vse sušilnice in skoro ugotovila, da je potrebno popravilo starih, nove pa ne bo treba. Nato sem dobil Urha, ki je priskrbel tabore za za moštvo. V zvoniku je bil žarki. Opazoval je sovražnika z enim partizanom z daljnogledom. Cerkev je podobna oni na Belem kamnu. Simpatična in nedotaknjena. Trontlja vidim in mnoge druge, ki napravljajo taborišče izven vasi, ker pričakujejo sovražnih nastopov. Perilo dobim še umazano nazaj. Najžalostnejši je bil pa pogled in pogovor o internirancih, ki so bili zastraženi v dveh lesenih prostorih neke male hiše. V poletni soparici mož pri možu. Zraven tudi štirje Italijani. Bilo jih je okoli 30. Po pogovorih se je zdelo, da je vodstvo njim zelo sovražno nastrojeno. Ne vem, kdo jih bo rešil najhujšega. Posebno ta dan, ko je pobegnil en rešenec in en Italijan ujetnik. Bil sem prav vesel, da sem se mogel kmalu vrniti v Stari log in zapustiti to zgoščeno soparo Pugleda. Ko pridem v Stari log, me je čakal Miran. Mnogo boljše je izgledal, kot sem pričakoval. Kakor bi ga iz pisarne snel. V isti dobro ohranjeni obleki, kot jo je imel doma, nizke čevlje, klobuk, brez očal, mirno lice in skoro močnejši kot v Ljubljani. Kot vedno se je kar nerodno vedel meni naproti. Nisi vedel, ali naj pričakuješ od njega da ali ne. Bila sva pa oba zelo vesela, videla sva kar naenkrat vso preteklost, vse razgovore, videla domačo hišo, vse domače okoli naju zbrane. Kot da vidim kos domače hiše, mu pravim. Ker nisem še kosil, jo mahneva v gornjo kuhinjo. On sede poleg mene. Ves čas pripoveduje, kaj dela: da piše, da je prizor reševanja napisal, da urejuje nek časopis, da pisari domov, da je dobil od doma mali zavoj, da je njegova okolica prav prijetna, sami znani in plemeniti ljudje kot Kidrič, Bebler, Vidmar, Bor, Rob, Drejče, Sperans, Kocbek in drugi. Da se je popolnoma vživel, da ima mnogo posla, da mu ničesar ne manjka, 251 se vobče zelo dobro telesno počuti, edino, da je nekoliko premalo kruha in cigaret. Zavoljo kruha in cigaret sem mu verjel, da ničesar ne pogreša pa ne. Saj sem vedel, kako je visel na svojih dveh deklicah. On je v Ljubljani imel navado od prižgane cigarete vreči polovico stran. Tudi pri mizi, kjer sem obedoval, je pustil polovico. Jaz sem vedel, kakšno vrednost ima polovica cigarete, pa sem jo skrivoma vtaknil v žep vestje. Nasproti nama je sedel še en partizan pri obedu. Pogledal sem in videl, da me je opazil. Prvič sem kot nekadilec javno pobral čik. Nič zato, enemu bo prav prišel, če že meni ne. Skoro so bili bližnji dragocenejši kot jaz sam. Po obedu sva šla v sobo, kjer sem imel pisarno in spalnico. Sva tam še nekoliko pokramljala, nakar pravi, da ga čakajo drugi. šla sva na vrt upravitelja Trobiša, kjer sva res opazila Drejčeta, Roba, Bora, Trobiša. Poležemo. Kmalu se razvije pogovor o agitprop. Jaz pravim: tudi v Jugoslaviji je slonelo vse na gobcu, na dejanjih nič. Ljudstvo je sito govorjenja, prigovarjanja, želja je videti dejanja. Počemu zopet glumenje. Vprašajte ga raje, kaj potrebuje. Ljudstvo hoče delati, sejati, žeti v miru, ni mu pa do sovhozov in podobnih ustanov, ki že za ušesa tako slabo done. Mar ne vidite razklanosti v miselnosti. Ne vidite strahu in nemira. Kmet že ne ve, koga naj se boji, ali Italijana, partizana ali belega. Vsak hoče nekaj od njega, dati mu ni voljan nihče nič. Videl sem, da grem predaleč. Oči so se pričele iskriti. V tistem priskoči Jarc onim naproti in pravi, da zahtevajo partizani govorov, nastopov, pesmi in podobno. Da, odvrnem, to so popolnoma opredeljeni ljudje, enotni. Stvar je dobila čudne obraze, zato je bilo kar vsem prav, ko pravi Trobiš, da bo tresel hruške. Tam smo šli vsi za enim - za želodcem. Ko bi nas takrat kdo naslikal, ko smo tekali za sladkimi hruškami. Ura se je morala pomikati proti 5. ali 6., ko so vsi razen Mirana nekam odšli. Ostala sva z Miranom sama, se pogovarjala o mojem delu, o moji zgodovini v internaciji in težkem, da, mučnem takratnem položaju. Hudo mu je bilo in me je večkrat vprašal, če kaj želim. Sedaj nič. Pravil sem mu tudi o očitkih belogardizma, čemur se je zelo čudil. Povedal tudi, da se je moje ime večkrat imenovalo v štabu, najbrže 252 tudi v zvezi z belogardizmom. On pa je mene zagovarjal, češ poznam ga kot čistega človeka, mimo tega, da je take in take svote razdal za gibanje. Prav hudo mu je bilo, da sem bil deležen čudnega ravnanja v internaciji. Hodila sva potem po ulici Starega loga in se ozirala na desno in levo za ostalimi. Miran je postal nemiren, prav tako jaz. Nisva vedela, ali naj počakava, ali jo ubereva za njimi, če so že odšli. Odločil se je, da jo kar sam potegne v štab. Spremil sem ga do žandarmerije, kjer se je on priključil partizanu, ki je šel na Pugled. Prisrčno slovo, pri čemer nisem vedel, da bo verjetno poslednje. Vabil sem ga še za isti teden na obisk za razgovor, predno oddidem v Šmarjeto ali pisal mi je, da je zadržan, ker piše. Minul je lep, prelep dan v partizaniji, skoro bi dejal najlepši. Sedaj se spominjam, da je Miran tudi veliko govoril o italijanski ofenzivi na Notranjskem, da je bilo grozno, kako je tekal okoli dreves, da je ušel ognju strojnice, da je partizansko vojaštvo dobro izpeljalo umik. Končno, da piše tudi o italijanski ofenzivi in rešitvi iz rok Italijanov. Vse v kratkih skicah, skupaj pa da bo tudi celota. Pritrdil sem mu, da je tako prav, le kratko piši. 3. - 7. VIII. 1942. Ko sem prišel v Stari log iz Savotove delavnice, sem mogel prvič v partizaniji prenočiti pod streho solidne hiše na postelji pri Danetu. Daneta sem videl na cesti in mu povedal, da nimam ležišča. Povabil me je, da naj pridem k njemu, da bom mogel spati na postelji, ki je prazna. To je bil občutek, po tolikem času se sleči in leči v posteljo, kar verjeti nisem mogel. Tam sem spal nekaj dni. Dane je bil pomočnik intendanta Tilna. On je vodil vse knjige in zapiske, tudi pisaril je. V tej hiši, nekako 20 minut hoda od Starega loga v dolino, je bilo gnezdo krščanskih socialistov. Tilen, Dane, Justin, Primož in še eden. Moram reči nad vse simpatično. Včsih zvečer, ko sem prišel spat ali na obisk, smo se porazgovarjali. Vprašal sem jih za program OF. Nasmihali so se mi, češ, da je že vse spisano. Rekel sem jim, da bi vsak Slovenec potreboval 10 zapovedi o namenu OF. Ali jaz sem čital vse mogoče stvari ali zgoščenega in resnaga programa nikjer. Kaj pomenijo udarniki in 253 kaj bo s krščanskimi socialisti po končani vojni, o tem niso vedeli ničesar. Le Primož (Cevc) se je hudomušno nasmihal. Krščanski socialisti so jemali resno. Slišal sem jih na lastna ušesa moliti Ave Marijo. V tem grobem partizanskem svetu pač veliko dejanje. Dane je bil ljubezniv, ker me je poznal iz Ljubljane. Drugi zavoljo Daneta. Tilen je bil sprva mrk in redkobeseden. Po neki ljubeznivosti, ki sem jo naredil - prinesel sem vodo zvečer, pa se je nekam raztopil in bil kasneje vedno bolj ljubezniv. Prava, visoka gorenjska grča z izrazitim gorenjskim nosom. Bil je menda pri KID na Jesenicah in eden prvih partizanov. Zelo simpatična pojava. V bližini Danetove hiše je kraljeval Pal, skladiščenje hrane za Stari log. Ko je prišel Bine v Stari log, je postalo vprašanje stanovanja še bolj pereče. Pri Danetu Bine ni mogel spati, jaz sem bil pa tudi samo gost. Na nasvet Danetov smo v njegovi bližini našli malo, zapuščeno kočico, sicer simpatično lepo belo in na vzvišku ležečo. Ali je bilo od Starega loga vendar predaleč, preveč samotno. Spala sva z Binetom eno noč skupaj. Ne preveč dobro. Drugo noč pa me je pustil samega, ker je šel ali v Smuko k štefki ali v žužemberk ali k Savotu. Nekoliko tesno mi je bilo. Vse, kar sem mogel, sem v sobi zapahnil in ležem. Mesečina prav žarko in vsiljujoče se huli v prostore. Zunaj je divjina. Ponoči se zbudim in slišim korake. Kaj bo. Utihne in zopet. A zgodilo se ni nič. Pozneje sem prišel do zaključka, da je morala biti divjad. Trobiš nas je itak preganjal iz pisarne rajonskega odbora, pa sem dejal, naj nam preskrbi druge prostore v bližini, pa se rad odselim. Stvar je postala Trobišu še bolj nerodna, ko je prišel Bine in z različno navlako natrosil prostor pisarne. Prostorov, hiš je bilo v Starem logu na izbiro, ali v prazno brez življenja ni mikalo. Trobiš nas je nazadnje nastanil v hiši žandarja, kjer je gospodinjila Matilda, njegova žena. Ko me je Trobiš peljal tja, je hudo vreščala, se pomirila in bila pozneje vobče zelo ljubezniva. Jaz bi ne bil, če bi se toliko branže nateklo kot se je je kasneje. Stanovali smo v dveh prostorih v hiši nekega Zamida, ki se je seveda izselil. Bila je izmed najbolj solidnih hiš v Starem logu. V podstrešju. Ena soba na severu je bila spalnica, druga na jugu pa pisarna. V pisarni miza, ki jo 254 je privlekel Bine iz hišice izpod hriba in nekatere klopi, ki so jih privlekli iz šole ter tabla. Očividno je bil to zasilen razred. Matilda je bila dobra. Včasih je dala celo kaj za pod zob in me podžigala, naj obiščem dom Micke. 11 Delo je teklo, ker je bilo solidno zastavljeno. Dobili smo nekaj delavcev - beguncev iz Turjaka. Bili so spretni in dobri. Nekega dne vidim pred spodnjo kuhinjo Bogota, šaleharjevega sina. če ne bi videl pri partizanih mnogo neverjetnega, skoro ne bi mogel verjeti. Iztok po partizansko. Zelo slab je bil videti, govor pa je bil sploh zelo čuden. Da je bil nič kako hraber, ranjen, da je zaklal Nemca in pokazal njegovo tobačnico, da so Italijani ubili njegovega brata kot talca in podobno. Pozneje sem zvedel, da mu je tobačnico podarila štefka. Iztok je bil dodelejen na Pugled k Štefanu. Pravil me je, ker študira gradbo, naj ga vzamem k sebi. Takoj sem nadlegoval nadrejene Fajfo in Štefana in ugodili so mi. K nam je prišel Iztok, kmalu nato je prišel k nam tudi Wagner in pri Matildi smo bili že štirje. Wagner je bil pri nas zelo rad. Nekoč me je celo bril in me pri tem porezal, bil sem ves krvav. še nikoli kaj podobnega. Glede živali telesnih: bolh povsod polno, temu se ni čuditi, prah, umazanija, vročina. Tudi uši da kraljujejo, smo včasih slišali. Ali zaenkrat jim nisem prišel na sled. Bine toži, da gre, in da so uši. Zazeblo me je. Pa sem enkrat podrgnil z gostim glavnikom po glavi in pridrsala je uš. še se češem, a nič več. čez par dni pa ponovim in uši kar dežujejo iz glave, male in velike. Tudi v perilu jih spazim. Ofenziva uši. Pri Danetu so tudi. Izčešem kar morem, tudi obiram do čistega. Grem k cerkovniku - brivcu, ki me skoro do golega ostriže. čim manj las, tem bolj možno, da se golazni znebim. In češem in češem. Do krvi. Tudi preoblekel sem se. čutim olajšanje. Iztok, Bine, Primož privlečejo od nekod petrolej in mažejo telesa z njim. Ne vem, če je po pomagalo, tudi jaz sem se nekje namazal z njim. Bine mi razodene, da ima Iztok uši. Bože in mi spimo skupaj. Legel sem poleg Wagnerja, čisto na krak k vratom. Spim redno slabo. Wagner toži, da 11Na Kalu, naše gospodinjske pomočnice. 255 mu je pri nas mraz in da bo šel k drugim, ki pri nas delajo. Mislim da je šel, največ zaradi uši. Pozneje sem se preselil na šolske klopi, da se izognem ušem, ki sem se jih menda znebil. Hrana je bila v Starem logu pičla. Zjutraj največ ovsen močnik, jed, ki se je nekateri niso mogli dotakniti. Kar nas je bilo z dobrimi želodci smo pospravili vse, časih z mešanimi občutki, a kaj, telo je zahtevalo. Kosilo je obstojalo iz juhe in nekoliko mesa. Juha je bila zakuhana ali s krompirjem, zelenjavo ali fižolom. Zvečer kaj podobnega, najve čkrat ovsen močnik. Proti koncu se je hrana po količini in po okusnosti jela izboljševati. Kruha pa tu ni bilo. Mogoče je kasneje k umirjanju želodca pomagalo dejstvo, da je pričelo sadje zoreti in si si mogel tu in tam privoščiti sadja. Jaz sem bil večkrat deležen hrušk iz Trobiševega vrta, pravtako jabolk - jakobčke - iz vrta Matilde. Vpeljali so neko sadno policijo iz rešencev, ki je preprečevala obiranje nezrelega sadja in prepovedala, da bi posameznik po svoji mili volji razpolagal s sadjem. Komisija ali policija za sadje je tudi imela ukaz obirati zrelo sadje ter ga razdeljevati med posamezne kuhinje, od koder so ga dobivali vsi drugi. Bilo je vse lepo urejeno in bi se v smeri prehrane ne bilo ničesar hudega bati, če ne bi prišla ofenziva in z njo zmešnjava. Sadja je bilo povsod ogromno, ljudi pa po vaseh skoro nič. Kakšna količina bi se mogla nasušiti. In koliko je bilo orehov. Na Smuki, na Pugledu in drugod. Nekateri, ki si imeli denar ali druge priložnosi, so dobili skoro vsega: mleka, kruh, meso in drugo. Jaz sem bil tam suh in nisem mogel ganiti. Dvakrat me je obdaril Pavle Podboršek. Enkrat s kosom kruha, drugič pa s kosom salame, ki jo je dobil od od Gašperja, ki je bil intendant pri šolskem bataljonu na Smuki. Civilisti v Starem logu pa mislim niso pogrešali ničesar, ker polja je bilo ogromno za tiso peščico ljudi. Da je bila hrana pičla, ni toliko krivde na partizanskem vodstvu, temveč pomanjkanje denarja in pomanjkanje volje partizanom pomagati. Mimo tega je bila zveza z bogatejšimi kraji po italijanski železnici omejena in preko katere je bil promet mogoč samo ponoči. Urejena je bila nekam pametno mesarija, ki je vseskozi zalagala z mesom, maščobo, špehom in salamami. Gašper je to delal odlično. Vse se je izrabilo, 256 od čev do kože. Stari log je bila nekaka centrala, kjer je občas skoro vsak partizan enkrat obtičal. če ne dolgo, pa bežno. In tu sem videl ogromno tega ljudstva, znanega in neznanega. Med stalne prebivalce, vkolikor je bilo tam sploh kaj stalnega, je spadala gospodarska komisija, ki ji je pri našem prihodu načeljeval Drejče. Ko smo prišli, ga je zamenjal Božo, nek inženir iz Novega mesta. K tej komisiji je še spadal Mužik - Porenta, nek Dolenjec, ki je urejal tamkajšnji list, in neka profesorica, tudi iz Novega mesta, in še nekdo, ki pa ni prišel v mojo hišo. Gospodarska komisija. Zakaj je pravzaprav bila, še danes ne vem. Videl sem te ljudi samo ležati in sprehajati se. Najbrž je bil njih namen preskrbovati moštvo z vsem potrebnim. Za mene se ta komisija ni dosti menila, kakor tudi partizani ne. Dokler ni začela rasti sušilnica. Potem pa se je ledina otajala. Vse je bilo prijaznejše. Kuhar je bil v zgornji kuhinji nek mlad fant, dosti zadirčen, ki je potem odšel v borbo. Komandant mesta je bil Fajfa, meni dosti naklonjen in mi je izdal dovoljenje za Kal, česar tisti dan nikdo ni dobil. Mesarija je bil glavni obrat Starega loga in daljne okolice. Gašper, bivši mesar Slamiča iz Ljubljane, je vodil. Pomagal mu je med drugim Švigeljnov France, štefin, oba rešenca. Znan zidar, rešenec, starejši že, je tam ves čas nekaj zidal in preurejal. Enkrat kotel, drugič sušilnico. Počasi je delal, ni se mu mudilo. Mesarji pa so bili veseli, da jim je kdo obrat boljšal. Zdi se mi, da je imel ta zidar tam dobro življenje. Gašperju pa se dobro življenje sploh ni skrivalo. Lepo je bil zalit in imel je lep trebušček. Mene je gledal začetkom bolj po strani. Kasneje, šele na Gorjancih, se je malo odtajal. Pravil je, da je tudi na Baragovem lansko leto (1941) klal prašiča. Pozanl je Markeža in Schotta.12 Pekarna je stala. čevljar je bil nek domačin iz bližine in je delal nekaj za denar, nekaj za partizansko nakazilo. Meni je potemplal čevlje, za kar je Bine pri Danetu ali Palu izžical usnje, žeblje za podkovanke mi je dal Dane. 12Markež je bil tesarski mojster, umrl okoli leta 1985, v penziji je stanoval v leseni hišici v Savljah, kjer je sedaj športni park. Schott je bil sošolec A. Suhadolca, imel je cementnino pod sedanjo halo Tivoli. 257 Bil sem osebno navzoč, ko je delal na mojih čevljih nek partizan pomočnik iz Gorenjske. Pritiskal sem na popravilo, ker je sopara - ofenziva pritiskala vsak dan znova. In s slabimi čevlji potovati, o Bože kako. Mizarja so imeli. Videti je bil partizanski možic, ki je bil pohabljen in je imel komaj 30cm visoko mizarsko mizo. Mož je bil, kot so pravili, zalo spreten. Povabili so ga največ za popravilo puškinih lesenih delov. Pravili so, da so ga Italijani pri ofenzivi ubili s 46 drugimi. žandar je bil Ivan. Po videzu je bil surovež, doma nekje iz ljubljanske okolice. Ni slabo zgledal, pa saj mu je cerkovnikova žena posebej pekla zrezke. Pri tej žandarmeriji se je vedno vsak oglasil, ki je prišel ali odšel. Zato je bilo tu vedno dosti partizanov in civilistov, ki so čakali na odrejena mesta. Tu si videl prihajati in odhajati moštva, kolesarje, avtomobile, motocikle in vozove. Zlasti živo je bilo, če se je pripravljal kak naskok. Partizani so skušali že tu priti ofenzivi v okom. Delali so nove ovire na cestah, pri čemer so največ pomagali rešenci. Bože skoraj sami študentje in ti naj s krampi in lopatami napravijo ovire modernemu vojaštvu. Treba je pomisliti, da so bili ti ljudje po veliki večini lačni in v pomanjkanju vsega potrebnega. še danes vidim raztrgane, umazane ljudi, neprespanih lic, s slabimi čevlji v deževnem vremenu stopicati po Starem logu, vsak s kakšnim orodjem v roki. Nazadnje so jih Italijani napodili z ognjem in so pritekli v Stari log. Videli smo, kako je Radko ali drug šofer vozil fante proti Kočevski. Zvedel sem kasneje, da so bili tam hudi boji ali partizani so vlekli ta kratko. V takem položaju sem bil poslednjih 14 dni. Vse je nekaj pričakovalo, akoravno je bil vsak zadovoljen, če bi moglo le ostati pri starem. Nikamor nisi šel brez opreme. Nahrbtnik je bil vedno pripravljen. Seveda tudi ni manjkalo alarmantnih, nepotrebnih vesti. Borut, ki je bil tudi pri gospodarski komisiji, je bil tip strahopetca. Videlo se je, da se k nečem pripravlja, ker je štab vozil nove zaboje. Le ure in dneva nisi vedel. Nekega dne sem zapazil na ulici Starega loga človeka, ki ga osebno nisem poznal, pač pa na videz iz Ljubljane. Vedel sem, da je železničar in konkubin Jesihove Slave. Stopim k njemu in mu povem, kako 258 ga poznam, ni mi mogel ugovarjati. Prosil sem ga, naj mi nese pismo v Ljubljano za družino. Da bom oddal, če bo komanda dopustila. Napisal sem in mu ga izročil, ko mi še enkrat pove strogo suho prvotno izjavo, sem mu rekel: no če boš mogel, saj ne silim. Da pa boš mogel imeti tudi mojo legitimacijo, sem mu izročil ključ sobe, ki jo imam na Baragovem. Ključ je vzel domov, pismo pa ne. To je bil Romavh, ki je bil ustreljen kot talec za Natlačena. Videti je bil suh, strog, dosleden, železen strankar. Nikoli ga ne bom pozabil. Poseben oddelek je bil pri partizanih Agitprop. V Starem logu je bilo 6 takih, ki so bili vedno kje v gosteh in so se zopet vračali. Poznal sem Ljubota Blanča in pesnika Roba iz Novega mesta. časih je mednje prišel tudi Cevc ali Primož, literat in umetnostni zgodovinar. Izgledali so slabo, vedno sem mislil na kolednike, če sem jih zagledal. Ovsen močnik jim ni šel. Pa saj ni čudno, ko so hodili po krajih, kjer je bil kruh doma. Od civilistov sem poznal v Starem logu le malo. Prvi je bil Furlan, učitelj, druga pa žena Trobiševa. Na videz sem jih še nekaj poznal, a malo. Nekaj posebnega je partizanski pogreb. Prvi je bil pogreb mladega fanta, ki je dobil kroglo, ko je šel po vodo v vasi Mala gora pri Kočevju. Ležal je potem v mrtvašnici v Starem logu in sem ga šel gledat. Ležal je v krsti iz neobdelanih smrekovih desk. Negiben z malenkostnimi krvavimi sragami. čigav, od kod, zakaj. Padel je za boljšo bodočnost, upamo. Prišel je na dan pogreba duhovnik iz Hinj. Potem v sprevodu na pokopališče. Tam govor, petje partizansko, grobnica, salva, pokop. Na zapuščenem Kočevskem, v zraku, ki še pravzaprav nikomu ne pripada, med samimi nemškimi grobovi slovenski partizan. To so pravzaprav prvi naseljenci novega vala slovenske zemlje. Sonce je pridno zahajalo, ko smo prišli presunjeni velikega dogodka v vas. Nemogoče pozabiti takega dogodka. Drugi partizan je umrl od ran, ki mu jih je menda prizadel nek kaplan. šlo je mnogo partizanov za pogrebom iz Novega loga kakor tudi iz Starega loga. Štefan je prišel celo iz Pugleda in komisar Sandi. Da so pri pogrebu tudi sicer sodelovale partizanke, ni treba 259 posebej omenjati. Pri drugem pogrebu je salvo izstrelil Bine. Rekel sem mu, naj raje prime za svinčnik. Med begunci iz Notranjske je bil tudi arhitekt Anderwald. Mlad, simpatičen fant, ki je opravljal delo minerja. Pri tem delu si je obstrelil levico in desnico. Zanimal se je za sušilnice. Pokazal sem mu in je dejal, da bi kar delal, če bi mogel. Pozneje, ko je šlo zato, da bi nekdo od nas šel v Šmarjeto sušilnice delat, sem priporočil njega. Ali fant mi odgovori: na Dolenjsko ne grem, jaz bom šel, ko pride čas, na Gorenjsko, ako pa treba, te nadomestim tu, če bi ti hotel v Šmarjeto. Tako sem pozneje tudi storil, to se pravi predlagal in pri tem je ostalo. Bil je učenec Plečnikov in dve leti že gotov. štefka, ki je nam že znana, je prihajala večkrat v Stari log. Skoro vedno s hčerko. Za nek dan je oznanil Bine malo gostijo. ženske so nekje nabrale krompir in ga pri Matildi skuhale, prinesle so tudi slab ovsen kruh. Bine je pa prejšnji dan obiskal zobarja Vrhunca v žužemberku, pa je prinesel nekaj mesnih zadev s seboj. Vse skupaj pripravljeno je nekaj zaleglo, pa bilo nas je dosti. štefka s hčerko, Bine in jaz in menda še Iztok. Videl sem, da je štefka vedela za dobro partizansko življenje. Ali videla je partizansko življenje z dobre in slabe strani. Bila je vajena obilja. Ni se ji skrivalo. Imela je pa vedno dosti povedati proti vodstvu, ki v pravem času ne skrbi za premike. Za tisti dan je bilo rečeno zbrati perilo, ker bodo ženske prale. Tudi jaz sem nekaj dal. Nato so ženske hitro opravile. Ko sem mislil, da so pričele, je bilo že končano. Bine je rekel, da je dal menda 30 cigaret štefki, da je oprala. Jaz sem jih dal Binetu v to svrho 10. Mislim, da je bilo to njej premalo. Seveda baba je kadila kot Turek. Perilo pa je bilo če že ne oprano vsaj mokro. Nek večer sem bil ravno pri Matildi, ko je prišel tja Kocbek, Drejče in Drejčica. Predstavili smo se. Kocbek se nekam truden vsede na stol, mi pa po ostalih stolih ali kar stali, Bine in jaz. Kocbek spregovori z menoj nekaj stvari o rešencih, o domačih. Videl sem pa, da mu pogovor nikakor ne gre. še manj, po vseh je šel pogled. Gledal sem ga in mslil. Med svojimi si in ne moreš biti vesel in kar pogled še zatajuješ. Pozneje sem šele mislil, da je 260 mož hudo obremenjen in Bog ve, kake misli so se podile po njegovi glavi in kakšne skrbi so ga vznemirjale. Pravzaprav smo že takrat bili vsi begunci. Isti večer je prišel tudi Vojko tja in povedal, da bo eden od nas šel v Šmarjeto, ker tam potrebujejo nekoga, ki bi se spoznal na sušilnice. Bine je kar vzrasel od veselja. On da pojde. Nisem rekel ničesar, ali pogleda na to mesto nisem izgubil. Zdela se mi je to edina pot. Umakniti se iz Starega loga, ker vse že nekam boli in žuli. Pozneje so šli vsi skupaj: Vojko, Drejče, Kocbek in Drejčica šli spat v Matildin senik. Ta je bil vedno zaprt in namenjen višjim krogom. Bine je tisti večer skoro norel od veselja. Zaman sem mu govoril, da ne vem, kdo bo šel. Drugo jutro je vstal koj ob svitu in začel prerisavati moje načrte. Nisem ga motil. Ker sem pa nekoliko nasprotoval njegovemu veselju, se je pričel kar sovražno vesti. Bine je bil izboren tovariš. Za vse na svetu se je brigal: za kolo, za samokres, za menažo, za obiske, samo za delo, za katerega je bil poklican: nadzor nad delavci, preskrba materiala, risanje pa nikakor ni mogel izvrševati. Grajal sem ga, grajal obiske pri štefki, nediscipliniranost, a vse ni nič pomagalo. Siloma sem ga pripravil, da je prišel na tesališče, kjer je bila mišljena nova šola, risati ostrešje sušilnice v naturi. A vse narobe, vse na pol, vse improvizirano, nič resnega. Popravljali smo in se je oddahnil in izginil, čim sem tja poslal Hana in Mišvelja. Mišvelj je bil dotlej na Dvoru, kjer je izdeloval sode pri nekem mizarju. Bineta nisem mogel spustiti v Šmarjeto. Kaj bodo tam z njim počeli. Kaj jim bo pa mogel napraviti, kaj koristiti. Brez prakse in brez volje do tehničnega dela. Sprva sem bil pepričan, da jaz ne morem proč, delo smo komaj dobro zastavili. Zato sem predlagal za Šmarjeto Anderwalda. Ker on ni hotel, sem mogel samo še sebe priporočiti. Prosil sem za spremstvo v osebi Bineta ali Wagnerja, pa dobil nisem nobenega. To Binetu ni šlo v glavo, ni verjel, da sem ga hotel s seboj in mi je očital zahrbtnost. Povedal sem mu, da ve za moj načrt: Stična in da bi kot mlajši lahko zaželel starejšemu željeno pot. Ni se dal in je pričel nekaj kuhati. Rekel mi je še, ko je pozneje odhajal k borcem: Kadar me boste potrebovali, veste, kje sem. Zdelo se mi je, da si je mnogo domišljeval. 261 Ni čas prorokovati, kdo je na boljši poti. S Trobišem sva bila na dosti dobrih nogah. Pa mi je pustil v moji reči svobodo in tako sem za nekaj dni ustanovil tehnični oddelek gospodarske komisije pod vodstvom inž. Toneta. Tako se je glasilo nekaj dopisov na Vojkota in Štefana na Pugledu. Govorila sva večkrat tudi vpričo žene o različnih zadevah. Razkazal mi je svojo obdelano zemljo in večkrat sem mu pomagal pri kakšnem opravilu. Predno sem odšel, sem ga zaprosil za kakšne hlače. In dal mi je še popolnoma cele. Ostale so pri Pungeršičevih. Trobiš je bil dober človek. Ofenzive se je pa jako bal. To je bilo seveda zelo razumljivo, posebno, če pomislim, kako lepo je bil z vsem preskrbljen. Zemlje je bilo na Kočevskem mnogo, saj je 18000 Kočevarjev odšlo. Partizani so začeli zemljo razdeljevati in so vse odmerjene parcele zasilno zaznamovali. Nekaj so dali temu, nekaj onemu. Gotove dele pa so pustili skupnosti. Skupnost naj bi jih obdelovala, skupnost žela in spravljala. Skupnost je bila v tem slučaju partizanija. Ali tam skupnost ni hotela dobro delovati in je bila uprava prisiljena večino skupne lastnine, zlasti kar se tiče senožeti, odprodati stoječo travo interesentom. To je šlo. Označbo novih parcel in merjenje je izvedel geometer ??. 8. VIII. Sobota. Nadaljevali s sušilnico. Ahtik dobro prime. Tudi Debevc. Sam pomagam. Stvar za Novo mesto postaja vse bolj resna. Sopara je precej popustila in delo se razvija. Tudi Bine se je zganil. 9. VIII. Nedelja. Potovanje na Kal na domačijo Micke. Lep sprejem. Obilo so mi dali jesti in posodili 100 Lit. Krasni kraji. Zopet sem bil med ljudstvom v strnjenih naseljih. Ampak kljub vsemu smo slabši od pogorelcev. Doma me je že čakala odločitev za Novo mesto. Iz Dvora je prišel zaradi sušilnic. Miran me pozdravlja in ni prišel sam, kot sem ga prosil. Bine ne gre z menoj in je zaradi tega potrt odjadral na Pugled. Delo na sušilnicah oddal Binetu in 262 Iztoku. Priprava za odhod. Wagner13 bi rad šel z menoj. 14 10. VIII. Ponedeljek. Eden od družbe, namenjene v Novo mesto, se kuja. No pride šele prihodnji dan. Gašper in Vid pa vse vodita (? ). To ni v redu. Potovanje na Dvor k sušilnici. Ljubezniv gostitelj. Delo lepo napreduje. Proti večeru v žužemberk. Velkavrh. Zelo ljubeznivo me povabil na izlet. žužemberk tako si lep s Krko: kako si mogel, da so te oropali gradu in hriba s cerkvijo, kjer so postavili neokusni stavbi v popolnem prepadu s cerkvijo. Zvečer partizanski zbor. ženske in dekleta, predavanja, volitve. Nek partizan mi pove o svojih skicah v okolici. Bine čisto obupa in se javi k borcem, kamor zjutraj odkorakal. Bog ve, kaj je prav. Dve noči spal na šolskih klopeh. 11. VIII. Torek. Delo na sušilnici na Dvoru. čez noč na postelji v gostilni. Vid in Gašper prideta. Potovanje proti Novemu mestu. Na vozovih Dvor - Ajdovec - Brezova reber - Frata. 12. VIII. Sreda. Gorička vas. Ponoči prekoračenje proge. Divja vožnja po blatu in v temi. Vas Kamen, večerja. Bela garda. Haranja vas - dobri in odlični ljudje, kruh. Pred Goričko vasjo Globodol.Toplice in kopel. Šmarjeta. Karlovšek, Rebolj. Lepa pogostitev. Učiteljica. Vinko Kos, potovanje v Belo cerkev, Klevevž, škocijan. Ogledovanje sirarne, mesarije, usnjarna. Nadvse lepa krajina. Nemška vas, dobra večerja. Spanje kot prejšnjo noč, da bo v seniku ali podu, pa morda v hotelu Toplice. Prijetna sprememba. Kje ste moji, kaj delate? 13. VIII. četrtek. 13To je bil ravnatelj, mislim da meščanske šole za Bežigradom, žena učiteljica prijateljica moje mame. Leta 1945 je emigriral in potem živel v Argentini, žena se je s tremi otroki v Ljubljani na Poljanski cesti težko prebijala. Sina pravnika sem inštruiral matematiko. 14Od tu naprej se tekst počasi spreminja. Kot sta prva dva meseca pri partizanih popisana podrobno, mnogo je komantarjev in premišljevanja, tako je zadnjih 6 tednov opisanih vedno bolj v telegrafskem stilu.Meni ni jasno, ali je bil originalni dnevnik tak, ali se je ing. A.S. pri prepisovanju dnevnika v ta tekst že malo utrudil. 263 Potovanje na semenj s Skočirjem. Vinko veterinar, Štefan, Vid. Dolenjska, ti si bogata. Po dolgem času sem se zelo kruha najedel. 14. VIII. Petek. Iz Toplic potovanje zaradi sušilnic Draga - Krka - Gomila - Gradišče - Loka - Stara vas - Vrhpolje - grad Pržek, kjer je menda Prešeren popival v Smoletovem gradu. Fiat. življenje lepše. Smo pod Gorjanci, slovenskimi očaki. Bela garda menda tepena. 15. VIII. Sobota. šmarne maše. Najlepši čas poletnih počitnic. Ali ne tu. V Vrhpolju na vsezgodaj zjutraj izgotavljam načrt za klavniške in mesarske prostore na Pržeku. Na Orehovici oddam načrte, kjer pričnemo v ponedeljek s sušilnico. Inž. Schoppel v gradu Grazerjev turm in zanimivosti. Popoldne preko Maharovca v čadrež, kjer zborovanje. Jože. Grega. Pogostitev, 3 ali 2 vdovi. Proti večeru ob 6. uri med italijanske in nemške strojnice v Ostrog. Zvečer politično zborovanje, Bogdan. Ljubeznivo dana večerja. Senik. Maks Fiči mi nosi moj nahrbtnik, ljubezniv deček. Pot gre na novo pot, kakšne razdalje prevaljujemo. Imena vasi slišim, ki jih še nikdar nisem slišal. čas odteka in nas tira bliže usodnim dogodkom. Posebno življenje polno odrekanja in skromnosti. 16. VIII. 1942. Iz Ostroga čez razne vasi, katerih imena mi uhajajo ves čas okoli Kostanjevice, tako da se približamo do na 700m Sv. Križu 15. Lepo, toplo vreme. Ljudje povsod dobri. Lep sprejem v Sv. Križu. Ogled sušilnice. Počitek po kosilu. Zvečer zborovanje odborov. Slika zborovanja kot vedno. Saj reši nas o Gospod. Radio poročila menda ugodna. Na Dolenjskem pijem vino, ker voda slaba. Toliko, kot spijem vina v enem dnevu, ga doma nisem v enem letu. Kako se vse menja, hrvaški meji smo prav blizu - do streljaja. Vidim izseljene slovenske vasi, kjer so sedaj Kočevarji. Lepi kraji, zavedni ljudje v Sv. Križu. Meriza in dobri Slamič. Preko Nemčije pisal pismo Kraljiču 15Danes še vedno Podbočje, kot so komunisti prekrstili Sv. Križ. 264 domov. Pozno na večer v senik s Staničem, ki me lepo pokrije in mi je bilo toplo, kot že dolgo ne. Jeseničan Štefan, ki je bil nekoč župan v Javorniku. Resen mož z lepo bodočnostjo. 17. VIII. 1942. Slovo od Sv. Križa. Staniča sem žical za suknjič, pravi, da bo poslal. Preko Dolič v Vodenico, kjer da Penca Jože kosilo. Mislim štruklji in vino. Zrakoplov ravno sredi obeda. Ogled sušilnice v Orehovcu, kjer je Koretič doma. Po ogledu imam skrb za moje v Starem logu. Batreja. Soliden vtis, vendar vse tuje. Tujci sredi slovenskega ozemlja. Vrhpolje. Preplah zaradi bomb. 18. VIII. 1942. Potovali čez Suhadole v Gaberje. Podrtij nič koliko, ljudje v hribih. Na domu Batreje, Rudolf, nazaj grede preko Orehovca pregled in navodilo zavoljo sušilnice. Stari log so zbezali Italijani, Smuko tudi preko Dvora. Bog ve, kaj je s posadko in celim gospodarstvom. žalost je žalost na srce šla. Vedno bolj mislim na dom in Stično. V Cerovem logu so Lahi napravili precej škode. So pa tudi mnogo porabnih bomb nametali. 19. VIII. 1942. Odhod v Belo cerkev. Zamljen, učitelj. Pogled v mesnico. V Toplice. Oddih. Risal sušilnico za Penco. Nemir, zopet mir. Poročilo o invaziji Angležev v Francijo. 20. VIII. 1942. Risal sušilnico za Penco. Zgodaj zjutraj. Poročilo iz radia o angleškem umiku iz Dieppa. Odhod v Vrhpolje zaradi prihoda Italijanov v Drago odgoden. Notranjost išče izhoda iz mučnega položaja. Umakniti se v Stično. Razgovor s Kosom. Trije iz Notranjske. Alarmantne vesti. Pogledal delo v Novi cerkvi. Zdravnik me nekoliko pomiri. Trije iz Krima ostanejo pri odredu. Rišem klavniško dvigalo. Proti večeru imam občutek majhnosti in osramočenosti, ko vidim Batrejo. 21. VIII. 265 Batreja sodi umik v Stično pameten in razumen. Pomenite se z Vidom. S kolesom preko Krke v Orehovo vas, Pržek, Vrhpolje. Pregled sušilnice, mesarije. Delo lepo napreduje. Pravijo, da smo srečni, ko hodimo preko državne ceste, ko Lahi lomastijo z vozovi. Vid in Maks. Pogreb dveh partizanov in civilista v Orehovcu. Povratek skozi Maharovec, Belo cerkev v Toplice. Naporno delo napornega dne. Spektrumski steklar v Orehovcu. O Kočevju nobenega glasu. Bože, kaj se tam godi. Nobene vesti o skorajšnjem koncu. Koliko trpe posamezniki, koliko družine, koliko narod. In med seboj se koljejo. "Preti odpreti gradi trdna vrata". S seboj pa vabim druge vas junake. Ta klic bomo kmalu slišali. In rezultat zopet Bogomila. Vid mi je dal 160Lit. 22. VIII. 1942. Radio poročilo zjutraj voda. Po gospej Perme iz Trnovske ulice poslal listič svojim v Ljubljano, kakšen občutek. V Belo cerkev zaradi mesnice dopoldne. Urban - Dermastja in Urbančica. V Šmarjeti zaradi čevljev Gorenja vas. V Belo cerkev. Lavrin govori o žrtvah, ki da so odveč. Sam sem in zato mnogo premišljujem. Radio nič posebnega. Bože koliko zadušenih misli, ki ne morejo na dan. Tragika dosti velika. župnik šlarh. 23. VIII. Krasna nedelja. Radio voda. V Šmarjeti k maši. Cerkev na zunaj dokaj ponosna, delo najbrže Scagnettijevo. Notri zelo revna, neokusno okrašena. Ljudsko petje. Batreja pravi, da je Tilen na Frati. Kako lepo je v Toplicah. Ali vsa lepota zamrežena v temno bodočnost, brezizhodno nujnost. Mislim na vsak del vrta, na vsak kotiček v stanovanju, na vsa dela in dogodke preteklosti, ki morda ostanejo za vedno slike. Nikogar ni, ki bi se mogel z njim prisrčno pogovoriti. Vsak tišči v svojo bol, ki ne more dati leka. Duši in duši. Ležem po kosilu, perem, pijem, ležem. šel bi na kak sprehod, a je huda vročina. Premišljujem kako in kaj. Zakaj nisem močnejši. Slab sem. Kje ste nedeljski popoldnevi, ki sem jih tako rad imel. Deca oglasi se. Nataša, ki sem ti bil slab, pridi. Vinko Kos. Jermančič (Jurančič morda?), upravitelj 266 in žena v Toplicah. Plačane maše prosijo skoraj samo za mir. 24. VIII. Ob 7. zjutraj že v Belo cerkev. Zaradi mesnice. Dva dobra fanta iz Telč - tesarja. Delata za dvigalo. Bernardova žaga. V Beli cerkvi zidar dela plavi. Učitelji v Beli cerkvi, Kastelic in Venturini. Skrajar. Vinko in barakce. Ogled. Bela cerkev. Ubogi kovač in njegov pomočnik. Načrt za barako gotov. Radio - voda. Bogdan, ki sem ga videl v žužemberku, pride. 25. VIII. V Belo cerkev in na žago Bernarda, kjer delajo dvigalo za mesnico. Delo lepo napreduje. V mesnici zastoj, ker zidarja ni. Popoldne zopet v Kronovo (žaga) in Belo cerkev. Vinko se je razvnel, ker dober znanec Dobovška. Nada, da pridem v Stično. Pogovori nanesli mnogo na stavbarstvo in literaturo. Delo po vojni. čutim se nekoliko olajšanega. Poročila voda. Vid se dolgo zadržuje čez Krko v Vrhpolju. 26. VIII. Zaradi barakce z Vinkotom še enkrat v hosto. Bela cerkev, kjer novi zidarji zastavili, napredovanje. Na žago, kjer tesarji zastavili barakco. Sicer pa vlada sopara v obeh smereh. Bela cerkev popoldne. Zvečer potovanje v Vrhpolje. Hotel šlama". Batreja dal 200Lit. 27. VIII. Dr. Ivan šumski, Daki, ranjenci. V Orehovico k sušilnici. Hitro ali slabo. Na Pržek k mesnici in klavnici. Gospa postreže. Na poti za Pržek zašel. Usnjarna. 160Lit dobil od Vida. Poskusil salamo Gašperja. V Vrhpolju se gode čudne stvari. čez Gradišče v Toplice. Tilen in njegova pomočnica. Zgodbe s Kočevskega. Pismo od mojih. Vedečnik. Veseli večer. Pozno z Vinkotom k počitku. Po vseh dogodkih mislim vedno bolj na Stično. Sporočilo, da je Stična poslala, oziroma izplačala 1000Lit, ki jih ima Dane. Pismo za Mirana - Suchija. 28. VIII. V Belo cerkev in žago. Mesnica stoji. Ni zidarjev. Pogovor z učiteljico v 267 sušilnici. Pismo domov preko frančiškanskega samostana po novomeščanki. Strašno žari sončna pripeka, ki traja z majhnimi prekinitvami že tri tedne. Suša. Strah pred zimo. Z Vinkotom po les za barako. Zvečer radio. Kaj delajo vsi Kočevarji, vsi znanci. 29. VIII. Vse dopoldne na barakci. Težko nošenje skozi hosto. Delo lepo napreduje. Vinko je ljubezniv. Popoldne zopet delo na barakci. Krojač iz Radež mi popravi oboje hlač, vestjo in suknjič za 25Lit. Zanimiv fant. Jaz pa vedno premišljujem. 30. VIII. 1942. V Kronovo k mizarju, sorodniku krojača Jarca iz semenišča. 16 Ogenj se je vnel v krajih ob Gorjancih iz zraka. Vsi Gorjanci v dimu, k maši v Belo cerkev. Bogdan govori. V Toplice. Med potom streljanje v bližini. Poplah. Pospravljanje. Pravijo, da so beli. Zdi se, da se začne poslednji del, žalostni del. Trpljenje. Sel za Telče. Odhod ob 3. uri popoldne. Skozi Šmarjeto, Škocjan, Dol na hribe, Telče. Prava goratina. Lep razgled. Nemška meja čisto blizu. Jermančič, Mrgole, sušilnica. Slaba noč na otavi. Streljanje. 31. VIII. Iz Telč ob nemški meji proti Jeprjeku. Z vozom. Z obema tesarjema, namenjeni v Toplice k barakci. Beli v Šmarjeti in nazaj v Telče. Gostoljubnost učitelja Kavčiča in Nečimerja in njegove žene. Kosilo pri g. upravitelju. Marjaš. Godovanje. Alarmi. Zopet spim v sobi na slamnjači v šoli. Bože kako se bom oddolžil tako ljubeznivim ljudem. Smo pa skoro odrezani od drugega sveta. Che fare? Sonce neumorno sežiga zelenje. Gozdovi se suše. 1. IX. 1942. Poplah ponehuje. Nečimer mi daje še zajtrk. Pri Mrgoletu. Preferanca. Jermančič in mati. Snaha. Mletje sadja ob 6. zvečer. Mrgole in mati. Luščenje fižola. Pogovor na vasi. Begunci. Revščina in tragika slovenskega 16Semenišče se nanaša na Baragovo semenišče za Bežigradom v Ljubljani, katerega grad- njo je vodil ing. Suhadolc, predno so ga odpeljali Italijani. 268 naroda. Borbenosti pa nim kar bo, pa bo, pravijo. Strah pred novo invazijo. Pogorelci. žrtve. Vrhpolje je menda pogorelo. 2. IX. Delavca Lojz in Johan naj bi šla v Toplice. Nista gotova in dež naletuje. Mrgoletovi gredo v Toplice po les. Z učitelji preferanso. Polde Klemenčič brat Maver je pribežal z Bučke. Koliko je sadja. Narediš majhen sprehod in si od sadja sit, zlasti od medenih hrušk. Popoldne pri učitelju marjaš in balinanje. V cerkvi, ki je prijazna. Nemci izsekavajo mejo. Učitelji so zelo ljubeznivi. Pogovor na klopi pred šolo. Jermančič in njegova mati. Slišimo pokanje na dveh straneh. 3. IX. Mrgoletov Jože prinese vesti iz Toplic, da treba takoj odjadrati. Zajtrk pri Jermančiču. Prava kriza zavolj sladkorja. Slovo od ljubeznivih ljudi. Pešpot skozi Dole, v Škocjan. Pangeršič in Ljubljana. Popravilo čevlja. Fotograf v Stari vasi. Preko Prečje vasi v Šmarjeto. Vinko. Slavka s hruškami. Barakca, žaga, Kronovo. Bela cerkev s Slavko. V Beli cerkvi učitelji in odhod. Preko Sela, Družinske vasi domov in barakca. Ozračje povsod enako soparno. V obeh smereh. Dve ježenki. 4. IX. Proti Kronovem. K mizarju. Hasel in njegova žena. Krasen zajtrk. Kava + sladkor. K barakci. Jenetova fanta: Lojz in Janez. S kolesom v Škocjan. Fotografije, k Pungeršičevim, 17Trkman, oddaja pisem, skice, pogostitev v šmarju. Blagajnik jo je popihal. Rebolj mi da izkaznico. Ljubezniv človek. Ali je zelo naveličan. Zdeha se mu po Ljubljani. Meni ne? K barakci. 1000Lit, ki mi jih je posodil proti bonu Trkman. Kopljem, zbijam, pomagam, da bi bilo delo čim prej gotovo. Batreja in debata o beli gardi, meni, arhitekturi, delu. Stična odgodena. Radio - voda. 5. IX. 17Telefonski imenik 5. XII. 1997 kaže, da je še vsaj eden Pungeršič v Škocjanu. Imena Trkman ali podobnega v imeniku ni. 269 K mizarju. V Belo cerkev k mesariji. V sušilnici, k Kastelcu. Učiteljica iz Malkovca. Pogostitev. V Toplice. K mizarju. V Belo cerkev k mesnici. šah s Kastelicem. V Toplice. Debata o politiki in delu s Kosom. Radio - voda. Brez izgleda za konec. Vročina ne popusti. 6. IX. Nedelja. Zjutraj navsezgodaj k Zorkotu po vratca za barakco. Nabijanje vrat vse dopoldne. Preoblečenje v novo srajco od črtaliča. Očedenje. Orodje k Vidmarju. Hasel. V Belo cerkev. Malca za Lit 5 pri Zorkotu. šah s Kastelicem. Pozno ponoči v Toplice. Radio s Kosom. 7. IX. S Kosom potovanje v Škocjan. K ključavničarju. Kupim marelo. Kos da 200Lit. Peš v Telče. Svidenje pri Mrgoletovih na Telčah. Učitelji. Prisrčno. Preferanca. Ometavanje sten sušilnice. Pravijo, da je na Hrvaškem proglašen nemški protektorat. Moram o sušilnici na Telčah povedati še naslednje, kar sem do sedaj opustil. Na Telčah so že imeli pod streho sušilnico. Manjkala pa je vsa notranja ureditev. Imeli so tudi železne cevi. Jaz sem po svoji zamisli izzidal kolena, pustil napraviti lese in sušilnica je bila nared. 8. IX. Pri učiteljih se počutim kot doma. Ometavanje sten sušilnice. Preferanc. Zidanje. Balinanje. Počitek in razgovor. Razne govorice in poročila. 9. IX. Delo na kurišču sušilnice. Učitelj Stane pomaga. Prihod dveh zidarjev. Marinica. Ob 6. zvečer zidava z Lojzetom. Balin. Večerni razgovori. V Škocjanu. Planinšek ubit od Nemcev. 10. IX. Delo na kurišču, kanali. Mrgoletove malce. Kosilo pozno. Ljubeznivost učiteljev. Množina sadja, Marinko se vrne. Baje od belih prijet in je zbežal. Obljublja si marsikaj. Balincanje zvečer. Organist. Ali dežja ni in počasi prihaja jesen v deželo. 11. IX. 270 Delo na sušilnici gre svojo pot. Polaganje cevi, kanalov. Nervoza zaradi slabega dela. Kavčič je strelovod. Zvečer smo mogli že zakuriti. Nisem z dimi popolnoma zadovoljen. Obilo jemo in sadja imamo na pretek, vsake sorte. Kako se bo to maščevalo enkrat pozneje, ko sedaj blagoslova toliko in ljudje tako ljubeznivi. 12. IX. Dokončanje sušilnice. Kurjenje. Delavci zasipajo nasip. Bolj lenarim, ker sem zbit in me roka boli od apna in dela. Popoldne pride Trkman iz Škocjana in prinese potni list in pismo od doma. Nisem preveč vesel. Pri Inetovih zvečer, Joško najavlja skorajšnjo ofenzivo. Kar bo, bo. čakamo. 13. IX. Obrali z Nečimerjem hruške. K maši s Kavčičem. Lepo petje. Sopara, kurjenje peči in vložitev sadja v peč. Kosilo pri Lojzetu. Potovanje v Škocjan s pismom za moje. Marinka obljublja lepo nočenje. Pri Pungeršičevih večerja in prijeten večer v znamenju pričakovanja novih dogodkov. Pečar. Spanje v neki kuhinji. 14. IX. Potovanje na Telče. Zofka. Janz Inetov, malca, oziroma zajtrk. Zajtrk pri Lojzetu, njegova žena Toni neskončno ljubezniva. Delo okoli sušilnice. Novi prišleki s sadjem. Ogledovalci sušilnice. Pijača. Bog se usmili, koliko jo je. Skušek s češpljami. Preferanca pri Štefanu vina. še sušilnica. Zjutraj razgovor z dvema Nemcema, od katerih je eden tržičan. Večer pri sušilnici. Joško. Pričakovanje skorajšnjih dogodkov večje važnosti. 15. IX. Delo na sušilnici. Pomoč Stanetu. V pričakovanju dogodkov. Slišim ropotanje motorjev. Proti poldnevu sopara v obeh smereh. Ponehuje. Preferanca. Delo na sušilnici. Pogovor s kmeti pri sušilnici. Novic od nikoder. 16. IX. Strašno je pričakovanje negotovosti. Boji v notranjosti se vrše. Bože, kako sam in šibak. Na sušilnici pomoč Stanetu. Razgovori z Nemci. Da 271 bi bilože konec tega trpljenja. Kaj delate moji. Po kosilu preferanca. Na sušilnici pogovor. Slabe novice. 17. IX. Slaba noč. Premišljevanje glede bližajočih se dogodkov. Primeroma pozno vstal. Z Joškom na Medvedjek, kjer kupi maslenke. Povsod Nemci. Legitimiranje. So hudo službeni. Kosilo pri Mrgoletu. Po kosilu me čakata učitelja in mi povesta, da nas tri drže za komuniste, špijone in podobno. To izbije sodu dno. Pričakovati sem hotel dogodke na Telčah, sedaj sem odhitel v Škocjan, da pospešim dogodke v Novem mestu. Kako obupno tragično je vse. Kje je vstajenje iz gorja, ki se kopiči in ki ga naš narod ni poznal. Fiat voluntas tua. Da ni še več, mnogo več. Pri Trkmanu v Škocjanu. Mu ni prav všeč, da pridem. Odločim se za Novo mesto. Tu župnik, ki je neskončno dober in ljubezniv. Nudi mi prvič, ko me vidi, večerjo in posteljo. Dolgo sva se pogovarjala o komunizmu in veri. O temeljih teh političnih stvareh me pouči. Zelo jasno, nedvoumno. 18. IX. 1942. Po pičlem spanju ob šesti uri že pripravljen za odhod v Novo mesto. Spremim župnika škodo, ki gre maševat v hribe. K Trkmanu, ki ne more spremljati v Novo mesto. Po župnikovem namigu dobim konja in voznika za Novo mesto. Zajtrk. Pri Trkmanu sem pustil moj zloglasni nahrbtnik. Hlače in nekaj odvečnih - vsaj zgleda - stvari. Tudi 100 Lit sem pustil. Trkman se opravičuje. Nerodno bilo vsem. Vožnja prijetna, ker voznika simpatična. Pri Otočcu ovinek na desno, potem sem pa še komaj dobil voznika, ko sta se na straži dolgo mudila. Pred Novim mestom se ločimo. Grem po drugi poti skozi rampo. Z legitimacijo iz Šmarjete pridem v mesto. Ah novo življenje. Mnogo ljudi - mesto. K Frančiškanom. Gvardijan mi izroči pismo žene, katerega kopijo sem že bral. Sprva prilično hladen, tako da sem hotel že oditi. Počakamo na p. Ciprijana, tolmača, ki naj bi šel z menoj na komando. On in p. Silvin ustvarita razpoloženje, kot sem ga bil vajen iz časov patra Salvatorja. Zelo, zelo prijetno. Na pot. Srečamo g. Jordana, župana iz 272 št. Jerneja, ki pove, da me Ratej išče. Nazaj v samostan. Pride Ratej b.g. Neverjetno ljubezniv in obljublja pomoč. Da me je na rampi že čakal, je dejal. Nespretna organizacija. Kosilo pri Frančiškanih. Neznan Kavc - civilist mi izroči mojo sliko, ki jo je izdelal Hawlina. Jako prijetno. V kopališče. Franc Kek, znanec iz Judenburga. S p. Ciprijanom k komandi. Dolgo čakanje. Proti 6. uri protokol z dvema očirjema, ki sta prilično ljubezniva, zlasti eden. Pot v zapor. Zapor carche in mladi Košak. Glavobol in slaba noč na eni postelji s Košakom iz Družinske vasi. 19. IX. 1942. Ob pol šestih zjutraj zbujen za pot v Ljubljano, svidenje z enim rešencem. Zbor vseh, ki gredo v Ljubljano ali dalje. ženske, otroci. V avtomobilih na kolodvor. 45 mož v živinski vagon, nas je ostalo še kakšnih 15 za drug vagon. Vožnja v Ljubljano. Nič ne vidiš. Ah svoboda, niso zastonj zanjo žrtvovali veliki možje življenja. Kedaj se povrneš, morda nikoli. Tema. Ljubljana. Rad te imam, a nisem otrok. železničarji znanci. Listek domov. železničar gre domov. Na cesti v koloni in znanci. Oni bivši policaj gre povedat škofu. Pred kasaro. Nataša, pobožna Nataša, skoči k meni. Bog, kot iz uma. Ne more se ločiti. že priganja vojak. Pojdi k mami, ji pravim, potem šele odskoči. Dogodek, ki ga nisem še doživel, občutek, ki me dela mehkega, da bi se stopil. "Ostani brez skrbi, trije nedolžni zate molijo". Tako mi je rekla moja žena, ko so me odpeljali. če se izpolni ta brezosebnost, potem je molitev strašno velika reč, na kolena prednjo. V kasarni z Mladenom Estom 3 rešencem v poseben zapor, kjer čakamo v dobrih in zlih mislih na bližnje trenutke. Pošiljka sardin in kruh od nekod. Pisava neznana. Razgovori s stražarji. V upu in nadi, deloma z resignacijo v noč in spanje na golih pričnah brez odeje. Bolhe, uši, stenice, ščurki. Vse človeško osebno živalstvo je prisotno. Ponoči ni spanja, simpatičen stražnik mi prinese pol škrniclja piškotov, ne vem od kje. Che a portata una ragazza", je dejal in primaknil, "no da, vostra famiglia". Spanje od ure do ure od ene boleče lege v drugo. In živali terjajo svoj delež krvi. Oh kar sesajte, da do kosti naj bi enkrat 273 že vse to, kar že težko nosim, ponavljanje samih ogabnosti. Za greh, da, za mnoge grehe in zmote. 20. IX. 1942. Nedelja. Kaj je bila nekoč nedelja. Koliko zapovedi. In danes. Nepreoblečen, neumit ležim in pišem, bi se izpisal, pa ne morem, ne smem. Schuster bleib bei deinem Leisten"! Bog, če bi se vedno tega držal tudi jaz. Koliko lažje bi živeli in mirnejše. Iz pritlične sobe - kehe - se selimo v nadstropje. čakanje se stabilizira. Prične in vedno prične. Spim torej brez odeje na lesenih tleh. čatek ali Capuder je nekakšen poverjenik arestantov, saj je tu že 6 mesecev, ve in pozna vse. Pakete dostavlja in pomaga zvezam. Prijetno. Kosilo je krožnik makaronov slabega okusa. Vedno mi brni po glavi usoda - Telče - Ljubljana - vest. Ali ne bi moglo biti drugače. Bog ve, če ne bi bil človek tako strašno sam. Fiat voluntas in rodbina. Kakšna odločitev in določitev ne pusti človeku delati. Ali bilo prav ali ne pove bodočnost. Est je dobil paket, par stavkov in torto za obrok. Srečen, da more še jokati in se izjokati. Trkman je rekel, da bom prej v Ljubljani kot on. O da sem tu že tri dni pred svobodo. Tudi pa če bi svoboda prišla, bo to svoboda različnih čustev. Neprimerno boljši počut sem imel v Telčah, Toplicah itd. Ob 4. zjutraj kruh ali panioka. Pri priči pojemo. Zunaj na hodniku vrvenje in sukanje, ko so sprejemali pakete. Zvečer promenada na hodniku. Arh. Sever, Stupica, Niko Zupan in drugi. S Severjem govoriva ves čas, pripravlja se na sončno deželo. Pripoveduje o Urhu, o rdečih in belih. Bože je to hudo. Brat brata, iščeta tatu, kje je? Slaba noč. Kosti bole in telo ne najde lege. Glava na nahrbtnik ali tudi brez njega niha. Svetloba skozi okno še vedno enaka in dneva ni, ki ga tako težko pričakujem. Težke misli mislim ob vsakem trenutku. Kam plovemo? 21. IX. ši alza, lavarsi". S tem začne dan. Ustanem. Skoraj sem pijan od nespečnosti. Čapek gre domov. Je hudo. Ni slišal tovarišije, ki ga je plačala. Sreče za toliko časa. Ali srce stiska, srce, ki vajeno svobode. Resnične svobode. Razgovor z ne vem kom, še trije drugi, Franci Pestotnik. Prijeten. Stražar šignor con le bafi"in prinese od nekod 100Lit. Sedaj jih res ne potrebujem, ali bodočnost bo morda bolje ocenila dobrotnika. "Ho datto il operaio". Najbrž od matere. Sonce mežika, pa daje okolju pravo barvo. Zateglo. Pravijo, da je šel domov M.., transportni banovinski uradnik, tudi v italijanski brigadi prešteva garjeve ovce. Mene posebej pokliče v pisarno in vpraša, če sem res sin Peruzzijeve Micke. Novakova garda preferancira, tam je blagostanje. Zvečer me povabi Sever in Stupica na večerjo. Faširan s solato in italijansko vino. Bilo kar dobro. Vobče so tam fantje dobro preskrbljeni, dobre volje. Nova znanost Pachov in drugi. Deklice in obiski. Niko Zupan. Moja najbližja okolica je obupana. Sami otroci. Ponoči prinese steklenico z rumeno vodo. Tretja noč na prični še nekam dobro uspe. 22. IX. 1942. Po zaslugi Stupice pismo domov. Danes pričakujejo vesti, da karakter začasnega zapora postane trajnejši. štirje na prosto. Nobenih dogodkov. Menda je šel eden zopet domov. Od doma nič poročil. Stvar očividno ne uspeva, nas tira svoji odločbi. Bog vedi. Zvonček, da prinaša sleherni drugi dan. To je dodatna hrana in druge potrebščine. Danes pravijo prinesejo celo kovčke in nahrbtnike. Fant, to je zate, ker so obljubili, da te dobe domov. Tuga še na obup. Dalje in vedno dalje. Kam? Večnost. Komaj čakam, da dočakam besede z doma. Južno je, na dež gre in muhe ne puste počivati. Natapljam kruh v vino, ki ga je prinesel ljubeznivi Lah. Prišel je težak kovček, nahrbtnik, kosilo in vse mogoče dobrote. Da, za to rajžo žalostno. Oglaša se žalost in razklanost o pravdi in krivdi. Proč, da, čim preje proč. Ko vse pregledam, ležem in čakam v nastalo noč. Fantje se menijo o šoli. Kar naenkrat proti 8. uri zvečer Sukadolc Antonio, vrata se odpro. Subito con tutta la roba - libero. Fantje mi pomagajo ginjeni, jaz spuščen, vsaj za trenotek spet svoboden. častitke od Italijanov. Pisarna. Brigadir "Arrevederci, ma non qui". Natovorjen oddidem. Dež. Dobim dečka, ki pomaga nositi. Neka gospodična pred domom tudi pomaga. Vse je preč. 275 Pozvonim. Nataša, Andreja, Meta, vse se drenja, potem pridem tudi do žene. Vsi so srečni. Nadme pade druga senca. Zanimiv je še dogodek, ki se je pripetil v bližini Pokojišča. Delovodja ljubljanskega kleparskega podjetja "Ecker"M. Dolničar in njegov 17-letni sin sta bila z nami - rešenci. Kar naenkrat vidim Dolničarja v družbi s partizani. Kmalu nato pa kar po hostarsko opravljen, na ramenu puško. "Kaj ti že k borcem", vprašam. "Da, kaj pa misliš, sedaj se moramo vsi oborožiti, sedaj gre za stvar, mar misliš, da ti ne boš dobil orožja", pravi Dolničar. Podobne besede mi je še enkrat ponovil. Takrat nisem vedel, od kod ta gorečnost, ker je bil on eden od 308 rešencev, ki je že v bližini Pokojišča vzel puško na ramo. Prišel je trenotek odločitve pod Kožlekom: ali v borbo, ali na delo, ali domov. Dolničar in sin sta šla v borbo. Od takrat mi je Dolničar izginil izpred oči. V Šmarjeti, v Toplicah, se nenadoma pojavita Dolničar in njegov sin, Fritsch in še eden od rešencev, ki je bil menda v Toplicah doma. Pokliče me Dolničar in takoj ga spoznam. Pripoveduje mi, da je doživel ofenzivo na Notranjskem, da je bilo hudo na Kočevskem, da bo v nekaj dneh položaj tu isti. Da so jim partizani dopustili, da se potikajo pri civilistih in da so ves čas dobro živeli. Le uši jih preganjajo. Mene so vabili. Nameravajo na nemško mejo na Gorenjskem, nato pa k štajercem. Poročila s fronte so bila vedno jalova, tisti dan se je ponesrečilo Angležem pri Dieppu in druge žalostne novice s Kočevskega. Te vesti so me tako žalostile, da me je Dolničarjevo vabilo zelo mikalo. Jaz sem nameraval iti proti Stični. Mislili so, da bom kar tako z njimi šel, na črno. Rekel sem, da moram prej govoriti s komandantom. Kos se je vznevoljil zaradi tega in jaz sem odnehal. Bil pa je to zame eden najtežjih dni. Dolničar in njegovi so ostali v Toplicah. Jaz sem šel popoldne v Belo cerkev. Zvečer jih zopet vidim. Pravijo, da se bodo odpravili naprej. Jaz sem jim svetoval, naj govorijo s 276 Kosom. Prej so mi namigovali, da niso za OF gibanje, da mnogi obupajo. Ko je prišel Kos, ki ga je zlasti Fritsch dobro poznal, so možje takoj menjali nazore. Prosili so Kosa za večerjo in za hrano. Vse so dobili. Pozneje mi Kos pripoveduje o obeh. Da sta dobra gorohodca ali hitlerjansko navdahnjena in da sta jo od partizanov popihala. Od tega dne dalje jih nisem več videl. Sedeli smo v celici Belgijske vojašnice: Mladen Est, Dolničarjev sin, Havliček, Leskovec in jaz, vsi rešenci. Dolničar pripoveduje: Fritsch in mojoče sta bila hitlerjevca; ker sta se bala partizanov, sta se odločila za borbo. Moj oče je nosil pod ovratnikom hitlerjev znak. Nek partizan je znak spoznal in potem smo imeli mnogo sitnosti. Pri ofenzivi smo jo popihali in si napravili ponarejeno prehodnico. S to smo prišli v Šmarjeto. Nekdo nas je moral spoznati in smo prišli v roke partizanov blizu Šmarjete, nakar so nas zaprli v Klevevž. Imeli smo srečo in ušli. Prestopili smo nemško mejo in se javili Nemcem. Ti nas niso hoteli sprejeti, ker nismo imeli nikakih dokumentov. Vrnili smo se zato v partizanijo, prišli blizu Trebenj, kjer smo se predali Italijanom. Tam se je zbirala Bela garda, h kateri sta pristopila moj oče in Fritsch. Moj oče kot častnik. Mene so potem odslovili, ker sem premlad in da bom šel domov. Poučna zgodba vojne. Osebe pri partizanih, s katerimi sem imel večje stike 1. Jarc Miran, slovenski pesnik in pisatelj. Stanoval je pri nas na Titovi 93. Bil je od Italijanov prijet kot jaz dne 28. junija 1942. Iz Vintgarja je šel v štab. V Starem logu sem z njim mnogo razgovarjal. Bil je v štabu zelo zadovoljen. Pozneje sem ga še vabil na razgovore, a verjetno ni smel, rekel je, da piše. V italijanskem napadu na Notranjskem je komaj ušel poginu, ni se pa mogel temu ogniti za časa roškega napada Italijanov. Zapustil je ženo in dve hčerkici. 277 2. Klemenčič Franc, partizanski kuhar na žagah s partizanskim imenom Kunde. Hosto je kmalu zapustil in šel nazaj k Gospodarski banki, kjer je bil tekač. Ko sem ga srečaval, mi je rekel, da je bil hoste sit. 3. Kamnikar Viktor, partizansko ime Vikl. Bil je iz Zelene jame, sin železničarja Al. Kamnikarja. Napram meni je bil zelo ljubezniv. Tik pred koncem vojne so ga ubili beli skupaj z Mesessnelom. 4. Večerin Rudi iz Zelene jame, sin moje sestre Marije in očeta Rudolfa. Bil je od Italijanov vzet istega dne kot jaz, bil nekaj časa moj par. V Otavah so ga vzeli v neko delavnico. Kmalu se je znašel v Ljubljani, bil poslan na Rab. Tudi od tod se je rešil domov. Kaj je on potem v Ljubljani delal, ne vem. Leta 1945 je bežal na Koroško. Bil je tam dve leti v župnišču Hodiše, šel potem v Gradec nadaljevat učenje kemije, kar je delal že v Ljubljani pred vojno. Zdi se, da tega učenja ni končal, šel v New York, kjer je dosegel odličen položaj v nekem založniškem podjetju. Na počitnice je zahajal v Celovec, kjer sem ga trikrat obiskal. Bil je lep mož in imel tam 3 hčere. Bil je vodilna osebnostmed Slovenci vobče, posebej še v New Yorku in Washingtonu. Zelo rad bi prišel še enkrat domov, a si to ni upal. storiti. Meni in mojim je podarjal razne vrednosti. Meni ročno uro "Omega", ki jo še danes, leta 1978, nosim. Rudija, izmučenega na duhu in telesu, je leta 1974 zadela strčna kap. Jaz sem mu bil birmanski boter leta 1931 na Vačah. 5. Kobol Albin iz Zelene jame, železničarjev sin. Bine je mene pri partizanih spremljal do mojega odhoda v Šmarjeto. Bil je izreden tovariš, ljubezniv in požrtvovalen. Kaj je on po mojem odhodu delal, ne vem. Vem le to, da se je nekega dne znašel v italijanskih zaporih v Ljubljani. Njegova mama je dala za 96 maš, da bi se sin vrnil domov. Menda je moja žena Nataša posredovala, da je res prišel domov. To je bilo takrat, ko sem bil jaz že doma. Lepo sem ga prosil, naj se ne meni za 278 nobeno politiko, ne na desno, ne na levo. V tem času je tudi napravil vse izpite in postal inženir gradbe. Nisem pa vedel, da je organiziran in da je kot tak jamčil zame v Stagem logu, ko so me imeli na splošno za belega. Govoril je tudi, da ima neko dekle na štajerskem. Res se je odpravil na Štajersko - verjetno na poziv stranke - rdeče - ne svoje deklice. Odpravil se je, vendar so ga Nemci že v št.Vidu ustavili in ga zaprli kot talca. Kot takega so ga Nemci res ustrelili v Dragi na Gorenjskem, bilo je to mislim leta 1943. Jaz sem po vojni njegov grob tudi obiskal. če bi ubogal svojo mater in mene, bi bil morda še sedaj med nami. 6. Golob Roman iz železne trgovine v Wolfovi ulici v Ljubljani. Ta je šel tja bolj iz zabave kot iz potrebe. Udejstvoval se je kot gospodarstvenik. Po vojni so mu udeležbo dobro plačali. Ko sem bil jaz leta 1960 v bolnici zaradi išijasa, sem tam trčil nanj. On se je zdravil zaradi grde nesreče z avtom. Bil je zelo ljubezniv in mi tudi marsikaj povedal. Imel sem vtis, da je tam le zaradi službenega mesta. Kje je sedaj res ne vem, verjetno v pokoju. 7. Lubej Franc, učitelj in Sokol iz Ljubljane. Ko sem bil jaz v Starem logu, je bil on nekakšen gospodarski minister štaba. Meni je bil še dosti naklonjen. Partizansko ime je imel Drejče. Zdi se, da on ni bil z vsem telesom komunist in zato v Ljubljani ni imel nobenega vidnega mesta. Ima pa sedaj gotovo lepo pokojnino. 8. Trobiš Anton, nadučitelj v Starem logu. Pri njem so se radi zbirali veljaki. Posebno živo je bilo takrat, ko so bile na njegovem vrtu zrele hruške. Napram meni je bil spočetka hladen, je pa postal prijetnejši, ko je šlo za sušilnice zares. Dal mi je hrušk in zelo dobre hlače, ki so ostale v Škocjanu pri Pungeršičevih. Po vojni sem ga videl kot upravitelja šole pri Sv.Petru na Polju, potem pa je postal upravitelj meščanske šole v 279 Mostah. Ni več med živimi. 9. Dervenšek Anton s partizanskim imenom Dane. Spadal je v skupino krščanskih socialistov, ki so stanovali v Starem logu v majhnih hišicah v brežini blizu tega trga. On je mene poznal že iz Ljubljane in je bil primeroma ljubezniv do mene. On je povzročil, da sem po treh tednih mogel leči v pravo postelj tam v omenjenih hišicah. šel je enkrat tudi v Stično, da bi dobil kak denar od opata. Meni te poti ni omenil. Dobil pa je od opata 1000 Lit, ki mi jih je po vojni hotel vrniti. če mi jih je res dal, ne vem. Opat pa mu je takrat naročil, naj jaz pridem v Stično. če bi opat vedel, kakšne lepe načrte sem imel s Stično. Dane je bil gradbeni inženir in je po vojni mnogo delal, najprej v Celju, kjer si je nabral toliko denarja, da si je tam postavil hišo. Prej se je oženil in vzel priprosto ženo. Imel je z njo precej otrok. Se ločil in prišel v Ljubljano, se zaposlil pri LIZ-u, imel poleg tega razna nadzorstva, postal objestnejši in manj ljubezniv. Imel je tu enosobno stanovanje in navezal stike z neko učiteljico iz Maribora, ki jo je končno poročil. Kaj on tam od preselitve dela, ne vem. Nikoli več se ni pri meni oglasil.18 10. Langof Ivan, s partizanskim imenom Ivan. V taborišču je imel še brata. Oba sta bila malo čez les. Brat je prišel v Ljubljano in se poročil z gospodično Eriko Kolarič. Imel je z njo sina. Kmalu sta se ločila. Pozneje sem ga še enkrat videl in rekel mi je, da je upravnik koče na Mrzlici nad Trbovljam. O Ivanu je vedel povedati, da je šel v Argentino. 11. Dr. Anton župančič, odvetnik iz Ljubljane. Tu sva se pred vojno poslovno večkrat srečala. Bil je pošten in brihten. Srečala sva se v partizanih na Robu. On ni prišel nazaj, končal je bržčas kot človek, ki je imel na stvar lastne poglede. 18Dne 3. dec. 1997 sem v telefonskem imeniku za Maribor našel 37 Drevenškov (nobenega Dervenška), eden je ing. Anton, Prešernova 28. 280 12. Erjavšek Savo, ki je bilo partizansko ime. Pravega imena ne poznam. On je bil naš komandant v hosti, ko smo delali barako, kjer naj bi popravljali motorje in druga motorna vozila. Bil je dokaj nadarjen človek, akoravno malo šolan, imel se je pa za nekaj imenitnega, ker je kot šofer vozil tudi oblastnike. Sicer še mlad lep fant. Mene je on rešil brezdelice v Novem logu. Vzel je takrat s seboj tudi Bineta, s katerim sva v hosti krepko delala ročno. Tam sem si malo utrdil položaj pri partizanih. Kaj je bilo s Savotom pozneje, ne vem. 13. Smrke Ivan iz žužemberka, s partizanskim imenom Jošt. On je menda osvobodil Žužemberk. On je zahajal k Savotu in bil z menoj vedno prijaznejši. Povabil me je v žužemberk, kjer sem izmeril posestvo njegovega brata in naredil načrt za novo pozidavo, saj je bilo prejšnje posestvo zravnano z zemljo. To so napravili partizani. Menda pa Joštov brat tam ni nič več na novo pozidaval. Po vojni je prišel Jošt v Ljubljano in imel tu neko manj pomembno postojanko. Videvala sva se večkrat in ni bil z novim ustrojem nič kaj zadovoljen. Bolehal pa je na naduhi. če je še živ, je gotovo kot upokojenec v žužemberku, kjer je imel lično hišico.19 14. Kos Vinko, trgovec s papirjem v Novem mestu. On je bil moj neposredni predstojnik v Šmarjeti. Tja sem prišel kot član neke gospodarske komisije. Tam naj bi jaz načrtoval sušilnice, klavnice, mesarije, usnjarne in podobno. Nekaj od vsega tega sem res tudi izvršil. Kos je bil z mano začetka zadržan. Ko pa sem mu napravil v hosti blizu Toplic barakco, kamor se je verjetno hotel povleči za čas italijanskega napada, je postajal napram meni dovolj voljan. Nič ni imel proti moji nameri za zimo se spraviti v Stično. On mi je velel poslušati sleherni dan radio, ker je hotel nekaj slišati o koncu vojne. Bil je že vsega sit. Spadal je med krščanske socialiste in bil v Šmarjeti okrajni vodja. Za časa itali- 19Dva Smrketa sta še v žužemberku s telefoni. 281 janskega napada se je še z nekaterimi znanci poskril v neko jamo. Bili so izdani. Italijani so rekli, naj pridejo vsi ven in, da se jim ne bo nič zgodilo. Prišel je iz jame le Kos, ki je imel doma družino, ostali niso hoteli iti ven, pa so jih Italijani z bombami pokončali. Kosa so potem v Vavti vasi ustrelili Italijani kot talca. 15. Paderšič Vinko, partizansko ime Batreja. Bil je po poklicu profesor in je mene že od preje nekoliko poznal. On je bil okrožni vodja v Šmarjeti. Napram meni je bil dosti prijazen, tudi ni ugovarjal mojem prezimovanju v Stični. Le enkrat, ko je na konju prijahal v Toplice, me je poklical k sebi in me grajal, češ, da preveč govorim. če bom svoje govorjenje še nadaljeval, se mi lahko še kaj nevšečnega pripeti. Jaz sem mu krepko ugovarjal, vendar sem kmalu utihnil. To je bil postaven fant, gotovo tudi dosti sposoben in prijeten. Spadal je h krščanskemu socializmu. Zelo ga je bilo škoda. Kdo jih je izdal v jami, ne vem, bržkone pa nasprotniki socialcev. 16. Škoda Ivan,20 župnik v Škocjanu leta 1942 do 1945. V stiski, ko sem prišel iz Telč, me je kot preje nepoznanega ljubeznivo sprejel in pogostil. On mi je predočil pravo sliko OF. Vse je uredil za moj odhod v Novo mesto. Ob prevratu je bil Škoda obsojen. Zaradi njegove delovne vneme je bil predčasno izpuščen iz zapora. Postal je župnik v šmartnem v Tuhinju. Tam je bila menda zelo lepa cerkev porušena. Ostal je le nekaj poškodovan zvonik, katerega je Plečnik obdelal in bi lahko ostal kot tak še naprej. Komunisti pa so hoteli podreti tudi zvonik, uprli so se vaščani ali zaman. Zvonik je moral biti porušen, kot cerkev, kljub temu, da je bil arhitektonsko zanimiv. župnik je moral tedaj maševati v svoji hiši - župnišču. To pa seveda ni moglo dolgo trajati, zato je škoda iskal neko drugo rešitev. 20Moja tašč Katarina Kastelic roj. Karlovšek iz Šmarjete ga je v šestdesetih letih in pozneje pogosto omenjala, imela o njem odlično mnenje. 282 Spomnil se je name. Prišel je k meni in me prosil, naj mu v nasatali zagati kaj svetujem. Najprej sem mu svetoval, naj nad sedajšnjo molilnico, ki je bila v pritličju enonadstropnega župnišča, odstrani strop in naj v gornnih prostorh razširi molilnico. To mu ni godilo in me je peljal v neko na pol propadlo gospodarsko poslopje, ki pa je bilo precej veliko. Jaz sem bil za to rešitev. Z rajnkim štuparjem21 , zetom moje hčerke Nataše, sem ves prostor točno premeril in napravil osnutek, ki je temeljil na župnikovih željah. Z majhnimi spremembami je zamisel mojo sprejel in treba je bilo narediti glavni načrt, ki je takrat moral biti predložen republiški komisiji. Bil sem takrat uslužben pri pravosodnem sekretariatu, imel še stranske posle in mi izvršitev glavnega načrta z vsemi prilogami kar ni šla od rok. Pri izvlačenju s tušem mi je malo pomagal moj sin Matija, ki je tedaj študiral arhitekturo. Pa ni bilo dobro. Moral bi še enkrat prerisati, kar pa nisem utegnil. Končno je bilo z načrti vse v redu, vprašanje pa je bilo, kdo bo te načrte podpisal, ker jih sam nisem smel. To je bila cerkvena zadeva, cerkev pa tedaj v veliki nemilosti in mi zato v Ljubljani ni hotelo nobeno risarsko podjetje ves projekt podpisati. To mi je le napravil projektivni atelje, s katerim sem imel dobre zveze. Stvar je bila predložena republiški komisiji, ki je po malem popravku izdelka ves izdelek le potrdila. Takratni predstojnik republiške komisije je bil rajnki inž. Janez Umek, ki se je kar dosti lepo obnašal proti meni. Podjetja, ki naj bi izvršilo nameravano cerkvico, ni bilo mogoče dobiti, zato se je župnik odločil delati s svojimi znanimi ljudmi. Nadzor je bil zelo otežkočen, ker so bile prometne zveze za Tuhinj takrat zelo slabe. Tja si še prišel, nazaj isti dan pa ne lahko, tako, da sem moral večkrat prenočiti v šmartnem pri župniku, ki je bil vedno zelo prijazen, obziren. Postelja in postrežba tudi brez pripomb. Tako je z velikimi 21Albert štupar je bil gradbeni tehnik in takrat direktor nekega gradbenega podjetja v Kamniku. 283 težavami stavba dozorela do vpeljave elektrike. župniku se je strašno mudilo dokončati začeto stvar, jaz pa nisem njegovi sili mogel slediti kljub temu, da sem iskal pomoči pri svojih najbližjih, to je pri hčerki Nataši, ki je že bila takrat arhitekt, in pri sinu Matiji, ki je takrat arhitekturo obiskoval. Prišlo je tako daleč, da sem moral sam odpovedati nadaljnje sodelovanje dobremu gospodu župniku. On je potem prevzel v pomoč malo zaposlenega arh. Khama, s katerim sta začasno cerkvico dogotovila. Jaz sem si gotovo poslopje ob neki priliki natančnejše ogledal in videl, da je bila v glavnem po mojih načrtih izgotovljena. škoda pa je kmalu po dograditvi cerkvice šel za župnika na Bled. Videl ga pa nisem več. Moram še povedati, da je bil projektivni atelje, ki mi je načrte podpisal, v Celju. Takrat ga je vodil inž. Lipičnik, meni zelo naklonjen človek. 17. Nečimer Alojz in Stanko Kavčič, učitelja na Telčah. Lojze je imel predobro ženo, doma iz Mokronoga in dve majhni hčerki. Za čas mojega bivanja v Telčah, kjer sem usposobil že pozidano sušilnico, sem bil gost rodbine Mrgole, stanoval pa sem v šoli. V prostem času smo preferancirali, balinali ali se še kako drugače zabavali in razgovarjali. Nečimer je poznal mojo ženo Natašo. Kavčič pa je imel za ženo hčerko ljubljanskega pečarja Heufia, je pa živela v Ljubljani. Jaz sem pri sušilnici zidal, ometaval, oba učitelja sta mi pomagala delati: nositi malto in drugo gradivo. Ko sem delo na sušilnici končal, smo takoj začeli sušiti raznovrstno sadje, ki ga je bilo to leto ogromno. Razen zadnjih dni, ko sem moral v Novo mesto, so bili dnevi na Telčah pri učiteljih in na splošno najlepši mojega sicer nelepega življenja pri partizanih. Tik za Telčami so imeli Nemci državno mejo. Govoril sem enkrat z nekim poročnikom, ki je poznal Bled. Navadni nemški vojaki pa so 284 prišli mislim dvakrat na šolski vrt, kjer so jim bili zelo všeč paradižniki, ki so jih kar surove jedli. 22 Nemci so povzročili, da sta šla učitelja v Mokronog, jaz pa v Novo mesto. Pozneje, ko sem bil uslužben pri pravosodnem sekretariatu, smo mnogo preurejali na sodnem poslopju v Novem mestu. To priliko sem en dan izkoristil in šel v šmihel, kjer je bil Nečimer upravitelj. Jaz sem se ponovno obema zahvalil za velike usluge, zlasti njegovi ženi, na Telčah. Nekaj sem zabavljal, kar pa Lojzetu ni bilo všeč - bil je takrat že komunist. Tudi hčerki, ki sta bili tedaj že obe učiteljici, sta bili dokaj hladni. Tako sem hitro uvidel, da sem tam odveč in šel hitro v Ljubljano. Najprej je umrl Lojze, nedavno pa še njegova zlata žena. S Kavčičem sva se večkrat srečavala v Ljubljani in obujala lepe čase na Telčah. On je tu postal učitelj za gluhoneme. Obiskal sem ga na Viču, kjer je on stanoval. Pogovarjala sva se, da bi šla enkrat skupaj na Telče, pa iz tega ni bilo nič. On je hodil učit nekega gluhonemega dečka v Malkovec, ki je blizu Telč. 18. Gašper. Ko sem šel v Šmarjeto iz Starega loga, me je spremljal nek mesar, po partizansko Gašper. Deloma smo se vozili, deloma hodili čez žužemberk, Hmeljnik, kjer je grad takrat še stal, naprej preko Suhadol - Globoko na Karteljevo, od tam pa v Šmarjeto. Skoro ves čas nas je spremljal partizan Tilen. V Šmarjeti se nama je pridružil nek Vene, in Jože Levstik, agrarni inženir. Vsi štirje smo bili neka gospodarska komisija, ki je imela namen ugotoviti, kje so potrebne sušilnice, mesarije itd. V ta namen smo prejadrali zlasti kraje pod Gorjanci. Bili smo v Vrhpolju, Pržeku, Grazerjevem turnu, Vodenicah, Orehovici, Gaberju, do Kostanjevice. Obiskal sem tudi samostan v Pleterjih in še več drugih krajev. Rekel sem Levstiku, da bom skušal prezimiti v Stični, pa je 22V tistem času so bili paradižniki novost in večina ljudi jih je uporabljala v majhnih količinah kot dodatek juhi ali omakam. Mnogi so jih še odklanjali. 285 rekel, da bi šel z menoj. No stavri so se zmedle. Po vojni je dosegel Levstik čast ministra, kasneje pa je šel v pokoj. Enkrat sem ga obiskal na ministrstvu zaradi neke prošnje, pa je bil zelo hladen. Vene je tudi dosegel nek visok položaj, pa zatonil. Saj je bil doma iz trgovine v šentjerneju. Gašper je postal direktor Slamičeve tovarne ob Opekarski cesti ali kje in me je še prosil za neke načrte, iz katerih gotovo ni bilo nič. Pozneje je tudi padel nižje in sem ga večkrat videl na cesti v Ljubljani in me je še vabil, naj ga obiščem v njegovi hišici na Stožicah. Njegova žena je učiteljica. Nisem šel. Sedaj gotovo že oba v pokoju. Vsi trije moji tovariši so bili dobri partizani in menda komunisti, jaz pa revno niče. 19. Matilda Bradač, žena orožnika, ki nas je spremljal rešence iz Hinj v Stari log. Imela sta v Starem logu hišico in nekaj gospodarstva. Ne vem, ali sta bila tam naseljena že prej, ali sta prišla s partizani. On je bil zaposlen v orožniški postaji Stari log. Ko sem bil v Starem logu, sem imel menda pri njej pisarno, menda sem tam tudi spal. Senik, ki so ga imeli, je služil kot postojanka za ase kot Kocbek, Kardelj itd. Zlasti Kocbek se je rad tja zatekel. Po italijanski ofenzivi se je ona zatekla v Ambrus. Kam je pobegnil njen mož, ne vem. Ko sem bil jaz že doma, prideta nek dan oba k nam s prošnjo, če bi pri nas mogla dobiti streho. Jaz sem pred časom v neki kletni sobi tlakoval pod z ladijskimi deskami. Imeli smo tudi odvečno posteljo, omaro, pomivalno mizo in morda še kaj in smo jima ponudili ta prostor, ki sta ga tudi zadovoljno sprejela. On je bil izučen čevljar, se je nekje zaposlil, pa tudi nam kak čevelj popravil, saj nas je bilo s služko devetero. Ne vem, koliko časa sta bila pri nas. Kar naenkrat se poslovita, češ, da gresta domov, najbrž v Ambrus. Precej pozneje, mislim da že po vojni, nas je Matilda zopet obiskala z žalostnim sporočilom, da je njen mož mrtev, da so ga ubili partizani. On se je po odhodu od nas pridružil domobrancem. Po 286 končani vojni se je on javil v svojem kraju pri novih oblasteh. Nekaj časa je bil on še v njihovi službi. Nekega dne so ga povabili v pisarno, iz katere se ni nikoli več vrnil. Imel je mislim tri sinove, in ko smo jo mi, mislim leta 1969 obiskali v Ambrusu, je že imela novo hišo, otroke pa vse preskrbljene.23 Neznansko nas je bila vesela in nas povabila na jesensko pečenje krompirja, kamor pa seveda nismo šli. Poseben zapis o delu v Telčah nad Škocjanom. Prvič na Telčah od 30. VIII. do 3. IX. 1942. Drugič na Telčah od 7. IX. do 17. IX. 1942. Zidal peč na Telčah lastnoročno od 8. IX. - 13. IX. 1942. Ko smo zakurili 14., 15., 16., pomagal pri sušenju in organiziral evidenco. Pisma ki sem jih pisal iz partizanov Med očetovo zapuščino je v eni škatli tudi 10 pisem, ki jih je pisal domov od partizanov, še nekatera druga pisma in dva majhna blokca, cc. 5x7 cm, v katerih je originalni partizanski dnevnik. Vseh pisem je 13. Dve sta brez datuma. Ker je pisava milimetrsko majhna, sem kot predlogo uporabil prepis tega dnevnika, ki ga je napravil oče sam. V tem prepisu sta dve pismi, ki jih v originalu ni, in manjka 5 pisem, ki so v originalu. Te sem prepisal iz originalov. A) Domov 23V telefonskem imeniku se najde Anton Bradač, Ambrus 64. 287 10. VII. 1942. Predragi! Bilo je prelepo, da bi v teh časih moglo biti do konca tako. Treščiti je moralo in to sem pričakoval. Ni, da bi bil človek zaradi tega malodušen. Ne, glavo pokoncu! Ne poznamo druge strani medajle. Usoda orje svoje brazde. In sodim, da bodo žrtve prinesle, če že ne nam, pač našim otrokom lepšo in plodnejšo bodočnost. Kakor gotovo že veš, smo bili zajeti. Ni mi nič slabega. Mnogo je znancev. Za vsak slučaj bi bilo že vse, kar si poslala v Italijo, dobiš nazaj.24 Morda tudi legitimacijo. Zaradi zaostalih plač tole: "Vrvarna"naj da 3% od dinarske svote ali v lirah. Dinarsko svoto dobiš pri "Vrvarni". štore"pa ravno tako ali 5%. Baragovo bo že plačevalo. Grim 4% . Pa mudi se ti zaenkrat ne. Ključ moje sobe na Baragovem visi v moji delavnici, sta dva. Pazite na zalogo, da se vam ne pokvari. Bo hudo. Bodite mirni in zaupajte v dobro stvar. Kjer sem jaz je tudi mož tvoje tovarišice L.(Lubej). Cigarete so pod opeko nad stopniščem. Poljublja Vas vse, mislim, da Vas je 7 Vaš Tone 21. VII. 1942. Predragi! V četrti teden gremo od onega dogodka. Bistveno se položaj ni spremenil. Zaenkrat sem zdrav. Mislim mnogo na preteklost, mnogo na Vas, na vsakega posameznika. Meto vidim, Natašo, Andrejo, Toneta, Matija in malega, ki ga nisem še 24Stavek ni razumljivo zapisan - morda gre za pomoto pri prepisovanju. 288 videl, vem pa, da je. Tebe vidim Nataša, žena moja. Prosim Vas vse, da bi na stvar ne mislili mnogo. Mi bo potem lažje. Nič ne vemo, kakšna pota so nam usojena. Gotovo bi se moglo še kaj hudega zgoditi. življenje ni v naših rokah. Znancev je mnogo. Mickin dom je prilično v bližini, menda nekaj ur hoda. Tudi Pečjakova žlahta je v bližini. 25 Vse Vas prisrčno pozdravlja in poljublja Tone 22. VII. 1942. Prosim za naslove znanih ljudi v bližini, na katere se ob priliki lahko obrnem. Pri Pečjaku bi lahko dobil denar, pa se zdi, da mi ne zaupa. Potrebno bi bilo priporočilo gospe Pečjakove. Lahko bi tako napravili, da Ti daš Pečjakovi, Pečjak pa meni. Tudi naslov Micke bi rabil. Zaenkrat je hudo za perilo, odejo, obleko. Denar mi je seveda pošel, ker sem nekaj najpotrebnejšega kupil pri Pečjaku. če boste kako zvezo sem našli, potem boste že kaj poslali. Ni pa treba dajati mnogo, ker če se zgubi, ni veliko škode. Posebno dragocenost predstavljajo tu cigarete. če bo prilika nanesla pa pošlji. Pisal sem že, kje so. Pod opeko nad stopniščem. Krašček če je tam, jih bo že našel. Svobodno slovensko ozemlje, Prisrčno pozdravlja Tone 26. VII. 1942. Nataša! Vročilcu tega lista izplačaj Lit 3000.- (tritisoč), za kar bom dobil drugih 25Morda gre za Pečjake, katerih sin je prof. psihologije na ljubljanski univerzi. 289 tritisoč. Svobodno slovensko ozemlje. Suhadolc Po 13. VII. 1942 (brez datuma) Predragi! Mislim, da je danes četrtič, ko imam priložnost se Vam oglasiti. Podrobnega Vam težko kaj pišem, ker doživljaji preteklih 4 tednov se morejo samo doživeti, ne dado se opisati. če nam bo še dana možnost videti se, Vam bom že mogel nekaj povedati. Slišal sem o rojstvu najmlajšega. Slišal sem tudi o nekem paketu, ki da čaka v Ljubljani na pot, ali do danes od Vas nisem dobil ne pisma ne zavoja. Ne tarnam. Zadovoljen sem, da dnevi teko v delu in v redu. Mnogo je znancev, pa Vam jih ne morem navajati. Sosedov sin E. je tudi tu nekje v bližini in se je javil za borbo. Sploh vlada tu neka neprisiljenost, veselje, skromnost, premagovanje in veliko odrekanje. Z eno besedo: junaštvo. Bog jim daj mnogo sreče, saj toliko, kolikor imajo poguma. Zadnjih 14 dni delam na neki baraki, cesti, telefonu, v ponedeljka pa bom menda začel s sušilnicami za sadje. Vse moraš biti: ustvarjalec, delovodja in delavec. S hrano smo posebno zadnje čase zadovoljni. Bolj hudo je za perilo, sicer sem mogel par perila še kupiti, ali kaj je to, če pomislim, kako je bilo nekdaj. Seveda z obleko še huje in čevlji, ker to zaenkrat ne morem dobiti. Odeje tudi ne. Pa si skrbi ne delajte. Saj veste, da Bog skrbi za ptičke, živali in tudi človeka ne pozabi, v obliki kakšnega dobrotnika. Gospod iz naše hiše, ki mnogo prevaja, se je bil od nas ločil že drugi dan, sedaj sem zvedel, da je tudi nekje v naši bližini, pa ga nisem še videl. Je visoka osebnost. Mož tvoje tovarišice je sedaj dobil še hčerko, sem jih včeraj videl in nekaj govoril. Nečak je tudi že prve dni ostal nekje v neki delavnici. Ako se Ti bo nudila prilika poslati po varni poti kake potrebščine, stori, če ne pa ne. Predvsem 290 mislim na orožje proti mrazu. Oni dan sem bil ponoči prvič na straži. Kako sem mislil na Vas vse. In v teh mislih je tekel čas kot voda - neslišno. Bodite vsi veseli, brez posebnih skrbi, meni res ni nič hudega. In če bo šlo tako dalje in ne bo kakšnih presenečenj, se bomo morda le še videli. Pozdravite mi predvsem mamo, sorodnike, prijatelje in znance. Mislim tudi g. dr. hišne prebivalce, naročnine in tako naprej. Saj vem, da je bil ves dogodek bomba. Ali verjemite mi, da človek ne ve za drugo plat medajle. Upamo in verjamemo v boljšo bodočnost naroda. Za vse pa ne bo nikjer in nikoli prav. Povsod vidim samo ljudi več ali manj sposobnih in popolnih. Zaradi denarja, če nimaš potrebe, ne terjaj. Kaj vemo, kaj bo s temi papirji. Prilagam nakazilo, če denarja nimaš doma ali ga imaš premalo, naj Ti da Gros ali vrvarna. (morda vinarna?) Jaz bom imel tu naš denar, ki je bolj v čislih, pa je končno vseeno. Lahko bi bili tudi čisto suhi. Tu je vsem lepo. Mnogo bo sadja. Kočevske vasi pa so izropane in brez okenskih kril gledajo s črnimi očmi v brezkončno daljavo. Pazite nase in na otroke, pripravite jih na bodočnost. Pisma, ki so priložena, izročite svojcem naših dobrih tovarišev. Hitro, ker svojci pošte kako čakajo. Prisrčno Vas pozdravlja in poljublja Tone Drez datuma. Dragi! Vsem, katerim boste raznesli priložena pisma - in to takoj - povejte, naj prispevajo takoj odgovore, ker jih bo kurir naslednji dan pobral in sicer samo pri Vas. Bodite tako dobri in pojdite po odgovore, da bodo tovariši dobili tako zaželjena pisanja in poročila. 291 Poljub Tone 22. VIII. 1942. Nataša Suhadolc, Ljubljana, Tyrševa 93. Bodite zaenkrat brez skrbi. Vas vse prav prisrčno pozdravljam in poljubljam, Tone Brez datuma. Gospa Nataša Suhadolc, Ljubljana, Tyrševa 93, Bežigrad. Se počutim dobro, bodite vsi močni. Skrbite samo za vaše fante(?)26 Vse prisrčno pozdravljamo. Jim pišeš urarna Zajc na Tyrševi cesti in meščansko šolo za Bežigradom in pozdravi obe gospe v imenu gospodov. 23. VIII. 1942. Predragi, preljubi domači! Imel sem večkrat priliko poslati po komu kakšen listič ali le samo kratko sporočilo. Vendar od tedaj, ko sem Vas moral zapustiti nisem prejel od Vas niti vrstice. Ne čudim se, stvar je zelo težka, pošta k nam zelo nezanesljiva. Za pisma, za zavoje stokrat težje. Zgodilo se je med tem mnogo, o čemer pa ne nameravam pisati. Ako nam bo sreča naklonjena, se morda še vidimo, no tedaj si povemo vse. Pa vse kot Bog hoče, "fiat voluntas tua". Mi vsi smo v hotenjuh in dejanjih majhni. Radoveden sem, kako se imate, kako živite, kako je z okolico, če ste vsi zdravi in če je z najmlajšim sinkom vse v redu, kakšno ime ste mu dali in kako je z ostalimi otročki od Mete preko Nataše in Andreje do Tončka in 26Vprašaj napisal ing. A.S., verjetno je bilo staro pismo ali njegov osnutek slabo čitljiv. 292 Matije. Koliko mislim na vse, k tem mi pomaga še slika ki jo imam. In s Teboj Nataša? Sem sedaj v bližini Šmarjete in ni mi hudega. Seveda doma nisem. Pa razvajen tudi nisem bil. Znancev povsod dosti, ljudje dobri. Od skupine, ki je bila zajeta ni nikogar v bližini. Wagner, Miran Butara, Rudko vse se je razšlo. Miran vse lepo pozdravlja. Videla sva se poslednjič 2. VIII., 9. VIII. pa mi je poslal listek s pozdravi vsem njegovim. Rudkota nisem videl od 1. VII. Wagnerja od 2. VIII. dalje. V gotovih okolnostih bi se kako izmotal domov, ker za zimo ne bo zame posla. Pa vse bo jako, jako težko. 9. VIII. sem bil na Kalu pri Mickinih. Bili so zelo prijazni in mi posodili 100 Lit. Prosim vrnite to Micki z največjo zahvalo. Potreboval bi mnogo. Saj veste kaj sem imel s seboj. Kupil sem si le srajco, gate, 2 para nogavic in slab jopič iz bombaža. Ne poskušajte pa kaj poslati, dokler ne bo zveza preko Novega mesta kako delovala. Le denar (morda 1000 Lit pošljite frančiškanskemu samostanu za moj račun). Zdrav sem bil do sedaj hvala Bogu še dokaj. Kako bo na zimo pa ne vem. Bojim se če se ponovi kaj z ledvicami. lepo pozdravljam mojo družico ki ...(?) iskreno poljublja posameznika Pozdrave mami, Večerinovim, Kraljiču Vaš Tone in znancem in naklonjenim. š., 26. VIII. 1942. Predragi, preljubi! Znanci in dobrotniki! Priliko, ki je nastala izrabljam, da Vam pošljem teh par vrstic. Sporočam, da mi ni trenotno prav nič hudega, da se čutim še dosti zdravega. Vse domače prosim, naj ostanejo mirni. O varnosti je itak težko govoriti, pa si že tu ali 293 tam. Vsem je naperjen Damoklejev meč. Mnogo mislim na vse po vrsti: žena Nataša, ki Te je tako hudo zadelo, Meto, šošota, Andrejco pa Toneta, Matija in malega, ki mu ne vem imena. Tolažite se s tem, da je življenje še mnogo težje in obupnejše mnogim. Pozdravljem mamo, Ančko, Minko in vse sorodnike, vse domače znance in prijatelje. Pogovarjamo se tu večkrat tudi o Dobovšku. O vseh sosedih, ki so šli z nami ne vem trenotno ničesar, tudi o Rudkotu ne. Mesar Pavle mi je posodil Lit 50 pa prosim če vrnete to svoto gospej. Marsikaj bi potreboval, ali od tu ne dobim kake zveze ni misliti na pošiljanje. Ne skrbite. Gospod Bog bo uredil vse kot je prav. Zgodi se Tvoja volja. Ne vem v dejanjih katerega, ki se sučejo okoli mene ali jaz okoli njih, je zapopadena. Obiskal sem Mickin dom na Kalu, dali so mi vsega v obilju in Lit 100, katere prosim vrnite Micki. Recite ji, da sem bil zelo vesel tisti dan - na žegnanje - je bilo in se vsem lepo zahvalim. Zdaj se vrtim okoli Šmarjete in Gorjancev. Ali kako lepi kraji pa toliko trpljenja. Sedaj vidim tudi kako malo smo poznali domovino, ki se je vsa zatajila. In iz tega vsega izvira to trpljenje. Nezvestoba grudi. Prisrčen pozdrav in poljub vsem mojim: ženi, otrokom, vesele pozdrave vsem znancem in prijaeljem pošilja Tone Izročite to pismo Nataši! Vsaj pokažite ji! šm. 30. VIII. 1942. Preljubi, predragi! Danes se mi nudi izredna prilika po zaslugi nekega tovariša, ki ga Dobovšek dobro pozna, da Vam pišem nekaj obširnejšega. Dotični gospod, po naše tovariš je trgovec s papirjem v Novem mestu, svoje čase je tekel na štadionu na srednje proge. Po njegovi in zaslugi okoliščin 294 sem tu v Šmarjeti in ni mi slabo. Ponudil mi je možnost iti v stiški samostan na prezimovanje. Ne vem koliko se bo dala stvar uresničiti, vendar je simpatična in sem sam nanjo že mnogokrat mislil. Ako bi imel kako priporočilo od škofije bi morda našel zavetišče tudi v Pleterjih, ki so blizu. S priporočilom škofije bi me mogli tudi župni uradi kje spraviti pod streho. Morda s Kraljičem kakšna kombinacija oz. rešitev uspe. Ali s tem morate hitro urejati, kajti čas beži. S časom pa prihajajo časih nevarnosti. Ako boste mogli tem potom, katerega se danes poslužujem odposlati kak stvari, to bi bile: gojzerce, ki pa naj bi bile nekoliko ..?.. 27 perila tudi če je barvasto, pa suknja, seveda ena od starih. Morda kar to, ki sem jo lani nosil. Paziti da bo dobro zašita, ker popravila tu težka. Denarja pa mnogo ne rabim. Po zaslugi tukajšnjih gospodov imam trenotno toliko denarja kot sem ga imel, ko sem3el iz Ljubljane. življenje je tu primeroma poceni. Hrana ki je obilna me stane sedaj od 10-15 Lit dnevno. Sem namreč civilist, v civilni službi in mi dajo zato denar s katerim sam razpolagam. Cene živilom so tu določene in se jih tudi resnično po veliki večini vsak drži. Sploh je življenje dosti redno, ljudje po večini zadovoljni in dobri. Samo če eno ne pride, zelenje uniformiranih ljudi. Seveda vseh ljudi ni mogoče zadovoljiti, nekateri pa tudi brez stvarne nujnosti delajo nevarne valove. Med temi je največ partijcev. Saj je res bilo narejenih mnogo krutosti in napak. Ali treba misliti na čas. Kako bi nam bilo lepše, koliko varnejši bi bil počutek, če bi se mogli bolj ljubiti in ceniti. Ljubi bližnjega. Bože. Bolj velja sovraži bližnjega. Pismo z dne 12. 8. sem dobil. Sem bil zelo vesel, samo Janez Ev. me je nekoliko razočaral. To je bil prvi glas od Vas. Bom bržčas denar še rabil. Zato boste po možnosti poslali 2-3000 Lit. človek ne ve, kaj še vse pride. Morda bi tudi manjša svota zadostovala. No boste premislili. Vem, da je Stična nekomu zame izročila 1000 Lit, ker 27Originalna pisma imajo luknje od črvov v papirju, pa kakšne besede ne uganem 295 sem prosil, a denar še ni prišel, ker so nastale neke homatije in prenašalec zadržan, če ne celo obdržan. Velikokrat sem Vam skušal doposlati kake vrstice, vendar ne vem, koliko Vas je doseglo. Kar sem pisal, sem pisal večinoma preko Dr. Kraljiča. Zadnje pismo sem pred nekaj dnevi poslal preko franč. samostana v N. mestu. če je prišlo v N. mesto, ne vem. Od cele skupine, ki je prišla tako čudnim potov v roke ..?.., ni v moji bližini niti enega. Prej pa smo bili precej skupaj, tako Wagner, Butara, Ahtik, mesar Pavle, Bine Kobol. O Rudkotu že dolgo nič ne vem. Pesnik iz naše hiše mi je poslednjič pisal 9. 8. pozdravlja svojo družinico. Kje pa je sedaj nimam pojma. V poslednjem času so se godile velike stvari in ljudje so se zelo razpršili. Naj končam. Pozdravljam vse znance in prijatelje. Kraljiča, Dobovška, vobče vso hišo, Babnika, Kraščka, Uršulinke in tako dalje. Ne pozabite mi pozdraviti mojo mamo, ki ji gotovo ni dobro, Večerinove in Hawlinove. Pa mi skušajte, ako boste mogli po varni poti poslati kaj novic in dejanskega stanja iz Vašega kraja. Vse po vrsti iskreno poljublja in pozdravlja Vaš Tone Vse Sartorije mi lepo pozdravite! šm. 4. IX. 1942. Preljubi in predragi! Danes imam upam izredno priliko. Gospod ki pozna mamo in Ančko Vas bo posetil. Kakšen slučaj, da sem ga dobil. Ob tej priliki pošiljam dvoje pisem, ki do danes nista mogli oditi. Slišal sem, da so neki Bežigrajci mogli priti zopet domov. Oh če je to uspelo Wagnerju bi še mene veselilo. Želim priti domov. Da je to moja želja, kdo bi o tem dvomil. Le kako. Če bi mi kdo dal potni list. Za enkrat ne 296 vem koliko možnosti, bolj pa mislim na Stično in Pleterje kot pišem že v predhodnem pismu. Pa saj noben načrt ne velja za uro vnaprej. Ne bom nič pisal, ker sem že vse v dveh zadnjih pismih glavne stvari omenil. Mnogo bo mogel pa povedati tudi gospod, ki Vas poseti. Kraljiču lahko poveste, da stanejo vložki, ki sem jih plačal za njega 250 Lit, če ni že stvar sam poravnal. Vse domače prav prisrčno pozdravlja in poljublja Tone Pozdravite mi tudi vse druge sorodnike in znance. Toliko mislim na preteklost. šk. 4. IX. 1942. Nataša! Gospodu, ki bo izročil tole pismo izroči prosim Lit 1000(:tisoč:), ker sem isto svoto danes od gospoda v Škocjanu prejel. Tone Suhadolc B) Tuje pismo. 9. VII. 1942. Gospa M. Pestotnik, Nova založba, Ljubljana. Sporočite prosim moji ženi, da sem v zaledju, zdrav, zadovoljen. Prehrana dobra. Obenem prisrčne pozdrave vsem malim in morda tudi šestemu, če je bilo po sreči. Pozdrav tudi vsem znancem. Suhadolc C) Pismo, ki mi ga je k partizanom poslala moja žena Nataša. Lj. 7. IX. 1942. Suhadolc Anton, inženir, Šmarjeta ali okolica. Gospod tovariš! Zelo se čudim Vašim pomislekom, da ne poiščete najinih daljnih ro297 jakov po rodu, oni Vam morejo pomagati, saj so celo W in drugim pomagali, Vas pa je že priporočil graditelj okrogle hiše 28 in prav tako njegov stanovski tovariš,29 kjer nameravate prezimovati. V kraju znanega trgovca s papirjem se oglasite v hiši stanovskih tovarišev pokojnega prijatelja in dobrotnika, ki je umrl na raku v semenišču.30 Pot poznata brata Vam znane gospodične, ki se je nedavno mudila v Vašem kraju. Po cesti bi Vas morda spremljala kakšna ženica, ki ima čas in se spozna. Prvo snidenje je vedno nerodno, pozneje je lažje. Storite nemudoma, kajti ledvice so težko ozdravljive. Prosite za specialiste, da bolezen ne zastara. Držite se mlečne hrane, ogibajte se soli in začimb. Naše razmere niso nič spremenjene. Zaenkrat je še vse kakor Vam je znano. Vaša tovarišica. 28Verjetno škof Rožman. 29Verjetno dr. Janez Kraljič, kanonik. 30Nek pater frančiškan. 298 D) Pismo prof. Emila Cesarja mojemu očetu, leta 1962. Ljubljana, 21. januarja 1962. Spoštovani tovariš inženir! Oprostite prosim, da se obračam tudi do Vas s prošnjo za podatki o pokojnem pesniku in pisatelju Miranu Jarcu. Vljudno Vas prosim, če bi mi hoteli za rekonstrukcijo dogodkov v zvezi z njegovim odhodom, opisati čimnazorneje: dogodke z vajino aretacijo, odgonom v vojašnico, življenje v njej do odhoda s transportom ter postopek pri odločanju, kam gre kdo, ali domov, ali v internacijo. Podatki so mi potrebni v znanstvene namene, pripravljam namreč disertacijo o slovenski književnosti v narodnoosvobodilnem boju, zato prosim, da mi kot najbližji tovariš Mirana Jarca v prvih dneh njegovega odgona, sporočite vse, karkoli Vam je še iz tega časa ostalo v spominu. Za uslugo se Vam najlepše zahvaljujem in Vas tovariško pozdravljam prof. Emil Cesar. Oče mu je odgovoril z naslednjim pismom. Očitno ni govoril resnice, takrat se je nedvomno vseh stvari še zelo dobro spominjal. Očitno se ni želel vpletati v te stvari, zakaj, ne razumem čisto natanko. Inž. Anton Suhadolc Ljubljana, Titova 115. Spoštovani tovariš profesor! Hudo rad bo ustregel Vaši prošnji pa ji iz naslednjih vzrokov ne morem: 1. O vseh dogodkih, ki so se vršili leta 1942 v zvezi z odgonom v internacijo nisem pisal dnevnika. 299 2. Od teh dogodkov je preteklo že skoraj 20 let. Jaz sem med tem postal že precej star in me zapušča spomin. Vse kar bi Vam o stvari mogel povedati, bi bilo zelo nezanesljivo in ne bi bilo prav, če bi se dogajanja izkrivila. Upam, da me boste razumeli in opustili pričakovanje, da bi Vam o stvari zamogel dati zanesljivo poročilo. Ker to iz povedanega ne more biti zanesljivo, je seveda boljše, da o vsem molčim. Ljubljana, 29. I. 1962. lepo pozdravlja
Dokumenti in fotografije Iz osnovne in srednje šole so ohranjena skoraj vsa semestralna in letna spričevala, precej dokumentov iz prve službe na železnici in malo fotografij. 1. šolsko naznanilo za 1. razredddd v I. petrazredni deški ljudski šoli v Ljubljani v letu 1903/4. V vseh štirih semestrih je imel same enice (odlične), manjkal je le 4 dni. Razredničarka Grošljeva. 2. Isto za 2. razred. Se že pojavijo dvojke in trojke. 3. Isto za 4. razred. Prevladujejo dvojke in trojke. Glej komentar inž. A.S. o tej zadevi. Razrednik Pavčič. 4. Isto za 5. razred. Večinoma dvojke in trojke. Razrednik Jaka Furlan. Vsa osnovnošolska spričevala so izključno v slovenščini. 5. Izkazilo in svedočba (v nemščini in slovenščini), kjer je opisan premoženjski status družine Suhadolc, izdano 15. 10. 1908. Verjetno ga je inž. A.S. potreboval za oprostitev šolnine. 6. Semestrsko in letno spričevalo za 1.b razred K.k. Staats-Oberrealschule in Laibach. Ocene zadostno in dobro, vedenje prav dobro, zamude 86 pouka nič, popolnoma oproščen šolnine. Razrednik Jos. Breznik. 7. Isto za drugi razred. Ocene dobro in prav dobro. Razrednik dr. J. šlebinger. 8. Isto za tretji razred. Slabše ocene, same dobre in ena zadostna. Razrednik Swoboda. 9. Isto za 4. razred. Ocene od zadostno do prav dobro. Razrednik Fr. Jeran. Neobvezno se je učil italijanščine. 10. Isto za 5. in 6. razred. 11. Isto za sedmi, zadnji razred realke. Ocene vse dobro. Razrednik Swoboda. 12. Reifezeugnis (maturitetno spričevalo). To pravi, da je enoglasno spoznan za zrelega za študij na tehničnih visokih šolah. Podpisan A. Belar, predsednik maturitetne omisije, direktor in razrednik. Vsi dokumenti iz realke so samo v nemščini. 13. Domovnica - Heimatschein potrjuje, da ima A. Suhadolc (ne Suhadolec, kot pogosto v dokumentih), dijak srednje šole, domovinsko pravico v občini Dobrova. Dano 30. 5. 1915, podpis prejemnika inž. A. S. in župana Laznika. 14. Spričevalo o lepem vedenju potrjuje z dnem 30. 5. 1915, da je inž. A.S. "tukaj na popolnoma dobrem glasu ter da je bilo njegovo vedenje doslej vedno in v vsakem oziru brez madeža". 15. Pismo Sudbahn-Gesellschaft Antonu Suhadolcu, da je od 19. julija 1915 vzet na poskusno zaposlitev z dnevnim honorarjem 2.50 Kron na oddelku za vzdrževanje proge, kot je tudi v tekstu opisano. 87 16. Dopis K. k. privatne družbe Južne železnice, v katerem ta potrjuje, da je bil do 4. julija 1916 zaposlen pri njih, da ga s tem dnem odpuščajo, da se bo mogel odzvati na vpoklic v vojsko. Tudi na Južni železnici so uradovali verjetno izključno v nemščini. 17. Fotografija učencev 7. razreda realke l. 1915, ki so bili sošolci vseh 7 let. Od leve: Anton Matko, Anton Suhadolc, Rudolf Pipan, Pavel Vrbič, Stanko Oset in Feliks Petrovčič. Slikano na gradu. Vsi ti podatki so napisani s pisavo inž. A.S. na hrbtni strani fotografije. 18. Fotografija istih sošolcev verjetno iz istega časa. 19. Fotografija nalepljena na reliefiran karton maturantov 7. razreda realke iz l. 1915. Na hrbtni strani je inž. A.S. identificiral vse maturante. 88
Poglavje 6 Avstrijski vojak Drugi dan, mislim, da je bil ponedeljek, pridem v službo in dobim vpoklic k vojakom v Judenburg. Dokaj veliko razburjenje je v pisarni, ker smo se med seboj dobro razumeli in Stern me je imel zelo rad. Ko pridem k njemu, mi reče: "Ich habe mich sehr bemüht Sie frei zu behalten. Es würde gehen, wenn sie sich noch als Einjährig-freiwilliger gemeldet hatten, als Landsturmman wurde ich Sie leicht zurückhalten. Ich werde mich, weil ich Sie so lange hier gehalten habe, noch verantworten müssen".1 Potem sem šel z vpoklicnim listom domov. Tu je bilo razburjenja še več. Mama je takrat nosila v sebi zadnji mesec sestro Anko. Kupili so mi lep zelen trpežen kovčeg in druge malenkosti, ki jih mora vojak imeti. Nekega večera sem se odpeljal z vlakom v Celovec. Slovo je bilo kratko, mislim brez solza. Mama še reče, "Kar boš še rabil, pa piši." V Celovcu sem že na kolodvoru občutil, da sem postal ničla. Med kovčegi in drugo ropotijo, med različnimi neznanimi obrazi, sem čakal dolgo časa na vlak, ki odpelje v št. Vid ob Glini, odtod pa v Judenburg. Mislim, da sem prišel enkrat dopoldne v Trauz... Vodja pisarne Zugsführer Pertot me je nekaj zafrkaval češ zakaj sem zamudil eno celo leto. Odgovorni zato bodo odgovarjali drugje. Dodeljen sem bil mislim 4. kompaniji. Dobil sem odejo 1Zelo sem se potrudil, da bi Vas ne vpoklicali. Bi še šlo, če bi se javili za enoletnega prostovoljca. Kot Landsturmman bi Vas zlahka zadržal. Ker sem Vas toliko časa zadrževal, se bom moral še zagovarjati. 89 90 in spal na slamnatem modrocu brez rjuh. Hlač nisem dobil primernih in sem dolgo nosil svoje tenke pumparice. Bluza, suknja, kapa in neko perilo je bilo v redu. Mislim pa, da sem še dolgo nosil svoje čevlje, visoke nogavice in perilo. Prideljen sem bil takoj zum Unterrichtsausbildung. Tam je bil vodja Lovšin. Ni bil neroden, če si ga pa kaj polomil, je takoj iz njega prišla glasna krilatica: "Wenn Sie mir nicht parieren, so lass ich Sie auf den Zirbizkogel laufen, dass Ihnen die Zunge bis zum Nabel obhängt."2 Imel je seveda še druga rekla. Sicer pa ni bil hudoben. če si bil bolan, si dobil najpreje "drei Tage liegen",3 če je bilo huje, "7 Tage liegen",4 če je bilo še hujše, Aspirin ali Pyramidon, zadnja postaja je bila "Isolierbarrake". 5 Tam jih je pa dosti pomrlo. Nekega dne grem po trgu judenburškem, pa me ustavi Svitoslav Peruzzi 6in mi reče: Ali si zdrav? Ja okoli srca bi moglo kaj biti, mu odgovorim in Pojdi takoj k zdravniku. Meni se je koj nekaj zasvetilo. čudil pa sem se Svetkotu, da mi je on to povedal, ker Peruzzijevi niso kaj obrajtali Suhadolce. Večna mu hvala, njegov nasvet je imel velikanske posledice meni v prid. šel sem k zdravniku, ki je bil takrat velik dobrotnik Janezev, dr. Tone Jamar. Kaj ti je, me vpraša. No tole in tole. Sleci se. Posluša in pravi, ti si marod in ne boš več ekserciral. Od tedaj smo šli jaz in še trije podobni s kompanijo na vežbališče, mi štirje pa hajd v hosto, kjer smo se igrali. Sliko teh 4 postopačev še imam, imen pa ne vem več. To je trajalo nekako 14 dni ali 3 tedne, nakar me pokliče v pisarno Ersatzkompanije prostovoljec Košir in mi pravi: Ti boš vodil četico maroderjev na konstatacijo v Leoben. Ne vem, koliko nas je bilo. Ko v bolnici v Leobnu sedim, pride v predsobo nek mlad zdravnik in pravi "Wer von Ihnen kann Deutsch?"7 Takoj se prijavim 2 če me ne boste ubogali, vam bom ukazal teči na Zirbelkogel, dokler vam ne bodo jeziki viseli do popka. 3tri dni ležanja 47 dni ležanja 5Karantenska baraka 6Svitoslav Peruzzi, akademski kipar, je bil popolbrat matere Antona Suhadolca. 7Kdo med vami zna nemško? 91 in grem za zdravnikom. Tam sem tolmačil, nakar vzame mene takoj v roko. Ko me je preiskal, napiše takozvani "Befund C", to je za orožje nesposoben. S tem Befundom sem šel skozi celo vojaščino kljub nekaterim komisijam. Bog plačaj za tiste besede premodremu popolstricu Svetkotu, saj je že davno pokojni. Jaz sem o stvari kasneje premišljeval in mislim, da je Svetko mene že Jamarju najavil. Slovenska inteligenca pa je v Judenburgu zelo držala skupaj. Svetkota potem nisem več videl, bil je vojaščine oproščen in je šel v Split. On je preje v neki uti ob poti v Judenburg zastavil kamnati kip "Janeza", ki ga je pozneje dovršil v Judenburgu Lojze Dolinar. Delala pa sta oba malo in strašno počasi. Si misliš zakaj! Po konstataciji sem prišel v kasarno imenovano "Wanzenburg".8 Tam sem se seznanil z mnogimi tovariši kot: Bogo Wolf, Savnik, Guzelj, Mayer iz Kranja, učitelj Levstek, ki je bil upravitel šole pri sv. Petru v Ljubljani. Anton Bajec, Tone Kordin. Levstek je bil kmalu odpoklican domov. Nekega dne sva imela službo vWanzenburgu. On je bil tagskorporal, jaz pa tagsge... Do polnoči je imel on službo, potem pokliče mene in mi pravi "Da ja ne boš zaspal, če te najdejo, da boš spal, boš hudo kaznovan, na fronti je to smrt. "Jaz nastopim službo opolnoči. Pričnem pisati karte in pisma, nato nekaj berem in zaspim do jutra. Ha mladost. Levstik me je okregal, vendar kontrole ni bilo. Iz tegaWanzenburga so jemali fante za različna dela ali pa so jih pošiljali v druge tabore. Npr. Lebring ali Weiz. Hrana je bila ves čas do Wanzenburga in tukaj tudi slaba in gotovo tudi premalo. Dopolnila so mi poslali od doma, pa tudi denar. To vse je urejevala moja zlata sestra Minka. 9 Nekoč sem se motal okoli pisarn IX. kompanije. Zagleda me tam dr. Augustus Arzelin, pravnik. Zanimiv in brihten človek, ki pa je precej pil in imel mogoče še kako drugo hibo. On me je že poznal in mi reče Ali znaš lepo pisati? Mislim da, odgovorim. No pojdi v pisarno, vzemi si listek in kaj napiši. O krasno, reče Arzelin, ta ostane tu v pisarni. Tako se je tudi zgodilo. 8Grad uši 9To je očitno iz pisem in kartic, priloženih temu poglavju. 92 Tu sem takoj srečal Habeta Jožeta. Mi, ki smo bili v pisarni, smo lahko od časa do časa spali tudi zunaj kasarne. To sem dobil tudi jaz in smo stanovali jaz, Oblak in Wolf v nadstropju gostilne Zum Jagerwirt, kjer je bila lastnik M. Kaiser. Ona je imela pomočnico, ki je imela polno škrofeljnov okoli vratu. Grda. AmpakWolf je z njo uganjal hece, da smo se držali za trebuhe. Wolf je bil zelo zabaven fant. Imel je teto učiteljico v Višnji gori, imenoval jo je zlata teta. Ta mu je pošiljala občas pakete. Takrat pa Wolf fantje, paket je prišel, vsi vkup. Nismo odnehali, dokler je bilo še kaj v škatli. Tudi drugače sva se midva zelo dobro razumela, akoravno sem ga tam prvič videl. Septembra enkrat mi Pertot poveri transport bolnega vojaka: spremim ga v Novomeške toplice.10 Po izvršenem delu sem izrabil priliko in bil 3 dni doma. Obiskal vse znance, tudi na Dobrovi sem bil pri Miklavževih. Nato sem jo z nekaterimi dobrotami odkuril nazaj v Judenburg. Takrat nisem smel spati zunaj, ker sva s Habetom spala v pisarni, ki je bila zelo velika. Habe mi je pri odhodu v Novomeške toplice dal pismo za svojo zaročenko Wiesthaler, ki je bila pri Babnikovih v Udmatu. Seveda sem nesel pismo tudi nazaj. Ko sva o njegovi zaročenki govorila, mi je zatrjeval, da je to resna stvar. Jaz pa sem Habeta takrat že kar dobro poznal in sem mu rekel: Ti to dekle ne boš nikoli poročil. Tako sem se mu zameril, da dolgo ni hotel govoriti z menoj. Pozneje se je izkazalo, da sem imel jaz prav. Naš komandant je bil najprej stotnik ..?.. Johan, ki je bil sicer Slovenec, v pisarni pa ni spregovoril besedice slovensko. Po vojni je prišel v Ljubljano in bil uslužbenec pri časopisu šlovenec". Glavni gospodar pa je bil blagi gospod računovodja Krakar Dragi Roglič. Ko sem bil že nekaj časa v pisarni, me pokliče k sebi in reče: Možje v pisarni dobe poleg menaže tudi denar. To je bila gesta: imeli smo dobro kuhinjo in še mesečni denar. Z denarjem, ki sem ga dobil od doma, sem si lahko marsikaj privoščil. Druga važna oseba je bil četovodja Drago Gorup, ki je skrbel za hrano. Kruh je delil Pungartnik, ki si je v Badehauslu izbral ljubico Ilono. No skupil jo 10Gotovo so to Dolenjske toplice. 93 je in ne vem, kako je obračunal z njo. Med nami je bil še nek Rus, Fajdiga, Bevc, Dr. škerlj Stanko in skladišnik za obleko in čevlje Podboj. Mislim, da mi je nekoč zamenjal stari suknjo za novo, ali pa mi jo celo podaril. On je končal v Celovcu kot izgnanec. Tam ga je srečala moja sestra Minka. Jaz mislim, da sem na jesen 1916 postal podčastnik z eno zvezdo. Drugi naš komandant je bil stotnik Schwerder. Bil je čemeren človek. Schwerder ni bil več mlad, pa je še vedno stegoval roke po ljubezni. Nekega dne vpraša v pisarni, kdo zna lepo pisati. Povedali so mu moje ime. Pred njegovo mizo je dal postaviti malo mizo s stolom, meni pa je narekoval ljubavno pismo. Hec. Tretji komandant je bil nadporočnik Kuhelj. Slovenec iz Ljubljane. Takrat se je pojavil poročnik Belec iz Ljubljane. Navezal se je name in sva velikokrat sedela pri Jagerbirtu. On je bil sin veleposestnika Belca iz št.Vida pri Ljubljani in je po 2. svetovni vojni zginil, mislim v Avstrijo. Po prvi svetovni vojni je bil v Ljubljani bančni uradnik. čudno. četrti komandant je bil D. Fux, Slovenec iz Ljubljane. On je mislim markiral eno krajšo nogo. Ko sem ga namreč videl pozneje v Ljubljani, je kar lepo hodil. Zum Schweinehandler je bila gostilna, kamor so sploh Slovenci radi zahajali. Bil je tam še nek hotel, ki pa za Slovence ni bil zanimiv. Jaz kot že povedano sem zahajal k Jagerwirtu, kjer je bilo vedno dobiti kako meso ali še kaj drugega. Osebje je bilo zelo ustrežljivo za tiste čase. Hodili smo v pisarno dopoldne in popoldne, tako da je za razvedrilo ostal le večer. Nedelja in prazniki so bili prosti. Naši višji: Dr. Arzelin, Dr. Sajevic, očirski namestnik Delak, G... in še nekateri so se shajali skoro vsak večer pri Schweinehadlerju, kjer so imeli posebno sobo. Enkrat sem bil tu in sem zlasti občudoval prelep smeh Delaka. Pred nekaj časa je bil tu še Ivan Cankar, Smrekar in Sv. Peruzzi. Takrat je bilo življenje še živahnejše. Mislim, da od takrat izvira šaljiva pesnitev o lepi Wahti. Začne se takole: V Judenburgu, Herrengasse hiša u štuka dva stoji itd. V Judenburgu je bila tudi kavarna Zaparka, kjer so hodili boljši krogi šahirat, kvartat in biliardirat. Nisem bil mnogokrat tam akoravno so od tam zveneli veseli akordi. 1916 na 94 jesen se je prikazal pri nas moj oče. Pri večerji smo bili oče, jaz in Wolf pri Jagerbirtu. Wolf ga je lomil na vse plati, tako da se moj oče ni mogel nasmejati. Oče je bil takrat židane volje kakor ga nisem nikoli videl. Mislim, da se je drugo jutro vrnil v Ljubljano: Zeltweg- Cilli-Ljubljana. Meni je bilo takrat tako dobro, da sem kupil zlat prstan očetu in mami za njuna godova. Prstana sta imela znotraj posvetilo vrezano. Dobila jih je Ana in ne vem, kje sta. Enak prstan sem v posebnem pismu obljubil tudi sestri Minki, ki pa pravi, da ga ni nikoli dobila. škoda, ona ga je pa res zaslužila. V Judenburgu sem kupoval tudi nemške Reklamke in mnogo bral. Največ sem se družil z Wolfom, Oblakom, Bajcem, posebno pa s Habetom. Medtem, ko sem bil v Judenburgu, so bili tam razni poznani ljudje. Krojač Blatnik iz Zelene jame, čevljar Lojze Galle tudi iz Zelene jame in še nekaj drugih. Pomagal sem jim kolikor sem mogel. V Zaparko so hodili lepi Šavnik, ki je pozneje postal zdravnik in vodja rakovega instituta. Dalje lepi Guzelj, ki je pozneje postal dober zdravnik kirurg na ljubljanski kirurgiji, Matko Mayer iz Kranja, ki je bil takrat že krapar in je bil res postaven fant. Vsi so bili enoletni prostovoljci. Videl sem tudi, kako so pešadijci hodili v vojno. Tisti klic "Kniet nieder zum Gebet"11 je pretresljiv, pretresljiv, poziv na odhod v negotovo. Sam Bog ve, zakaj me je obvaroval tega, saj tega res nisem zaslužil. Res je pa, da kakor sem bil skoro vedno mrk do obstoječega katolištva, na Boga nikdar nisem pozabil. Vse 4 kompanije, ki so bile v Judenburgu z IX. vred, so bile pokorne bataljonski komandi. To je takrat, ko sem bil jaz tam, vodil komandant Obst Werngraber. Pisarno pa je tvoril stotnik Kiesenwetter, njegov tajnik pa krapar Diegruber, Kočevar. Bilo je še nekaj pomožnega osobja, vendar je bil izvršilni element krapar Diegruber. Nesimpatična osebnost. Takrat je bil moj komandant nadporočnik Lušin, ljubljančan, v civilu bančni uradnik. On me je naredil za koprola. Njemu slava in čast, on me je ščitil tudi takrat, ko 11Pokleknite k molitvi. 95 nisem delal prav. Ne vem zakaj sem jaz prišel iz pisarne v skladišče za čevlje in tam tudi spal. Prihajali so vojaki s starimi čevlji, jaz pa sem jim dal nove. Prišli pa so tudi civilisti, ne mnogo, prinesli star čevelj in sem ga zamenjal za novega. Pri tem mi je civilist dal kepo masla. Kolikokrat je to bilo ne vem. Morda je tako delal tudi moj prednik. Seveda je bila menjava čevljev za civilista pregreha in se čudim, da sem v to šel. Užival sem pa zjutraj, ko sem dobil kavo, vanjo pa vrgel kos masla. Kako je bila kava naenkrat prav dobra. Prišel pa je enkrat nek tekač bataljona in zaprosil za nove čevlje. Ne vem, kaj mi je bilo in sem mu rekel ne, kakor vi na bataljonu delate z nami tako bom delal jaz z vami. Jaz sem se koj nato zavedel izrečenih besed in hotel dati nove čevlje tekaču. Ni hotel. Bilo je prepozno. On je moje besede sporočil tako ali drugače v bat. pisarno. Bil je velik halo. Prišel sem na bataljonsko komando, kjer me je Weingraber divje nahrulil in mi prisodil tamkajšnjo najstrožjo kazen 30 dni samice. Ječar, nek četovodja, je prišel pome. Odložiti sem moral vse z bajonetom vred. Pridi z menoj v ječo, prej pa boš šel k zdravniku, če si zmožen kazni. Takrat je bil bat. zdravnik Dr. P... iz Trsta. Preišče me in pravi:štrafuntauglich- nesposoben za kazen-"der Mann geht in die Isolierbaracke".12 Takoj sem šel tja, kjer je bil komandant četovodja črtalič. Dobil sem posteljo med drugimi težkimi bolniki, ki so sem in tja tudi umirali. S črtaličem sva si bila kmalu znanca in sva skoro vsak večer pri njem kvartala. Po treh ali štirih tednih mi je bivanje v tej baraki presedalo in sem pisal nadporočniku Lušinu, da mi je tega zdravljenja zadosti, da hočem iti vem za vsako ceno. Res je to pismo učinkovalo. šel sem pa iz Izolierbaracke najprej k zdravniku, če lahko nastopim tisto hudo kazen. Zopet me Dr. .... preišče in pravi: Strafuntauglich, die harte Strafe soll in mildere umgewandelt werden,13 to je 30 Tage Kasernenarrest. To je pomenilo, da sem šel zopet v pisarno, ven iz nje pa ne. Nekaj sem se te kazni 12Mož gre v karantensko barako. 13Ni sposoben prestajati kaze. Strogo kazen je treba spremeniti v milejšo. 96 držal, nekaj pa tudi ne. Enkrat je prišla inspekcija, mene pa ni bilo v pisarni. Tresel sem se pred posledicami, vendar inspektor ni nič ukrenil. Takrat sem stanoval pri Jagerwirtu in sem časih čez noč ali čez dan skočil tja. Bog me je zopet pogledal z dobrim očesom, akoravno tega tudi takrat nisem zaslužil, saj sem se spečal s Kaiserjevo. Lušin me je potem vzel v svojo pisarno, da sem zanj delal. Naenkrat stopi v to pisarno Weingraber. Ko me vidi, pravi "Der Mann muss weg-hinaus mit ihm."14 Lušin si iz tega ni mnogo storil in je potolažil Weingraberja, da me ne more pogrešati. Blagi Lušin, tudi tu me je branil-nevrednega. Ko je Weingraber odšel, je prišel na mesto njega za šaržo nižji Stranick. Jaz sem bil tako pogumen in sem prosil Lušina, naj me pelje na bataljonsko komando k Stranicku, da bi mi izrečeno in prestano kazen odpustil. Lušin je zadevo spretno predložil, nakar je Stranick rekel, da ne more odpraviti kazen, ker jo je izrekel višji od njega. Kmalu nato sem se začel odpravljati v Gradec v Očirsaspirantenschule. Takratni dežurni očir Pratnar mi je pri odhodu v Graz napisal v Strafauszug "fehlt heraus". Batalionsbefehl je bilo glasilo Bataljona, ki je izšlo sleherni dan. Se moram pravzaprav Weingraberju zahvaliti, ker me je kaznoval v Judenburgu, lahko bi me ovadil na garnizon, ki je bil v Gradcu. Kar sem rekel je bilo zelo nepremišljeno in žaljivo za Bataljon. Kako je bil Bataljon izigran, po zaslugi, edini zaslugi mojega komandanta Lušina. Zlat človek. Cela zadeva z Bataljonom je trajala skoro 2 meseca ali še nekaj več. To je v mesecu juliju, avgustu in septembru 1916. Pozimi leta 1916 je umrl cesar Franc Jožef I. Da bi novemu cesarju Karlu na novo prisegli, so nas vse, ki smo bili tedaj v Judenburgu, segnali na nek travnik, kjer smo v hudem mrazu dolgo čakali, da bi mu kaj spregovorili. Pa nismo, vendar je bilo zadeve nenadoma konec. Bivši ali bodoči ravnatelj hotela Union v Ljubljani je imel v oskrbi neko 14Mož mora proč - ven z njim. 97 skladišče jestvin, ki jih je dajal očirjem. Tudi nam enoletnim prostovoljcem je nekaj časa dajal sladkor in kavo. Potem pa je izjavil, da nam ta pridatek ne pripada. Predno grem v Gradec naj povem, koga sem še v Judenburgu od znanih ljudi našel: Plesničar ali Pleničar, inž. škof, ki je bil pri "Gebaudeverwaltung",15 pianist Ravnik, Vinko Habe, zobar Hribovšek in Frančič, umetnostni zgodovinar Ante Gaber. On mi je govoril in govoril reči, ki jih nisem razumel. Ni pa ostal dolgo v Judenburgu direktor ljubljanskega Uniona, moj sošolec H. Strem. Ta je tam imel punco, ki ji je pripravil otroka. Kako je to končalo ne vem, ko je bil tu, je bil bančni uradnik. Ogorelec, novomeški velikaš, tudi velik po postavi. Jože Ciuha, ljubljanski trgovec. Simončič, ljubljanski trgovec iz šiške. Franc Strle, čevljar, ki me je nek večer pokril s svojo suknjo, ko sem spal pri čevljih. šivankar Mežin iz Gorenjske, ki nam je predelal stare suknje v nove. Gotovo še mnogi drugi, ki se jih več ne spominjam. Pač mizar Rojc iz Zg. šiške, ki mi je napravil lesen kovčeg, da sem vanj spravil vso šaro, ki se mi je že nabrala v Judenburgu, ko sem odhajal v Gradec. Slovo od Judenburga ni bilo zelo težko. Prvič sem se ga že precej najedel, drugič smo vedeli, da se še vrnemo, tretjič nisem šel sam. Z menoj je šel Wolf, nek Žibert in še nekateri drugi. šli smo meseca septembra 1917 in sicer z vlakom čez Bruck a.d. Mur-Gradec. Prvi dan sem spal mislim v nekem hotelu. Kasneje v kasarni, vendar ne dolgo, ker smo lahko stanovali zunaj. Jaz in nek Žibert Jaka sva stanovala v eni sobi na Oeverseegasse 27. Žibert je šel potem, ko je vojsko odslužil, k jezuitom. Družina, kjer sva stanovala, se je pisala Manzoni. Bili so begunci iz Pulja. Starejša sta bila že pri letih. Imela sta dve hčeri Ado in Ido. Govorili so sicer italijansko, z menoj pa so tolkli po nemško. Ida je bila simpatičnejša od Adele, a je imela malo govorno napako. Enkrat je bila dalj časa pri meni, pa sem jo poljubil in nič več in nikoli več. Z žibertom sva imela malo skupnega. 15uprava zgradb 98 V Ožiersaspirantenschule Gradec so bili zastopani razni polki. Tako je bil tam nek čeh, ki je pokazal svoj popolnoma poraščen hrbet z dlakami. Bili so tudi od polka št. 7, tj. koroški polk. Tam sem srečal Korošca Kocha, ki se mi je pozneje prikazal tudi v Ljubljani. Vsak dan smo hodili na vojaško vežbališče. Vrste, vod, kompanija in bataljon. Hodili smo tudi nekam streljat, po urah. Puško pa je imel vsak. Hrano smo imeli v kasarni. Za tiste, ki so bili v kasarni, smo delali službo. V nedeljah in sicer v prostih časih smo hodili v neko kavarno, kjer smo šahirali, biljardirali in kvartali. Bila je blizu Gradca neka luža, kamor smo se hodili tudi drsat. Poleg vežbanja, ki je bilo dopoldne, smo imeli popoldan tudi streljanje. Vsa šola je odstajala iz 4 kompanij, je vodil major Bo... Tam smo se učili različnih vojaških veščin. Tramvaj nam je dal poceni prevoz. Jaz doma nisem mogel iti nikoli v gledališče. Ko sem bil pred maturo, sem poslušal predvajanje Gregorčičeve Oljki, ki jo je spesnil komponist Anton Lajovic. Komaj sem vedel, za kaj gre. V kino sem hodil časih kot dijak, pozneje ne več. Bilo je škoda denarja in časa. V Gradcu sem pa bil prost, dobil propustnico za nočno uro preko 9 in sem si privoščil v operi mnogo predstav. Don Juan, Letni ..., Roze von Stambul, Slepa s palico in še kaj. Enkrat nisem imel dovoljenja za čez uro. Dobil me je nek očir, ko sem šel domov. Vpraša me "Wo waren Sie?"16 odgovorim "im Theatr"in me pusti naprej. Hrane je bilo malo. Pomagali so mi domači. Imel sem srečo: Majcenovega Toneta bratranec Ludvig Zupin je bil v Gradcu na vojaškem uradu in je šel večkrat v Ljubljano in odnesel perilo, prinesel pa zopet čisto perilo in jestvine. Druga pošta je bil Galetov Karl. Morda še kdo. Zasledili smo, da je v neki hiši glavne ulice neka ženska pekla palačinke za vsakega, ki je prišel tja. Bile so tanke kot papir in niso nič zalegle. Med predavatelji so bili razni očirji, predvsem B... Bilo je že v mesecu 16Kje ste bili? 99 novembru, ko zopet govori on. Naenkrat vpraša, kdo ima skupaj njegova predavanja. Jaz sem si za njegova predavanja kupil poseben zvezek s trdimi platnicami in sem vanjga pisal in risal, kakor je to delal B.. Na njegovo vprašanje se stegnem in mu dam moj zvezek. On ga lista in lista, vse je bilo v istem redu in načinu. Nazadnje mi ga vrne in reče "Meisterhaft".17 Pri vežbanju nisem bil dober ali ta zvezek mi je pripomogel do zelo dobre uvrstitve. Wolf pa je bil boljši vojak in je dobil še boljšo uvrstitev. Za čas mojega bivanja v Gradcu moram povedati še tole. Srečal sem kostajnarja, mislim prav na mostu čez Muro, kupil nekaj kostanja in opazil, da je bil prodajalec Slovenec. V kompaniji smo bili zmešani Slovenci, čehi, Nemci. B.. je bil po rodu čeh, ali velik Nemec pri bataljonu. On čehov ni mogel videti, ker so se proti Rusom v boju slabo odrezali. Ko smo šolo končali, mi pravi B...:"Bitte seien Sie so gut und leihen Sie mir Ihr Heft meiner Vorlesungen. Mir wird er nutzen in nachstem Jahr."18 Dal sem mu ga in mi ga vrne, ko sem bil v Sarajevu. Imam ga še danes. Drugim predavateljem nisem posvetil večje pozornosti. Nek večer sem imel v kasarni službo in sem se sprehajal pred kasarno. Kar naenkrat se mi prikaže mlado prsato dekle, okroglega obraza. Jaz jo nagovorim. Ona prijazno odgovori in sva se hitro domenila za drug večer za sestanek. Ona je zelo lepo govorila nemško in se zelo rada smehljala. Kolikokrat sem jo stisnil k sebi in poljubljal ne vem in samo poljuboval. Dopisovala sva si potem do leta 1920. To leto sem jo obiskal. Ampak groza, tistega prsatega okrogloličnega človeka- dekleta ni bilo več. Bil sem do kraja razočaran. Spal sem potem v hotelu mislim žu den 3 Raben". Ona za menoj, jaz jo podim nazaj. Vendar se vsili v mojo sobo in se vleže k meni "Das habe ich fur Dich gespart."19 Jaz vsemu temu nisem verjel in sem jo s silo spravil 17Mojstrsko. 18Bodite prosim tako dobri in mi posodite Vaš zvezek. Meni bo naslednje leto koristil. 19To sem hranila zate. 100 iz sobe. Drugi dan sva se zopet srečala, bil sem celo na njenem domu. Ali bilo je konec. Sem ji s tem storil krivico, ne vem. Ta razvalina brez prsi, suha in hladna je mogla nastati zaradi lakote ali pa seksa, ali pa obojega. Tudi pisal ji nisem več. Pisma, ki mi jih je pisala, so bila vsa odlično napisana po slogu in vsebini. Nikdar mi nobena ženska ni pisala takih pisem. Eno je celo v verzih, njenih ali prepisanih ne vem. To še hranim, 20 druge pa sem sežgal, pa to nisem napravil dobro. Bil je dan neke depresije in sem sežgal vsa pisma. Vrnili smo se za Božič 1917 v Judenburg in dobili takoj 14 dni dopusta, ki sem ga preživel v Ljubljani. Moj oče je hotel, da bi se dal v civil, pa nisem mogel. Prišel sem domov kot Zugsfuhrertitular Feldwebel mit Abzeichen. Mama mi je kupila svetlečo se sabljo, da sem z vso drugo opremo bil kar fejst fant. Sem se slikal in sliko imam še danes. Povem naj še, da takrat, ko sem v Gradcu bil vojak, tam ni bilo kanalizcije. Vse odplake so šle v sode, ki so bili v kleti in so jih ponoči zamenjali in polne odpeljali. Sedaj je že drugače. Ko sem prišel zopet v Judenburg, sem bil dodeljen mojemu dobrotniku Lušinu. Stanoval sem sam pri rodbini Wallner v posebni sobi, kjer me je neke noči obiskala neka punca. "Nur eine Nacht bis zum Morgenrot".21 Povem še, da je bil v Judenburgu za računovodjo nek Blane. Imel je tam svojo ženo in brata, ki je bil tudi E.F. To povem zaradi tega, ker so Blanetovi po vojni stanovali pri nas v hiši št. 2 in ker sem bil z bratom dober. Dalje naj še povem, da je bil v 4. kompaniji v Judenburgu komandant nek odurni stotnik Palz. Pri njem je služil tudi moj poznejši sošolec Sinkovič Milko. Nekoč pokliče Palz Sinkoviča in mu reče poslovenite mi tole:"Vor dem Essen, nach dem Stuhlgang Hände waschen nicht vergessen."22 Po dolgem studiju je Milko ta stavek poslovenil takole:"Pred jedjo in po sranju roke 20Doslej se to pismo v zapuščini ni našlo. 21Le eno noč do jutranje zarje. 22Pred jedjo, po opravljeni potrebi ne pozabite umiti roke. 101 posveti pranju." To nam je pravil v sobi visoke šole tehnične, ko smo pridno risali, mislim leta 1921. Milka v Judenburgu nisem poznal. Naj povem še to, da se je Milko poročil s Čehinjo in šel po diplomi na železnico v Zagreb, kjer je precej veljal, saj je bil brihten in imel lep nastop. Z ženo je imel samo hčerko. Videl sem ga poslednjič leta 1955, ko sem bil na počitnicah v Bovcu z ženo in sinom Janezom. Milko pa je bil z ženo v tamkajšnjem hotelu. Pred par leti mi pove sošolec iz Brna Karl Planinšek, ki je dopisoval s Sinkovičem, da je ta v Zagrebu hudo zbolel in si sam vzel življenje. Bil je v Judenburgu tudi majhen bordel, ki so ga imenovali "Badehäusel". 23 Starejši tovariši so me peljali tja, da bi se spozabil, a se nisem. Maja meseca 1918 sem dobil obvestilo, da moram v Sarajevo. Tako sem skoro po 2 letih zapustil Judenburg, kjer sem od vojaške discipline zelo malo okusil. Občutek sem imel, da sem zasebni uradnik. Bilo je na splošno prijetno, medtem ko so drugi, morda ravno tako bolni kot jaz, krvaveli za Habsburgovce. V smeri Sarajevo nas je šlo več. Zmenili pa smo se, da ostanemo 3 dni v Ljubljani. Tu sem pustil nepotrebno šaro, nakar smo šli z vlakom najprej do Siska. Tu smo prenočevali v nekem prenočišču z ušmi. Gremo proti Balkanu. Ne vem po kolikem času smo prišli v Sarajevo. Tu smo se ločili. Jaz sem spal sprva v nekem hotelu. Stenice. Začel me je boleti zob. Ne vem kako, da sem po naklučju srečal našega soseda Janka Jarc iz Zelene jame. On je bil nadporočnik s srebrno kolajno za hrabrost. Povedati moram še, da sem v Sisku na Rdečem križu našel sošolca Al. Magajno. Ta nas je oskrbel z raznimi praški, med njimi tudi morfij. če nas je on kaj poučil o uporabi teh praškov, ne vem. Ko sem zvečer prišel v hotel, sem vzel, predno sem šel v posteljo, 1 prašek morfija. Spal sem potem mislim do 12. ure opoldne. Za ta dan sem bil zmenjen z Jarcem, da bova šla v vojaško bolnico, kjer pozna 23Kopališče 102 neko Slovenko-zobarko. Res me je ta ženska rešila bolečine. Drugega dne sem se javil pri komandi, kamor so me poslali. Komandant me sprašuje, kje sem pri železnici že delal. Mu povem. On dvigne slušalko in pokliče neko drugo oddelenje. Pravi po telefonu:"Hier habe ich einen schrecklichen Mann, ich glaube Sie konnten Ihn gut brauchen".24 Odgovor je bil pritrdilen. "Gehen Sie zum Feld...leitung Nr. 13, dort werden wahrscheinlich zur Dienstleistung aufgenommen werden."25 Grem res tja v poslopje železniške direkcije, kjer je bila FTJ. 13 nameščena. Ne vem, kdo me je sprejel, verjetno stotnik in rekel, da lahko nastopim pri njih službo. Stanovanje so mi nakazali v neki hiši sredi velikega vrta, ki je bila očividno vojaška. V sobi, kamor so me dali, sta bila že dva prostovoljca: en čeh in en Poljak. Poljak se je pisal Adam Stofbal in je bil doma iz Lvova. Onadva sta se dobro razumela, jaz pa se nisem mogel približati. Za hrano sem dobil nek denar. Kje je čeh služil ne vem, Poljak pa je bil v FTL 13 v oddelku, kjer je bil komandant major Groger. V tem oddelku je bil še en simpatični očir, Hrvat Maršek, ki se je zelo veselil Jugoslavije. V naši pisarni je bil stotnik Gunther, velik Avstrijec, nadporočnik Blahul, čeh invalid z eno samo roko in moja malenkost. Delali smo dopoldne in popoldne. Pomožno osebje je bilo ponajve č iz češke, Nemčije. Dokler sem imel kaj za pod zob od doma, je še šlo, potem pa je začela huda presti. Janko mi pravi, da je preko Miljacke očirska menza. Hodil sem tja, pa je bila hrana tako šibka, da sem šel od kosila še bolj lačen kot prej. Enkrat sem stal po kosilu na tej strani Miljacke, pa se mi je kar delalo temno. Takoj sem kupil slabe slive, da sem malo potolažil želodec. Janko me je seznanil z nekim Slovencem P.-jem, češ da je sin peka v Sarajevu. Nažical sem ga in šele po dolgem času mi je dal mislim štruco kruha. Prav takrat smo kvartali: Dr. nadporočnik Kobal, Janko in jaz. Igrali smo večkrat preferanco. K tej priliki je nekdo prinesel tudi nekaj vina. Pospravil 24Tu imam groznega moža, mislim, da ga lahko dobro uporabite. - Morda je v originalu špretnega"namesto štrašnega". 25Pojdite na poveljstvo številka 13, tam Vas bodo verjetno zaposlili. 103 sem na dušek čašo in sem komaj čutil, da mi je bolje. Torej za hrano sem dobil denar in štruco komisa za 3 dni. Tako dobim v dobi stradanja na mizo, kjer sem delel, štruco komisa. Bil je črn pomešan z lupinami od krompirja. Pojem ga en košček, drug košček, tretji košček, tako da opoldne ni bilo niti mrve več. Takrat sem ga čutil. V trgovini nisi mogel kupiti nobenih jestvin. V Sarajevu so imeli tamkajšnji Slovenci svoj klub. Nekoč so povabili Jarca in mene na večerni sestanek. Bile so zale dame in gospodi, ki so bili z nami zalo ljubeznivi. Med vsemi se spominjam Prof. R... Nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem med drugimi jestvinami opazil mesovine. Vendar svoje neutešljive lakote nisem mogel potolažiti. Jarc me je enkrat peljal tudi v pravo turško kafano v prvo nadstropje neke hiše. Vse v vezenih preprogah. In kakšna kava. Dalje me je Jarc peljal v sarajevski muzej, kjer je kraljeval Slovenec dr. čermošnik. Z njegovim bratom sva se seznanila v Zagrebu, ko je on študiral medicino, jaz šumarstvo, pa sva se zelo "volila". Je nesrečno končal še kot mladenič, umrl je na neznan način še mlad. Takrat je bilo Sarajevo primerno majhno. Koj na levo v vhodu v mesto je bila kavarna, v katero sem šel malokrat. Tam se je glavna cesta cepila v dve skoraj vzporedni cesti, ob katerih je bilo skoro celo mesto tostran Miljacke. Leva cesta je peljala v sredino mesta k Ag. S. in v Baščaršijo, ki je takrat polno delovala s stvarmi, ki so bile dosegljive. Skrivoma pa še s čim drugim. Mislim da je bilo mogoče dobiti v Sarajevu vsa jedila, če si le imel zveze. Bosna je bila bogata. Po desnem odseku si prišel do pošte, ki je bila za tiste čase znamenita. Nedaleč od te pošte je bil most čez Miljacko, v kateri bližini je bil ustreljen Ferdinand in njegova soproga. čez Miljacko so bile javne hiše in kopališča, ki pa so bila mislim samo za Turke,26 ki so tvorili ogromno večino. Kdor ni bil musliman, je bil prišlek; Nemci, Madžari, čehi. Po 14 ali 21 dneh stradanja so očirji FTL 13 odprli lastno menzo in stradanja je bilo konec. Z dodatnim plačilom si lahko dobil še kruha in vina 26Morda je Turek sinonim za muslimana, kot to še danes velja v srbski šovinistični politiki. 104 itd. Vodja kuhinje je bil nadporočnik šramek. Povedal sem že, da je bilo v Sarajevu precej Slovencev zasebnikov. Bili pa so tudi vojaki kot npr. Egon Planinšek in dr. Matic Kambič, s katerim pa se midva z Jarcem nisva mnogo pečala. Zanimiva pa je bila v Sarajevu neka Slovenka Mira H., ki je imela v desnem odcepu ceste trafiko. Jarc me je seznanil z no in sem bil potem večkrat tam. Pozneje sva šla enkrat v Baščaršijo, kjer mi je hotela kupiti črne hlače ali vsaj blago. Ni uspela. Potem sva se videla malo, ker je imela švojega". Pač pa sem ji iz Ljubljane nekaj pisal. Ne lepo. Bilo je poleti, ko sem bil v Sarajevu in bilo je vroče. če sem le mogel, sem med opoldansko pavzo skočil višje Sarajeva v Miljacko, se malo osnažil in posušil. Nekega dne, menda okoli 1. septembra, sva šla z Jarcem v neko gostilno, kot bi šel npr. pri nas k Janezu-slepem. Bilo je vroče. Pri hoji sem se segrel, v gostilni, ki je bila last nekega Slovenca, sem se vsedel zunaj na klop. Bilo je zadosti, da sem drugi dan obležal. Seveda sem bil sam. Hrano mi je časih prinesel kak ordinanc, od katere nisem mogel mnogo jesti. V tem žalostnem položaju mi pride naproti neka Dunajčanka, ki je stanovala naproti naše sobe. Najpreje mi je prinesla blazino, da sem lažje ležal, potem mi je prinesla čaja in me sploh negovala. Ves izčrpan brez vročine sem se dvignil in šel v službo. Vsi so se čudili in mislili, da bom postal žrtev "španske", ki je tedaj razsajala po celi Avstriji, tudi v Ljubljani in je za njo umrlo mnogo, mnogo ljudi. Iz naše pisarne je umrl Romun dr. Munteanu. Dunajčanka je bila žena nekega šoferja, ki je bil na fronti. Mene je že preje rada gledala, sedaj pa sva se zbližala. Hodil sem kot rekonvalescent k njej. Dajala mi je čaja in drugih stvari. Ko sem odhajal iz Sarajeva, sem stanoval višje pri nekih T. Hotel sem jo še enkrat videti, pa je nisem več našel. Bila je tudi čedna in blaga. Bog ji povrni za vse. V menzo so hodili tudi častniki, ki niso bili pri FTL 13. Tako je tja prišel nek praporščak Baž. po imenu. Bil je zelo simpatičen in bil rojen takrat kot jaz, na isti dan. Z njim sva preživela lepe urice. Sedela sva vedno eden poleg 105 drugega, časih tudi malo pila vino, ki so nam ga dali proti posebnem plačilu. Nek večer pa se je zgodilo nekaj groznega. Pila sva vino, mogoče malo več kot po navadi. V prostoru mi ni bilo nič. Ko pa stopim na zrak, sem bil ves iz sebe kot usekan. Mislim, da me je peljal domov, kjer sem se prhal. Nič ni pomagalo. Peljal me je še nekam. Ni bilo nič. Končno sva se nekje ločila, kje prav nič ne vem. Potem sem šel sam proti domu, kjer smo stanovali trije enoletni prostovoljci. Kričal sem in zabavljal čez vse, kar me zagleda Jarc, ki je bil v neki drugi družbi. Komaj me je spravil do vhodnih vrat in na vrt. Ko sem prišel do stopnic, sem šel po vseh štirih in lajal kot pes. Končno pridem v sobo, kjer sta oba že spala. Vležem se kakršen sem bil, mislim še kričal, nakar sem začel bljuvati in je bilo strašno okoli mene, ko sem se zbudil. Po bljuvanju sem namreč zaspal. Poljak gre mimo mene in pravi Schwein". Kako sem se spravil v stan, da sem šel v urad, ne vem. Mislim pa, da mi je pomagala Dunajčanka. Kaj takega nikoli več v življenju. Prav gotovo so nama dali piti methylalkohol z vinom. Bilo je enostavno zastrupljenje. In Jarčeva zasluga je bila, da me niso zaprli vsaj za eno noč. Nekega dne sva šla z Jarcem v Palič, ki leži nad Sarajevom, precej visoko. To je zabavna postojanka Sarajevčanov. To je Trebevič in tja se je prišlo z ozkotirno železnico Užice-Sarajevo, seveda iz Sarajeva. Imeli so mislim Srbi neko veselico. Ni bilo vojakov, z Jarcem sva bila sama. Malo postrani so naju gledali in sva jo odkurila čimprej sva mogla. Jaz sem šel iz Judenburga maja meseca. Komaj sem odnesel pete, je izbruhnila tam mala revolucija. Možje iz marškompanije so se uprli, zasedli skladišča in še kaj. Vodili so zadevo vojaki, ki so prišli iz Rusije. Mislili so, da so v Petrogradu in da bodo končali vojno. Bili so menda tudi pijani. Prišli so Madžari in stvar ustavili. Prišla je rihta in obsodila kolovodje na smrt. Ne vem točno, koliko jih je bilo, mislim da 5. Vodja je bil nek Hafner, mislim da iz škofje Loke. Očividci so vedeli povedati, da je bilo takrat v Judenburgu grozno. Najpreje so hoteli ustreliti vsakega 10. vojaka, kar pa se na srečo ni zgodilo. 17. regiment se je pred vojno imenoval Regiment Nr. 17 106 Kronprinz. Po tej rabuki pa Regiment Nr. 17. Ves regiment so prestavili iz Judenburga v Ampezzo v Italiji. Judenburžani so jokali, zlasti punce. Sploh je takrat ves Judenburg živel samo od Janezov. Bilo je 24. VI. 1917. 27 Jaz sem šel ta dan zgodaj spat. Komaj se dobro vležem, nastane zunaj silovit vihar, ko se zjutraj zbudim in grem ven, je bilo vse v snegu. Mnogo rastlinstva je bilo pomorjenega, veje polomljene, saj je bilo takrat vse zeleno in vse v cvetju. Takoj zjutraj je pripekalo gorko sonce, in zvečer ni bilo nobenega snega vsaj v Sarajevu več. Pri nas se to menda še ni zgodilo, za Sarajevo pa je bilo to veliko razočaranje, ne vem, če se je še kdaj ponovilo. Nadporočnik Blahut je imel doma družino, vendar je imel v Sarajevu veliko ljubezen z neko telefonistko. če je bil v pisarni sam, jaz nisem štel, je govoril z njo po cele ure po telefonu, kje sta se srečavala še sicer, ne vem. On mi je rekel, da se zame zanima neka telefonistka Helena. Jaz začetka to nisem jemal resno, enkrat sem jo pa le šel obiskat v telefonsko centralo. Bila je precej visoka, kar prijetno dekle, pa se nisem mogel zanjo ogreti. Bilo pa je obema precej nerodno. Naš urad je zame že pripravil papirje na Regiment Nr. 17, da bi postal Fahnrich, no zmešnjave so to preprečile. Zadnji dan, ko smo bili še skupaj v Sarajevu, sta se Blahut in drugi močno trudila pri komandantu Schwermu, da bi me on povišal v fahnricha, kar bi on po predpisih mogel storiti. Mislim, ker je bil oberstlajtnant ali oberst. Ti pa so v izrednih primerih sami poviševali svoje podrejene. Rekli so mi, da se je bal. Vsem, posebno pa meni je bilo hudo, ker nisem mogel domov kot častnik. Potem, ko je bilo vojne konec, ko je bila razglašena samoodločba narodov, se je začelo govoriti tudi v Sarajevu v raznih uradih, tako tudi pri nas pri F.T.L. No. 13. Ne vem, če smo imeli časa za pošteno slovo. Ne vem, kateri večer je bilo v Sarajevu vse živo, vse v zastavah. Ko se je znočilo, je prišel 27Gotovo lapsus kalami; pravilno 24. VI. 1918. 107 vlak srbskih vojakov iz smeri Užice v Sarajevo. Ko je vlak drčal po strmini Trebevič-Sarajevo, so se že videle luči. Ko so prihajali vojaki v Sarajevo v sredo mesta, je bilo navdušenje nepopisno. Bil sem med gnečo in se vsemu nisem mogel načuditi. Pravkar še Avstrija, danes pa že Srbija. če je bilo vsem Sarajevčanom tako prav, ne vem. Mislim, da ne. Moram še povedati, da je bilo v Sarajevu polno španskih Judov. Imeli so v rokah mislim vso trgovino. Njim najbrže dogodki, ki so se odvijali, niso mogli biti zelo pri srcu. Moram še povedati, da so me za nekaj časa iz pisarne Blahut-Gunther premestili v frontno pisarno, kjer so naravnavali vojaške pošiljke. Moral sem oddajati telegrame, govoriti po telefonu. Telegrame sem podpisoval z S. Nekega dne sem telefoniral v B. Brod. Ko končam govor, se mi oglasi po slovensko nek ljubljančan Bežek. Seveda sva se precej na široko pogovarjala, nakar vpraša major Groger: "Was is denn das fur eine Sprache?"28 Molčal sem in na hitro zaključil pogovor. Po opisani slavnosti, kjer ni bilo konca vzklikov in igranja godb, sem ostal sam. Jarc se mi je nekam izgubil. Po mestu so začele hoditi meščanske straže. Tako je meni nekdo pobral bajonet, akoravno sem nosil na kapi slovensko kokardo. Ni kazalo se prepirati. Ostal mi je samo pas, ki ga imam še danes. Po dolgem iskanju, kako priti iz mesta domov, sem slednjič le dobil vlak, ki je šel proti Bos. Brodu. Vzel sem najnujnejše s seboj, ker nisem vedel, kaj me še čaka na dolgi poti v Ljubljano. V Doboju sem dobil nekaj pod zob. Na srečo je bilo vreme lepo. Počasi, zelo počasi sem prišel po dveh dneh sredi noči v Ljubljano. Staršem sem začel takoj pripovedovati, kako je bilo. šel sem v svojo sobico v podstrešju, ki je imela že od leta 1916 električno luč. Vse moje stvari, ki jih ni bilo malo, sem pustil v svojem stanovanju v Sarajevu in obljubil, da pridem ob čas ponje. Trajalo je dolgo, da sem prišel 28Kakšen jezik je to? 108 ponje iz Zagreba, pa sem še mnogo pustil tam za vedno. Tako so nehale prijetne urice v Sarajevu, ki se mi je kot mesto zelo dopadlo. Korespondenca iz časa služenja cesarju Očetova pisma domov V očetovi zapuščini se je našlo precej korespondence iz let 1916-1918, ko je bil oče pri vojakih v Judenburgu in Gradcu. Večina pisem je naslovljenih na družino, kot Dragi! Osebna pisma bom omenil posebej. Podrobneje: 1. Pisma iz Judenburga iz leta 1916: 26. VII., 1. VIII., 4. VIII., 14. IX. 2. Pisma iz Judenburga iz leta 1917: 13. III., 24. III., pismo Minki 24. III., 25. III., 5. IV., 12. IV., 17. IV., 30. IV., 9. V., 14. V., 24. V., 10. VI. očetu za god, 6. VIII., 7. IX., 21. IX. 3. Pisma iz Gradca leta 1917: 6. X., 15. X., 25. X., 31. X., 5. XI., 7. XI., 11. XI. 4. Eno pismo brez navedbe kraja ali datuma. 5. Pismo iz Judenburga po povratku iz Gradca 29. !. 1918. V nekaterih pismih je zapisano Judenburg, v nekaterih Judovo, v nekaterih ni navedbe kraja. V večini pisem prosi za denar, se huduje, če od doma ni bilo poslano perilo itd. dovolj hitro. Od vseh zgornjih pisem navajam dve. Iz pisem se da sklepati, da so doma inž. A.S. morda razvajali! Zanimivo je tudi, da v pismih inž. A. S., kolikor sem jih prečital, svojih vojaških kazni ni omenjal. 109 Judovo, 10. 6. 1917. Mnogo čestitk k Vašemu godu. Malenkost sem tudi za Vas priskrbel v Judenburgu, ki bi naj pričala spomin Vašemu godu tudi poznejše čase - katerega Vam je podaril Vaš Tone Na pisemce je pozneje oče z rdečo barvico pripisal "očetu". Iz tega pisemca in iz teksta spominov dobim vtis, da je bil inž. A.S. do svojega očeta spoštljiv in o njem vedno lepo piše, kar ni v skladu z manj ugodnim ustnim izročilom, ki verjetno izvira od stare mame Marije. 10. 6. 1917. Dragi! Dobil sem Vaši dve karte. Hvala lepa. Sedaj spim zopet zunaj. Naš gosp. oblt. Lušin je šel k oberstu in mi prikomandiral "erlaubnost", da smem zunaj spati. Polstrček bom sedaj poslal domov, enako vajšnice. "Dečke"pa bom imel še tu, ker te lahko pridejo vedno prav. 29 Danes ponoči sem spal prvikrat v samozavesti, da imam pravico! - To je pravzaprav že precej. Ponavadi morajo frajtarji, ki niso oženjeni spati v kasarni. Na tej strani sem jo sedaj že prinesel na zeleno vejico! 30 Imam namen kupiti tu v Judenburgu zame čevlje, ki pa stanejo precej premoženja. Jaz bi na vsezadnje še mogoče spravil takšno svoto na dan, a potem bi bil zopet "plonk"in to je mučno. Zatorej sem sklenil kakor mogoče velik kredit napraviti pri Vas. čevlji stanejo 65 Kron. 31 V slučaju, da ste zadovoljni, da jaz kupim tiste čevlje, katere bi seveda jaz rad imel, ker bi sicer ne imel prav poštenih čevljih sedaj. - Stvarca, ki sem jo kupil očetu me 29Kaj so dečke in vajšnice, ne uganem. 30Tu opazimo lastnost inž. A.S.: težko se je podvrgel kakršnemu koli od zunaj vsiljenemu redu. To lastnost je imel do konca življenja. 31Glede na to, da je bila plača delavca na železnici 30 Kron, je 65 Kron astronomska vsota za čevlje, razen, če ni bila leta 1917 že precejšnja inacija glede na leto 1908. 110 je stala 30 Kron. Poslal jo bom pa šele drugi mesec ker je šla najpoprej na Dunaj. 32 Potem bi prosil, da mi pošljete malo kruha. Imam namreč med - prinesel ga je en star prostovoljec iz Kranja, kamor je šel na dopust in ima 70 panjev. Cela ka.. je bila prvi dan sladka, vse je imelo med. Jaz ga imam na stanovanju in mažem počasi kruh z njim in s putrom, ki ga tu skoro vedno dobim. - Ker pa imam komis le za kasarno, bom prosil za malo kruha, ki ga bom imel za stanovanje in se včasih malo posladkal. Naročil sem temu prostovoljcu, da ga mi naj proda tudi nekaj medu, katerega bom potem poslal Vam na dom, da boste tudi Vi imeli kaj pristno sladkega doma. To je res izvanredno dober med. Cena seveda ne bo tako visoka, kakor se to naredi ponavadi pri trgovcih. Bo čisto zmerna a mora ostati tudi pri Vami. Poslal po pošti ga ne bom, ker se lahko pripeti z njim kaka nesreča, ampak bo to ob priliki prinesel kakšen dopustnik. Drugače kot po navadi. Srčen pozdrav Vaš Tone Poleg pisem je še več dopisnic: 1. Iz Judenburga leta 1916: 9. VII. (tri kartice), 13. VII., 15. VII(?), 17. VII.(?), 31. VII., 13. VIII., 25. VIII., 31. VIII.(tri kartice), 17. IX., 19. IX.(razglednica), 13. XI., 12. XII., 19. XII., 31. XII. 2. Iz Judenburga leta 1917: 6. I., 19. I., 28. I., 2. II., 7. II., 15. II., 23. II., 25. II., 7. III., 15. III., 17. III., 27. III., brez datuma, verjetno marec ali april, ker se sklicuje na Veliko noč, 24. IV., 29. V. 3. Iz Gradca leta 1917: 24. IX., 27. IX., 29. IX., 21. X., 16. XI., 22. XI. 4. Iz Judenburga leta 1918: 5. II., 8. II., 12. III., 11. IV., 14. IV. 32Tu gre gotovo za zlat prstan, ki ga je kupil očetu in poslal verjetno na Dunaj k graverju. 111 Skupaj torej 44 kartic33 in 29 pisem. Datume sem skušal ugotoviti iz pisem oz. kartic, pri nekaterih iz poštnih žigov, ki pa je pogosto poznejši kot datum v pismu. Iz Sarajeva ni nobenih kartic in pisem. Kot se vidi iz teksta, je inž. A.S. zapustil Sarajevo na hitro in z najnujnejšim, zato pisem in kartic od doma ni. Zakaj pa se njegova pisma doma niso ohranila, mi je uganka. Prepis kartice od 19. XII. 1916: Prva stran: An sehr geehrte Fam. Suhadolc, Zelena Jama 50, Post Moste bei Laibach. Suhadolc Anton E.F.K. u. k. Inft. Reg. "Kronprinz"Nr. 17. IX Erzatzkompanie, Judenburg. (Podatki o vojski so iz štampiljke.) Dragi! Menda sem že pisal, da pridem v soboto dne 23. XII. ob 1/2 12 uri dop. v Ljubljano. Mogoče sem povedal, da pridem a ne kedaj, torej to za vsak slučaj. Perilo pošlem še danes. Za do tedaj pa še imam, le nogavic nimam, pa bo že šlo. A pripravite perilo - saj ga imate še nekaj doma, da se potem takoj preoblečem. Nazaj v Judenburg se odpeljem dne 27. XII. najbrže zvečer. Na Dobrovo bom tudi šel ali pa peljal, sem si napravil tudi za tja "Urlaubschein". Drugega novega nič. Denar ste menda že odposlali. Mnogo pozdravov vsem, tudi znancem Tone. Pisma očetu od domačih V zapuščini so se našla tale pisma in dopisnice: 1. 12 pisem, od teh je pisava tete Minke v 10 pismih, dve je napisala po mojem mnenju mati Marija, podpisani sta z M Su in M Suhadolc, brez pozdrava v začetku. Pisma z Minkino pisavo naslavljajo očeta z Dragi!, 33V resnici 45 kartic, ena je obdelana med fotografijami. 112 Dragi brat!, Dragi Tone in največkrat Dragi Anton (petkrat). Vsebina ni zelo povedna, spodaj navajam dve pismi za vzorec. Pisma se končajo z Mnogo pozdravov od Nas, Te pozdravljamo Vsi, ali kaj podobnega, ali celo brez pozdrava, enkrat od starišev in enkrat od Minke. Dve pismi sta brez datuma, na treh je nepopoln: 29. VII., 12. V., 12. II. Ostali datumi so: 17. V. 1917., 15. VI. 1917., 29. VI. 1917., 18. VIII. 1917., 2. IX. 1917., 7. II. 1918., 28. II. 1918. 2. Je tudi 27 dopisnic in 2 kartici. Razen na eni, kjer je pisava očeta Antona, je na vseh pisava Minke Suhadolc. 5 dopisnic je poslanih v Gradec, ostale v Judenburg. 7 dopisnic v letu 1916, 12 v letu 1917, 4 v letu 1918, za eno kartico nisem mogel ugotoviti datuma. Zgornji korespondenci je priložen listek, na katerem je narisan tloris originalne stare hiše v Zeleni jami, kakršnega se spomnim tudi jaz, pred vsemi nad- in prezidavami. Pismo matere Marije sinu, 12. II., letnice ni. Očitno je 1916, kot se vidi iz vsebine: govori o poskusu oprostitve vojaščine. Toni zahvaljujem se Ti za voščila in darilo in tudi jaz Ti želim vse dobro - veliko korakov smo naredili da bi Ti kaj pomagali pa ni bilo mogoče je prišel g. Pezdir pa je povedal koga je s to prošno da nemore te derekcija befrajati če bi Te rabili kot v serbija bi te že lahko dobili ali za tuki ne tu Ti pošlem perilo in nekej za jesti in denar pa če ga rabiš pa piši ta kruh in meso ti dam za pust k ne bom mogla takrat poslat poterpi bo že bolši bode ja enkrat tega konec in če še kaj potrebuješ pa povej in piši kako je kaj tam stvar rečejo (?) ko je prišla iz derekcije in kako je kaj s Tabo use tanajboljši kar Ti želi Mati S pozdravom M Suhad Na vrhu je še dopisano: pa vse dobro - zabavej in vesel bodi če še kaj nucaš pa piši 113 Dragi Anton! 29. 6. 1917 Ni zmankalo papirja, ne svinčnikov, ne peres, ampak človek odlaša za pisanje tako da mine včasih kak teden pa ne pišem nič. Ti pišeš radi zob, ata in mama pravita, da zlate plombe ni potreba Ti staviti v zobe, ker je tako grdo videti tisto zlato čelust, raje iz ta boljšega ampak belega saj so tudi močne saj jih ima ata že čez 20 let. Mesarji so rekli če je le mogoče naj pride Lovrenc na dopust. Od čopovega Ferdinanda Ti moram povedati, da se hoče drugi mesec poročiti z eno nemško čehinjo to ne vejo v Zeleni jami ljudje. čopova gospodična je to meni povedala. Tam na češkem je sedaj od Novega leta. Starši niso nič zadovoljni ker se hoče poročiti tam s tujko. Francelj Smoletov je prišel menda pred včerajšnjim na dopust. Prašaš kaj je s černjačem on je bil do sedaj v bolnišnici na Ogerskem, sedaj je pa že šel v očirsko šolo. Pred včerajšnjim smo dobili nekaj dežja saj je bilo že vse rumeno danes je pa zelo soparno morda bo zopet. Spomniti Te moram na današnji praznik Sv Peter + Pavel v naši fari je žegnanje ampak je slabo in ni nič krofov in ancatov. Sušnikov Albin je tudi doma. Drugače vse po navadi pozdrave od šembreka Jesiha in drugih Mnogo pozdravov od Nas Pismo je napisano v vzorni, kaligrafski pisavi tete Minke (por. Večerin), tudi oblika je vzorna, slovnica precej dobra, manjka le kakšno ločilo, skladnja primerna, v razliko od pisem starejših generacij. Očitno se je v času okoli preloma stoletja nivo osnovnošolske izobrazbe znatno povišal, pa tudi dalj časa so hodili v šolo. Navajam prepis teksta z razglednice, nam vsem dobro znane fotografije obeh Suhadolčevih hiš v Zeleni jami, in dveh kartic. Prvo je gotovo napisal Anton Suhadolc (1861) lastnoročno in je edina ohranjena kartica z njegovo 114 pisavo. V tekstu inž. A.S. pravi, da je od očeta k vojakom dobil le eno pismo (kartico). Drugo je pisala, kot tudi skoraj vsa pisma, teta Minka. Datum na poštnem žigu nečitljiv. An Herrn Anton Suhadolc, Einj. Freiw. Abteilung Judenburg. Dragi brat! Karte, katere si nam pisal, eno ta 15. in eno 17 smo dobili obe 20. 7. zavojček si dobil, in za druge stvari si pisal, da si dobil a za čevlje nisi nič pisal, ali si pozabil napisat ali jih nisi dobil odpiši nam hitro. V parih dneh bodemo mogli oddati kuhinski kotel v Ljubljani so že vsi oddali. Pozdrav od staršev in sestre. Na sprednji strani kartice je delno preko fotografije še tole: Naša trta ima precej velike in lepe grozde, ako bo dozorel Ti ga bom že poslala. Mnogo pozdravov od sorodnikov Perilo lahko pošlješ. Pozdrav Sila Tone kako se kaj imaš dobro bolj slab doma je blo bolj lušno dobro se imej pa kmalo domov pridi te pozdravljam G. Johann A. Suhadolc k.k.17 Judenburg Dragi Tone naznanim da grem u nedela 22. bode od Franceljna poroka ?? čebi prišel povem da ne boš. piške dobimo pri glih 10. pridi da napravimo (druga stran) Zmacelnom smo še zmerom glih. Tone pride nadopust ?? Lepo večkrat dež in mraz. Colja je bil zadovolen al si dobil paket in 10K? nisi ni povedal pri Jakli(?) te puste pozdravit Zdravi smo Hvala krompir smo vsadili Wolf ti je ušel zdei nimaš kine(?). Za ?? sem dobil 1500 Kron pri guni Hosti sem kupil tisti svet 300 K pozdrav An. S. Dragi Anton! 115 Tvoje pismo smo prejeli. Jesih je prinesel Tebi vse v redu. Kordinovem Tonetu pa ni izročil tistih deset kron katere smo mu dali in gori napisali za Kordinovega. Jesih je gotovo pozabil na tisti denar. Veš nam je nerodno, ker pravijo Kordinov da je Tone pisal že 2 da ni prejel denarja. Danes bo mama poslala denar za stanovanje pišeš tako nič ali kaj rabiš ali ne in paket Ti tudi pošljemo. Včeraj je ata šel po vino na štajersko. V zgornjem levem kotu pripis Dane Ti pošljemo 2p. nogavic. sedaj smo že dolgo brez vina samo mošt tudi tistega smo veliko prodali. Na dopustu je Smoletov Lojze in g. Dolničar. černač se pa počasi pobira (?). Zadnjič si omenil zaradi nogavic saj jih moraš imeti 6 parov zimskih Te pozdravljamo Vsi
Dokumenti in fotografije Iz časa vojskovanja inž. A.S. je ohranjenih mnogo dokumentov in precej fotografij, kar kaže na to, da so imeli "kanclajfuksi"verjetno časa na pretek. 1. Notes z osnutki pisem iz Judenburga iz leta 1916. 2. Notes s knjigovodstvom prejemkov in izdatkov marec - junij 1916 in nekaj osnutkov pisem. 3. Notes, na eni strani vprašanja iz vojaških veščin, na drugi strani verjetno zapiski predavanj pri vojakih. Notes malo požrt od črvov. Verjetno uporabljan v vojaški očirski šoli v Gradcu. Prav ta notes omenja inž. A.S. v tekstu. Pozneje ga je stara mama uporabljala za vpisovanje dolžnikov v njeni špeceriji. 116 4. Evidenčna pisarna K. u. k.pp. 17 (Ta podatek je v slovenščini!!). Nekakšen evidenčni listek inž. A.S. 5. Bescheinigung, verjetno napotilo kot posledica zdravniškega pregleda, na katerem je bil (prej ali slej) oproščen nošenja orožja, ne pa vojaške obveznosti; v Judenburgu dne 15. dec. 1916. Primerjaj tekst. 6. Strafprotokollauszug. Izvleček iz knjige kazni K. und k. Infanterie- Regiment "Kronprinz"Nr. 17, ki pravi, da ni za Antona Suhadolca (inž.) vpisana nobena kazen. To potrdilo seveda ne ustreza resnici, kot se vidi iz teksta. Potrdilo izdano 23. aprila 1918, ko so inž. A.S. premestili iz Judenburga v Sarajevo. 7. Konduitenliste. Istega dne kot predhodni dokument je bil izdan ta, ki ga je razumeti kot nekakšno karakteristiko. Piše, da je bil A.S. "Diensteifrig", torej pri delu prizadeven. 8. Formular, ki ga je febr. 1918 izpolnila komanda 17. polka v Judenburgu. Med drugim piše šehr eissig und verwendbar". 9. Dokument, ki ga je izdal oddelek za superarbitražo 17. pešpolka. V njem je popisana vojaška zgodovina inž. A.S. Od 5. 7. 1916 do 13. 9. 1916 je bil enoletni prostovoljec v pešadiji, nakar je bil izvzet iz borbenih formacij. Večkrat pregledan na komisijah. Dodeljen v rezervo brez orožja. Je 20. 12. 1917 uspešno zaključil (nekje piše z odliko) očirsko šolo v Gradcu. Dokument izdan v Judenburgu 24. aprila 1918. Očirskega čina pa v avstrijski vojski ni dobil. 10. Oprostilni list. Poveljništvo 17. pešpolka (očitno dediča 17. pešpolka iz avstrijskih časov) države Srbov, Hrvatov in Slovencev odpušča z dnem 21. listopada 1918 Antona Suhadolca iz vojaške službe. 117 11. Razglednica Judenburga iz tistih časov. 12. Razglednica, karikatura, izdelek kiparja Dolinarja, v kateri je upodobil vojaško pisarno v Judenburgu. Inž. A.S. je morda tisti, ki ga je pozneje inž. A.S. opremil s številko 9. 13. Razglednica, na kateri je fotografirana pisarna v Judenburgu leta 1916. Na hrbtni strani je tekst dopisnice, ki jo je inž. A.S. pisal domov 27. 11. 1916.. 14. Fotografija vojaške pisarne iz Judenburga iz leta 1917, po navedbah inž. A.S. 15. 2 enaki fotografiji štirih vojakov. Na levi je inž. A.S., na desni pa inž. Stanko Bloudek. 16. Dve enaki fotografiji nalepljeni na karton, inž. A.S. v uniformi s sabljo, posneti leta 1917, ko je bil inž. A.S. na dopustu v Ljubljani. 17. Fotografija nalepljena na karton, inž. A.S. v vojaškem plašču s sabljo, fotografirano v Ljubljani leta 1918, po podatkih, napisanih na fotografiji, z roko inž. A.S. 118
Poglavje 7 Univerzitetni študij 7.1 Zagreb 1919. Ko sem prišel v Ljubljano, sem tam že našel moje pajdaše: Jarc, Majcen, Brinovc, Črnjač, Križaj, Herič in drugi, le Sovreta in Velkavrha ni bilo nazaj. Kje sta ostala ne vem, za Velkavrha so rekli, da je padel. Nato smo pohajkovali, si pravili doživljaje in hodili tudi v oštarije. Ali kmalu je prišlo streznenje: kaj pa sedaj. Jaz sem se podal v prejšnje mesto v progovni sekciji. Bilo je veselo snidenje. Stopim k inž. Sternu in mu povem, da bi rad zopet v slubo k njemu. On me nekaj casa opazuje in ree:"Wissen Sie was, es ist Schade fur Sie, dass Sie bei uns arbeiten, gehen Sie lieber studieren."1 Se lepo poslovim, besede pa so me pretresle. Nikoli nisem mislil na tudij. Vse je bilo predale, denarja pa tudi ne bo. e ko so nas spraevali po maturi, kam bomo li, sem rekel, da ne vem. Zdaj pa je bil tu nasvet resnega, izkuenega moa, ki mi je pri odhodu e rekel:"Wenn Sie aber bei uns eintreffen wollen, es sind Ihnen die Ture immer ofen."2 No nisem el. Tudi mami je bilo prav, da zanem tudirati. Pogovarjal sem se z mojimi pajdai Silo in rnjacem. Prvi pravi, da gre tudirat filozofijo, drugi, da bo tudiral geodezijo, oba v Zagrebu, ker je bilo najblije. No e gresta vidva tudirat, grem tudi jaz. Moj cilj je bila gradba. Ker pa gradbene 1Veste kaj, koda Vas je za delo tukaj, pojdite raje tudirat. 2e pa elite priti k nam, so Vam vrata vedno opdprta. 119 120 fakultete v Zagrebu takrat e ni bilo, sem se namenil zaenkrat na gozdarstvo. Januarja enkrat smo li vsi trije v Zagreb, kjer smo se vpisali vsak na svoji fakulteti. Zaelo se je zares. V Zagrebu je bil tam e na pajda Maks Smerdu, on je tudiral za bannega uradnika. Imel je na Slemenu v bolnici svojo bolno zaroenko Lenoro Sparhakl, ki pa mu je kmalu umrla. Ko so se priela predavanja, smo li v Zagreb. Spali smo v zapueni oli na kapitolu. V sobi nas je bilo mislim okoli 20 tudentov, seveda samih Slovencev, med njimi Sila, rnjac, Fakin Lojze, Mis, Franko, Mahne, Selikar in ce vec drugih. Ko mene ni bilo ve tam, so mi poslali vsi ti fantje fotografije s podpisi, katero sliko e hranim. Poleg nas so bili v Zagrebu e znanci kot Wolf, Pipan, rnja in drugi. Jaz sem jemal tudij zares, pridno hodil k predavanjem in ob semestru kolokviral iz matematike, kemije in morda e iz katerega predmeta. Namen sem imel pozneje prestopitu na gradbeno fakulteto takoj, im bi bila ustanovljena. Od takratnih profesorjev se spominjam matematika Kiseljaka. Po prvem semestru se nisem ve vrnil v Zagreb, ker so v Ljubljani nameravali odpreti univerzitetni teaj in sicer meseca maja. Trajal bo mislim 5 mesecev, veljal bo za 2 semestra, nakar bo odprto ljubljansko vseuilie. Kar tie Zagreba povem, da je bil na kapitolu vodja tistega kako bi rekel tudentskega stanovanja Fr. Krianic. Stanarino smo plačevali mesečno. Hrana je bila šibka, ker sem hodil v poceni gostilne. Sem se pa vsako soboto zvečer peljal domov, tako da sem se dobro najedel, vzel še kaj s seboj, nakar v ponedeljek s prvim vlakom spet v Zagreb. Zelo rad sem hodil v univerzitetno knjižnico, kjer semš tudiral zlasti kemijo, pa tudi druge predmete. V knjižnici si dobil potrebne knjige, lep osvetljen prostor in toploto. Nasploh mi je bil Zagreb zelo všeč, vendar ne tako kot Sarajevo. V Zagreb in nazaj sva se s Črnjačem lahko vozila večkrat, ker sva bila sinova železničarjev in sva zato imela železniško izkaznico za poceni vonjo. Nazaj v Ljubljano pa sva se največkrat vozila v I. razredu, ker so bili sprevodniki Zelenojamčani, zlasti stari Majcen. 121 Za drugi semester sem dal Črnjaču indeks, ki pa ga je srečno zapravil s spričevali o položenem kolokviju vred. Od tega študija imam zato le neko potrdilo Križaničevo, knjižno izkaznico in morda še kaj. Odnesel pa sem precej znanja, posebno v matematiki in risanju. Kar mi je pozneje hodilo nikako prav. 7.2 Visokotehnični tečaj v Ljubljani 1919. leta Naši resnično slovenski voditelji so na slavnih taborih, ki so se vršili pred dobrimi 100 leti naročili slovenskemu ljudstvu, naj zahteva poleg zedinjenja vseh Slovencev tudi slovensko Univerzo. Ta glas ni slišala bivša Avstrija, slišala ga je kraljevska SHS pod vodstvom kralja Aleksandra. Ta je leta 1919 začel uresničevati stari slovenski ljudski glas s tem, da se je maja 1919 odprl začasni tehnični tečaj, ki je naznanjal ustanovitev slovenske univerze, kar se je zgodilo jeseni leta 1919. Na slavnosti odprtja navedenega tečaja sem bil prisoten in je bilo lepo. Slavnostno predavanje je imel dr. inž. Milan Vidmar, ki je govoril o uspešnosti velikih strojev napram majhnim. Koj zatem so se začela prva predavanja v stilu nastopajoče univerze. Profesorji so bili tile. 1) Riko Zupančič za matematiko. On je bil na Dunaju menda docent. Tu je postal koj profesor. On je spisal nemko matematično učno knjigo za srednješolce, ki je izčla pod naslovom Richard Supantschitsch kot avtor. Iz tega je bilo mogoče sklepati, da je udarjen na nemško plat. Njegov oče je bil v Ljubljani ugleden stavbenik, ki se je pisal Zupančič Filip.3 Moram pa reči, da so bila njegova predavanja lepo slovenska in lepo predavana. Imel sem ga potem še eno leto 1919/1920. Pri vajah sem se jaz zelo izkazal. Pričakoval sem, da bo mene naredil za asistenta matematike. In postal je Wakselj, moj sošolec. Zdi se mi, da mu moje ime ni ugajalo, bilo je 3Ta podatek ni pravilen. 122 preveč slovensko. Zupančič je nosil bolj blond brado in očala. Jaz sem ga zelo spoštoval in sem pri njem dobil oceno odlično. Sicer je matematika zelo žrla moje sošolce in so jo komaj zadostno obvladali. Zupančiča sem videl poslednjič na Celovški cesti leta 1944 s puško na rami. Pomagati je hotel Hitlerju, vendar zastonj. Umrl je v Gradcu. 2) Arh. Vurnik Ivan. Pri njem smo se učili risati, seveda gradbeniki. Njegova pot je znana. 3) Inž. Forster Jaro. On je predaval opisno geometrijo. Tudi njegova pot je znana. Vaje je imel sošolec Milan Fakin. Izpit pa sem delal pri prof. Maziju. Prav dobro. Mazi je bil preje predavatelj na ljubljanski realki, kam je on prišel kasneje, ne vem. 4) Dr. inž. Milan Vidmar. On nam je predaval teoretično mehaniko. Bil je neprekosljiv govornik. Delal sem pri njem dobro. Njegova pot kot znanstvenika, pisatelja in kot šahista je znana. 5) Dr. Maks Samec. Ta nam je predaval kemijo. Prišel je k nam mislim iz Nemčije. Lepo je predaval in lepo je govoril slovensko. Izpit sem dobil odlično. On je bil po tem, ko sem bil jaz na tehniki že pravi asistent, eno leto rektor. Živel je menda neporočen z neko Dunajčanko. Pri nekem plesu se je on s to damo čudno vedel, tako da so bile slovenske dame užaljene. Imel je svojo hišo v Bogiievi ulici in je organiziral svoj institut v kleti realke. Učenci so bili tudi pozneje z njim zadovoljni. Po vojni se je dosti trudil, da bi napravil koks iz rjavega premoga, kar pa se zdi mu ni uspelo, kljub temu, da je dobil Prešernovo nagrado prav za ta koks. No on je to itak zaslužil. On je bil po svetu zelo znan z raziskavami o škrobu. Ne vem, če je tu ali kje drugje končal svojo pot. V tem času je bilo pozneje važnih ljudi. Albert Struna, Bogo Wolf, Franc Marolt in mnogo drugih. Jaz in Wolf sva največ delala skupaj. Prihajal je v mojo podstrešno sobico in sva delala matematiko, zlasti pa naloge iz opisne geometrije. On je takrat bolehal na pljučih in hodil k dr. Franceski. Včasih je kar obupaval pa sem ga vedno tolažil. Naši, zlasti moj oče, ga je rad imel zaradi 123 njegove dovtipnosti. Prihajal je tudi Sila in Črnjač, pa smo pridno šahirali ali razgovarjali. Študiral sem pridno in opravil kolokvije, ko so bila predavanja končana ali nekaj kasneje. Noben izpit mi ni delal posebnih težav razen teoretične mehanike. Zaradi te bi skoro študij obesil na klin. Poleti popoldan, če je bilo lepo vreme, smo radi obiskovali Savo in se tam okopali. Takrat žensk na Savi še ni bilo. Z Vurnikom sva se spočetka zelo razumela. Risal sem lepo. Nekoč mi je dal nalogo zasebno, naj zanj nekaj napravim. Nekoč me je sprejel celo na svojem domu in mi razkazal svoja dela iz Dunaja. Bile so prelepe stvari. Ko sem neko risbo hotel grajati, me je takoj zavrnil. Njegova predavanja niso bila zanimiva. Bral je zveične. Z Vidmarjem in Foersterjem nisem imel posebnih stikov. Več pa sem imel stikov z M. Fakinom, ki je stanoval pri Oramžovih. Z njegovim bratom Lojzetom sva bila v Zagrebu skupaj. Fakin je moral vsako risbo iz opisne pred izgotovitvijo podpisati. Z mojim očetom sva se začela odtujevati in sva redko imela daljše razgovore. Jaz sem opažal, da je bilo kaj narobe, pa mi ni šla beseda. Večkrat se je prikazal pri meni Zoran Hribar zaradi matematike. On ni končal nobenega študija. Pač pa se je začel zanimati za gospodarstvo in je o tem spisal neko knjigo, katere izdajo so omogočili starši. Oženil se je z neko polumetnico. Delala sta in menda še delata neke spominske predmete. Govorila sva včasih na ulici, enkrat sem šel na njegovo vabilo gledat spominke. Zoran je imel precej otrok. Koj po vojni se je bil vmešal v znani podvig prof. Nagodeta in drugih. To ga je stalo precej časa zapora. Zgubil je tudi takratno službo učitelja računstva. V to službo in v nobeno se ni vrnil več. Bil pa je sicer tih, pameten član družine Hribar. Stanuje v Prečni ulici v Ljubljani. 7.3 Na novoustanovljeni ljubljanski univerzi 1919/20 Začne se pravo študentsko življenje. študij, izpiti, gledališče, zabave, premšiljevanje, uspehi in neuspehi. 124 V tem letu sem imel sledeče predavatelje. 1) Zupančič, nazadnje pri vajah nekoliko popustil, in me je zamenjal Wachsel.4 Vendar sem dobil pri zadnjem izpitu oceno 9,5, kar pomeni odlično. Zupančičeva predavanja so bila vseskozi zanimiva. 2) Hinterlechner. On je predaval petrografijo in mineralogijo. On je predavanja bral, kar ni bilo zelo zanimivo. Prišel je menda z Dunaja. Bil je čemern in siten, zlasti še pri izpitih. Pri njem sem končal z dobrim uspehom 7. 3) Kušar. On je predaval fiziko. Zelo učeno in zamegleno, tako da so nekateri pri njegovih predavanjih tudi zaspali. Jaz sem delal pri njemu izpit in sem mislil, da sem ga polomil. Šel sem zato k njemu, da me vpraša e enkrat. Bodite mirni, mi pravi, saj ste odgovarjali prav dobro (8). On je bil mrk, premšiljujoč človek, po cesti je hodil kot da nobenega ne vidi.5 Bil pa je menda velik učenjak, ki je lahko dokazal, da Einstein nima prav. 4) Vurnik. On je predaval o visokih stavbah. Tudi on je predaval s papirjem v roki. Dolgočasno, tako da sem uhajal kar med predavanji. Pri njem sem pri izpitih vedno dobro odgovarjal. 5) Kral. On je bil prijeten človek nasploh. Predaval je dobro. 6) Vidmar. Ta je v zimskem in letnem semestru predaval splošno strojeslovje. On je predaval vedno zanimivo brez branja. Njegov nastop je bil nekaj posebnega. V njem si čutil neko veličino. Na izpitu sem dobil dobro. Predavatelji za stranske predmete. 1) Vurnik. Visoke stavbe in nauk o poslopjih. Njegovi predmeti mi nikoli niso delali težav. Bil sem zelo dober risar, menda drugi po vrsti. 2) inž. Novak. Predaval je nižjo geodezijo. Zelo dobro. On je bil na sploh prijeten človek. Vaje je imel naš pajdaš Jože Črnjač, ki je že bil takrat geometer in obenemš tudiral gradbo. Končal sem stvar prav dobro. 3) Kasal. Gradbena mehanika in železobeton. On je bil zelo dober predavatelj. Predaval je iz ust in pri tem divje kadil. V obeh predmetih sem bil 4Pravilno Anton Vakselj 5Bil je skrajno kratkoviden! 125 zelo uspešen. On je imel svoje podjetje na Mirju, ki ni dolgo vzdržalo. Mož je kot povedano mnogo kadil in mnogo pil, zato kmalu preminul. S prof. Kralom se nista mogla. Kasal je namreč očital Kralu, da je dobil doktorat podarjen od visoke škole tehnicke Brno. Kral sam mi je o tem pripovedoval takole: Jaz sem o neki stvari napravil neko razpravo in jo poslal v Brno, kjer sem diplomiral. Brnska tehnika mi je za to delo poslala diplomo o doktoratu. Jaz tega nisem priačkoval. O Kasalovih delih v Ljubljani ne vem mnogo. Vem pa, da je z inž. Škofom projektiral elektrarno blizu Bokavčkega gradu, ki pa ni dolgo obratovala. Kasal je bil nizke postave, vendar prijeten sogovornik. Ko so zidali Vzajemno pozavarovalnico, je delal on statične račune in načrte. Tomažič, ki je to stavbo nadzoroval, je mene pooblastil, da te račune in načrte pregledam in dam svoje mnenje. Jaz sem smatral ojačenje s ; 6m/m zgrešeno, ker bi delavci iz tega železa napravili gliste. Vedno sem predlagal kot najmanjše nosilno železo ; 8. Tudi vezi sem povsod ojačil, to je povečal mimo predlaganih. Kasal se je nad mojim početjem divje razkuril in mi menda poslal tudi pismo, kjer mi očita, da vem več kot moj profesor. Hotel sem to delo opustiti, vendar je Tomažič rekel: Vi uživate naše zaupanje in delajte kot doslej. Kar sem delal, sem delal iz mojih izkušenj na stavbi, ki so še veškrat postavile suho teorijo na dilce. Nekatere pomožne predavatelje iz manj važnih predmetov ne omenjam. Ti so inž. Miklič, Gspan, Salopek, Kandare in Škerlj. V teh letih, ko smo že bolj dozorevali v prave študente, se je poleg običajnih pogovorov in zabav dogodilo tudi naslednje. Prof. Kral je potreboval asistenta za teoretično in tehnično mehaniko. Napravil je vlogo na društvo tehnikov, kjer je bil takrat predsednik moj tovariš Milko Sinkovič. Nekega dne me Sinkovič ustavi in pravi: Ti boš asistent pri dr. Kralu. Jaz se začudim, saj sem vendar pri dr. Vidmarju napravil izpit iz teor. mehanike z dobrim uspehom. Kar tiho bodi, mi pravi Sinkovič, mi že vemo, kaj je prav. Imenovan sem bil potem od fakultete 22. II. 1921 s plačo 300.-K začenši s 1.II.1921. Začelo se je novo univerzitetno življenje, ki sem ga jemal 126 zelo resno. Predstavit sem se šel k dr. Kralu, ki me je na kratko seznanil z mojo novo nalogo. Vodil sem vaje iz teoretične in tehnične mehanike do konca semestra. Pri teh vajah sem našel priliko, da sem na odru marsikaj povedal, kar ni ravno bilo moj predmet. Nek slušatelj je čez leta povedal: Vi ste bili najboljiš tedaj, kadar ste prosto govorili. In takrat sem res znal govoriti tekoče, kar mi je v zrelejših letih manjkalo. V tem letu se je zgodila na Koršokem tista žalost, ki bo mislim Koroško do konca upropastila. Po mojem so te nesreče krivi renegatje, ki so prišli celo iz naišh krajev na Koroško pomagat Nemcem. Druga stvar so bili zasedbeni vojaki Srbi - die Tschuschen! Protesti proti takratni vladi v Ljubljani so bili zaman. Klavrn je bil nastop dr. Brejca na balkonu vladne palače napram demonstrantom. Tudi jaz sem bil zraven. Tako so nam Italijani na jugu vzeli velik kos Slovenije, Koroško Nemci na severu, katero Koroško smo imeli takorekoč v rokah. Črnjač, Sila, Wolf in še nekateri smo se hodili na Savo kopat. Vsak lep in topel dan nas je videla Sava. V Tomačevem ali v Jaršah. V tem času sem se seznanil tudi z Elzo Podobnikovo in njeno sestro Micko Podobnikovo. Seznanil sem se tudi z nekaterimi drugimi dekleti kot je bila Sedejeva in Olga Šercelj, ki pa niso bile važne. Bili smo pa mladi in zdravi in smo letali kot mušice po zraku. Vse je bilo naše. Vendar ne vse. Vendar ne vse. Da sem bil sicer zelo zmeren, je bil vzrok resen študij, mesto asistenta, ki je terjalo resne priprave in pa misel, da bom moral iti v tujino nadaljevat učenje, ker 7. semestra v Ljubljani ni bilo. Omeniti moram še, da se je k nam priklopil tudi Lojze Heritsch. Njegov oče je bil Štajerc-Slovenec, mati pa je bila Nemka iz Judenburga. Imeli so 2 sinova, Hanza in Lojza. Prvi je bil Slovenec in se z nami ni kaj dosti igral, drugi je bil vedno Nemec, akoravno se je od časa do časa potuhnil in hodil z nami, ki smo bili vseskozi narodnjaki. On se je vpisal v Ljubljani na strojno. Hodil je z nama, Sila in jaz, vsepovsod in smo se imenovali SHS, Sila, Heritsch, Suhadolc. Ko smo bandali po raznih gostilnah in kavarnah 127 z dekleti ali brez, smo končno prišli v Zeleno jamo. Kjer smo pred ločitvijo še kakšno zapeli, največkrat blizu naše hiše, včasih pa tudi pri mostu na Vodmat. Sila nas je naučil samih narodnih pesmi. On bas, Herič drugi tenor, jaz prvi tenor. Včasih se nam je pridružil še kak policaj. Moja mama nas je rada poslušala, najraje ponoči. Pri nas so skoro vsako leto klali prašiča. Takrat sem moral obvezno pomagati. Povabil pa sem tudi kakšnega pajdaša, da smo bili bolj veseli. 7.4 Študij v Brnu Lepi, brezskrbni časi so se v Ljubljani stekli, in jaz in vsi moji sošolci, bilo jih je 13, smo morali misliti na odhod v tujino. To je bilo zame težje, ker sem si ustvaril na Univerzi lep položaj. Ampak kam! Profesor Kralj nam je svetoval Brno, kjer je tudi on tudiral in kjer je imel on sorodstvo. Napravil je pismo za nas 13, ki smo se odločili za Brno in ga naslovil na takratnega dekana tehnične fakultete tehnične visoke šole v Brnu in nas priporočal. To pismo nam je dobro služilo. Dekan je bil Vojtech. Kratko slovo od vseh ostalih in že smo bili v Brnu leta 1921/22. Mislim, da nas je šlo vseh 13 tovarišev naenkrat v Brno. Nastanil sem se v nekem hotelu, za hrano je bilo prve čase hudo in sem prvič v življenju jedel kvargeljne. V šoli sem jaz prvi obiskal g. dr. Jana Vojtecha, ki je prebral pismo Kraljevo in rekel, da nam bo pomagal. Bil je kar ljubezniv. Vpisali smo nato v indeks leto 1921/22. Kmalu zatem, ko smo se vpisali na Češki vysoki školi technicki smo morali dati roko rektorju Novaku, da bomož iveli akademsko. šlibur(?)"je bila naša obljuba. Prostor so nam dali v neki sobi, ki je bila pozimi mrzla in jo češki študentje niso zasedli. To je bilo za nas 13 Slovencev kar prijetno dejstvo. Iskal sem potem po Brnu stanovanje in skoro povsod so rekli "Imame byt s I..."Hotel sem pa le stanovanje, ker so nam obljubili študentsko menzo "pri Suchanku". Zadevo stanovanje mi je rešil Ivan Ferluga, ki ga je za oba našel v Kamne ulice, precej daleč od šole, 128 ki je bila v Vevei. No zunanje stvari so bile rešene in dali smo se takoj na delo. Zmenili smo se, da bomo pomagali eden drugemu, kar sem posebno jaz močno izkoristil. Sam sem delal: železne visoke stavbe ali konstrukcije, ceste in železnice, železne mostove, predalčni most, tunele. Prerisal sem od Fakina jaz: dolinsko pregrado, železnični program, regulacijski program, deloma tudi kameni most, dočim sem lesenega napravil sam. Naj povem še, da je po diplomi bil Fakin uslužben pri inž. V. Accetu, ki je zidal cerkev v Šiški. Fakin je bil zelo zaslužen pri cerkvi, saj je zlasti delal želbet raučne. Fakin je potem prišel na fakulteto, delal doktorat in umrl kot redni profesor. Zelo naučen in talentiran sošolec. Komaj smo se dobro seznanili z dolnžostmi in pravicami, mi pride na uho, da lahko vpišemo vse predmete do konca, že smo bili pri vojakih. Šel sem k Vojtechu in ga prosil, če lahko vpišem še vse ostale predmete. On je to v indeksu potrdil nazadnje 19. 1. 1922. Jaz sem navedeno priložnost izkoristil zlasti zato, ker nisem hotel obteževati moje matere, ker je takrat dinar padal vsak dan. Sedaj se je reklo delati in učiti se na življenje in smrt. Večini mojih tovariev se ni mudilo, ker so imeli štipendije. Morda je bilo poleti l. 1923, ko je prišel v Ljubljano profesor Smrka. Moji sošolci iz Brna so to nevem na kakšen način izvohali. Šli so na ljubljansko postajo in tam pričakali Smrka. Tudi jaz sem se namenil tja, vendar sem Smrka le od daleč videl, ker mi je nekdo rekel, da je Smrek name jezen, ker sem kopiral 2 Fakinova programa. Smrek je namreč mislil, da sem te programe jaz sam napravil in me zato cenil. Jez in pregrada je napravil Milan Fakin in so bili res vzorni. Moja prevara, če smem tako reči, je prišla na dan, ko je izpite iz roka II in III delal sam Fakin. Prvi ali drugi dan se nam je prikazal Kokalj, ki je v Brnu študiral strojno. Spremil nas je v neko pivnico, kjer je bilo napisano "Tem, co prvo ..., a tem co prvo popil, .. take."V tej pivnici smo dobili ežmlje, ki jih tam imenujejo honska. Tako dobre žemlje še nisem jedel, nato pa sijajno plzensko pivo. Še bi in še ali bal sem se za žep. Pozneje so prišli še Wolf, ki je študiral strojno, Struna in še nekateri, ki so bili tudi strojniki. Prikaže se mi tudi Lojze Magajna, 129 moj sošolec iz realke. On je študiral veterino. Pa mu ni šlo. Jaz sem delal resnino na življenje in smrt. Nobenega gledališča, nobene gostilne, nobenega kina, sploh nič in nikamor. V Brnu je bil grad Spielberg, kjer je bil zaprt Silvio Pelico, ki je spisal I mii prisioni, pa ga nisem šel gledat. Morda sem videl eno nogometno tekmo in to je vse. Risal, risal, kopiral, tako da sem do konca drugega semestra imel vso risarijo gotovo. V Brno smo šli: Šinkovec, Planinšek, Martelanc, Peruzzi, Knez, Ferluga, Fakin, Lozi(?), jaz in še nekateri. Bil je tudi moj popolstric Stanko Peruzzi. On me preje ni nikoli pogledal, odkar se je z mojo mamo skregal. Tudi tu začetka ni hotel govoriti z menoj, akoravno je imel mizo za menoj. Ko pa je videl, da znam risati, me je nekoč le vprašal za neko stvar. Od takrat sva redno govorila. Moje počitnice v Ljubljani so bile zelo kratke. Med počitnicami sem v Ljubljani opravil nekatere izpite kot visoke stavbe, stavb. mehaniko in železobeton, morda tudi geodezijo. Bil sem 1. 9. 1922 že v Brnu. Pridno sem se učil in najpreje napravil kolokvij iz železne stavby. Potem je šlo kar naprej nezadržno. Ko sta mi manjkala še dva izpita, sem šel ne vedoč za običaj neko soboto popoldne v vodni institut, kjer je bil vodja Smrek, predsednik izpitne komisije. Jaz sem prišel k Smrku iz risalnice v delovni obleki in neobrit. čo hcete", mi pravi nejevoljno. "Rad bi se priglasil k stalni skoucki". Dobre, mi odvrne. Drugi dan ali v ponedeljek pridem v šolo, se dobro usedem, prisopiha k meni asistent Smrka in mi rece: Kaj ste vendar napravili pri šefu, on je divji na vas. Mar ne veste, da je treba priti v tem slučaju k njemu v gala: frak in cilinder! Imel sem pri Smrku študij iz Vode II in Vode III. Najpreje vode II. Asistent mi reče: nagulite se tega predmeta dobro, ker bo Vas hotel vreči. To je bilo zame znamenje za študij. Vse knjige z zadevno literaturo sem prelistal, vso knjižnico prebrskal, vse, vse, vse, tudi skripta. Priešl je čas izpita. On je tipal in tipal, ali zastonj, na vse sem odgovoril. Potem me izpusti. Drugi dan pride spet Smrkov asistent in pravi: Profesor Vas je lovil na vse načine a zastonj. Vam 130 čestitam. Zdaj je pa tudi še čas, da opišem naše predavatelje. 1.) Vodne zgradbe. Smrek, stareji gospod gologlav, ki ni maral Nemcev, bil izvrsten govornik z veliko prakso. Pri izpitih je bil zelo kritičen. 2š.) Stys.., mostovi. Bil je simpatičen starejši gospod, ki je predaval najzahtevnejše izračune predalnih mostov z glave brez zapiskov. Pri izpitu je meni dovolil, da sem katero stvar povedal po nemško, če češko nisem mogel. 3.) Predori, ceste, tuneli, železnice. Emil Macik. To je bil že zelo star gospod, ki je po stopnicah komaj hodil. Dobričina brez primere. Pri njem skoro nisi mogel pasti. On je jemal vse z najboljše strani. Skoro bi rekel malo otročje. Jaz sem imel pri vseh njegovih predmetih najmanj prav dobro. Spraševal je vedno le v svoji pisarni. Mislim, da je bilo poleti enkrat, smo z njim napravili študijski izlet, ki je trajal nekaj dni. Napravili smo neke izmenjave in on nam je pravil o zahtevah na železnici. On je imel nekaj izumov pri železniških detajlih. Njega je spremljal sluga H.., njegov asistent in njegova sestra, ki je skrbela zanj pri raznih prenočitvah. Enkrat smo prespali na gradu Buchlov. V nekem kraju je imel grof Windischgratz svoj grad. Bili smo povabljeni na kosilo. Dejal bi, da mi v naših oblekah nismo spadali tja. Velika soba - salon v pritličju z oboki in lestenci. V sredi mize s stoli. Poleg nas Slovencev je bil tudi Bolgar, ki se je hudo vrtel okoli mene že v šoli. Sluge v livrejih so nam prinašali gotove jedi. Nazadnje krogle v mleku ali kaj. Ko smo vse krogle pobrali iz tekočine, je ostalo nekaj tekočine v skledi. Tedaj dvigne Bolgar celo skledo in jo nese k ustim in posrka ostanek tekočine. Sluge v livrejih so se muzali in pa čudili, odkod ta neolikan poseg. Naši fantje so se zahvalili, nakar smo odšli po svojih poteh. Na koncu smo prišli na postajo Hruovarni-amsov, od koder smo se odpeljali v Brno-domov. Gospej sestri je bilo dolgčas, zato sem se ji jaz, ki sem največ znal Češki, približal in sva ves čas ekskurzije kramljala. Od navedenega izleta imam nekaj slik. Da sem delal gospej Macikovi družbo, je bil morda vzrok, da je bil Macik z menoj pri izpitih nenavadno prijazen, Bog mu poplačaj za vse dobrote meni in drugim. 131 4. imen. To je bil blag gospod. Jaz sicer pri njegovem izpitu nisem Bog ve kaj znal, imel pa sem zelo lepo izdelane vaje. Ker sem mislil, da sem slabo odgovarjal pri izpitu, sem šel k njemu, da bi me še enkrat izpračal. Ale proc, mi reče, Vi ste udelali velmy dobre. 5. Rieger. On je predaval železobeton. Šel sem k njemu, če je to, kar sem napravil pri Kaselu, zadosti. Bilo je. 6. Kafka. Je predaval visoke zgradbe. Tudi k njemu sem šel z risarijami pri Vurniku in ga vprašam, če je to zadosti. Je, mi reče in grem. 7. Kladivo in Barte sta predavala stranske predmete. Povem še to, da je bil leta 1922 v Ljubljani sokolski zlet. Kral me je naprosil, naj čakam na njegovo nečakinjo iz Brna. To so pričakovali še drugi, jaz in Sila sva dobila v roke uradnico iz dekanatske pisarne v Brnu Elicko Loukutovo. Pozneje so se še pridružile Hrabkova, Loventhalova, Hejtmanova. Jaz, Sila in Wolf smo jih vlačili po Ljubljani. Šli smo na grad, kjer smo se slikali. Jaz sem napregel očetovega konjička in jih peljal na Savicku. Bilo je zelo prijetno. Sila je kot po navadi tiščal v H...ovo, ki mu je rekla "...". Mene je ob neki priliki poljubila Hejtmanova. To je bila baba in pol. Nekoč smo bili povabljeni na Mikulaški večer. Zastonj sem pričakoval darila. Wolf pa ga je dobil. Ko sem prišel v Brno, je mene in Wolfa nekoč povabila Elicka. Ona je ciljala na Wolfa. Pozneje se je obračala k meni in sva si dopisovala, ko sem bil že v Ljubljani. Zastonj. Ona nam je bila v Brnu v dekanatski pisarni zelo uslužna, tako da so se Čehi pritožili, češ, da jih napram nam zanemarja. Morda je bilo to res. Diploma. Bil sem v posebni sobi, kamor ni imel nikdo dostopa razen profesorjev. Trajalo je 7 dni. Naloga je bila speljati železniško progo od točke A do točke B in narisati postajno poslopje. To je bila naloga iz predmeta, o katerem sem najmanj vedel. In napravil sem, kar sem mogel in uspeh je bil "dostatecny", tj. zadostno, kar me je zelo užalostilo. Pri proglasitvi inženirjem je govoril predsednik. Obžalujem, da Vam ni šlo pri pismeni nalogi bolje, 132 ker imate sicer tako lepa spričevala. Končni uspeh je bil prav dober, "velmy dobry". Isti večer me je povabil Wolf v nek bar. Bil je vesel, da sem napravil diplomski izpit, prvi izmed 12tih, ki so prišli z menoj v Brno. Še isto noč sem se odpeljal v Prago, kamor me je povabil Silov brat Milko. Bil sem lepo sprejet in ostal tam 3 dni. Milko mi je rekel, da ne more z menoj v mesto, ker ima službo, ona pa je imela 2 mala otroka. Sam sem begal po Pragi. Karlov most in utrdbo pri mestu, Zlatny ulice, Hradčani, cerkev sv. Vida. Vedel sem, da dela Plečnik na Hradčanih in vprašal, če je trenutno tam. "Najni odešel je", mi odgovori nekdo na Gradu. Po treh dneh sem odšel v Brno in odpotoval z vlakom v Ljubljano, kjer me je čakal Johan Gale in pobral mojo prtljago, ki ni bila niti lahka niti obilna. V Ljubljani pa srečno snidenje z mamo, nesrčeno z očetom, ki je komaj umel, kaj sem napravil, ker je ležal od kapi zadet že 6 mesecev. Dokumenti in fotografije Iz tega časa je precej dokumentov in fotografij, šolskih in tudi družabnih. 1. Slavnemu poverjeništvu za uk in bogočastje v Zagrebu: prošnja in spremni dopis za oprostitev šolnine. Dodano spričevalo ubožnosti. Datum 17. 1. 1919. Ker koleki na prošnji niso uničeni in je dopis očitno original, sklepam, da te prošnje inž. A.S. nikoli ni oddal. 2. Izpričevalo ubožnosti (nepremožnosti), dvojezično, formular še k.und k., izdan za inž. A.S. od župnega urada Moste, 4. 1. 1919. 3. Dve potrdili o vpisu na "mudroslovni fakultet kr. sveučilišta Franje Josipa I" v Zagrebu, dne 7. 1. 1919 in analogno potrdilo na vpis na ".. hrvatskog sveučilišta u Zagrebu" dne 7. maja 1919. Potrdila o opravljenih izpitih in indeks so bila že tedaj izgubljena. 133 4. Izkaznica inž. A.S. , ki se je včlanil v "Udruženje jugosla. šumarskih akademičara u Zagrebu". 5. Dve Iskaznica kr.. sveučilišne knjižnice v Zagrebu. 6. Izposojevalni listek iz knjižnice v Zagrebu. 7. 3 potrdila o plačilu stanovanja v Zagrebu za mesece februar, marec in maj 1919. Podpisan Fr. Križanić. 8. Zglasilna pola, ki potrjuje, da se je inž. A.S. vpisal 3. 9. 1919 na Začasni tehniko-visokošolski tečaj v Ljubljani. Podpisan Zupančič (Rihard, drugi rektor ljubljanske univerze). 9. Izkaznica, ki potrjuje, da je inž. A.S. vpisan v začasni tehniško-visokošolski tečaj v Ljubljani. Datum 10. maj 1919. 10. 7 "Kolokvijsko spričevalo", ki potrjujejo, da je inž. A.S. opravil kot študent tretjega in četrtega semestra gradbene smeri izpite iz opisne geometrije, elementov gradbene stroke, tehnične kemije in druge. Razen ene sedmice so vse ostale ocene med 9 in 10, torej odlične. Podpisani so dekan Hinterlechner in vsakokratni predavatelj, kot Milan Vidmar, Vurnik, Zupančič itd. 11. Pismo rektorata univerze v Ljubljani, v katerem inž. A.S. sporočajo, da ga je rektor imenoval za pomožnega asistenta tehnike mehanike s 1. febr. 1921 in z mesečnim honorarjem 300 Kr. Opazi, da 2 leti po ustanovitvi SHS še ni bilo dinarjev! 12. Izpričevalo Slovenske gradbene drube, ki potrjuje, da je bil inž. A.S. pri njih na praksi od 4. 7. do 26. 8. 1921. 13. Domovinski list, da ima inž. A.S. domovinsko pravico v obini Dobrova (oitno po oetu), datum 26. 6. 1922. 134 14. Kartica, ki so jo kolegi inž. A.S. pisali iz Zagreba. Na sprednji strani je fotografija kolegov, na zadnji strani njihov pozdrav in podpisi: Albin Selickar, K. Perlava, Mis Franta, Makuc, Medve (?), Ivo Lah, Igor Frank.., V. Bohinec, Stane Konan (?), Krana Ivo, Toman (?), Turk (?), Jos. Premk (?) in e trije drugi. 15. Indeks Univerze kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev rednega sluatelja inž. A.S., vpisanega na tehniko fakulteto 25. nov. 1919. Vpisani in testirani so tirje semestri, 1919/20, 1920/21. Podpisan dekan Hinterlechner. 16. Svedoba o imatrikulaciji, potrjuje, da se je inž. A.S. pravilno vpisal v mesecu novembru 1919 na ljubljansko univerzo. 17. 9 kolokvijskih sprieval; civilno pravo 6, polovica ocen odlino, vseh 9 izpitov je iz leta 1920. 18. Izkaznica za leto 1920 brata Suhadolc Tonka drutva šokol", Moste pri Ljubljani. 19. Nos Rector et Decanus Collegii Professorum potrjuje, da je inž. A.S. opravil na univerzi v Ljubljani 6 semestrov. Podpisana rektor Plemelj, dekan Hinterlechner. 20. Izprievalo o prvem državnem izpitu pove, da je komisija inž. A.S. "proglasila za zrelega s prav dobrim uspehom" dne 18. marca 1921. Podpisana rektor Zupani in dekan Samec. 21. Del nekega dokumenta s fotografijo inž. A.S., v katerem se potrjuje, da je bil uenec univerze, podpisan Ramov (?). 22. List immatrikulani z dne 12. listopada 1921 eske visoke ole tehnicke v Brne. 135 23. Vykaz studii, indeks tehnike visoke ole v Brnu, z dne 24. 9. 1921. Vpisanih je 3 strani predmetov. Na zadnji strani je med drugim nostri- čiran 1. dravni izpit iz univerze v Ljubljani, podpisan dekan Vojtech. Nadalje pie, da je z oceno prav dobro zakljuil tudi 2. dravni izpit in si pridobil titulo "inenyr", stavbeni, dne 16. prosinca 1922. 24. 9 Vysvfiedceni o prospfiechu, potrdila o opravljenih izpitih, vse je opravil v letu 1922! 25. 9 kolokvijskih sprieval o izpitih, opravljenih na ljubljanski univerzi v letu 1922, ko je bil tudent v Brnu! V letu 1922 je opravil torej najmanj 18 izpitov! 26. Vysvfiedceni o druhe statni zkouce, sprievalo o opravljenem drugem dravnem izpitu, danes bi bila to diploma ob zakljuku tiriletnega tudija, z dne 16. prosinca 1922. 27. Potvrzeni, rokopisna izjava inž. A.S. oitno Tehnini visoki oli v Brnu, kaj je tudiral pri predmetu Tehnina mehanika v Ljubljani. Verjetno je to potreboval za nostrifikacijo izpita. Datum 24. rijna 1922. 28. Fotografija dveh gospodiev z brega reke, desni morda inž. A.S., 5 x 8 cm. 29. 2 enaki fotografiji izleta moanskega Sokola, inž. A.S. stoji na skrajni desni. 30. Fotografija udeleencev geodetskih vaj l. 1919, slikano za rimskim zidom za dananjo srednjo tehnino olo, inž. A.S. stoji na skrajni levi. 31. Fotografija udeleencev zemljemerskih vaj l. 1919, pred poslopjem Stare tehnike, tedaj v gradnji, inž. A.S. stoji na skrajni levi. 32. Fotografija elipsastega formata, kraj, leto neznana. Inž. A.S. je na skrajni levi. 136 33. Fotografija drube v gostilni v Tomaevem. (Morda gostilna Podobnik v Zeleni jami?) Inž. A.S. stoji na skrajni desni. V sredini sedi oetov dolgoletni prijatelj Stanko Sila. Ko je odel za profesorja matematike v Maribor, so stiki presahnili. Eden od Stankotovih sinov je bil moj tudent na matematiki. Po navedbi inž. A.S. na hrbtni strani fotografije je bilo to okoli leta 1919. 34. Fotografija inž. A.S., Joeta rnjaa in Stanka Sile leta 1919. 35. Fotografija družine iz Save. Inž. A.S. je nekatere indentificiral, leta 1921. 36. Fotografija druine iz Save, ob priliki obiska ehinj v Ljubljani, (morda sokolski zlet?), nekatere so iz pisarn v Brnu. Inž. A.S. drugi z desne; osebe je sam identičiral. 37. Ekskurzija tudentov tehnike v Brnu l. 1922. Inž. A.S. stoji na skrajni desni. 38. Dve enaki fotografiji tudentov v Brnu, dim. 4 x 6 cm. Osebe identifi- ciral inž. A.S., ki stoji drugi z desne. 39. Fotografija 4 x 6 cm, verjetno isti ljudje kot na predhodni, inž. A.S. na tej fotografiji verjetno ni. 40. 2 enaki kartici, na kateri so fotografirani tudenti iz Brna na ekskurziji prof. Macika, l. 1922. V spodnji vrsti od leve: Sinkovi, Knez, Ferluga, Macik, Martelanc, Lasi, Peruzzi (Stanko), stoji na stopnicah, zgoraj z desne ubic, sestra prof. Macika, inž. A.S., Svetlii. Ob tej priliki se ponovno ne morem nauditi ostremu spominu, saj je oe identičiral osebe na fotografiji ve kot 50 let po nastanku slike, kot moremo sklepati iz pisave. 41. Fotografija kopalcev na Savi. Datum neznan, verjetno iz asa tudija. Inž. A.S. drugi z leve. Poleg njega neloljivi prijatelji Heri, Sila, ernja. 137 42. Fotografija mladostnega prijatelja inž. Lojzeta Heria. 6 6Njegova vnukinja po heri je bila soolka moje here. 138
Poglavje 8 Zaetek slube in druine Bil sem torej inenir stavbe in sam svoj. Najprvo sem z mamo obhajal moj prihod pri Češnovarju. Potem sem se šel predstavit dr. Kralu. On mi je rekel, da lahko takoj nastopim mesto pravega asistenta pri njem. Rekel sem, da bom malo počakal. Meni se je namreč zelo dopadlo Sarajevo, ko sem bil tam kot vojak leta 1918. Pisal sem zato dr. remoniku, če bi mogel dobiti tam mesto, morda na železnici. On mi je kmalu odpisal, da zaenkrat ne bo v Sarajevu nič. Takoj nato sem se oglasil pri dr. Kralu. Rekel mi je, naj napravim zadevno vlogo. Sem jo napravil vendar nelepo, ter je zato dr. Kral sam naredil vlogo zame. Stvar je bila primeroma hitro rešena, saj sem dobil dekret o nastavitvi za pravega asistenta že 1. II. 1923. Jaz sem začel takoj z delom, ki sem ga jemal zelo resno, vendar je že to leto nastopila motnja, ki je mojo prvotno smer akademika povsem spremenila, srečal sem se namreč s Plečnikom. To usodno srečanje z njim, ki je trajalo do leta 1937, sem opisal v posebnem spisu "Plečnik in jaz". Kljub tem motnjam sem kmalu za nastopom za predmet teoretična in tehnična mehanika moral biti asistent za železne mostove. Leta 1925/26 in 1926/27 sem predaval kot honorarni nastavnik predmet splošno mehaniko za kemike in sicer le v zimskem semestru. Bilo je teh predavanj 4 ure na teden. Dalje sem imel posebne vaje iz statike za arhitekte. Menda samo eno leto. Kralov institut se je pečal tudi z raziskavo materialov. Od enostavnih poskusov za trdnost cementa se je institut opremil tudi za preiskave 139 140 železa in morda še kaj. Ko je Kral videl, da se s temi raziskavami nerad pečam, je pritegnil v pomoč pomožnega asistenta A. Kuhlja, laborante pa je itak že imel. Ta povečani obseg dela pa je bil mogoč, ko so kmalu napravili prizidek k poslopju tehnične fakultete na Aškerčevi cesti. Prizidek je stal na južni strani prvotnega poslopja. Tu sem dobil tudi jaz svojo sobo, da o Kralovi ne govorim. Leta 1929 bi moral delati usposobljenostni izpit v Belgradu. Sem se s tem delom precej namučil, zlasti doma. Vendar to leto v Beogradu nisem uspel. Stanoval sem to leto pri sošolcu Dagarinu. Leta 1929 sem delal še enkrat izpit v Belgradu. Tokrat mi je nekoliko pomagal Kuhelj in še en pomožni asistent. Glavno delo je bilo narejeno seveda doma. To pot sem pa uspel. Bila je to zame res velika nesreča. Pri tem izpitu, ki je bil pravzaprav neka farsa, ni bilo važno, kakšen projekt si napravil in kako si ga izvršil, važno je bilo samo, če si znal izvesti neko formulo za pritisk. Res je nisem zmogel leta 1928, pač pa leta 1929 in to le po sreči. Izpraševal je v glavnem prof. Marić. Naraščajoče delo pri Plečniku je povzroilo, da sem začel zanemarjati delo na fakulteti in je postal položaj tu nemogoč. Namig k prenehanju delovanja na fakulteti je prišel tudi od prof. Krala tako, da sem 1. marca 1929 zapustil tehniko in pričel s privatnim delom. Začetek ni bil lahek, sem pa pozneje postal znan in me je proti koncu leta 1940 delo skoro zadušilo. Prva dela sem opravil s Plečnikom, pozneje sem delal sam, kar je bil tudi eden od vzrokov, da sva se l. 1937 s Plečnikom ločila. Katera dela sem delal s Plečnikom, katera dela pa sem opravil sam, nameravam opisati v posebnem sestavku v posebnem zvezku. Moja žena Nataša je bila zalo prizadeta že leta 1928, ko sem padel v Belgradu, naravnost potrta pa je bila, ko sem l. 1929 zapustil Krala. Moram povedati, da je Kral z menoj zelo resno mislil in mi je nekega dne prinesel v mojo sobo kup knjig, da bi naštudiral za doktorat, ki je bil važen za napredovanje. Z nekakim posmehom sem gledal tiste knjige, ker sem vedel, da iz njih ne bo nč. Bil sem že zapisan Plečniku, prav ali tudi ne. Kral mi tega ni nikoli odpustil in je z uspehom pridobil Antona Kuhlja. 141 Še ko sem bil na tehniki, mi je l. 1923 umrl oče. Prav takrat sem bil v Tržiču, pa sem dobil brzojavko, da je oče slab. Odšel sem takoj v Ljubljano. Oče je takrat ležal v dvoriščni sobi. Pogledal sem ga, pa me ni spoznal; poklical sem koj zdravnika, ki je rekel: Tu nimam več kaj delati. Na parah je bil v naši spalni sobi. Pogreb je bil v deževnem vremenu in sem skoro ves čas držal sestro Anico pod pazduho. Po pogrebu sem šel s Stankotom in z Natašo, s katero sem se bil pravkar spoznal. Šli smo zvečer še skupaj v kino, v katerega sicer navadno nisem hodil. Z znanjem z Natašo je bilo pa takole. Ne vem kako da smo se srečali Nataša, Sila in jaz pred gostilno Podobnik. Že na prvi pogled se je med nama nekaj vnelo in že tisti večer pred Podobnikom sva "pila" bratovščino. In Stanko jo tisti veer ni več mogel poljubiti, akoravno je že nekaj časa hodil z Natašo. Da bi jaz z njo hodil, sem postavil 3 pogoje: cigarete proč, opustiti gledališče in iti v učiteljsko službo. Ona je bila zelo živahno in čedno dekle in je imela veliko oboževalcev. Cigarete in neučiteljsko mesto v Ljubljani ter igranje v študentovskih predstavah jo je metalo v najrazličnejše družbe. Bilo ji je to prijetno in se je morda tega zavedala šele tedaj, ko je vse to prenehalo in se je znašla kot učiteljica na Korinju. To je bil zanjo velik skok ali samo na ta način sva si mogla biti dobra. Ali je ona že leta 1923 ali 1924 šla na Korinj ne vem. Kadar sva bila skupaj, je bilo zelo lepo. Njeno vedenje je bilo tudi sicer simpatično. Šele 1924 za Rešnjega telesa dan sem šel najprej s kolesom na Krko, kjer so imele učiteljice prost dan. Našel sem jo res tam med drugimi učiteljicami. Po premisleku ali ostanem na Krki ali grem z Natašo na Korinj, sva se odločila za slednjega. Šola in njeno stanovanje je bila resnično kazenska ekspedicija. Tu je stopila prvič v zelo resen položaj. Nuditi mi ni mogla veliko, ker sama ni imela. Slednjič sva šla, ker je bil zelo lep dan, nabirat rdeče jagode, ki jih je bilo na travniku obilo. Med tem delom in ljubimkanjem je bila spočeta hi Meta. Ko je prišla Nataša iz Korinja v Ljubljano, mi pove, da nosi. Kakor zelo nerad sem moral naenkrat misliti na ženitev. Preživljala sva oba težko krizo in mi je Nataša enkrat pisala, ko je bila kriza na višku: Dam Ti potrdilo, da otrok ni Tvoj. Bile so težke ure ali nazaj nisem več mogel niti hotel. Ko sem zadevo 142 povedal mami, ni hotela o ženitvi ni slišati. Primorka je in ujela te je. Stvar je do neke mere ublažil Tonček Kordinov. Poroka je bila dne 14. IX. 1924 v cerkvi sv. Petra v Ljubljani. Jaz sem prišel z ene strani, Nataša z druge strani, priči sta bila cerkovnika. Jaz sem imel boljšo obleko, ona pa neko čudno, ki je nisem nikdar potem več videl, očividno je bila sposojena. Kljub navidezni pomiritvi moja mama s celo stvarjo ni bila nikoli zadovoljna. Ti bi si lahko pridobil nekaj premožnejšega, ne pa to revno učiteljico. Resnično ona ni imela, kolikor jaz vem, nobene posebne dote, nekaj porcelana in nekaj perila, to je bilo vse. Jaz takrat na to nisem mislil. Bomo že kako. Jaz sem bil v službi, ona tudi. Nekaj časa po poroki je Nataša stanovala pri Kirschnerju v Podobnikovi hii. Potem sem dosegel pri mami, da jo je sprejela v hišo. Stanovala sva v bivši naši spalnici. Predvsem Nataša, jaz sem spal še vedno v moji podstrešni sobici. Da ne bi Nataša imela tujo opremo v svoji sobi, je od matere kupila posteljo, omaro, umivalnik in še kaj. To je bila naša prva oprema. Jaz pa sem imel v sobi železno posteljo, baročno omarico za knjige, stol z risarsko mizo in stol z umivalnikom. Razen moje sobe je bila podstreha povsem neobdelana in v njo si prišel po ozkih strmih stopnicah. V mojo podstrešnico so radi prihajali moji pajdaši posebno, ko še nisem bil oženjen. Najrajši pa je k meni prihajala moja mala sestra, ki je imela leta 1919 komaj tri leta. Takoj sem jo vpraal, če se je umila. če se ni umila, je morala takoj nazaj. Čudno, da si ta otrok na strmih stopnicah ni kaj naredil. Najhujši je bil sestop v podstrešje. Podstrešje sicer ni bilo prazno. Bili sta tam dve skrinji in druga šara, ki ni bila takoj porabna. Po geslu čez 7 let vse prav pride. Z deskami je bil prekrit samo en del podstreja pred mojo sobo. Pozimi sem imel v sobi železno pečko "gašperček". Ko me je Kral sprejel v slubo, mi je takoj preskrbel postranski zaslužek pri šlogradu", stavbenem podjetju, kjer je bil Kral sodirektor. Poleg njega je bil še drugi sodirektor Josip .., in. Tam sem delal zlasti na železobetonu. Proti koncu ošlskega leta sem prosil Krala, da me spusti v Tržič na prakso, kjer je bila ogromna stavbena dejavnost podjetja Slograd. Res sem šel in tam ostal do šolskega začetka. Bilo je delo pri K. Polaku in pri Glanzman - Gassnerju. Tam 143 sem mnogo videl in tudi dosti naredil. Med tem delom je enkrat prišla za dan in noč Nataša, pa smo se zabavali z gdč. Julko Kužnik, pozneje poročeno Strnad. Po poroki sem predstavil Natašo Kralu in Plečniku. Po Korinju je bila Nataša nekaj časa na Polju kot nadomestna učiteljica in je na Polju tudi stanovala v stanovanju takoj na desno od glavnega vhoda. Po Polju je šla v Podlog, ob kateri priliki je prišlo do hudega nastopa, ker je Nataša hotela ostati doma. Po mojem pa to še ni bil čas za to. Šla je v Podlog z Meto, potem v Tomišelj, Borovnico, Dolsko. Leta 1929 smo končali šolo v Zg. Šiški. Ker sem jaz to šolo vodil in končal, mi je župan Zg. Šiške Ivan Zakotnik obljubil, da bo vse storil, da pride Nataša v šolo v Zg. Šiško. To se je zgodilo leta 1930, ko nam je mama dala stanovanje - podstreno v hiši št. 2. Leta 1931 smo kupili hišo Bleiweisova št. 93. To si je izmislila moja mama in mi tudi dala v ta namen 12.000 Din. Hiša je bila napisana na Natašo, ker nisem slutil, da bi zaradi tega kedaj mogle nastati težave. V to hišo smo se vselili 1. V. 1931. Nastanili smo se v visokem pritličju, kjer sta bili 2 sobi, kuhinja, kopalnica, stranišče in shramba, 61 m2 koristne. Jaz sem zasedel s svojo kramo prvo sobo, vsi drugi so morali biti v drugi sobi razen služke Rezke, ki jo je imela Nataša že v Podlogu. Bila je pri nas še, ko smo bili v hiši t. 2. V tej novi hiši je morala Rezka v kopalnico. Prišli smo iz dežja pod kap. Jaz sem takoj posestvo ogradil, nakar dokupil e 610m2 vrta in tudi tega ogradil. Velika ugodnost je bila v tem, da so bili otroci na vrtu in se jim ni bilo treba potepati drugje. Vrt smo zasadili s povrtnino in drevjem, ki je sčasoma dajalo vedno več sadja. Češnje nam je cepil čuvaj Stadiona. Jaz sem imel ključ Stadiona in so se otroci hodili pozimi tja sankat. Otroci so se lahko hodili tudi drsat, ker smo jim o pravem času oskrbeli prave drsalke, nove ali malo vožene. Naše stanovanje je sicer imelo prostor za kopalnico, vendar ta še ni bila opremljena, zato je v tem prostoru spala Rezka Trelič, služka. Ker sem pa jaz hotel imeti resnično kopalnico, sem napravil v podstrešju 2 sobici, obiti z ladijskimi deskami. Pustil sem napraviti tudi stranišče in izlivno školjko. V enem od teh prostorov so potem spale služke, seveda nerade, ker je bilo v teh 144 prostorih poleti zelo vroče, pozimi pa zelo hladno. Nekaj časa je v eni izmed teh sobic spal tudi brat od Nataše, ki je študiral v Ljubljani za učitelja in on je hodil ob počitnicah k nam in je spal v podstrešju. Zdi se mi, da smo morali kopalnico spet sprazniti, ker služke niso hotele pozimi spati v podstrešju. Primeroma lepo sobo so služke dobile leta 1939, ko sem prizidal k prvotni hiši neko poslopje. Ko je bila Nataša v Ljubljani, sva nekaj časa hodila v gledališče kot naročnika. Potem je to prenehalo, ker nisem imel več časa za to. Tudi drugih zabav in pčoitnic nisem poznal. Nataša je hodila z otroki na počitnice na Uhanje, kjer je imela starše. Jaz sem bil tiste čase in tudi pozneje malokrat tam. Vedno bolj sem se boril s pomanjkanjem časa. Tudi redni obiski pri Plečniku so mi jemali časa. Ko sem bil še pri Kralu, mi je on izposloval pri rektoratu 7000.-Din za potovanje v Nemčijo-Berlin. Tam naj bi se v institutu izpopolnjeval v vedah za institut, kjer bi se preiskovali različni materiali. Ko sem to Plečniku povedal, mi je potovanje z vso odločnostjo odsvetoval. In res nisem šel, akoravno sem denar že prejel. Ta denar mi leži še vedno na vesti. Od leta 1931 do leta 1941 to je veriga vseh mogočih del pri Plečniku, kasneje mojih. Edino razvedrilo mi je bila tista ženska, ki sem jo že omenil. Sicer sem se le leta 1939 spozabil, ko sem bil doma razklan. Vsa dela, ki se jih spominjam, bom opisal v posebnem zvezku. Poseben dogodek je bil enkrat ta, da sem šel na povabilo dr. Bohinca v Kranjsko goro, kjer je on imel parcelo, da bi tam nekaj naredil in v Tamar, da bi tudi tam nekaj napravil. Potem me je nekoč povabil g. F. Finžgar pod Stol, kjer je on imel letno hišico, da bi to hišico povečal. Takrat sva ležala po kosilu z njim v travi na solncu in kramljala. Med drugim mi je povedal, kako je postal oče. Odkar sem spoznal Finžgarja, mislim bilo je to pri Plečniku, mi je bil naklonjen in časih zame kaj poskrbel, mislim delo, da podobnega človeka mimo Plečnika nisem spoznal. On je zame posredoval delo pri Mohorjevi družbi, pri ingarici, pri župniku Zabretu, pri Novi založbi, pri trnovski cerkvi in 145 še marsikje, da njegove hiše ob Finžgarjevi ulici ne omenjam. Pogovarjala sva se tudi o politiki, bil je hud zagovornik gošarjev. Tudi to, da so celo zadevo vodili K.P., češ, oni se v raznih akcijah najbolj spoznajo. Poučiti je hotel o stvari tudi škofa Rožmana, ki pa mu je odgovoril, ubogajte svojega škofa. Finžgar je bil nasploh izreden človek, velik demokrat, ki tudi cerkvi v celoti ni mogel slediti. Ne bom pa rekel, da ni bil pravi duhovnik ali celo odpadnik. Po tisti nesreči v hšii, ki jo je zadela bomba, je postajal vedno bolj gluh. Jaz sem še dolgo po tem prihajal k njemu. Popustil je kot OF-ar, obsojal. Postal pa je sčasoma tako gluh, da mu noben pripomoček ni nič pomagal in sem jaz zato tudi jenjal k njemu hoditi, akoravno mi je bilo žal, ker on je vedel vedno kaj zanimivega povedati. Bil je tudi velik častilec Plečnika in mu je rekel Plečman. Jaz sem zahajal mislim zaradi Plečnika in pa zato, ker so naša dekleta hodila tje v šolo k Uršulinkam. Za vsako malenkost so me klicale. Nekoč mi reče M. Pija Garantini, da bi jo pouečval v opisni, ker bo delala nek izpit. Ne vem koliko ur sva se učila. Ko je izpit naredila, me je peljala v neko sobo in je bila tako vesela uspeha tudi z mojo počmojo, da mi je padla okoli vratu in bi jo jaz tako kot je bila prav lahko poljubil. Ne tam pa ne. Igrala sva potem nekaj partij ašha. Za moje zasluge v Uršulinskem samostanu mi je podarila 3 svoje slike, saj je bila malarca, najbrž ne posebno močna. Dokumenti in fotografije Iz tega obdobja se je ohranilo precej dokumentov, fotografij pa le malo. 1. Potrdilo, da je inž. A.S. sluil vojake od 5. 8. 1916 do 21. 11. 1918, zato ni dolan sluiti vojakov v novi SHS, datum 7. 3. 1921. 2. Izprievalo, ki ga je napisal prof. Kral, kjer pohvali delo inž. A.S., ko je bil pri njem pomoni asistent. Dano 18. 1. 1922. 146 3. Dopis prof. Krala, v katerem sporoa, da je na seji tehnine fakultete prodrl s predlogom, da nastavijo inž. A.S. za rednega asistenta. 4. Dopis rektorata univerze z dne 17. 2. 1923, v katerem rektor A. Ueninik sporoa inž. A.S., da ga s 1. febr. 1923 imenuje za asistenta na institutu tehnike mehanike. 5. Slubeni list, formular z rektorata Univerze, brez datuma, danes bi temu rekli personalni kartonek. 6. Objava (v cirilici), s katero podporonik Antun Suhodolc potuje v svoj polk v Kragujevac. Datum 14. 11. 1922. 7. Potrdilo Progovne sekcije Ljubljana z dne 15. 5. 1923, da je inž. A.S. delal pri njih od 19. 7. 1915 do 4. 7. 1916. 8. Reenje (v cirilici) z dne 8. 3. 1924, s katerim ministrstvo prosvete kraljevine SHS inž. A.S. sporoa, da ga uvrajo v 9. grupo prve kategorije. 9. Izpričevalo podjetja Slograd, v katerem pravijo, da je inž. A.S. delal pri njih od 5. 3. 1923 do 15. 4. 1924 in, da je bil dober strokovnjak. Datum 15. 4. 1924. 10. Potni list kraljevine SHS, izdan inž. A.S. dne 28. 12. 1924. Potoval je v Italijo (verjetno na Uhanje), nemka viza se zdi neizrabljena. 11. Dopis rektorata univerze v Ljubljani z dne 30. 7. 1925, v katerem dekan Kral sporoa inž. A.S., da so ga nastavili kot honorarnega nastavnika za splono mehaniko na tehniki fakulteti. 12. Legitimacija (v hrvaini in srbini), na osnovi katere ima inž. A.S. 50% popust na eleznici. Izdana 9. 4. 1925. 13. Poziv ljubljanskog vojnog okruga z dnem 4. 6. 1925, s katerim poziva inž. A.S. na enomesene vojake vaje v Kragujevac. Ali se je pozivu odzval, nisem mogel ugotoviti. 147 14. Izprievalo podjetja Slograd z dne 30. 11. 1926, v katerem so navedena dela, ki jih je inž. A.S. opravljal pri tem podjetju in v katerem njegovo strokovno delo visoko ocenjujejo. 15. Splona mehanika - rokopisni opis predmeta, verjetno odgovor na spodaj navedeni dopis. Datuma ni. 16. Okronica z dne 9. 4. 1927, kjer dekan sprauje o detajlih predmeta, ki ga posamezni predavatelji predavajo. 17. Dopis dekanata tehnike fakultete z dnem 4. 8. 1927, v katerem sporoajo inž. A.S., da zaradi pomanjkanja denarja ukinjajo predmet Splona mehanika (za kemike) in s tem njegovo mesto honorarnega nastavnika. 18. Dopis dekana tehnike fakultete Foersterja inž. A.S., v katerem se mu v imenu fakultetnega sveta zahvaljuje za nadzor pri zidavi prizidka stari tehniki in zidavi rudarskega paviljona (na drugi strani Akereve), datum 16. 1. 1928. 19. Dopis Ministrstva prosvete iz Beograda, v katerem v cirilici sporoajo, da sprejemajo ostavko inž. A.S. na asistentsko mesto na tehnini fakulteti Univerze v Ljubljani; datum 22. 3. 1929. 20. Dopis, v katerem dne 3. 4. 1929 rektor Milan Vidmar sporoa inž. A.S., da je razreen slubovanja na tehnini fakulteti z dnem 28. 2. 1929; v prilogi mu poilja prepis dekreta ministrstva prosvete iz Beograda. 21. Nostrifikacijska listina, s katero dekan Hinterlechner potrjuje nostri- fikacijo diplome gradbenega inenirja inž. A.S., datum 6. 5. 1929. 22. Izprievalo z dne 2. 5. 1929, v katerem prof. Kral zelo lepo pie o delovanju inž. A.S. v asu, ko je bil v slubi na univerzi. 23. Potrdilo, da je inž. A.S. plaal 200.- din za nostrifikacijo svoje inenirske diplome, 16. 5. 1929. 148 24. Dopis upanstva obine Moste z dnem 6. 3. 1931, v katerem sporoajo inž. A.S., da so njega in njegovo druino sprejeli v tukajnjo domovinsko zvezo. 25. Nravstveno sprievalo, v katerem policija v Ljubljani sporoa, da o inž. A.S. ne ve nič neugodnega (torej neke vrste potrdilo o nekaznovanju). Datum 4. majnik 1932. 26. Domovinski list z dnem 6. 5. 1932, v katerem upan obine Moste pri Ljubljani potrjuje, da ima inž. A.S. v tej obini domovinsko pravico. (Danes bi ekvivalentni dokument imenovali potrdilo o dravljanstvu.) 27. Ovlatenje (v cirilici), v katerem ministrstvo za gradnje kraljevine Jugoslavije sporoa, da sme inž. A.S. delati na gradbenikem podroju povsod v Jugoslaviji. Datum 1. 7. 1932. 28. Dopis ljubljanske inenirske komore, v katerega prilogi poiljajo inž. A.S. zgornji dokument skupaj z zapisom o poloeni slubeni zaprisegi; datum 8. 8. 1932. 29. Potna izkaznica (Objava), izdana od uprave policije Ljubljana, na osnovi katere sme inž. A.S. potovati po Jugoslaviji zaradi osebnih zadev! Datum 4. 8. 1937. 30. Domovnica, ki pove, da ima inž. A.S. domovinsko pravico v Ljubljani. Izdana od mesta Ljubljana 31. 10. 1938. 31. Potni list za inž. A.S. in eno, izdan 31. 10. 1938. Zdi se, da sta bila dvakrat v Italiji, verjetno na Uhanjah. 32. Rde kartonek majhnega formata, na katerem so imena ljudi in podjetij. Kaj pomenijo pripisane tevilke, ne vem, nekatere so datumi. Verjetno je to popis tekoih poslov. Najzgodneji datum je 21. 7. 1938, najpozneji pa 28. 2. 1941. 149 33. 5 koledarkov, za leta 1929, 1930, 1931 od firme Pelikan, za leto 1934 od firme Piman, za leto 1938 od firme MAN. Prvi tirje so bili uporabljani za skice (verjetno na deloviih), izmere stavb itd., pa tudi za podatke o strokih in plailih v zvezi s strokovnim delom inž. A.S. Koledar7ek za leto 1929 je o7itno najprej uporabljala njegova sestra Ana (Hawlina) v 2.a razredu II. dravne gimnazije (verjetno na Poljanah). Tistega iz leta 1938 je inž. A.S. uporabil le za pregled izdatkov pri posameznih grdanjah, npr. pri zidavi Gromine hie, Ambroiine hie itd. 34. V usnje vezan notes z zlato obrezo, uporabljan kot predhodni koledarki. Datuma nisem nael, datira ga gradnja eeve vile. 35. Fotografija iz gradbia vodne naprave v Triu, ki je bilo morda prvo delovie inž. A.S. Ta stoji na levi. Verjetno leta 1924 ali 1925. 36. Fotografija patra Salvatorja Zobca OFM, 1874 - 1934. Z njim je inž. A.S. mnogo poslovno sodeloval. Zelo visoko ga je cenil. 1 37. Fotografija dimenzije slike za potni list inž. A.S. iz leta 1937. 1Trditve in opombe brez navedbe vira, kot ta, izvirajo iz mojega osebnega vedenja. 150
Poglavje 9 Vojna in povojna leta Mislim bilo je leta 1938, ko so mi Usmiljenke vsilile kos zemljia, pri hii martinska 103, da sem jo kupil. Na tej njivici okoli 600m2 smo od leta 1941 do mislim 1948 sadili krompir. Hodil sem s fanti pobirat kamenje, gnojit z gnojnico, okopavat itd. Na ta nain med vojno nismo stradali. Poseben problem pa je bil vedno, kako spraviti krompir domov. Leta 1941 aprila meseca je zaela vojna z Nemci. Bil sem vpoklican kot poronik v Pragerski grad, kjer so zbirali vole, da bi li z njimi za fronto prevaat karkoli. To je bilo preseneenje zame, e bolj za mojo druino. Nataa je vse pripravila in hajd v vojsko. Sam sem moral nositi dokaj teki koveg, ki sem ga imel e iz Judenburga, od kolodvora Pragersko na Pragerski grad. To je bilo najmanj pol ure hoda, e ne e ve. Tu smo dobili vse, kar vojak potrebuje in smo bili tam mislim 3 dni. Vsak očir je dobil konja, tako tudi jaz, in smo odrinili nekega veera proti Ptujski gori, tam nekje se je vlila ploha. Jaz sem imel nek nepremoljiv pla, tanek kot papir in nisem bil hudo moker. V neki opueni gostilni smo se ustavili. Nekaj so kuhali, jaz pa sem zlezel na kruno pe, se tam poteno osuil in odgnal neko mrzlico. Potem smo li ez Rogako Slatino v Rogatec, kjer smo se nekaj asa zadrevali. Potem naprej do Krapine, kjer pa je e bil razhod, ker je Jugoslavija poloila oroje. Jaz sem se nastanil zaasno v gostilni Matkovi v podstreju. Prili smo v Krapino dopoldne ali e zjutraj in so nas tam napadli Italijani iz letala. Poskrili smo se, drugih rtev ni bilo, le 151 152 ena mula se je stegnila na trgu. Mi smo seveda vole pustili v Krapini, kamor so kmalu nato prihajali kmetje iz tajerske, da bi reili svoje ivali. Imel sem seveda kot očir svojega ordonanca, dosti inteligentnega, ki se je vedel napram meni kot jugoslovanski patriot, im je zvedel, da je vojne konec, da pridejo Nemci, si je nadel Hitlerjevo kokardo. Mislim, da sem kot poraenec prvi dan ostal v gostilni in ahiral z gospodarjem. Drugi dasn sem el zjutraj v gostilno in najdem tam mislim e dva nemka astnika. Jaz sem najprej mislim nekaj zajtrkoval, nakar prisedem k Nemcema. Opisal poloaj, predloil slike moje druine in vpraam, kako bi najhitreje priel domov. "Kleiden Sie sich in Zivilkleidung und verschwinden Sie."1 Vso mojo kramo, z vojako obleko, kovkom, ki je vseboval najnujneje, sem pustil na podstreju, ko sem si oblekel mojo civilno obleko, ki sem jo imel s seboj, prosil g. Matkovia za klobuk in izginil. Hodil, hodil v svojih civilnih evljih in zaeli so se mi delati ulji. Obstati nemogoe, kar naprej, da pride do nekega naselja, kjer bo mogel prenoiti. Res sem z najvejo teavo priel v Rogako Slatino e podnevi. Tam sem sreal arh. pinia. Skupaj sva jo potem mahnila proti Celju, kamor sva prispela mislim zveer. Ustavila sva se pri Konradu Golograncu, stavbeniku. Lepo so nas sprejeli in ker je bila Velika no, tudi dobro, odlino pogostili, pa saj sva bila vsega tega potrebna. Nemci so bili takrat e v Celju. Mene je ena Gologranca nekaj nadirala, e, da sem Gologranca prikrajeval, ko je delal Ljudsko posojilnico v Celju. Gologranc jo je hitro pomiril. Govorili smo kako in kaj, vsi pa zbegani sprio tako nenadnega poraza. Prej so generali govorili, kako smo moni, zdaj pa tak polom. General Nedi je neko v bivi Jugoslaviji govoril, da bodo nai letalci branili lepo jugoslovansko nebo. Niti eno letalo se ni dvignilo, ko so Nemci lepo bombardirali Beograd. V moji eti smo imeli tudi nekaj oroja in municije. Municijo smo pometali v potok, kaj je bilo z orojem pa ne vem. Vem pa, da so se nekateri tipi koj zanimali za municijo. Prenoila sva s Spiniem pri Golograncu. Spini je takoj dobil zvezo z 1Oblecite civilno obleko in izginite. 153 Westrom ali Raku... in se odpeljal z njimi v Ljubljano. Zame se ni brigal. Prosil sem Gologranca, naj mi da potrdilo, da sem pri njem v slubi. Dal ga je in ga e hranim. To sem vzel zaradi tega, da se lahko izkaem, kaj delam v Celju. Bil sem pa kljub temu v veliki zagati. Prosil sem mislim nekega znanega prevoznika, da bi me peljal v Ljubljano. Izgovarjal se je e da so etniki na Trojanah in se zato ni upal. S seboj nisem imel ni drugega kot listnico z nekaj denarja in izkaznico in sem se zato od Gologranca odtrgal kadar sem hotel. Po zajtrku sem el v mesto in videl Nemce, kako so samozavestno korakali po mestu in naklepali bodoa zlodejanja. isto neobveen, popolnoma zgubljen korakam proti kolodvoru in vprašam, če bo šel kak vlak v Ljubljano. Nekdo mi reče: zunaj stoji vlak pripravljen za odhod proti Ljubljani. Vstopim in smo počasi prispeli v Ljubljano mislim okoli 2. ure popoldne. Doma so me pričakovali že nekaj dni. Bili so po eni strani veseli, po drugi pa mi očitali, kakšni vojaki smo bili, da smo pustili, da so Nemci in Italijani zasedli našo domovino. Žalost in potrtost je bila brezmejna. Kaj zdaj: pomagaj drug drugemu. Jaz sem v Pragerskem pri nekem kmetu pustil mojo črno suknjo in klobuk, ker jih nisem mogel vlačiti s seboj. Dali so mi potrdilo. Moj kovčeg in vse vojake cunje sem pustil v podstršeju pri Matkoviču. Ko sem pozneje, ko so bile razmere kolikortoliko urejene, pisal na obe strani, naj mi polšjejo moje stvari. Nič ni bilo. Vsak se je z nekim izgovorom izvil, češ ni več vsega blaga. Po nekih ne popolnoma zanesljivih listinah je potekal moj vojaški podvig kot sledi. 3. 4. 1941 sem odšel iz Ljubljane in istega dne prispel v Ptujski grad. 6. 4. 1941 smo odli s celo kramo proti Ptujski gori. Prej se je v Ptujskem gradu formirala komanda. Najvišji je bil nek šepast stotnik iz Ljubljane, ki je imel avto in švigal sem in tja in lovil novice. On je tudi najhitreje zginil od cele družbe. Njegov tajnik je bil nek nadporočnik Arko iz Ribnice. Ta je bil na videz prijazen. 8.4.1941 smo bili v Majšperku. Do tu me je peljal vrhovni zapovednik tisti stotnik v Rogatec in vas Cesta. 154 10.4.1941 smo bili v vasi Dobovec, kjer smo zaklali slabega vola, ker je moštvo hotelo mesa. V tej vasi sem hodil po večih hiah in opazoval, da so imeli v vsaki hiši ročni mlin na kamen. 12.4.1941 smo bili na ulicah Krapine, kjer je bil razhod. Preje, ko smo prečkali hrvaško mejo, so nam neke hrvaške skupine pri prehodu delale težave in sem zahteval vojaško spremstvo. V Krapini je prišel k meni nadporočnik Prislan, ki je bil očigledno blagajnik in mi izplačal mesečno plačo. Jaz se pri vojakih spričo grdih vesti nisem preveč napenjal in me je Prislan trdo grajal. 13.4.1941. Prenočil sem v Krapini v gostilni Matkovič in sicer v podstršeju. Še istega dne sem odšel v civilu proti Rogaški slatini. 14.4.1941 smo prišli v Celje k stavbeniku Golograncu, kjer smo tudi prenočili. 16.4.1941. Bil zopet med svojimi v Ljubljani. 6.4.1941 sem po nasvetu mojega pomočnika -ordinanca pustil mojo suknjo in klobuk pri kmetu Verlak Francu, da bi lažje potoval. Moj ordinanc se je pisal Franc Nekrep iz Tezna pri Mariboru. Ko smo bili že v Ptujskem gradu, so dodelili vsakemu častniku konja. Meni ga prvotno niso dali. Ko sem se pritožil, so mi dali neko mrho, ki je dobro vedela, da nisem jahač, še manj pa sem znal ravnati s konjem. Vendar sem glavne razdalje opravil z njo, akoravno časih strašno težko in še to večkrat s pomočjo drugih. Nekoč sem jahal skozi Dobovo ob kraju ceste, tako pri kraju, da je konj z desnima nogama zašel v mehko in padel, seveda name. Meni ni bilo sile, konja pa so drugi ljudje spravili pokoncu. Od tega slučaja dalje nisem več jezdaril. Jaz sem takrat imel že odprte stavbe pri Zalti, na Baragovem, pri Gromovi in morda še kaj in smo po možnosti te stavbe dokončavali. Kmalu, ko sem prišel domov, sem dobil napad ledvičnih kamnov. To so nedoživljene, strašne bolečine, ko ne moreš ne ležati, ne stati, ne sedeti, pa se kako valjaš po tleh, po postelji itd. Prišel je k meni Herbert Hawlina, zdravnik in mi hotel dati vbrizg, pa nisem pustil. Prebolel sem do kraja sam. Ko so bolečine ponehale, se mi je zdelo, da sem prišel znova na svet. Dela je bilo doma sicer dosti z vrtom in 155 poljem, vendar sem hotel naprej študirati francoščino. Knjig sem imel zadosti še iz realke. Bral sem še z malo pomočjo "Les lettres de mon moulin" od A. Daudeta. Kasneje tudi "Le petit chose". Vendar je ež zgodaj vso našo javnost razburkala OF in je mene odvrnila od vsakega učenja. Nastopil je za Slovence posebej čas, ki je bil najnesrečnejši v njih zgodovini, ko glava ni imela nobene cene in si jo lahko zgubil ne da bi vedel zakaj. Čas laži in nasilstva, lažne propagande, čas, ko bi peščica komunistov zavladala vsem Slovencem razen onim, ki so ostali v Italiji in Avstriji. Čas, ko se je na desettisoče Slovencev razpršilo po celem svetu. To so bili oni, ki niso hoteli pričakati komuniste, čas, ko so iz komunističnega raja šli zakonito ali pa čez mejo v svobodnejše življenje. OF je bila sicer skupina 3 ali 4 političnih pripadnikov in je obljubljala demokratično ureditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Oni so razglasili, da je domovina v nevarnosti, da zgine, zato se je treba zasedbenim oblastem upreti z orožjem. Glavno geslo je bil boj proti okupatorju. O socializmu in komunizmu ni bilo začetkoma nič slišati. Nemci so zasedli vso Gorenjsko in Štajersko do Litije. Ostale Slovence je Italija zasedla in imenovala novo pokrajino ljubljansko. Prekmurje so zasedli Madžari. Hoteli so Nemci vse Slovence izseliti kdo ve kam. Res so pričeli. Najprej so vse duhovnike in izrazite Slovence pregnali v Srbijo. Potem so začeli izseljevati kmete okoli Brežic, Krškega in tako naprej. Kaj je Nemce potem odvrnilo od popolnega izseljevanja vseh Slovencev ne vem. Nemci so vse pridobljene kraje, tj. Gorenjsko in Štajersko, priključili k Rajhu in tudi takoj upoklicavali mladeniče pod orožje. Vsa ta dejanja Nemcev so bila voda na mlin partizanom, ker vsak ali skoraj vsak mladenič, ki bi moral iti k Nemcem, je šel raje k partizanom. Isto je bilo pri razselitvi. Primorski Slovenci pa so komaj čakali, da bi lši nad Italijane, ko so bili toliko let teptani. Partizani so pritegnili tudi Koroško, vendar v manjšem obsegu. Italijani in Nemci so hajkali na partizane, vendar ne z velikim uspehom, ker je stvar že pognala korenine in ker je bilo v Sloveniji ogromno gozdov-skrivali. Stvari so se še bolj zaostrile, ko so Italijani in Nemci začeli streljati talce. Italijani so vse mlajše rezervne oficirje 156 spravili v taborišča. Naredili so racije po raznih okoliših in aretirali sumljive. Potem so Italijani Ljubljano obdali z žico, kar pa ni pomagalo, da ne bi ljudje uhajali iz Ljubljane in noter po raznih rovih-kanalih. Partizani so bili dobro organizirani in so imeli sijajno obveščevalno službo. Grozodejstva, ki so jih partizani uprizarjali nad "nezavednim" ljudstvom in kraje in ropi po deželi so priklicali na dan protisile-domobrance. Jaz še danes ne vem, ali je bilo to prav ali ne. Jaz sem bil začetkoma seveda z OF. Me je pa že kmalu poučil J. Babnik, vodovodar, kdo so kolovodje pri celi zadevi. Isti komunisti kot Bebler, Kidrič, Kardelj, Leskovšek in drugi. Bili so tudi nekomunisti kot Fajfar, Kocbek, Lubej in še nekateri, ki so se pa kmalu pustili prekrstiti v komuniste razen Kocbeka, ki je prav letos začel razgrinjati komunistično igro pri OF. Tudi kanonik Kraljič, ki je zahajal k meni, jih je do kosti poznal. Jaz sem jih začetkoma podpiral in dajal denar Vl. Smoletu, M. Jarcu in mogoče še komu. Hrano pa sem dajal Kraščku. Nekoč, ko sem bil nekako brez dela, sem imel namen iti v hosto, vendar me je Jak Babnik zadržal. Jaz sem še vedno držal z OF, dokler nisem videl stvari na mestu samem. Bilo je 28. 6. 1942, ko so Italijani za Beižgradom napravili preiskavo in odpeljali mnogo ljudi v Belgijsko kasarno. Med njimi sem bil tudi jaz, kar pa sem popisal v posebnem zvezku. Ko sem prišel iz ljubljanske jetnišnice, je bilo veselja dosti, niso se me mogli nagledati. Gotovo pa je moj obraz povedal, da sem v preteklih treh mesecih mnogo doživel, med drugim tudi dosti strahu. Koj prihodnje dneve, ko sem se vrnil, so prihajali k nam radovedneži kot Hmelak, ki je tam zgubil 2 sina, Sattler in menda še kdo. Nazadnje je prišel Ivan Grafenauer, ki mi je svetoval, naj bom popolnoma nevtralen, kar sem tudi bil. Hotel sem še dokončati začete zgradbe, kot sem že omenil, kaj malega sem narisal, šahiral s Kraljičem in Dobovškom. Delal na vrtu, na Polju, pripravljal zelje za zimo itd. Največ zaslug, da sem to mogel delati, ima moja žena Nataša, 157 ki ni prej odnehala, da me je dobila domov. Moram pa priznati, da so zame imele dobrotne roke Višje sile. Italijani so tudi menjali denar. Ker sem bil prepričan, da bo Jugoslavija še ostala taka kakršna je bila, nisem vsega denarja menjal. Ostalo mi ga je še precej, novi oblastniki pa o tem denarju niso hoteli ničesar slišati, češ, kdor ga ima, je z njimi skrahiral.Tako imam še precej starih bankovcev dinarjev za potomce. Živel sem dosti mirno; ko so leta 1943 Italijani propadli, smo pričakovali, da pridejo Amerikanci čez ljubljanska vrata v Jugoslavijo. Zaman ves up. Partizani s Titom so naredili drugo rešitev z Angleži in mi nosimo posledice tega dogovora. Jugoslavija, ki je bila tako urejena država, je padla v roke komunistom, kljub temu, da so se zavezniki nekaj časa temu upirali. Boj je trajal od leta 1941 do leta 1945 in je terjal pustošenje domovine, zlasti Dolenjska, mnogo in mnogo žrtev. Zgodovina o vsem tem še ni napisana, do sedaj so jo napisali le partizani, tj. komunisti. Leta 1945, ko so zmagali komunisti, je mnogo ljudstva zlasti preprostega odšlo pred komunisti proti Avstriji. Jaz sem jih opazoval na bivši Tyrševi cesti. Dolge kolone vozov, živine, moških, žensk in otrok se je valilo proti Gorenjski. Podobno je bilo na vseh vpadnicah, manj morda iz Notranjske. Videti te kolone je bilo jok in žalost. Bežijo pred lastnimi. Naša družina ni bila komunistična. Jaz sam sem hotel tudi bežati. Pripravljen sem imel nahrbtnik in kolo, da bi se odpeljal proti Koroški. Od mojih znanih je bil moj nečak Rudi Veerin, stanovalec v naši hiši Dobovšek in naš znanec Franc Grafenauer. Jaz sem pravkar hotel iti od doma, ko pride k nam arh. Tomažič. Ne vem zakaj, prav Bog ga je prinesel. Dolgo sva govorila in me je prepričal, naj ne grem, akoravno on ni vedel, kaj nameravam. Družini sem rekel, da ne grem, čemur se je posebno žena čudila. Počakal bom, naj pride kar hoče. Rudko ni priešl več nazaj. Dobovšek je prišel čez nekaj dni in sem mu naredi pridigo, predvsem naj prime takoj za delo. Šel je k stavbeniku Zupancu vozit cize, potem je bil težka. Končno je dobil mesto profesorja telovadbe. Dobovšek je dobil mesto v Novem mestu, kjer je še sedaj. Nekoč sem ga obiskal in mi je bil zelo hvaležen 158 za nasvete, ki sem mu jih dal, ko se je vrnil iz Koroške. Grafenauer je bežal na svoj dom v Ziljski dolini Trdanie. Skoro so ga napodili, ker so bili OF. Bil je obsojen na dve leti, ne vem zakaj. Najhuje se je godilo mojemu svaku Rudiju Večerinu, ki je bil obsojen na 20 let, odsedel 10 let, nakar se je telesno in duševno zlomljen vrnil domov. Tu je še nekaj časa hodil v službo, nakar je umrl. On je, ko je pil, rad kaj zinil, in to je bilo zadosti, ko so ga ovadili sosedje. Moja sestra Minka je preživljala strašne dni in leta. Otroka Sonjo in Jelko je v velikem pomanjkanju izšolala do kruha. Pred kratkim je smrt vzela Rudkota v New Yorku. Ta je bežal na Koroko, videl bedo beguncev na Vetrinjskem polju, prišel v Hajdoe ,2 tam bil 2 leti pri župniku, odšel v Gradec, nekaj študiral, šel za dekletom v Kanado, ki ga je pa izdala, odšel v New York, kjer je naredil sijajen vzpon. Jaz sem ga nekajkrat obiskal v Celovcu, kamor je zahajal skoro vsako leto, ko je bil že na konju-domov se ni upal. Bil je lep postaven mož, ki je bil kot zaveden Slovenec znan pri Slovencih v New Yorku in Washingtonu. Umrl je leta 1974, zapustivši 3 hčere, skoro že odrasle. Župnik Mikola, pri katerem je bil Rudko, je bil zelo OF. Je potem po pritisku Nemcev odšel v Kanado, obiskal Rudkota v New Yorku in tudi sestro Minko Večerin v Ljubljani. Tudi on je pozneje spregledal kot mnogi drugi. Tu moram opisati še zgodbo urarja Krvine. On je bil v Ljubljani poslovodja urarske trgovine Suttner na bivi Prešernovi ulici. Bil je tudi član odbora štadion", kjer sva se spoznala. Tik pred začetkom druge svetovne vojne sem pri njem kupil uro, 3 ki sem jo potem dal sinu Maticu. Krvina mi jo je zelo priporočil in sem jo zato kupil, akoravno sem dal zanjo din 1000.- Krvina je leta 1945 pobegnil iz naše države kljub temu, da je imel dokaj veliko hišo za Bežigradom. Končno se je naselil v New Yorku, kjer je trgoval mislim z že rabljenimi urami in zlatnino sploh. Spoznal je Rudkota Večerina in kadar ni imel denarja, je prišel k njemu in mu ponujal zlatnino ali ure v nakup. Rudko mu je vedno pomagal, ker mu denarja ni manjkalo. Nehote 2pravilno Hodie 3epna ura znamke Omega. 159 pa si je nabral precej zlatnine in ur. Ko je Krvina umrl, mislim v starosti 90 let, je vse premoženje zapustil Rudkotu. Tako je imel na pretek zlatnine in ur, ki jih dejansko ni rabil. Ko je prihajal v Celovec, je vse sorodstvo obdaril z zlatnino in urami. Od naših ljudi sem jaz dobil samodejno zapestno uro z pozlačeno objemko. Moja žena Nataša je dobila majhno zapestno uro. Matic je dobil zapestno uro, tako tudi Tone in njegova hi Nataška. Za ostale ne vem in tudi ne sprašujem. Kaj je dobilo sorodstvo moje sestre Minke, Rudkotove matere, ne vem, gotovo pa veliko. Moja ura je znamke Omega, jo imam že 4 leta in dobro teče. Tako je domovina izgubila na tisoče mož in žena, ki se potikajo po vseh deželah sveta. Moj Bog, tako majhen narod in taka krvavitev. Mnogo nasprotnikov so v Ljubljani in mislim tudi drugod, kjer so se pojavili, pustili pokositi, postreliti itd. Domobrance, ki so se v Celovcu predali Angležem, so ti predali partizanom in so jih po raznih krajih Slovenije pobili in postrelili. Bilo jih je baje okoli 10.000. Moj Bog kakšna brezsrčnost, divjaštvo. Poklati toliko svojih sobratov. Tega okupator ni storil, vsaj pri nas ne. Kar nas zadeva, ki smo razobesili slovensko zastavo brez zvezde prvi slovenski vladi, ki smo otroke vzgojili katoliško, je novi čas prinesel mnogo skrbi in trpljenja. Ženo so vrgli iz šole, hči Natašo so vrgli iz šole tik pred maturo. Andreja je bila tudi že na spisku, vendar je bila premlada, da bi jo vrgli iz šole.4 Fantje so bili primeroma majhni. Hči Meta je že imela maturo, bila je vpisana na medicini, kar pa ni štelo. Jaz sem bil brez posla, ker se nisem postavil v vrsto za dosego lepega mesta. Živeli smo od malega denarja, ki nam je še preostal od najemnin. Živila so bila na karte, obleka in obutev na točke. Hodili smo kmalu pomankljivo oblečeni, dokler se ni stvar zboljšala. Koj po prihodu partizanov so nas imeli zelo v kleščah. Kar nas je bilo naših, smo imeli 4Niti mama Natalija, niti sestri Nataša in Andreja nista o opisanih dejanjih dobili nikakršnih odločb ali dokumentov. Osebe na bivši uršulinski šoli, ki so izključevale dijakinje, so dobro znane, npr. prof. Volavškova, direktor Detela itd. 160 vsi pripravljene nahrbtnike za odhod v zapor ali morišče. Preiskave dan za dnem. Jaz sem spal v cvetličnjaku, drugi pri mami v Zeleni jami, da bi zmešal sled. Vendar pa smo še dolgo upali, da nas odrešijo zavezniki. Pa zastonj. Nova ureditev si je dan za dnem utirala pot do novih postojank. Zbor na zbor. Nas, posebno Natašo in mene, so pri neki priložnosti ostro napadli, zlasti partizanka Demšarjeva. 5 Imeli pa smo tudi dobre zagovornike, tako, da nam niso prišli blizu. Po enem letu je bila mama zopet sprejeta v službo, Nataža pa je spet mogla v šolo. Mene je tega leta poklical Finžgar, tj. odbor Mohorjeve tiskarne ali družbe, naj grem k bombardirani Mohorjevi tiskarni in naj ugotovim, kaj je potrebno, da se stvar spravi v red. Predsednik Mohorjeve družbe je bil M. Brecelj. Zraven je bil še Finžgar, Prežihov Voranc, dr. Kotnik, Möderndorfer in še nekateri. Ko sem napravil načrte in proračune, smo imeli sejo, kjer me je Brecelj vprašal, če bomo račun, tj. predračun, spoštovali. Jaz sem mu odgovoril: Mi ne bomo kradli, kar bo ostalo, bo ostalo Vam, kar bo zmanjkalo, boste dali Vi. Gologranc je prevzel zidarska dela, druga pa že znani obrtniki. Jaz sem si tu nekoliko opomogel in sem mogel dati Meti nekaj denarja, ko se je poročila. Pozneje sem dobil nekaj denarja od Štor, kjer so mi ostali dolnži še od leta 1945. Seveda so bili tu sedaj drugi ljudje. Zlasti sta mi bila naklonjena inž. Bajec in ravnatelj ali delegat Steli, ki mi je dal neko delo tudi pri tovarni Eier. Tu sem videl, kako so izropali dragocenosti pregnanega Eierja. Blaga duša Emil Steli je umrl v starosti 61 let 25. 4. 1974. On je kaj kmalu spoznal, kaj je komunizem, je nekaj časa tudi odsedel v ječi in igral potem nepomembno vlogo. Slava mu. Leta 1946 srečam na cesti v Celju Heriča. Vpraša me, če bi hotel delati za progo Banoviči. Rekel sem seveda, samo program mi daj. Kmalu nato pa je bil on že usluben v železarni Štore. Povabil me je tja in smo se s takratnim direktorjem Drevom (?) zmenili, da bom napravil načrt za novo livarno. 5Mati dr. Marka Demšarja, ki je tudi kandidiral za predsednika Republike Slovenije. 161 Potem sem delal še za tovarno cinka, Westen, Gamser in tako naprej. Narčt za livarno je šel preko ministrstva za zgradbe, vendar se je našla baraba, ki me je dala v Poročevalec, češ, da sem pri moji livarni porabil preveč železa. Dali so zadevo v pregled inž. Svetku Lapajne, ki me je popolnoma opral. Jaz sem moral leta 1947 Štore zapustiti, ker me je spodrinil Slovenijaprojekt. Sem v gotovih razdobjih še delal za Štore, kar bom opisal pri mojih delih vobče. Zanimivo je, da so me leta 1950 vprašali iz Štor, če bi glavni traniar-nosilec iz železobetona mogel prenesti težo 30 ton, jaz sem ga računal na 15 ton. Predlagal sem preskus, ki je povsem uspel in od takrat vozijo po mojih glavnih tranicah mislim 30 ton in morda tudi več. Zato, da vozijo tam namesto 15 30 ton, nisem dobil ne priznanja, ne nagrade, še kozarec vina ne. In temu je kriv Lojze Herič, ki meni kaj boljšega ni privščoil. Pri železarni Štore sem dobil neko mesečno plačo Din 4.500, vse drugo delo, zlasti načrte, so mi plačali posebej. Ko sem naredil načrt za šamotarno v Štorah, sem predlagal račun, ki ga Herič ni hotel priznati, češ, da je previsok. Dal sem načrte v pregled kalkulantu ing. Majcnu pri Slovenijaprojekt, ki je izjavil, da je moj račun še prenizek. Potem so ga izplačali. Zopet Lojze, moj pajdaš! Leta 1948 in sicer 1. 1. sem nastopil v honorarno službo pri Metalurškem institutu. Oni so mi že preje ponudili tam mesto, ki sem ga pa šele takrat rad prevzel, ko je bilo v Štorah konec mojega sodelovanja. Tu sem dobival tudi neko stalno mesečno plačo, narte in drugo so mi plaali posebej. Gospodarja sta bila Žumer in Rekar, oba moja bivša učenca. Istega leta so me prosili, da bi pomagal Elmi pri Črnučah. Tudi tu sem prejel stalno mesečno nagrado, mislim 4000.-din. Načrte so plačevali posebej. Tu je bil glavni direktor Doberlet. Prav isto leto me je naprosil Elektrogospodarski institut, naj mu pomagam pri zidanju njihovih zgradb, zlasti na Hajdrihovi ulici. Tu je bil dogovor podoben kot pri prejšnjih projektih, le da sem dobival Din 5000.-.Bilo je torej to leto dela in denarja na pretek. Ko sem vse te navedene naloge izpolnjeval, me enkrat pokliče k sebi arh. Lojze Rojc, namestnik ministra gradbe 162 in me lepo prigovarja, naj vstopim v njihove vrste in opustim civilno delo. Jaz sem mu predočil kaj vse delam in sem mu rekel, da na državni službi gotovo ne bom tako uspešen. Tudi denarja ali zaslžuka je bilo dosti. On je mene mislim poznal morda po njegovem bratu, iz delovanja v Stični-samostanu. Komaj sem se njega otresel, e me poklie inž. Valentini, tudi pomonik ministra. Ta je bil bolj oster. Tudi on je hotel, da stopim v dravno slubo. Branil sem se kot napram Rojcu in sem vzdržal. Nato me je klical arh. Sever z istim namenom kot Rojc in Valentinčič. On je bil z menoj skoro surov, češ, ali ne veš, kje je Tvoje mesto. Njega sem poznal še iz Plečnikove šole in iz zapora v Belgijski vojašnici, kjer je bil zelo ljubezniv. Čudil sem se mu, vendar vse požrl in delal naprej kot do sedaj. Še enkrat me pokliče L. Rojc z istim namenom kot prvič. Jaz pa sem bil precej predrzen in rekel: "Jaz bom ostal še naprej na okopih svobode. Čudno me je pogledal, nakar sem odšel. Bilo je mislim poleti leta 1949, ko sem srečal na cesti v Ljubljani mojega sošolca Feliksa Petroviča. Vpraša me, če se ne mislim vključiti v drž. delo. Rekel sem mu: "Prostovoljno ne!"O n je odkimal z glavo in odšel. Čez nekih 14 dni mislim meseca julija sem prejel odločbo, da moram nastopiti kot v. gradb. inženir službo pri Slovenijaprojekt. Ta listina bi me skoro uničila. To je bil smrtni udarec moji civilni dejavnosti. Tja in sem sem hodil in se posvetoval, če lahko še kaj proti tej listini ukrenem. Vsi so mi rekli: "Položaj je tak, da ali v službo ali v zapor."Tedaj so pobrali vse ženske, ki še niso bile zaposlene in vse moške in mnogo so jih zaprli, med drugimi tudi dr. Kamuia, ki je tam prebil kar 2 leti. Hodil sem po Ljubljani kot omotičen. Kar zapovrstjo so mi dali odhodnico Metalurški institut, Elma in Elektrogospodarski institut. Inž. Gros(?) iz tega instituta se je pri gradb. ministrstvu, personalni Melihar, mnogo trudil, da bi me obdržal, vendar zastonj. 163
Dokumenti in fotografije 1. 2 listka z naslovi gostilne v Krapini in človeka, pri katerem je inž. A.S. kot kraljevi jugoslovanski vojak pustil plašč in klobuk. 2. Potrdilo o posojilu iz istega časa. 3. Listek z navedbo krajev, v katerih je inž. A.S. prenoil kot podporonik. 4. Uradno potrdilo Mestnega poglavarstva v Ljubljani, da inž. A.S. ne dobiva nobene dravne podpore in da ni v nobeni dravni slubi; datum 4. 4. 1941. Ni jasno, zakaj je potreboval tako potrdilo. 5. Potrdilo podjetnika Konrada Gologranca iz Celja, da je inž. A.S. pri njem zaposlen, v nemini. Glej tekst za namen tega potrdila. 6. Dopis od 14. okt. 1941 inenirske zbornice v zvezi z odpovedjo opravljanja inenirske dejavnosti. 7. Certificato škofa Rožmana (v italijanščini), s katerim škof potrjuje, da inž. A.S. vodi dela na Baragovem semenišču. Datum 15. maj 1942. 8. Odpustnica iz zapora v kasarni Vittorio Emanuele III z dne 22. sept. 1942, v italijanini. 9. Osebna izkaznica hinega stareine od Visokega komisariata za Ljubljansko pokrajino, 1. 8. 1943. 10. Potrdilo o delu, kjer tesarstvo Zakotnik potrjuje, da inž. A.S. dela pri gradnji nekih barak. Datuma ni. Dokument v slovenini in nemini. 11. Ausweiskarte nemkega Pionierdiensta z dne 26. 3. 1945. 12. Obvestilo Mestnega NO inž. A.S., da so ga vzeli v seznam pooblaenih inenirjev, 6. 12. 1945. 164 13. Legitimacija rezervnih i penzionisanih očira (v cirilici) in lanska karta Zdruenja rezervnih očira Jugoslavije (hrvaina), 25. 3. 1948. 14. lanska izkaznica Enotnih sindikatov Jugoslavije, vpisan 1. 10. 1948. 15. Dekret, s katerim se sprejme tovari A.S. v slubo na Glavno direkcijo za elektroindustrijo LRS, 26. 10. 1948. Priloga Redni posli gradbenega inenirja. 16. Delovna knjiica inž. A.S., izdana 25. 11. 1948. 17. 7 odrezkov, za inž. A.S., eno in 5 otrok, ki potrjujejo, da so se ti priglasili za vpis v dravljansko knjigo, 26. 11. 1948. 18. Honorarna zaposlitev: Ministrstvo elektrogospodarstva FLRJ poverja inž. A.S. gradbeno nadzorstvo pri gradnji instituta elektrikega gospodarstva, 6. 4. 1949. Podpisan Milan Vidmar. 19. Pogodba za nadzor gradenj Znanstvenega instituta za el. gospodarstvo, 3. 5. 1949. 20. Odloba ministrstva za gradnje, da se inž. A.S. nastavi kot viji gradbeni inenir pri Slovenija Projektu. Glej tekst; 29. 6. 1949. 21. Dopis Glavne direkcije za elektroindustrijo LRS, v katerem sporoajo inž. Jožetu(!) Suhadolcu, da ni več z njimi v delovnem razmerju, 22. 7. 1949. 22. Potrdilo Glavne direkcije za elektrogospodarstvo, po katerem je bil inž. A.S. nadzorni inženir pri gradnji tovarne Elma od 1. 10. 1948 do 1. 7. 1949. Datum 28. 4. 1950. 23. Dopis elezarne tora, v katerem navajajo, katera dela je zanje inž. A.S. opravljal v "popolno zadovoljstvo", 21.11. 1950. 165 24. Izjava in potrdilo Celjske tiskarne z dne 10. 3. 1951, v katerem pravijo, da je inž. A.S. predvsem v letu 1946 vodil prenovo in prezidavo njihovih objektov. Mono je, da je to in predhodna potrdila inž. A.S. potreboval za ureditev delovne dobe. 25. ivljenjepis inž. A.S., ki ga je na treh straneh sestavil inž. A.S. 12. 4. 1951. Namen ni razviden, morda je spet v zvezi z ugotavljanjem delovne dobe. 26. Izjava in potrdilo Rudnika in elezarne tore, da je inž. A.S. tej ustanovi pomagal pri gradnji v kritinem asu pomanjkanja strokovnjakov v letu 1947, pa tudi e 1948 in 1949; datum 3. 5. 1951. 27. Odrezek banne nakaznice z dne 5. 12. 1952. 28. Notes iz let po vojni, vsaj v glavnem; v njem so skice, meritve objektov, izdatki iz gradenj, plaila in podobno. 29. Fotografija inž. A.S. v vojaki uniformi Aleksandrove Jugoslavije, vidi se podporoniki inž. Slika verjetno iz leta 1934. 30. Fotografija iz leta 1950, ob priliki preizkuanja erjavske proge v torah, ki jo je nartoval in izračunal inž. A.S. in s katero je imel pozneje dosti teav, glej tekst. 166
Poglavje 10 Delo na sodniji in bolezni Slednjič sem le mukoma nastopil službo pri Slovenija-projekt. Bil sem pri direktorju Serajniku, učencu Plečnika. Ni bil nič prijazen in mi je rekel, naj nastopim pri statikih. To sem delal vedno nerad in sem prej pred vojno dal to delati ven ali mi je to delal Vlado Smole, zelo poraben tehnik, ki je delal pri meni nadure. Pritožil sem se pri L. Rojcu, ki me je takoj poslal na arhitekturo k projektantom. Vodila sta projektante arhitekte Rohrman Stane in Tomažič Franc. Delal sem razne stvari. Vse se je vedno mudilo. Videl sem tudi, da sem poslednji in vsi so me gledali s pomilovanjem. Imel sem tudi težave pri plači. Vedno zadnji. Nekega dne dobim obvestilo, da moram na delo v Sarajevo. Mogoče bi bilo to zame dobro, vendar, ko sem pomislil na otroke in moj urejeni dom, sem šel k Rojcu, ki je takoj odredil, da ostanem jaz v Ljubljani. Zaradi žalosti in priganjanja sem zbolel na srcu, mislim, da je to bilo začetkom leta 1950. Pokojni zdravnik Hribar mi je takoj dal 14 dni dopusta. Potem sem zbolel mislim julija 1950. Zdravniki so predpisali 3-4 mesece bivanja v visokem kraju. Prav takrat je Golnik želel rešitev nekih nalog. Ker je Golnik že ležal precej visoko, smo se pri Slovenija-projektu domenili, da bom jaz šel na Golnik reševat probleme. šel sem in me je tam sprejel tajnik. Stanoval sem v dolini v neki novi hiši. Soba je ležala proti jugu. Risal sem v kar lepi sobi poleg inženirja Otahala, ki je bil že upokojen. Imel je tam sina zdravnika. 167 168 Razumela sva se dobro. Hrana je bila dobra, družbe pa pravzaprav nobene. Po kosilu sem hodil v dolino ležat na solnce. Enkrat so prišli ponoči planinci: moj sin Tone, Matic in sošolec škrk. Prenočili so pri nas, dali so jim tudi nekaj jesti, nakar so šli na Storžič. Bilo je slabo vreme in sem šel drug dan domov pogledat, če so se fantje vrnili. Pa so se. Enkrat sem lezel v hrib, da bi šel v vas Gozd, kjer so imeli zdravniki neko zborovanje. Vabil me je dr. Furlan, ki je bil takrat vodja bolnišnice. Prišel sem prepozno, so se že vračali. Nasploh se z zdravniki nisem družil, česar nisem pričakoval. Nekajkrat le z Otahalovim sinom. Nekaj sem risal za zunanje naročnike, kar pa se ni uresničilo. Tisto leto je bila nenavadno huda suša. Nabiral sem kostanj in ga nosil domov. Nekaj bolj živahne stike sem imel s tamkajšnjimi obrtniki in so prišli me pozdravit, ko sem nekoč pozneje prišel na Golnik. To je bilo veselo. Ko je postalo hladneje, sem prišel v sklop bolniških poslopij, kjer sem imel sobo z dvema posteljama. Enkrat je z mano tam prenočil nek geometer. Proti koncu mojega bivanja sem se začel nekam slabo počutiti in se mi je tudi zdelo, da mi ponoči časih zmanjkuje sape. šel sem k dr. Furlanu. On me preišče na rentgen, pa ni bilo nič. Vendar sem se vobče počutil tudi nekam osamljenega in sem nekega dne pospravil moje reči, vzel 2 vreči jabolk s seboj in odjadral domov. Poslovilno pismo sem pisal samo dr. Furlanu. V Ljubljani sem imel nič koliko težav z veliko prtljago, so pa moji fantje vse srečno prinesli domov. Načrtov za zdravilišče sem napravil precej, dobil sem pa zanje le hrano, ker mi Slovenija-projekt ni več dopustil dodatno zaslužiti. Zanimiv načrt sem napravil za nekega gospoda v Goričah. En komplet sem poslal Plečniku, ko me je vprašal, kaj delam. Ko sem prišel iz Golnika, sem bil še nekaj časa doma, ko sem se dajal z zdravnikom Volovškom, ki je bil v komisiji. Potem pa zopet v risalnico. Imeli smo jo začetkoma v palači Bata v 6. nadstropju. V risalnici je bil še Trenz Branko, Vidmar, sin prof. Vidmarja (menda Milana ?), dalje je bila neka gospodična kot tehnik, Zora ji je bilo 169 ime, dalje Usenik, ki sem ga najtežje trpel. On je bil takrat tehnik, pozneje je študiral arhitekturo. Bilo jih je še nekaj, pa se jih ne spomnim več. Jaz sem delal, kar so mi dali. Vedno pa je bilo težko najti arhitekta, ki je načrt podpisal, brez tega ni šlo. Včasih, ko mi je bilo zalo hudo, sem stopil k oknu in gledal ljudi okoli pošte, ki so se svobodno gibali, jaz pa tu zaprt. Bilo mi je, da bi skočil skozi okno med ljudi. Nekaj časa smo delali v baraki nasproti Metalurškega instituta. Zame je bilo to zelo nerodno, zlasti pozimi, ko sem hodil peš iz Titove 93. V sobi barake so bili še Kovič Stane in Korbar, morda še kdo, ne vem. Kmalu smo se zopet vrnili v palačo Bata. Sem pa večkrat marodiral, enkrat zaradi revme, drugič pa zaradi srca, ko so me poslali za 30 dni v Ribno pri Bledu. Najprvo mi ni bilo všeč, na koncu sem pa težko odšel. Mislim, da mi je nekaj prej dovolil L. Rojc, da sem delal doma. Takrat je prišel k meni Rohrman in me vprašal, če bi hotel svetovati pri napravi zračne kurjave v porotni dvorani sodišča v Ljubljani. Rekel sem mu, da mi je vseeno, kaj delam in sem ponujeno delo sprejel in skupaj z inž. Likarjem tudi pravilno rešil. Takrat so na sodniji že nekaj obnavljali. Delalo je podjetje Obnova; kot polir pa je bil na stavbi ljubljanske sodnije Jože Peklenk, moj znanec iz različnih predvojnih stavb. Delo pri izvršitvi razdelilnih kanalov kurjave porotne dvorane je bilo zelo zahtevno. Peklenk pa mi je lepo sledil in stvar je dobro uspela. Tako sem začel delati na sodniji in prišel v stik z zastopnikom stavbenega gospodarja, tj. Sekretariata za pravosodno upravo, ki je bilo takrat še ministrstvo, dr. šketo, s katerim sem delil usodo skoro 10 let. Hišni tehnik pa je bil France Knez, s katerim sem imel tudi dosti opravka. šketa je videl, kako delam, me je v okviru Slovenija-projekta vedno bolj vpregel v dela na sodni palači, ki jih ni bilo malo. Tako sem dejansko od leta 1951 do septembra 1953 delal skoro samo za ljubljansko sodnijo, nekaj tudi za sodnijo v Kamniku. V risalnici Slov. projekta sem prebil le malo časa. Vse načrte, ki sem jih naredil doma, in teh ni bilo malo, mi je šketa posebej plačal. Tako, da od leta 1952 nisem več mnogo čutil bremena Slov. projekta, zlasti direktorja Serajnika, ki me je začel sovražiti, kar je večkrat 170 tudi pokazal. Med drugimi nevšečnostmi mi je prepovedal delati doma. To me pa ni prehudo prizadelo, ker sem delal že največ za sodnijo. Ko sem prišel na sodnijo odnosno, ko sem začel zanjo delati, je bilo tam ogromno raznega dela. Za ministrstvo so predvideli novo stopnišče in za to stopnišče so že izkopali potrebne zunanje odprtine. Stropi pa so še viseli stari. To sem takoj pustil preurediti na prvotno stanje. Bilo je to na levem krilu. Sodnijo je sicer že nadzidal arch. Cortaberana (?), naredil fasado, prostore zaprl in ometal, vse drugo pa je čakalo na nov podvig. Vodo je imel le predsednik okrožnega sodišča, voda je bila tudi v straniščih. Napravili smo po sobah mislim 140 umivalnikov. Itd., itd., bom to opisal, ko bom opisal moje delo. Jaz sem imel še nadzor nad poslopjem elektrogospodarstva. Tu pa so mi delali s strani Slov. projekta in Tehnike toliko težav, da sem prosil šketo, naj me prevzame Sekretariat oz. ministrstvo za pravde. šketa ni bil temu nasproten, vendar sam tega ni mogel storiti. Takrat je bil minister dr. Modic. Enkrat sva se peljala skupaj v Celje, kjer sva imela oba opravke, pa se ojunačim in mu rečem: Oprostite tov. doktor, bi se li moglo zgoditi, da bi mene sprejeli na ministrstvo, saj je tam dela zame ogromno. Odgovori mi: Bomo naredili. Jaz sem mu napravil lep poliran podstavek za kip Tita, kar mu je bilo zalo všeč. Naredil sem ga kot omarico z zlatim okovjem. Imel me je zelo rad, kar je pokazal, ko me je spravil v pravdno ministrstvo in ker me je na cesti pozdravljal vnaprej. Bilo je 1. septembra 1953, ko sem nastopil službo pri ministrstvu za pravosodje po predhodno sklenjeni pogodbi. To pa ni podpisal Modic, ki je prav tedaj odšel na drugo mesto, temveč dr. Konvalinka. Takrat je prenehalo ministrstvo in je nastal Sekretariat za pravosodno upravo. Prvi sekretar je bil Rihard Knez. Začela se je nova doba mojega udejstvovanja, ki je trajala do 1. II. 1961 leta. že leta 1952, ko je bilo malo verjetnosti, da bom prišel stran od Slovenija- projekta, kjer sem se vedno počutil nesrečnega, sem poskušal na razne načine priti na ugodnejše mesto. Tako je malo manjkalo, da nisem šel v Maglaj-Bosno. Podobno je bilo s 171 Sežano. Dolgo časa sem vodil pogovore z občino Slovenj gradec, kjer so me želeli v občinsko službo. Nazadnje so se oni v Slovenjgradcu naveličali z menoj se nadalje pogajati. Oni so zelo resno mislili. Tudi pri OLO Kranj sem iskal zaposlitev, pa so me hitro odklonili. Tudi z Zenico smo si menjali dopise o zaposlitvi. Mislim, da sem jaz odnehal. Precej resno je bilo z OLO Celje, kjer me je direktor tiskarne Celje priporočil takratnemu predsedniku OLO Jermanu. Tudi s topilnico Trebča smo se dogovarjali. Mogoče sem se to leto še s kom pogajal, a meni se ni mudilo zapustiti dom. Leta 1953 sem bil že na Sekretariatu za pravosodje, vendar sem se zanimal še naprej za samostojnejše delo. Prosil za mesto v društvu inženirjev in tehnikov, a ni šlo. S Slovenija avtom smo že imeli pogodbo, oddal pa nisem ničesar. Dolgo časa smo si dopisovali s Termoelektrarno šoštanj. Enkrat sem bil že tam, da bi napravil preizkusno dobo. Tam sem se sestal z Drvenškom in polirjem Drmcem. Vse ozračje mi ni ugajalo in sem šel s popoldanskim vlakom domov. Nataša se mi je malo posmehovala. Ti pa Ti! Predsednik termoelektrarne me je hotel s silo spraviti v šoštanj, raje sem šel na sodišče. Tudi k vojski bi lahko šel v civilu k gradnjam, ki so jih delali. Pri gradbenem obratu sem bil že en dan zaposlen, ko sem z njimi že napravil pogodbo. Vendar me vsa tamkajšnja preproščina ni mogla ogreti, da bi tam zares nastopil službo. Vodili pa so me že po vseh stavbah. Glavno besedo je imel tam nek štern. Z nastopom na sodniji sem se nekako umiril, a ne za dolgo. Leta 1955 sem vodil dolga, neskončna pogajanja s projektivnim ateljeje v Celju, ki ga je zastopal inž. Lipičnik. Oni so mi večkrat potrdili kak načrt, tako smo se spoznali. Jaz sem mislim dokaj nepošteno z njimi ravnal, ker se mi ni nikamor mudilo. Slednjič smo se razšli. Dolgo, dolgo predolgo sem se v tem letu pogajal s projektivnim podjetjem v Kopru, kar je začel njegov direktor Stane čač. Mislil sem takrat zelo resno, da bi šel tja s hčerko Natašo in inž. Klopčarjem. Imel sem že odločbo za nastavitev. žal pa ne niti Nataša niti Klopčar, zato sem se bal osamljenosti 172 in bal sem se v teh razmerah postati direktor. Tako je tudi ta stvar sčasoma padla v vodo. Sicer bi meni takrat godila sprememba, doma sem bil namreč deležen raznih očitkov, pa sem kljub vsemu ostal v Ljubljani. Moram pa še povedati, da sva se z Natašo prepirala že pred poroko tako, da o res pravi ljubezni vse najino življenje mladosti ni bilo. Po letu 1960 pa sva spet dobra in nase navezana. Kljub vsemu je bilo 6 otrok, ki so vsi dorasli, vsi so se poženili in vsi imajo otroke in zaposlitev. Kazen pa najbrže še pride. Upam pa, da bo Bog uznal, v kakšnih bojih sem bil predno sem grešil in kakšnih po grehu. Povem, da sem kljub mojim krivim potom mnogo delal kot zasebnik, potem pa, ko sem bil v raznih službah. Zlasti mnogo sem risal, kot pričajo kopice mojih načrtov. Povem še, da so mi pri sodniji plačali vse načrte, ki sem jih delal doma in sicer za vse sodnije, ne samo v Ljubljani, in teh je bilo 44, ko sem bil tam. V sodni palači v Ljubljani sem imel ves čas službe pisarno v okviru oddelka dr. škete. Bil je on, tajnica Olga Rihter in jaz. Imel sem lepo sobo in telefon. Vozili smo se po celi Sloveniji, obvozili tudi kraje, ki niso imeli nobene zveze s sodnimi prostori. Videl sem našo domovino v vsej svoji velikosti in lepoti. šketa je bil po srcu dober človek, dal je pa vedeti, da je moj predstojnik, le to mu ni šlo k srcu, da sem jaz na sodniji toliko postrani zaslužil. Zaradi tega sva se tudi spopadla. Od uradnikov ali uslužbencev, ki so bili takrat pri Sekretariatu, naj omenim sekretarja Tominška, Pavličiča, uradnika dr. Pavlič, dr. Konvalinka, dr. Kržišnik, dr. Leskovec, Marija Bizjak in še drugih več. Na celotni sodniji sem se pa spoznal s Pernušem, Ivancem, Jožetom in Albinom Juhartom. Franc je bil predsednik okrožnega sodišča. Ker sem bil jaz nekaj časa temu sodišču prideljen, me je šketa s F. Juhartom peljal v Kamniško bistrico, kjer so me krstili. Potem smo šli še k dr. šketi na dom, 173 kjer je Juhart pravil take dovtipe, da bi jaz kmalu od smeha počil. Bil je France zelo naobražen in so pravili, da zna celega Prešerna na pamet. Jože je postal profesor prava na Univerzi. Albin je bil sodnik vrhovnega sodišča. Vsi so že na drugem svetu. Dalje Jelušič, ki je bil predsednik okrajnega sodišča v Ljubljani. On je napisal nek razburljiv članek v Poročevalec, je moral iti. Bil po raznih službah, sedaj je odvetnik v Ljubljani. Je posebnež. Dr. Polič je sedaj predsednik gospodarskega sodišča v Kopru in politik. Sodnik Miklavčič me je večkrat porabil kot sodnega izvedenca. Leta 1966 ali 1967 so pri meni ugotovili sladkorno in živim od takrat skromno s svojo določeno hrano. Leta 1958 sem postal sodni izvedenec na okrajnem sodišču, še pozneje na gospodarskem sodišču. Med tem sem napravil okoli 600 cenitev in strokovnih mnenj, kar se je lepo izkazalo pri blagajni. S šketo in šoferjem Franceljnom Ferjančičem smo zlasti z vozom Vauxhall skoro vsak teden potovali, časih tudi 2x na teden in oblezli po večkrat nekatere sodnije, zlasti, če smo imeli v delu večjo stvar. Tako, da sem imel skoro vsak teden dodaten denar-dnevnice. Prvotno mi je sekretariat obljubil plačati vse nadure, ki sem jih napravil na potovanjih. No to so opustili, čim so videli, koliko denarja sem dobil na nadurah. Pri potovanjih smo bili skromni, največkrat, če je potovanje trajalo ves dan, smo samo skromno obedovali, časih pa še to ne, da je od dnevnic kaj ostalo. Pri naših potovanjih sem večkrat vzel s seboj hčer ali sina ali ženo, šketa pa je jemal enega od svojih sinov, ki jih je imel dvoje. Kadar ni bilo voza na razpolago, smo šli z vlakom ali busom. To je bilo zlasti takrat, ko sem šel jaz sam. Od voženj, ki so bila posebno zabavna, je bila, ko smo šli iz Lendave na ogrsko mejo, kjer so imeli Slovenci vinograde, pa je bila pijača doma. šel je šketa, jaz, Ferjančič, predsednica sodišča Lendava in tajnica. Ta izlet si je želel šketa, pa ni bilo tako lepo, kot smo pričakovali. Enkrat je šel z nami nek angleški študent, ki ga je poznal šketov starejši sin. Na vsak način je hotel šketa Angleža peljati v zidanico. 174 Nazadnje smo jo našli v Slovenski Bistrici. Bilo je v redu, pa ne preveč veselo, ker nismo znali govoriti z Angležem. šketa je nekaj angleško lomil. Drugič je šla z menoj hčerka Andreja. Bili smo v Ormožu in so nas povabili v klet. To je bila ena največjih in najlepših kleti, kar sem jih videl. Seveda so nam v lepih čašah dali poskušati raznih vin, eno boljše od drugega. Rekel sem, človek bi se najraje vlegel pod sod in pil vino kot mleko, dokler ne bi zaspal ali umrl. Enkrat smo bili v železnih dverih. Nekoč so nas povabili uradniki iz Slov. Bistrice v neko krčmo, kjer so točili Ritoperčana. Bilo je zabavno, vendar je nazadnje le nastalo vprašanje, kdo bo vse to plačal. No mi nismo. Nekoč zopet smo šli v Ljutomer; kar naenkrat pravi šketa: mi gremo poskušat neko vino, vi pa delajte svoje delo. Jaz sem svoje delo opravil, šel na kosilo, nato pa čakal in čakal. Nobenega ni bilo z nobenega konca. že sem šel na postajo, da bi pogledal, kdaj gre vlak v Ljubljano, ko se proti peti uri primajejo šketa, predsednik sodišča, vsi natreskani dobrega vina. Bil sem seveda zelo hud, šketa pa okoli mene kot otrok in prosil, da mu ne zamerim. Končno smo le odšli, jaz z velikim strahom, kako bomo prišli domov, ker je bil Francelj enostavno pijan. Sreča je bila v tem, da takrat ni bilo mnogo vozov na cesti. Ko pa smo prišli v šentpeter v Savinjski dolini, sta začela šketa in Francelj neusmiljeno bruhati. Bilo je grozno. Najbrž sta veliko pila in malo jedla. Enkrat zopet sem vzel s seboj Matica, ko smo šli v Mursko Soboto. Avto je bil poln, peljal se je z nami tudi dr. Jurak (?), vodja knjižnice Vrhovnega sodišča. Vozil pa je mislim Zobec iz Mariborske sodnije s svoji Lancio. če smo šli namreč po obiskih severne Slovenije, nas je čakal Zobec v Pragerskem in nas od tod razpeljeval v Ptuj, Ormož, Ljutomer, Mursko Soboto in Lendavo. že ko smo šli proti Ljutomeru, je začela voda v hladilniku avta vreti. Vsake toliko in toliko kilometrov je moral Zebec mrzlo vodo dolivati. Končno smo le prispeli v M. Soboto. Tam je Matic pogruntal, da je zračna hladilna cev polna vsega grdega materiala. Zamenjali so to cev in avto je šel brezhibno. V takih primerih smo se vrnili v Ljubljano z vlakom 175 ali avtobusom. Nekoč smo obiskali grad Borl, ki je nad Dravo. Obiskali smo tudi grad Statenberg. Dalje Sevniški grad na hribu, to takrat, ko smo delali na ureditvi sodnije Sevnica. Bili smo nadalje v Brežiškem gradu. Grad nad Gornjo Radgono pa smo opazovali zdaleka in govorili, če nas bo usoda zanesla v ta grad, kjer so bile nastanjene ostarele ženske, če ne tudi moški. Grad Dornava smo opazovali le od daleč. Pač pa smo si ogledali Ptujski grad, ko smo urejali sodnijo na Ptuju. Metliški grad smo si ogledali, ker je bila takrat tam nastanjena sodnija, v črnomlju pa je bil urejen uradni prostor, sedaj je menda obratno. Ob priliki del v črnomlju smo se seznanili s stavbenikom, ki se je pisal menda Schwarz. On nas je povabil v svojo kočo med vinogradi, v zidanico. Tam smo se lepo zabavali, pili in jedli, kar se nam pridruži skupina iz Slovenijaprojekta in morda še kdo, to so ljudje, ki zelo radi pijejo, med temi je bil tudi inž. Čiro Pogačnik, je postalo ozračje toplo, nakar smo jo mi od sekretariata polakirali. Omenjenemu stavbeniku sem tudi dal načrt od Pernuša, ki ga je menda on tudi renično izvršil. Ko smo urejevali sodnijo v Piranu, smo si ogledali vse znamenitosti. Tam je sekretariat imel, v lasti ali najemu neko hišo na Marksovi ulici in tja smo šli enkrat jaz, mama, Andreja in menda tudi Janez za nekaj dni. Kopali smo se v Fiesi. Ko smo hodili v Koper, sem skoro vedno prenočil v hiši na Marksovi ul., kjer je stanovala neka Sonja, uslužbenka sodnije v Piranu. Ona je sedaj pri okrožnem sodišču v Ljubljani. Medtem je ona mnogo doživela. Ko smo delali za sodnijo v Piranu, sem si iz bivših zaporov hotel urediti sobico, ki bi jo rabil poleti pri kopanju. Pa ni bilo nič. Predsednik sodišča je bil Lokovšek, ki me je enkrat povabil na jahto ali čoln, enkrat pa na kosilo v njegovem stanovanju. Bil je dokaj ljubezniv predsednik. Se je pa tudi na vse spoznal in rad govoril. Tudi v Kopru smo mnogo delali in smo si važnejše stvari dosti dobro ogledali. Tam sem videl učitelja Venturinija, s katerim sva se spoznala pri partizanih v vasi Bela cerkev, kjer smo delali mošt. Ko smo hodili po Dolenjski, smo si ogledali grad Otočec. V Straži je bil 176 doma dr. Konvalinka. Kadar smo šli v hišo Konvalinke, kjer so stanovale tri sestre, teta in mati, smo bili izredno lepo pogoščeni. Smo se tudi kopali v kopališču, kjer je voda izredno topla. Vozili smo se tudi mimo porušenega gradu Hmeljnik, Soteska, žužemberk in ostanke gradu Kočevje, dalje ruševine Turjaškega gradu in Windischgratzovega gradu v Planini. V šoštanju smo videli od daleč tamkajšnji grad. Kadar je imel sindikat kakšno prireditev, so nas, mene, šketo prosili, da bi šli po vino. V to svrho sem si jaz ali šketa izmislil kako uradno pot in smo šli s ašami na lov za vino, ki ga takrat ni bilo lahko dobiti zaradi zadrug. Dobili smo ga tam preko Umaga v Hrvatiji, v Vipavski dolini. Največkrat pa smo ga dobili pri neki Slovenki, ki je imela Italijana za moža in ki jo je šketa poznal še iz Krškega. Ta je imela klet z vinom v neki ozki koprski ulici. Vino je bilo vedno črno in najboljše, kar smo ga ikje dobili. Jaz, šketa in Ferjančič smo nosili vedno s seboj tudi svoje čutare, po navadi 5litrske in smo ga kupovali kjerkoli. Ko smo hodili urejat sodnijo v Ajdovščini, smo te vožnje izkoristili, da smo šli na Uhanje v staro poslopje Ernesta Sartorija. šli smo jaz, šketa, Ferjančič, včasih tudi sam sekretar Tominšek. Takrat je bila še stara mama živa. Pogostili so nas kar so mogli. Pili pa so njegovo kapljico vsi radi, zlasti šketa in Ferjančič. Nekajkrat smo tam kupili vino za Sekretarijat. Tu moram povedati še tole zgodbo. Jaz sem po naklučju prišel do svojega avtomobila. Šla sva s Petrom Krečičem z busom v Koper in tam prevzela moj voz Ami. Takoj sva ga zavarovala, kupila gorivo, nakar praša Peter: ali greva naravnost domov ali narediva še kakšen ovinek. Rekel sem, pojdimo na Uhanje. Med potjo sva se ustavila na Škrbini, kjer je stanovala bivša vodja pisarne okrajnega sodišča v Ljubljani ga. Draga Luznar, ki pa je nisva dobila doma. Jaz sem bil enkrat z njo v Škrbini, da bi naredil načrt preureditve njihove hiše. Poleg Drage je bil lastnik prastare hiše v Škrbini še njen brat, ki je bil inženir in brat, ki je bil sodnik na okrožnem gospodarskem sodišču v Kopru. Z mojim načrtom seveda ni bilo nič. Iz Škrbine sva krenila s Petrom mesto 177 preko Dornberka na Ajdovščino in od tam na Uhanje, sva zavila na levo in se vozila tik ob italijanski meji od Kostanjevice, potem preko Nove Gorice in Solkana proti Ajdovščini in Uhanjem. Prišla sva mislim ravno okoli poldne. Ernest mi je šel naproti, jaz pa mu rečem "Predno umrem sem Te hotel še videti." Kar je bilo prisrčno. čez dober mesec je Ernest podlegel neki operaciji v bolnici v Novi Gorici. šli smo v zimi na pogreb. Ernest je bil od vseh Sartorijev najbolj simpatičen. Bilo mi je zares hudo. Bilo je to leta 1966/67. Ko smo praznovali odprtje sodnije v Ajdovščini, so nas peljali v neko gostilno na Predmeji. Bilo je lepo in jaz sem plesal z neko uradnico. Bilo je že malo vroče. To je videl sekretar Tominšek in reče, pojdimo, da ne bo ognja. Tiste deklice nisem videl nikoli več. Ko smo delali na sodniji v Novem mestu, sem šel enkrat pogledat tovariša iz partizanarije, učitelja Nečimerja, ki je bil takrat upravnik šole v Šmihelu. Videl sem njega, njegovo predobro ženo in dve hčeri, ki sta bili mislim obe učiteljici. Sprejem ni bil ta, kot sem ga pričakoval in sem jo hitro odkuril. Zaradi jabolk smo prevozili marsikak kilometer več kot potrebno. Najbolj se spominjam onih, ki smo jih sami obrali. To je bilo nekje okoli Rake. Nosil sem kot kraški osel in bi se zgrudil, da mi ni zadnji kos poti pomagal Ferjančič. Večkrat sem dobil jabolka po zaslugi Škorjaka, vodje pisarne v Šmarju pri Jelšah, kjer smo tudi urejali sodnijo. Tam blizu je križev pot in prekrasna cerkev sv. Roka na hribu. To sem obiskal mislim z dr. Tominškom. V Sežani, kjer smo tudi nekajkrat ostali, sem videl prelepi park, ki ga je takrat urejal g. Grom, ki sem mu delal hišo v Ljubljani, pravzaprav njegovi ženi. Tudi v Tolminu sem večkrat obiskal sodnijo, ki je v tolminskem gradu. Tam je bil takrat predsednik okrajnega sodišča Jereb, ki je pozneje šel v Novo mesto. V Bovec sem tudi hodil, kjer smo takrat urejali prostore za uradni dan in za počitnice. Tu smo prebili počitnice mislim leta 1958 jaz, žena Nataša in sin Janez. Bilo je lepo, le vreme je bilo dosti neugodno. Takrat je razsajala ohromelost in videli smo dva otroka v mrtvašnici na Soči. Janez je bil zaradi 178 tega zelo nervozen. Pozimi enkrat smo se peljali mislim jaz, Šketa in Ferjančič v Ljutomer. V Škofji vasi pri Celju smo se na tamkajšnjem ovinku zaleteli v avto OLO Ptuj. Bilo je tako hudo, da naš voz ni mogel nadaljevati poti. Ljudem ni bilo nič. Šketa me je poslal z nekim tujim avtom v Celje, od koder sem šel z vlakom v Ljutomer. Šketa in Francelj sta urejala zadevo s poškodovanim vozom in potem prišla za menoj. Nesreča se je zgodila, ker je zaradi ledu Ferjančiča zaneslo pred voz OLO Ptuj. Tam je sedela znana komunistka Stropnik iz Ptuja. Nekoč smo se vozili z našim boljšim vozom Chevrolet in se je na nekem klancu zapeljal v nas nek traktor. Lastnik traktorja se je najprej oprostil in obljubil plačati vso škodo. K razgovoru med nami in lastnikom traktorja se je pridružil nek neznanec in začel zadevo raztegovati. Verjetno je predlagal, da pokliče milico. Jaz vprašam Franceljna, če je škoda na našem vozilu velika. Ne, pravi, skoro bomo lahko sami popravili.Potem pa kar odhod, ker se nam mudi. Nikdo nas ni mogel zadržati in smo zadevo rešili sami. Ko smo bili nekoč v Kopru, smo še imeli časa in smo se na povratku ustavili pri Divači pri znani jami. Ogled te jame je res nekaj posebnega. Globine, dvorane, pogreznitve sicer brez kapnikov, vendar vse velikansko, da človek strmi in strmi. Pravijo, da si je Dante, predno je opisal svoj "Inferno", ogledal to jamo. Postojnsko jamo smo si tudi enkrat priložnostno ogledali. Mislim, da je bil z menoj Lokovšek ali kdo drug. Čakala sva tam nekoga, pa sva še zavila v jamo, ki je vedno prekrasna. V Grosuplju je bila sodnija v nekem malem zasebnem gradiču. Zato nismo mnogo delali. Ko so hoteli imeti Grosupeljčani novo sodnijo, sem bil navzoč pri neki komisiji kot zastopnik Sekretariata. Našli smo pravo mesto, če so pa kaj naredili, ne vem. Ko smo ob neki vožnji šli v Ptuj, je šla z menoj tudi žena Nataša, ki je imela tam sošolko Mežanovo in smo ob tej priliki tudi srečali slikarja Mežana, 179 ki je tudi za nas napravil nekaj novih slik. V Ptuju je bil zanimiv tudi muzej. Sodnijo smo ustanovili tudi v Domžalah in Jesenicah, ter v Krškem in Ajdovščini. V Konjicah takrat tudi ni bilo sodnije, pa sem se mnogo mučil z nekaterimi načrti v starih hišah. Nazadnje so naredili novo po načrtih Korente. Zaradi te sodnije sva bila enkrat na Jastrebarskem, na Hrvaškem, kjer so pravkar zidali eno manjšo sodnijo. Ogledali smo si jo in tudi Korenta obvestili, naj si jo ogleda. Stvar je bila nova in menda zelo koristno porazdeljena. Nekoč smo se odpravili jaz, Nataša, uradnik sekretariata Kramar, Gorenjšček, šketa in Ferjančič v Brežice. Gorenjščka smo pustili v Kostanjevici, da bo nabral nekaj orehov ali kaj. V Brežicah smo bili hitro gotovi, nakar smo se domenili, da bomo šli v Globoko, ki leži v hribih Bizeljskega. Tam je namreč stanoval s svojo ženo in sinom dr. Božič, bivši ravnatelj Banovinske hranilnice. Božič je s čečem podpisal tiste okupacijske bankovce in sta bila oba po prihodu partizanov zaprta in razlaščena. Božič je imel lepo stanovanje v palači Igriška 3 in so ga segnali ven. Imel je lepo parcelo ob Ptujski ulici v Ljubljani, na kateri sem mu jaz osnoval precej veliko hišo, ki je pa ni naredil, ali ni bilo časa, da bi jo zidal. Narisal sem mu tudi bogato ograjo ob Ptujski ulici za to zdmljišče, ki stoji še danes in jo je izkoristil Jože Pernuš, ki si je leta .. postavil tam hišo. To zemljišče je tudi bilo vzeto od države in ga je Pernuš gotovo dobil za mal denar. Skratka, Božič je bil zaprt, premoženje so mu zasegli in je šel potem v Globoko, kjer je imela njegova žena precejšnje posestvo, ki ga je obdržala pod pretvezo, da ga bo ona oz. njen sin obdeloval. Božič je imel lep položaj, dosti sebi podobne klerikalne druščine in se mu je zdelo bivanje v Globokem kot nek zapor. Jaz sem bil z njim v dobrih odnošajih, saj sem bil hišni inženir in arhitekt premoženja Banske hranilnice. Predsednik hranilnice je bil moj naročnik Ivan Avsenik. Božič, zlasti pa njegova žena sta prihajala v Ljubljano, kjer smo se srečevali. Pri tej priliki sta me oba vabila, naj jih pridem obiskat. To ni bilo lahko, ker so imeli oni posestvo v težko dostopnem kraju. Z Božičevimi 180 smo postali poleti 1945 še bolj prijateljski, ker smo bili sotrpini. Takrat smo se v Brežicah vsi enoglasno odločili, da gremo v Globoko k Božičevim. Cesta je bila nekaj časa znosna, potem pa taka, da je avto komaj rinil naprej. Končno smo še pri belem dnevu pririnili k Božičevim. Oni se niso mogli načuditi, da smo sploh prišli in da nas je prišlo toliko. Peljali so nas v neko izbo, točili so nam domačega vina in razpoloženje se je dvigalo od ure do ure. In dr. Božič je imel harmoniko in z njo dvigal razpoloženje. še ob dnevu so nam pokazali svojo bližnjo posest. Po večerji, bili so razni ptiči, so ljudje začeli peti, končno smo začeli še plesati. Kramar, šketa, Ferjančič in jaz smo bili v visoki formi in bilo je veselja nič koliko. Posebno je zalival Ferjančič in sem premišljeval, kako bomo prišli do Ljubljane. Nataša je bila ves čas zelo zadržana in naše razpoloženje ni mogla razumeti. Bilo je sicer res lepo in sam Božič je rekel, da v tako prijetni druščini ni bil še nikoli. Prepričan sem bil tudi jaz in vsi navzoči razen Nataše, da je bil večer izredno lep, dostojen in smo se ob polnoči poslovili želeč si podobnih snidenj. Kmalu nato so prišli k nam Božičevi in smo jih seveda pogostili, seveda tako ne, kot so nas oni. Iz Globokega se je Nataša vsedla poleg Ferjančiča, da je uravnavala voz, ker je bil Ferjančič popolnoma pijan. Prišli smo kljub vsem težavam v Kostanjevico, naložili še Gorenjščka, ki nas je že ves načakan preklinjal, nakar smo odplavali v Ljubljano. Imeli smo več sreče kot pameti, da smo prišli domov, to pa zaradi tega, ker takrat avtov po sreči sploh ni bilo razen krokarjev, kakršni smo bili mi. Obiskal nas je potem še enkrat sin Božičev, ne vem zakaj, videli pa smo, da je bila velika svadbena noč končana in da podobnega srečanja ne bo več. Mislim, da sta sedaj že oba Božiča pokojna, največ zaradi velikih ponižanj in bolečine. Pri Sekretariatu sem bil seveda edini, ki ni bil član sindikata. Ne vem, mislim pa, da je bil v meni stalni odpor proti vsem ustanovam tega absolutnega režima. Tudi, ko me je dr. Leskovic kot predsednik sindikata prosil, naj vstopim. Nisem šel, akoravno mi je rekel, da bi bilo to zame dobro. 181 Vobče se jaz v ustroj Sekretariata nisem poglobil, ker sem imel sprva dela dosti na sodniji v Ljubljani, nakar sem bil jaz vedno v sklopu pisarne dr. škete v ljubljanski sodni palači, dočim je bil Sekretariat sam v trboveljski palači. Zato jaz tudi nisem hodil na prireditve sindikata, akoravno so me vabili. Pozneje, ko sem se med vsemi uslužbenci udomačil, sem prihajal na prireditve ob gotovih praznikih in je bilo včasih kar prijetno. Slišal sem enkrat ob taki priliki, naj bi me sistematizirali. No prišlo je potem čisto drugače. Ob večjih svečanostih so imeli na Sekretariatu tudi godbo, za katero se je zlasti potegoval violinist Grabnar. Preden sem odšel iz Sekretariata, sem se ukvarjal še s kuhinjo. Leta 1956 ali še nekaj prej, sem opazil, da so mi postali srednji, spodnji zobje nenavadno visoki. Bil sem neko noč na sodniji v šmarju pri Jelšah. Zjutraj, ko sem bil že oblečen, sem ugriznil v kos kruha, ki sem ga imel s seboj od doma in mi popustita dva sprednja, dobra zoba in jih vzamem v roko. Skoro bi se zjokal. Kadar sem jedel, sem vzel zoba iz ust, po jedi pa sem jih vtaknil nazaj v zobno luknjo. Nanesle so pa prilike in sem zgubljal en zob za drugim. Nadomeščal sem jih z lesenimi. Začeli so pa izpadati še drugi zobje. Vidne sem nadomeščal z lesenimi, dokler je to sploh šlo in vkolikor je šlo. Nazadnje sem si naredil spodaj iz lesa kar vse zobe skupaj. To stvar sem dokončno izgubil leta 1972, ko me je na Celovški cesti podrl avto.1 Od takrat sta mi mislim odpadla še 2 zgornja zoba, eden podočnik, drugi mislim kočnik, sedaj mi že več mesecev izpada zadnji spodnji kočnik, ki mi je toliko let zvesto služil. Nisem nobenega zoba izpulil s silo, vsi so izpadli sami, akoravno so me nekateri kočniki zelo boleli, predno so izpadli. Mazač Koželj Jože je napravil neko tekočino proti izpadanju zob. Kupil sem jo dvakrat, ali brez slehernega uspeha. Ko so mi začeli zobje izpadati, sem bil star 6o let in sem imel razen enega modrostnega, ki mi ga je 1Tedaj je imel oče že precej razvito sivo mreno in divjaka z avtom ni mogel pravočasno opaziti. Bil je na prehodu za pešce. 182 izpulil dr. Pohar, vse zobe, sicer ponekje plombirane, vendar so mi služili vsi. Na plombe me je opozoril že moj oče Anton, kako da so uspešne in koristne. Prve popravke zob sem imel že leta 1916, ko sem bil pri vojakih. Zdravnik zobar najraje bolan zob izpuli. Jaz pa mislim, da je treba vse storiti, da se bolan zob ozdravi, dokler se le da. Leta 1958 ali že malo prej je dr. Orel opazil, da imam v krvi preveč sladkorja. V bolnici so ugotovili sladkor v krvi in v seču in mi predpisali neko hrano, ki jo v glavnem uživam še danes. Dolgo časa sem moral jemati koleščka Tolbusal in O... . Od leta 1972 pa koleščkov ne jemljem več. Bilo je leta 1967 ali 1968 neke nedelje. Bil sem mislim pri osmi maši v novi cerkvi v šiški. Nisem čakal konca, ker se mi je hotelo vrteti in slabo postajati. Kolikor mogoče hitro sem šel proti domu. šlo pa je zelo počasi, ker sem imel hude bolečine in napade na bruhanje. Pri teh napadih tudi zadnji vratar ni zdržal in mi je ušlo v gate. Z največjo težavo sem prišel v mojo sobo, kjer sem padel na tla in čakal, da me kdo očedi. Hotela se je tega lotiti Meta, vendar je takoj za njo prišla Nataša-žena, me očedila in spravila v posteljo. Prišel sem hitro k sebi in delal naprej kot običajno. Ali stvar se je ponavljala in sem imel podoben napad, ko je imel Matic na Magistratu razstavljen svoj projekt. K sreči me je Matic hitro odpeljal domov, tako da sem uredil doma sam. Da pa mi je zadnji vratar odpovedal, se mi je zgodilo že večkrat prej, vendar sem se vedno sam očistil. Včasih sem moral kje na hitro potegniti hlače, da ni bilo nesreče. Slabo mi je postalo tudi leta 1969 na sodniji, ko sem imel razpravo z Bogatajevo. Koj po razpravi, kjer sem bil skrajno bolan, me je odpeljal domov takoj, in sem potem kot po navadi bruhal. Bilo je meseca februarja, ko sem šel na pregled na polikliniko zaradi sladkorne. Ko sem bil še v busu, mi je začelo prihajati slabo. Izstopil sem pri bolnici in takoj poiskal sestro Ano, da bi me na kak način odposlala domov. Ona pokliče Herberta, da bi me on odpeljal domov. On pa da ne, ker je treba ugotoviti, zakaj taki napadi. Odpeljal me je k dr. Mazovčevi. Ona 183 je odredila sprejem na sladkornem oddelku klinike za notranje bolezni. Tam sem bil 3 tedne. Naredili so nad menoj nebroj poskusov, vendar vsi negativni. Med bivanjem v bolnici se mi slabost ni ponovila, in tudi pozneje do danes ne. Na oddelek, kjer sem bil, je prišel nekoč dr. Mahkota, vodja oddelka za notranje bolezni. Ko vidi moje ime, mi pravi:"Ali ste Vi tisti, ki je rekel, da so najnovejše rešitve na Celovški in Titovi zanič?"Odgovorim mu "Ne vem, če sem to jaz izjavil, če pa sem, je to povsem v redu, ker so imeli gospodje pred vojno s pogreznitvijo kolodvora mnogo boljše rešitve."Posmejal se je, ko je videl na moji mizici švejka, je rekel, da je to izvrstna reč. Odgovoril sem mu, da je Don Kihot močnejša stvar, nakar je odšel. Avgusta istega leta me je povozil avto, ko sem hotel iti h ključavničarju J. Briškiju, blizu tovarne dekorativnih tkanin ali bivše štore. Bil sem sprva nezavesten, me peljejo na nezgodni oddelek poliklinike. Dr. šušteršič je telefoniral Andreji, ki je vsa razdvojena, kaj je z menoj. Bila je tam tudi Ančka Hawlinova. Po zašitju rane na glavi in cepljenja proti zastrupitvi in obvezi cele glave pride tudi žena Nataša vsa v skrbeh. Naposled so me spravili v novo bolnico na oddelek za kirurgijo, če bi se pojavile posledice pretresa možganov. Po tednu dni so me odpustili, vendar so se vse posledice pokazale šele doma. Več kot mesec dni nisem bil za nobeno delo. Kmalu za tem je začel sodni postopek za odškodnino zaradi nemožnosti za delo. Vlekla se je stvar več kot dve leti. Moram pa reči, da je bil ves postopek farsa. Prestopnike premilo obravnavajo. Dobil sem le nekaj okoli 6.000.0 din odškodnine, ki sem jo dobil s pomočjo odvetnika dr. Grebenca. Mislim bil je konec meseca junija 1971, ko sva šla z Natašo za pogrebom za nekim upokojencem, ki je stanoval v moji hiši šmartinska 103. Bilo je žarko sonce, jaz pa gologlav ves čas pokopa. že ko sem bil v busu nazaj grede, mi ni bilo dobro. Ko sem prišel domov, se takoj slečem in grem v posteljo. Ko pride k meni Nataša, da bi mi kaj skuhala, čaj ali podobno, nisem mogel izgovoriti nobene besede. Postalo mi je vroče, češ, sedaj pa je konec mojega bivanja na tej zemlji. Takoj pokliče zdravnika, ta pa me takoj 184 pošlje v bolnico na živčni oddelek. Bil sem pred večerom tam in mislim, da sta bili z menoj Nataša in Meta. Delujoči zdravnik me je takoj točno pregledal in začuda njemu sem že odgovarjal na glas. Potisnejo me v sobo, kjer so bili že tuji bolniki. Ko sem iskal ponoči posodo za vodo, sem padel s postelje. Prvo sredo pride nas pogledat dr. Kartin, vodja tega oddelka. Ko me vidi starega znanca, se začudi in vpraša, kaj delam tu. Dnevni zdravnik mu popiše zadevo, nakar ga vprašam, koliko časa bom moral ostati v bolnici. Kartin odgovori 3 tedne, vendar Vam lahko rečem, da gre stvar pri Vas na bolje. Trdili so zares, da me je zadela kap. Ko sem po odpustu prišel z izvidi k dr. Maroltu, je rekel, to ni bila nobena kap. Verjetno je zadeva izvirala iz neke sončarice. Mene so obiskovali zelo pogosto Meta, Andreja in drugi domači. Na moj rojstni dan sta prišli tudi obe dekleti od nečaka Rudkota, Tatjana in Marta iz Amerike. Doživel sem tam dve zelo čudni noči, rekel bi, da zaradi motnje v glavi. Andreja je poslala k meni St.Peterskega župnika gospoda Goloba. On je prišel k meni, se predstavil in pričel govoriti, da pozna Plečnikova dela, potem pa polagoma razvije vzrok svojega prihoda. Bil je je sicer zelo ljubezniv, vendar sem bil mnenja, da za to še ni prišel čas in sem ga lepo odslovil. Kmalu pa se je zopet pojavil v sobi. Takrat pa se je zgodila nesreča in meni je zopet odpovedal zadnji vratar. Rekel sem mu, da se je z menoj zgodila nesreča-katastrofa in naj odpusti, če ne morem z njim govoriti. Potem sem prosil Andrejo, naj pove župniku, da zaenkrat ne hodi k meni. Jaz takrat res še nisem mislil na konec. Po treh tednih so me izpustili iz bolnice. Z veliko težavo sem hodil in sem doma še dolgo poležaval. Povem še to, da me je prvotni zdravnik vestno zdravil in mi dajal vsak dan razne tablete. Naenkrat ugotovi, da imam slabe ledvice in mi je zopet dal koleščka, ki sem jih zelo nerad jemal. Ker jaz na ledvicah nisem bil nikoli bolan, če izvzamem zadevo z ledvičnimi kamni. Strežba je bila do 12. ure dobra, od tod pa do 2. ure nisi doklical žive duše, pa makar si imel polne hlače. Jaz sem moral ležati in sem zato zelo težko jedel. Zlasti opoldne in zvečer, kjer je bilo stalno meso. Umivali so nas zelo problematično. Nekatere sestre so bile 185 včasih voljne me pitati in to ni šlo hitro. Ker je bila mizica pri postelji zelo majhna, pladenj pa precej obilen, se je enkrat sestri, enkrat pa meni, zgodilo, da je šel pladenj na tla. No take stvari so sestre primerno hitro uredile, kakor tudi to, če si imel kaj v hlačah. Kopal sem se samo enkrat, in to tik pred odhodom. Celo posteljo zapeljejo v klet, kjer so kopalnice, kar s postelje te potegnejo v banjo in te potem okopljejo. Ko je šel naš prvotni zdravnik za nekaj časa na dopust, je prišel nek tuj zdravnik mislim pa, da je 2x prišel prof. Jereb, ki je bil kar ljubezniv. Zašel sem z boleznimi že v novejši čas, naj ostanem še pri njih, predno se vrnem v dobo dela na sodniji odnosno na Sekretariatu. že ko sem se vozil iz Nove Gorice z vlakom domov in opazoval v daljavi luči, se mi je zdelo, da jih ne vidim prav. To je bilo že leta 1950. Kasneje je nek očesni zdravnik opazil, ko sem bil pri njem zaradi slabše vidnosti desnega očesa, da se tega očesa loteva siva mrena in da je tudi levo že nekoliko napadeno. Leta 1963 sem na desno oko že zelo malo videl in sem gledal le z levim. Povedal sem to Ančki moji sestri, ki je na očesnem oddelku bolnice. Ona me takoj seznani z dr. Dereanitovo, ki mi je nekajkrat oko pregledala do tedaj, ko je bilo godno za poseg. Nato je Ančka nekaj oklevala zaradi prihoda na kliniko, nakar sem se povezal s hčerko Andrejo, ki je bila 6 let v Celju in mi je svetovala dr. Jurka v Celju, ki da je dober očesni zdravnik. Videč da nobeno čakanje ni več na mestu, me odpeljeta Andreja in Bojan meseca aprila 1967 v Celje, kjer so mi oko z nekim posegom popravili tako, da lahko s pomočjo posebnih očal še danes rišem. šel sem potem domov in še dolgo gledal z levim očesom, nekako do leta 1970. To pa je naenkrat popolnoma odpovedalo in treba je bilo zopet misliti na operacijo levega očesa. K tej sta me priganjali tako Ančka kot Nataša. Jaz se nisem mogel ogreti za operacijo, ker je bil to le nek poskus, ki lahko uspe. Leta 1973 me je zaradi bolečin v križu moj svak Herbert poslal za 4 tedne v Laško. Ko sem bil že tam, bilo je meseca marca, sva šla z Natašo na očesno v Celje k dr. Vrhovcu, ki je bil tam že leta 1967. Rekli so nama, naj pridem kmalu po zdravljenju v Laškem. šel sem mislim 186 še meseca marca 1973 v Celje. Rekli so mi, da je mrena sicer že zelo stara, vendar mi jo bodo poizkusili odstraniti. Delal je zopet dr. Jurko, pa mislim, da je bilo nekoliko drugače kot leta 1967. Ko so me operirali leta 1967, mi je takoj drugi dan Jurko nastavil roko, če jo vidim. In videl sem prste samo malo na robu nejasne. Leta 1973 je to izostalo in imel sem takoj sum, da nekaj ni bilo v redu. Imel sem tudi nekaj dni silne bolečine, ki jih leta 1967 nisem imel. Spraševal sem dr. Vrhovca, ko je prišel poleg ordinacije k meni in sem mu povedal, da nekaj z mojim levim očesom ni v redu. On mi je dolgo zatrjeval, da bo še vse dobro, vendar videl nisem ničesar. Po 21 dneh sem šel domov s celo vrsto tablet in kapljic. Hodil sem potem skoro vsak teden na pregled in vedno nič. Potem sem se enkrat doma bridko zjokal. Očesa ne bo več. Sicer je res, da se mi je oko skozi malo špranjico za nekaj dni malo odprlo, da sem že precej s prostim očesom opazoval, z lečo pa že mnogo več. Kar naenkrat pa se potegne čez špranjico zavesa in ne vidim nič več. No na neko kratko razdaljo že vidim gibanje prstov ali rok in to je vse. Leta 1975 me je Ančka seznanila z dr. Christlom, ki me je imel 2x v rokah. Zdelo se je, da je bilo nekoliko boljše, pa je Ančka opešala. Pred operacijo sem vedno rekel Ani, ki me je k tej prigovarjala, da lahko umrem z enim očesom. Tudi Nataši sem isto rekel. No sedaj se mi to lahko zgodi zagotovo, če ne bom prej slep na obe očesi. Bog ne daj. Letos sem bil zopet v Laškem po zaslugi plemenitega Herberta. To bivanje je padlo na moj god 13. VI. Za ta dan mi je pisala Meta in moja sestra Minka. Vsi drugi so bili tiho in sem 13. VI. doživel zelo žalosten večer, o katerem sem na široko pisal Nataši. Prav pred kosilom 14. VI. pa me preseneti sin Janez, češ, da stojijo na dvorišču 3 avtomobili: Janezov, Maticev in Tonetov z vso prtljago. Hotel sem počakati kosila, vendar me Janez takoj odvleče na dvorišče, kjer je bilo poljubljanja ničkoliko. Komaj smo si oddahnili, vidim prihajati s kolesi Mateja in Andreja, da mi voščita. To sta pa zares fanta, ki prideta s kolesi 187 iz Ljubljane v Laško voščit za god. Po kratkem razgovoru smo se odločili, da gremo na piknik na laški grad. Sprejeto, vendar so zgrešili pot in smo pristali precej visoko na neki ravnici. Tam so pekli in kuhali, potem jedli in igrali, nakar še pred mrakom odšli v Laško, kjer je bilo slovo. Vse je bilo nepričakovano, zelo iskreno, lepo, da bi od mojih sinov tega nikoli ne pričakoval. Mete, Nataše in Andreje z možmi seveda ni bilo. Prišel je ali se pripeljal s kolesom tudi Andrejin Tomaž. Tisto pismo, ki sem ga pisal Nataši z dne 13. VI., pa preklicujem. Sedaj pa nazaj k dogodkom na sodniji. Jaz sem že mislim leta 1954 in dalje delal pri Merkurju honorarno na povabilo Franceta švaba, moža nečakinje Jelke Večerin. Del je bilo različnih, le plačila so šla počasi. Ko so švaba leta 1958 vrgli iz Merkurja, je šel za direktorja k Ljubljanskim mlekarnam in je bil on tam nekaj časa upravitelj slabo stoječega podjetja. On je s svojimi posegi kaj kmalu postavil podjetje na trdne noge in je imel prihranjen za mlekarne pri Mestni hranilnici že velik denar, ki je bil namenjen za zidavo hiš. On je mene že leta 1958 povabil k sodelovanju, ki ga nisem odklonil, kljub temu, da sem bil še na sodniji in kljub temu, da sem opravljal še druge dolžnosti, zlasti pri ocenjevanju in izvedenskih mnenjih. Prav takrat sem dokončeval dela na Rožniku in sem povabil oba švaba, da sta si to ogledala. Ob tej priliki sem se s švabom domenil, da pridem po upokojitvi v Ljubljanske mlekarne. Jaz sem s švabom napravil pogodbo že leta 1960. So me pa klicali v mlekarno že od leta 1958. In to po telefonu, kar našim na sodniji ni bilo všeč, akoravno mi je novi sekretar Pavličič dal dovoljenje, da lahko delam še za druga podjetja, vendar le popoldne. Mene so pri sekretariatu devali nazaj in sem zato pisal dr. šketi koncem leta 1959 pismo, kjer sem orisal moj položaj z grožnjo, da s 1. 1. 1960 odidem s Sekretariata, če mi ne uredijo plače. To so s 1. 1. 1960 resnično storili in sem imel takrat menda med uradniki najvišjo plačo. Kmalu nato sem vložil prošnjo za pokojnino, ki sem jo tudi dobil z dnem 1. VI. 1960 v znesku din 28.709. Ker pa sem bil še v službi na Sekretariatu, sem dobil samo polovico. 188 Mislim, da je bilo meseca oktobra 1960, ko me je z vso močjo zagrabil išijas na levi nogi. Doma sem ležal teden dni. Obiskal me je dr. B. Kastelic in rekel, da bo stvar dolgo trajala. Bolelo me je včasih tako, da sem vpil tako, da so me slišali stanovalci hiše. Obiskal me je tudi zlati Herbert in rekel, da grem lahko na ortopedsko kliniko. Sem malo okleval, ko sem pa videl, da je oskrba doma težavna, sem se odločil za bolnico, kamor me je odpeljal s svojim vozom Tone. Nekaj časa sem po hodniku že hodil, ko sem pa stopil na stopnice, mi je leva noga odpovedala in me je ujel Jože (neznana oseba?), da nisem padel. Potem takoj v posteljo. Na meni so poskušali mnogo, od injekcij do natege in drgnjenja nog do kolkov. Ko so me na koncu 5 tednov vprašali, kaj mislim, da mi je pomagalo, sem rekel, da sodim nategovanje. Takrat sem srečal Romana Goloba, s katerim sva se srečala pri partizanih na Otavi. Njega je hudo pobožal nek avto. Bolečine so bile tudi v bolnici velike, ker nisem našel lege ležanja brez bolečin. Zelo mi je bila prijazna sestra Frančiška Turk, sestra Turka na Polju. Potem sem bil 3 tedne v Laškem, kar sem pa menda že povedal. Moral sem prekiniti zdravljenje zaradi nekih oken na zemljiškoknjižnem traktu. Takrat je bil šketa grd. Ko sem hotel za 1. 1. 1960 Sekretariat odpovedati, sta mi šketa in Ludvik Jezeršek rekla in prigovarjala, naj še ostanem. Res je bilo takrat odprtih več stavbišč in sicer sodnija črnomelj, sodnija Koper, zlasti pa dokončanje nadzidkov nad zemljiškoknjižnim delom ljubljanske sodnije in pa dvig porotnega dela. Ko sem se pa nenadno vrnil iz Laškega, je bil položaj drugačen, in je prišel k meni Ludvik Jezeršek in mi rekel, da naj sam odpovem s trimesečno odpovedjo. To sem tudi storil in mi je odpoved napisala z največjim začudenjem Olga Rihter. To se je takoj raznerslo po celem sekretariatu in so me seveda nasplošno smatrali, da sem na odhodu in nič več na Sekretariatu. To se je zgodilo pod Pavličičem, ki je bil že dolgo sekretar. Ko bi bil on tehnik, bi to naredil, ko bi bila vsaj Ljubljana gotova. No vsak je zamenljiv. Jaz sam sem bil seveda presenečen, ker ni bilo prej nobenega zasliševanja, vendar si iz tega mnogo nisem napravil niti nisem 189 iskal vzroka, ker sem imel v rokah že pogodbo z Ljubljanskimi mlekarnami, pravzaprav s švabom, ki je že komaj čakal, kedaj pridem. Vzroka pa nisem nikoli zvedel, akoravno sem za tega pismeno zahteval. Moralo pa je biti nekaj posebnega, ker je obveljal tak molk. Sam bi sodil, da je bila starost, saj je Pavličič tudi drugih uradnikov, ki so bili starejši, odslovil. Mogoče kakšna baba iz preteklosti. Skratka ne vem in mislim, da ne bom vedel nikoli. Tudi mlekarne bi lahko bile, ker so me nekako agresivno po telefonu zahtevale. Ko sem bil v bolnici, sem pisal švabu pismo, da lahko naredi kar hoče. On pa ni naredil ničesar, samo čakal je name. Tako sem leta 1960 dobival polovično penzijo od 1. 6. dalje, plačo na Sekretariatu in plačo pri Ljubljanskih mlekarnah. Bilo je denarja na kupe. Jaz sem začel vlačiti domov vse važnejše načrte, ki sem jih delal na Sekretariatu, mizo mi je na koncu pripeljal Ferjančič. Slovesa pravzaprav ni bilo nobenega, saj je trajalo slovo polne tri mesece. Zgodilo pa se je preje še nekaj, kar je vredno zapisa. Ko smo odkrili streho nad porotno dvorano, ki je bila lesocementna na lesenem tramovju, smo pridobili mnogo lesov, ki so potem ležali na dvorišču. Hotel jih je dobiti uradnih Gorenšček in še nekdo. Dobila sta cenilca čebularja in ta je ocenl les kot drva. čudno, da mi je šketa dal to cenitev v podpis. Nisem hotel. Kaj pa naj napravim s tem lesom, precej močnih prerezov. Odpeljali jih bomo na žago in bomo iz njih dobili deske. šketa me začudeno pogleda, ugovarjal pa ni. Res so šli lesovi na žago, nazaj so prišle deske, ki jih je porabilo podjetje "Tehnika"in verjetno nikoli obračunalo, ker mene tam ni bilo več. Jaz sem pri bivanju na Sekretariatu videl, kako se je z državnim blagom delalo. Pri nas v malem, drugje pa v velikem. Po mojem uničuje našo državo predvsem kraja in goljufija.
Dokumenti in fotografije 190 Iz te dobe je ohranjenega le malo materiala. 1. članska izkaznica Zveze sindikatov, izdana marca 1950. 2. Osebna izkaznica od dne 26. 5. 1951. 3. Legitimacija za povlaščenu vožnju, 14. 2. 1952. 4. Isto, izdana 14. 3. 1953. 5. Delovna knjižica, izdana 31. 1. 1954. Iz nje se lepo vidi, kje in kdaj je bil inž. A.S. zaposlen: Metalurški institut 1 leto in 8 mesecev, Slovenija Projekt 4 leta, Okrožno sodišče v Ljubljani 4 leta in 4 mesece, Državni sekretariat za pravosodno upravo (v bistvu ista služba kot predhodna) 3 leta in 4 mesece, Ljubljanske mlekarne 2 leti in 8 mesecev. Pred vojno je imel skupne zaposlitve (Južne železnice, Univerza in morda še kaj) 8 let in 9,5 mesecev. Skupaj torej 25 službenih let; v ostalem času je deloval kot samostojen inženir. 6. Trije izpiski iz Komunalne banke iz leta 1962. 7. Fotografija formata kot za potni list, domnevno iz tega časa, kot sklepam po primerjavi z drugimi fotografijami. 8. Fotografija velikosti razglednice iz sodnije v šoštanju iz leta 1954.
Poglavje 11 Delo pri Ljubljanskih mlekarnah Sedaj pa k mlekarnam. švab me je seznanil z najvažnejšimi osebnostmi, predvsem z inž Zakotnikom, ki je bil vodja proizvodnje. Videl sem takoj, da mu ni bilo moje nastopanje po volji, akoravno sem bil nastavljen z vednostjo delavskega sveta. On je namreč vodil vsa stavbena dela, ki so se izvajala pri Mlekarnah. Enkrat me je vzel s seboj v Novo vas pri Blokah. Tam je on vodil vsa dela pri predelavi male mlekarne. Vpraša me, kako se mi zdi cela reč. Odgovorim tako, kot bi ne smelo biti. Prva naloga, ki jo je meni postavil švab, so bile stanovanjske hiše. On je mislil zelo na široko, ker je že imel pripravljenih za ta namen 7o miljonov din. Druge denarje bi že on kako priskrbel. Naročil je takoj nekje na Hrvaškem neko opeko, ki je bila vse prej kot dobra. Tisoči in tisoči so prihajali in morali smo delati zanje streh. Delal jih je tudi mizar Berlič, ki ni bil več mizar, ker se je zapil. Jaz sem hotel Berliča vpreči v dela na sodniji, pa sta se izrodila in smo jih pustili. Delali so potem drugi mizarji, zlasti Gerden. Jaz sem začel delati osnutke stanovanjske hiše po starem. Gustl mi jih je zavrgel, akoravno so bili v resnici boljši od tega, kar je bilo narejenega. Nekaj časa sem mislil, da bi delali načrte za stan. hišo arh. Kuglič in njegov zet arh. Koželj. Ne vem, zakaj sem se premislil. Nato smo prišli do arh. Korenta iz žalca, ki je načrte za stanovanjsko hišo potrdil; v njej je bilo 60 191 192 stanovanj. Hodili smo večkrat v žalec švab, na novo prišli bivši direktor Olea tov. Pakiž. Ta je sploh prevzel vse splošne posle, tudi zidavo, nisem imel z njim opravka dokler sem bil pri Mlekarnah. Bil je dobrodušen vendar mislim nekoliko šibak za posle, ki jih je opravljal pri Mlekarnah. Tudi tega ugleda ni imel kot švab. Mimo stanovanjske hiše so me začeli obremenjevati z različnimi novimi osnutki zlasti za mlekarniško trgovino, ki naj bi jih urejali eno za drugo. Leta 1961 je začel švab hoditi v Koper k nekemu večjemu podjetju. Tudi so leta 1961 vsem uslužbencem zvišali plače tudi za 80 %. Meni pa nič. To me je ogrelo, zato sem napisal potrdila, da bo moje delo ocenjeno po normi in ne po akontaciji, ki je bila okoli 55.000.-din. To potrdilo je podpisal švab in sem en izvod jaz izročil Pakižu. On je pokimal in spravil potrdilo v predal. Koncem leta 1961 je švab dokončno šel v Koper in ga je nadomestil Jože Jarc. Za moje potrdilo se ni nikdo zmenil, zato sem jaz leta 1962 začel terjati letne obračune, kakor je bilo v pogodbi zabeleženo. Ko sem jaz stvarno začel delati samo za Mlekarno, sem zahteval zase v Mlekarni primeren prostor. Obšla sva s švabom vse pisarniške zgradbe vendar ničesar našla. Jaz sem dal predlog, da bi delal doma. S tem se je švab takoj strinjal in tudi naročil Pakižu, naj meni preskrbijo telefon, ki sem ga dobil šele leta 1963 in sicer po moji zaslugi. Vesel, da bom delal doma, sem popolnoma pozabil na dogovor za odškodnino uporabe prostora, ki je bil last Nataše. To se mi je še bridko maščevalo. Po odhodu švaba sem bil sam prepuščen na pol izobraženim ljudem, ki niso imeli nobenega posluha za mojo dejavnost, ki se je takrat osredotočila na izgotovitev stanovanjske hiše, ki smo jo pričeli graditi šele leta 1961 in dokončali leta 1963 koncem leta. Vmes sem delal največ za trgovine, kjer mi je pomagal izmerjevati Valenčič, sicer dober ali neodkrit človek. Ta je bil navzoč največ pri dograjevanju stanovanjske hiše, ker meni niso povsem zaupali. Meni je nekaj časa na stavbi pomagal stari Pipp, pozneje so ga vzeli v tovarno, ali pa prej, ne vem. Ni bil preveč 193 bister, najraje je sedel v stavbeni baraki. Glede mojih obračunov sem vedno bolj pritiskal na Jarca. On je tudi meni večkrat obljubil zadevo urediti, vendar jo ni. Pri neki priliki, ko je bil navzoč tudi Babnik od stanovanjkega podjetja Grosuplje, ki je delalo stanovanjsko hišo, je Jarc zopet obljubil zadevo z menoj urediti. Babnik je o zadevi bil že poučen, ker sem ga jaz prosil, naj mi pove, koliko sem jaz po njegovem mnenju pri Mlekarnah zaslužil. V tem pogledu sem imel tudi stike s stavbenikom Sivcem. Poiskal sem ga enkrat tudi na domu v Korytkovi št. 5, tam je imel svojo hišo. Sprejel me je v veliki sobi, ki je bila nabasana različnih stenskih ur, ki jih je sam spravljal v tek. On bi mi pomagal, če bo treba. Sivec je bil izkušen strokovnjak, bil je dolgo časa glavna arhitekturna moč pri nekem podjetju. Delal pa je načrte tudi izven svoje službe. Jaz sem ga parkrat spodrinil, in sicer pri Goričarjevi hiši, pri Zaltini hiši in pri hiši za delavce v Hranilniški ulici. Zaradi tega se nisva gledala postrani in mislim, da sva se spoštovala, saj kar se mene tiče. Sedaj je že pokojni. Ker mi je Jarc mnogo obljubljal, naredil pa nič, sem šel leta 1962 k odvetniku Lemežu, s katerim sva imela že več časa skupaj sodne zadeve. On je pisal Mlekarnam, nakar mi reče Jarc, počemu hodite k odvetniku, saj bomo sami z Vami zadevo uredili, vendar zopet nič. Koncem leta 1963 sta bila pri meni dva zastopnika Mlekarn, Pakiž in Feldin. Onadva bi kaj storila, vendar sta bila premalo stavbena strokovnjaka. Mlekarne so v ta namen že bile pri sodnemu izvedencu L. Macorattiju, vendar čisto tajno in premalo resno. Jaz sem, ker od Mlekarn ni bilo nobene rešitve, napisal račun za posamezna leta in za pisarno. Nobenega odgovora. Mlekarne so se že povezale z odvetnikom Režekom, ki je bil nasproten vsem mojim zahtevam in so mi Mlekarne na moje račune tudi v tem smislu odgovorile. Mlekarne so mi dale s 1. 1. 1964 odpoved, so pa meni nakazale denar za 4-mesečno odpoved, zraven pa ta denar označile kot učinek za moje delo. Jaz sem prvotno hotel spodbijati to zmotno operacijo in sem že sestavil primerno 194 pismo. Govoril sem o tem tudi z Lemežem in on je meni pritrdil. Ker sem pa jaz začetkom leta že tožil Mlekarne, sem začel o mojem moralnem pismu premišljevati in prišel do sklepa, da pisma ne bom odposlal, češ pravda je pravda, nič ne veš, kako izpade kljub temu, da se je zdelo Lemežu, da je pravica na moji strani. Imel sem prav. Prvi narok smo imeli pri sodniku Ostercu, ki je obe strani poslušal, hotel, da bi se utoženi znesek na kak način zmanjšal in obravnavo prekinil. Druga razprava je bila s sodnikom S. Rupljem. On je poslušal obe strani, kjer je bil Režek zelo oster in ni meni hotel ničesar priznati. Sodnik je v tem smislu takoj razsodil. Bil sem dokaj razočaran, toliko sem napravil za Mlekarne, za plačilo pa pljunek v obraz. Rekel sem Lemežu, da odstopam od tožbe, s takimi izkušnjami mi ni do tistega denarja. Bilo pa ga ni malo, bilo je okoli 4 milijone. Lemež pa me ni poslušal in rekel, da se bo pritožil na Vrhovno sodišče. To je razsodbo S. Rupla popolnoma razveljavilo in zahtevalo, da se razprava nadaljuje z branjem dokazov. Imeli smo razpravo v Dobu na Dolenjskem, kjer je bil švab takrat zaprt. Ni zanikal tistega potrdila, vendar pa je govoril precej zmešano. Potem so prišli na vrasto izvedenci. Rupel je bil meni nenaklonjen in je proti mojemu ugovoru in posredovanju sodnika Miklavčiča imenoval izvedenca Macorattija in inž. Pogačnika, ki je bil takrat tudi direktor pri Slovenija-projekt. Seveda je bilo njih mnenje zame neugodno, vendar pa v neki smeri ugodno, ker mi je priznalo neko razliko. Jaz sem ugovarjal, vendar zastonj. Zaslišane so bile potem priče, vse od Mlekarn: Jarc, Pakiž, Zakotnik, ki so pričali proti meni, niti ene pohvale za vsa velika dela, ki sem jih napravil za Mlekarne. Edino ugodno je pričal Babnik, ki je povedal, da je Jarc na tem in tem sestanku obljubil mojo stvar rešiti. To je bilo tudi edino, kar sem slišal meni v prid, sicer je govoril zame slabo. Nazadnje je nastopil kot sodnik Mislej. On mi je rekel, da bom dobil največ 500.000.-din. S tem zneskom bi se strinjal tudi Režek. Lemež bi bil tudi zato in je drezal v mene, naj na to svoto pristanem. Jaz sem bil v precepu, vendar sem rekel, da se ne strinjam. Lemež je bil 195 nejevoljen. Ko sva se razšla, mi je v sodni avli rekel: inženirje, zdravnike je težko zagovarjati, izberite si drugega odvetnika. Ko sem ga čez par dni v neki drugi zadevi obiskal, mi o tem dogodku ni nič omenil. Začel sem premišljevati, sedaj imaš že nekaj zagotovljenega. Mislej je namreč smatral, da so zaslužki pred letom 1962 zastarali, kar je Lemež priznal, ni pa tega vedel, ko je je vlagal tožbo. čudno. Kaj, ko bi se Ti pobotal z Mlekarnami sam. Vsedem se ponižan in pišem direktorju Mlekarnam, če sodnija ponuja toliko, ali se ne bi mogli o stvari sami dogovoriti. On je na to pristal in me povabil na razgovor. Prišel sem težko, sramotno in predlagal, da mi Mlekarna izplača še dva milijona. Direktor me je grdo nahrulil, užalil, nakar sem šel na 1 milijon. Pristal je na 900.000.-din za leto 1962 in 1963. Naredili smo takoj zapisnik in znesek so mi takoj izplačali. Nato smo naredili še sodno poravnavo in stvar se je klavrno končala po 6 letih pravde. šest let sitnosti in napetosti. Lemežu sem plačal 360.000.-din, izvedencem pa 200.000.-din. Vendar je stvar dobila tudi prijeten obraz. Vsota, ki sem jo dobil, je bila izrečno označena kot učinek za moje delo. Takrat je veljala za pokojnino plača in učinek za zadnja leta služenja, tako se je meni zvišala zadnja plača za 480{din (napaka?). Vložil sem zadevno vlogo na socialno. Tam so dolgo oklevali. Zahtevali so od sodnije zadevni sodni spis. Poleg tega me je nekdo od socialne še posebej zaslišal glede mojega službovanja pri Ljubljanskih mlekarnah. Bil je dobrovoljen človek in me ni zafrkaval. Kmalu nato sem šel k referentu, ki je obdeloval mojo zadevo na socialnem. Bila je neka gospa, tudi prijazna in mi je rekla, da dobim nastalo razliko od 1. 1. 1964 dalje. Leta 1960 sem imel mesečne pokojnine din 28.709, leta 1964 brez davkaov pa 144.782.-din, tedaj ogromna razlika. No in mislim leta 1970 sem dobil razliko v znesku 45.000.-din. Moja pokojnina je danes taka, kot jo imajo le redki upokojenci, namreč 6.130.-din (Verjetno že "novi"dinarji.) Z razliko sem dobil to, za kar sem se 6 let mučil. Seveda tekanja, skbi, razprave, tega pač nikdo ne more plačati. 196 Leta 1962 sem hotel v družbi z L. Kranjcem postaviti dvojček na zemljišču na Polju. Pa so nam to zidavo prepovedali. Izsilil sem občino Moste, da mi je dala novo zemljišče v Novih Jaršah v Avsenikovi ulici. Naredi sem pogodbo z zidarskim mojstrom Nanutom. Imeli smo že ves izkop temelja in nekaj kletnega zidu, ko sem mojo polovico prodal Strpicu. To sem napravil zaradi tega, ker sem imel težave s Kranjcem, Nanutom in ker se od mojih sinov in hčera nikdo ni zanimal ne za zidavo, ne za potrebo po stanovanju. Moram reči, da so bili kratkovidni z malo izjemo vsi. 1 To je bilo leta 1965, ko sem bil star 68 let. V mojem delu sta bili 2 dvosobni stanovanji s kabinetom in vsemi pritiklinami in 2 vozarni.2 Danes išče stanovanje Meta, večje stanovanje Andreja. Lahko bi bilo tudi eno stanovanje v pritličju in nadstropju. Sedaj jim pač ne morem pomagati. Leta 1968 sem kupil od Toneta stanovanje na Strossmayerjevi 12, kar sem že omenil. Leta 1960 sem prevzel od matere hišo šmartinska 103, kjer sem imel že mnogo težav in izdatkov. Podrl sem drvarnico na dvorišču in jih napravil v kleti. Prezidati sem dal stranišče, napravil nove žlebove. Leta 1972 je toča pobila strešnike in sem imel izdatkov za celih ..?.. din. Mnogo je bilo še drugih kleparskih del na strehi. Letos sem pustil napraviti novo pročelje proti cesti, ker je bilo staro povsem razpadlo. Leta 1972 sem napravil nove stopnice v klet, leta 1966 smo ojačili električni dovod v hišo. Leta 1971 je Minka Večerin napeljala vodo v 1. nadstropje. Itd,itd. Njivico, ki jo je imela mama pri hiši šmartinska 103, ima v najemu gospa Stucin, ostalo njivo pa ..?.. Leta 1960 sem prejel v last od moje mame travnike v K.O.Podsmreka in K.O.Dobrova. To so bile parcele 962/2 in 966/5 K.O.Podsmreka in 1627/8 K.O.Dobrova. Leta 1963 sem moral dati parcelo 962/2 v najem K.Z.Barje. Zoper to odvzetje sem se kruto boril na vseh možnih uradih, dosegel pa le, 1Po izjavi vsaj enega prizadetega otroka so bili pogoji s strani očeta neugodni, nespre- jemljivi. 2Vozarna pomeni seveda garažo. 197 da sem moral dati parcelo 962/2 v najem za 15 let, po tej dobi pa bi dobil drugje primerno parcelo enake površine. Po nekem prijetnem naklučju sem dobil zemljišče 962/2 leta 1971 od "Barja"nazaj. še isto leto sem jaz zemljišče 966/5 K.O.Podsmreka in 1667/8 K.O.Dobrova prepisal na mojega sina dr. Antona. Zemljišče 962/2 pa arh. Matiji in arh. Janezu, vsakemu do polovice. Sedaj ima v najemu ta zemljišča naš sorodnik Franc Suhadolc,3 Podsmreka 5. Leta 1975 sta morala za cesto odstopiti Matija in Janez 392m2, Tone pa 185m2. Franc Suhadolc plačuje sedaj najemnino za vsa naša zemljišča v naravi in sicer 360.-kg dobrega krompirja (letno). Pravkar se trudimo, da bi dobili dovoljenje za dvig hiše Titova 115. To misel sem jaz sprožil že pred kakimi 7 leti, pa takrat ni šlo. Rekel sem potem leta 1972 Maticu, naj naredi skico. Ta je bila 1973 uradno vložena na Luz. Ta je izdal lokacijo, sedaj čakamo na lokacijo občine Bežigrad. Moji doživljaji so bili napisani v glavnem leta 1975. Obsega 7x10 pol = 70 pol ali 140 listov. 4
Dokumenti in fotografije Iz tega časa se je doslej našlo le malo dokumentov in fotografij. 1. Fotografija iz potovanja v Crikvenico. Poleg dveh neznanih oseb sta na 3Franc Suhadolc je nanagloma umrl leta 1997. 4Imam originale šestih leg, in vse so po vrsti numerirane od avtorja. Na koncu šeste lege pa piše zgornje. Domnevam, da je zgornje pomota in da je bilo napisanih le 6 leg spominov. Posebne pole vsebujejo opis sodelovanja z arh. Plečnikom, ki je v bistvu izšlo v knjigi Plečnik in jaz. Originala tega spisa nimam. Posebej je ing. Anton Suhadolc tudi popisal doživljaje v partizanih. Poleg spominov obstaja še mislim 16 leg po 10 pol, numeriranih od 9 do 24, v katerih je avtor popisal svoja strokovna dela, tj. načrte. Leg številka 7 in 8 nimam, ne vem, če so bile sploh napisane. 198 sliki inž. A.S. in Franc švab. 2. Domnevno fotografija iz tega časa, inž. A.S. in žena Natalija, slikana na njunem vrtu, torej gotovo pred letom 1978, ko sta imela vrt za hišo še neokrnjen.
Poglavje 12 Nadaljevanje in konec Od tu dalje 1 bom vpisal dogodke, ki tičejo mene in mojih, dokler ne bom zaspal za vedno. Zdi se mi po vseh znakih, da ne bo treba dolgo čakati. 2 Predno bom gornje nadaljeval, moram še omeniti delo na Frančiškanskem samostanu v Ljubljani. Leta 1939 ali 1940 pride k meni trgovec Walguny, ki je imel na Vodnikovem trgu štacuno "Pri Janezu", kjer je prodajal najrazličnejše ostanke blaga, največ kotenine. Sem so hodili največ kmečki ljudje. Ta trgovina je bila zlata štacuna. Rekel mi je, da je že govoril z župnikom frančiškanom pri cerkvi na Marijinem trgu, kjer stoji tudi Prešernov spomenik, zaradi podkletitve frančiškanskega glavnega samostana ob Prešernovi ulici v Ljubljani. Mene pa prosi, da bi mu izdelal predmetne načrte. Kako naj bi izgledala izložbena okna, me je nekoč povabil z ženo Natašo, da smo potovali z Weilgunyjevim avtom v Trst. Vožnja čez Kras je bila zelo lepa. Nazaj grede smo se ustavili v znameniti gostilni v Sežani, ki je bila trakrat še italijanska. Kljub ogromno drugega dela sem se z veseljem lotil dela. Jaz sem predmetni del poslopja izmeril, narisal in v te načrte vrisal mojo rešitev. Bila 1Ta kratek del rokopisa je na 24. legi kot dodatek k zaključenem opisu strokovnih del ing. A. Suhadolca. Vsebinsko spada v življenjepisni del, zato ga priključujem prvim 6 legam rokopisa. 2Ta del spominov se konča z opisi dogodkov leta 1978. Pozneje zapisov spominov ni več najti, verjetno jih ni več pisal, čeprav je bil do začetka leta 1983 nedvomno v stanju dogodke opisovati. 199 200 je to zelo zanimiva stvar. Načrte sem predložil mestni občini, kjer pa se je zataknilo. In sicer na pročelju. Bolj pa zaradi Suhadolca. Takrat je imel na magistratu tudi besedo umetnostni zgodovinar Mesesnel. Ta je hotel neke spremembe, za katere pa jaz nisem kazal posebnega navdušenja. Mesesnel je sam povabil arh. Kobeta, da bi on narisal pravo pročelje. To mi je tudi Mesesnel pokazal. Sem ugovarjal, da to ni dosti drugače od moje rešitve. Res je, Kobe je le malo lepše risal kot jaz in v tem je bila glavna razlika. Jaz bi potem lahko prevzel Kobetovo rešitev, nakar bi dobili gradbeno dovoljenje. Pa za to ni bilo več časa, ker se je bližala vojna. Resnično sem se jaz s pročeljem mnogo trudil, saj stvar ni bila lahka zaradi njene enostavnosti. Stvar je torej propadla, meni je odšlo zelo zanimivo in težko delo. Frančiškanom pa je odšel precejšen dohodek. Imel sem narejen ves popis gradbenih del in že mislil na izvajalca, Justa Gabrijelčiča. Zakaj se te stvari ni lotil nobeden kasneje, ne vem. Stvar bi bila tudi danes zanimiva, vendar bi jo pobrali satani. Danes 14. 3. 1978 so začeli z deli za milico. Določili so dokončne meje in dovoze na posamezna dvorišča. Kakšna nepopisna žalost. Vedno smo še upali na nek čudež, danes je tega upa konec. Naš Janez nam je v nedeljo, 12. 3. 1978 podaril ali prinesel v plačilo nekaj stvari iz našega bivšega vrta. V časopisu "Delož dne 15. 3. 1978 je na nekem oglasu mrtvega zapisana tale kitica. Pomlad na vrt bo Tvoj prišla in čakala, da prideš Ti in sedla bo na rosna tla in jokala, ker Tebe ni. 201 Kako težko sva se z ženo trudila, da se spričo dogodkov na našem vrtu nisva zlomila. Ko so podrli moj zid, ki je stal na zemljišču, ki sem ga kupil leta 1935 in ko je bil naš vrt v izmeri 670m2 ukraden nam in sosedom, so prišli ljudje, posebno sorodniki in odvlekli, kar so dosegli. A je podrl češnjo, ki je bila stara 40 let in bila 15m visoka. Debla so dali deloma na žago, deloma so jih imeli za drva. Isto se je zgodilo z jablano ontario, reneta, naš dragi jonatan, ki nam je prav leta 1977 nasul dobrih jabolk, da jih imamo še danes 28. 3. 1978. Bogati češplji, lesniko, breskve in še kaj. A je prišel po še mladi jablani; B je prišel po še mlado višnjo; C je prišel po oreh, ki si je prav lani opomogel; D je prišel po nizke vrtnice; E je prišel po nizke vrtnice; F je prišel po bele potonike; G+H sta prišla po rdeče potonike; I je prišel po mladega jonatana; J je vzel jasmin; K je vzel zlati grmiček; L je vzel velikonočnice; M je vzel kutno japonsko; N je vzel hortenzije; 202 O je vzel irise; P je natrgal zimzelena; R je vzel dalije; S je vzel krizanteme; T je vzel rumene in bele marjetice; U je vzel rabarbaro; V je vzel pehtran; Z je vzel tulipane; ž je vzel maline itd. Od podrtega zidu pa so pobrali: a je vzel krilne plošče in korce; b je vzel plošče, s katerimi so bile pokrite naše barake, ki so nam vestno služile 39 let; c je vzel "Tončka"iz kamna in baluster; d je vzel moj izvirni steber, ki je bil na vrtu okoli 25 let; e je vzel tudi moj steber in baluster; f je vzel podnožne kamne opečnega zidu; g je vzel kamnito mizo, ki je stala v mrtvašnici na pokopališču sv. Krištofa; h je vzel 2 kamniti vazi; 203 i je vzel 2 lesena balustra, ki sta bila nekoč vgrajena v stopniščne ograje na ljubljanskem rotovžu; j je vzel nekaj navadnih opek iz opečnega zidu; k je vzel 2 okrogli betonski mizici; l je vzel 2 cevi fi40 cm 50 cm dolgi itd. Moja žena Nataša nje rešila le svoj skromni vrtek, če bo ostal, eno hruško in nekaj cvetja. Ne vem, kje so druge cvetlice, ki jih je bilo polno, zvončki, vijolice, marjetice, majnica, regrat in tako dalje. Betonske zidove in temelje je zdrobil ali lomil poseben, močan stroj. Navzoči so se pridušali, kako močno je vse zgradil ta Suhadolc. Kose temeljev seveda betoniranih in podstavke iz betona so nekam odpeljali. Tako je bilo ustreženo krutemu zakonu, ki ne pozna nobenega srca in nobene uvidevnosti. V veliko škodo vsega okolja. Hotel sem, da bi se uprli vsi sosedje, vsi prebivalci našega okoliša. Pa so rekli, mi nismo prizadeti, vi glejte. Danes pa že vsi debelo gledajo, kaj se je zgodilo. Bodo pa šele videli, ko bo na sredi te velike poljane delovala milica. 204
Dokumenti in fotografije 1. Modra kuverta, z več zdravniškimi izvidi in recepti. 2. 4 pisma, ki so jih pisali ljudje ob smrti matere inž. A.S. novembra 1964. Med drugimi je tudi pismo Stanka Sile. 3. Osebna izkaznica inž. A.S., izdana 22. 12. 1966. 4. Pismo, v katerem se dr. Melita Pivec-Stele zahvaljuje za sožalno pismo ob smrti njenega moža, 31. 8. 1972. 5. Fotografija iz Lipice pri škofji loki, spredaj stoje inž. A.S., Herbert Hawlina, verjetno Peter Vidmar, prijatelj družine Kastelic, delček ženskega obraza ne spoznam, Natalija Suhadolc in Peter Hawlina. Verjetno smo slavili kakšno obletnico družine Hawlina. 6. Na zadnji strani fotografije piše černivec 1973. Na sliki sede inž. A.S., Natalija S., Mia S., verjetno s hčerko Saro v naročju, Jana Pipp, Tatjana S. s sinom Jernejem v naročju (žena Janeza S.), leže od leve Matej S., Matija S. in Andrej S. 7. še dve fotografiji s črnivca. Na eni je inž. A.S. sam, na drugi z ženo Natalijo. 8. Skupinska slika iz Lipice. V sredini stoje Natalija S., inž. A.S., dr. Ana Hawlina, za njo mož dr. Herbert Hawlina, v rumenem črtastem puloverju Irena Hawlina, za njo njen mož Peter H. Sedijo skoraj sami sorodniki H. in S. 9. Na vikendu blizu Turjaka pri Ivanu Suhadolc, verjetno bratrancu (ali nečaku) inž. A.S. Stoje z leve tretja Natalija S., zraven Ivan S. in inž. A.S. 205 10. Dve fotografiji inž. A.S. z ženo iz obiska Bogojini leta 1976. 11. Fotografija inž. A.S., ko si ogleduje Formo vivo v Kostanjevici, verjetno okoli 1975. Poleg dokumentov iz zadnje dobe življenja inž. A.S. inam še nekaj dokumentov v zvezi z očetovo smrtjo. 1. Izpisek iz matične knjige umrlih: inž. A.S. (Suhadolec !) je umrl 14. marca 1983 ob 21. uri. 2. Sprejemni list, Naročilnica, Račun za pogreb na žalah, ki je bil 18. marca 1983 ob 10. uri. 3. Potrdilo čGP "Delo"o vplačilu zahvale. 4. Potrdilo o plačilu pogrebnih stroškov podjetju "žale". 5. Osmrtnica, izrezana iz časopisa "Delo". 6. Izrezek iz časopisa "Delo", zapis o inž. A.S., avtor Peter Krečič. 7. Listek papirja s pregledom izdatkov okoli pogreba, rokopis mame Natalije. 8. Vabilo na zapuščinsko razpravo dne 7. 6. 1983 ob 11. uri. Trajala je približno 10 minut. 206
Poglavje 13 Pri partizanih Dnevnik1 iz partizanstva od 28. VI. 1942 - 22. IX. 1942. inž. Anton Suhadolc, r. 1897. Pisano jan., feb., marec 1975. 2 28. VI. 1942. Blokada. Razgovor s Sattlerjem in Primožičem. šah na vrtu s šorlijem. Remi. Preiskava s strani Italijanov. Ti najdejo v krompirišču smuči. čigave. Ni lastnika. 3 Prva nevšečnost. Italijan najde v peskolovu kantico. Druga nevšečnost. Pokvarjene otroške smuči odnesejo Italijani. Naložijo na tovornjak Jarca Mirana,4 Vladkota, šorlija in mene. Nataša pravi: Ne boj se, trije nedolžni zate molijo. Kratko slovo, z roko iz tovornjaka 1Pozneje, okoli leta 1976, je oče napisal spomine, obravnaval je tudi partizanščino in leta po vojni. Glej poglavje Vojna in povojna leta. Tu je zabeležen njegov pogled na te stvari s časovne distance in po mnogih bridkih izkušnjah z "našim"komunizmom. 2Tega leta je inž. A. Suhadolc prepisal svoj dnevnik iz dveh ali treh majhnih blokcev, približne velikosti 4x6 cm, ki ga je pisal sproti pri partizanih, z roko, na 4 lege. Pozneje je to pretipkal na pisalni stroj. Blokec se nahaja v zapuščini ing. A.S. 3Glede na velikost smo seveda vsi vedeli, da so bile last prof. telovadbe Dobovška. 4To je pesnik Miran Jarc, ki je stanoval v hiši ing. A. Suhadolca z ženo in hčerkama Marijo in Eko (Terezijo). 207 208 in v Belgijsko kasarno. V vrstah. Od daleč mi maha Rudko, že za Italijo pripravljen. Maha. Na levo. Obstopijo me vojaki. šenza documenti", pa ti odvzamejo legitimacijo. "Ho avuto legitimazioni."V sobo: Jarc Miran, Podboršek Paul, 5 prof. Arko in na stotine drugih. Prof. Arko:"Prva prilika, ki se mi ponudi, odskočim, pa makar me stane življenje."Odgovorim:"Počasi, hranite glavo za boljšo priliko." Občutki z betom po glavi, kar boljši in odločnejši. Za vedno. žena, otroci, eden na poti. Bo kar bo, saj nisi sam. Jarc: šedaj si opredeljen, so Te našli."Pred uro še svoboda, sedaj tema. Za žicami, na soparnem soncu. Stoteri znanci in ne, na mah smo si v sorodu. Ena usoda nas veže, en vzrok. Nerad mora trpeti. Vsi prenašajo dostojno, ja veličastno. žena pride z Matičkom po slovo. Nekateri dobivajo pakete, kovčke, bisage. Proti šesti zvečer začno delati vrste. 650 jih je. Bežigrad in Zelena jama. Potem zopet za mrežo, tiho se obiraš, žalostno je, ker je Vidov dan in nedelja pa toliko gorja in solza. Ob devetih nekako, ko smo dobili košček salame in dva panjoka, v vrsto za odhod. Rajža žalostna na kolodvor. Temačno. Ulice prazne, po požaru. Da to je požar, če gre 650 ljudi Bog ve kam. Marsikdo se ne bo vrnil. V vagone živinske, brez slame, klopi, odprtin, po 50 mož in zaklenjeni. Čakamo težko. Sedaj, ko je že tako, naprej, samo čakanje ne. Z Jarcem sediva v kotu prvega voza. čudni občutki, čuden položaj. Družba pisana. Ulije se dež, potem odhod. Počasi. Zbogom, Ljubljana. Mlajši lezejo k mrežami kot opice. Videl bom. Kaj? Da. žalost, nepregledna žalost. Vse veka, seveda doma. Proti Borovnici se sliši bobnjenje topov. Strel, blisk, pok. Pošastno. Ozračje kljub dežju soparno. Skoro pričakovanje nekih izjemnih dogodkov. Tema, nikogar ne vidiš. Samo kvantanje nekaterih in smeh. Petje ne gre. Mladi poskušajo vse, da bi pozabili, starejši se pogreznejo 5Sosed mesar. 209 vase z mislimi na dom, na spremembe, na vzroke, na dejanja in grehe. V Borovnici dalj časa stojimo, tako, da odhajamo proti dvanajsti uri. V bližini Verda nenadoma pok, blisk. Pokanje postaja divje, puške, strojnice. Zatem mir, nakar nova salva še divjejša kot prej. Krogla gre skozi naš voz. Ostanem miren, kar bo, bo. Naenkrat vlak obstane. Nekaj časa še pokanje partizani-Italijani, potem mir in naskok partizanov na vlak. Kriki in šumenje, odpiranje, izkladanje ranjenih. žalost, veselje. Naš voz odpro tako, da ustrele v žabico. "Vsi ven ali bombažakriči partizan. Vse uboga. čudno, ni odpora. Da, vse gre s silo in tam ne govori, kdor nima puške. "Fantje v hrib, kar za nami, hitro, kar naprej". Strašno temna noč, nekoliko prši. Grmovje in rastlinje izgleda kot s slano ali snegom pobeljeno. Z Jarcem se drživa za roko. Potem se zgrešiva. "O Ti Suhadolc", me nagovori močan partizan. "Kdo si.Kamnikarjev Vikl. Pozdravljen in kar naprej. Jutri se vidimo."V trebuh ranjenemu partizanu hladijo pri studencu rano. O Bože, že ga grabi smrt. Partizani, sanitetke, vojščakinje, vse je tu. Pomagam nositi nekaj časa ranjenega vlakovca. Kako je človek težak, ko se ne obvlada. še drugi ranjenci, obvezanci, ki hodijo. Baje so v vlaku ostali trije mrtvi in še drugi ranjenci. žrtve. Ne veš dneva. Partizani trde, da so osvobodili vse, a mi vseh ne vidimo. Mnogo nas je, a vseh nisem mogel ugotoviti -v temi. Pot gre vedno navzgor po pešpoteh, blatu, kamni. Z Jarcem se zopet dobiva, tudi Rudko je tu, ves okrvavljen. Nosil je ranjenca. Vas Pokojišče. Nekoliko se dani. žejni. Kmetje dajo vodo. Vozove pripravljajo, da gredo po ranjence. Prve partizanske obraze vidimo. Vse resno. Prvič se vidimo zbrani vlakovci. Da, komaj polovico nas je vseh. Ko se malo oddahnemo - naprej. Z Jarcem sva prerešetala položaj. Sprva oj kakšna romantika, doživljaj nima para. Sedaj so odločili: življenje ali smrt. Potem se je priplazila tiha skrb: živiš v nelegalnem občestvu, če prideš Italijanom v roke, je sodba že sojena. In korak ni čisto premišljen in svoboden. Za vse to ni bilo več časa. Dejanja so odločila. "Previdno hodite, Italijani so blizu, imajo topovsko postojanko."Tako 210 gremo izmučeni, neprespani, mokri, nemirni v notranjosti. "Italijani pripravljajo ofenzivo". Slišali in vedeli smo, kaj bo. Za puško se bom težko odločil. Vas Padež. Sledovi bombardiranja po topovih. Mraz. Po groznem blatu in skalah, ko vidim partizansko mumijo spati pod drevesom, dospemo na žage. Dve sta. Vidiš sledove partizanskega življenja. Od pobitega vola koža, drobovje. Ognjišče. žage obstopimo, vse pretaknemo in se vleže vsak, kjer mu prija, kjer dobi prostor. Po lesenih tleh, po hlodih v in izven žage, po podstrešjih, po sobicah, po kletnih prostorih. Vse je trudno. Z Jarcem zlezeva na nek podstrešek, kjer je nekaj slame, očividno partizansko ležišče. Uleževa. čez pol ure vprašam Jarca: spiš. Ne morem, premišljujem. Jaz tudi. Vstaneva. Zlezeva na pod in gledava sebe in žalostno vojsko, ki spi in bdi, kakor kdo more. 29. VI. Danes je praznik sv. Petra in Pavla in včeraj je bil Vidov dan. Z Jarcem premlevava položaj. živci se napenjajo, da bi našli rešitev, ali je ni. To bo prinesla prihodnost. Nazaj ne morem in ne upam, akoravno me tako strašno vleče.Dan je in gruče se prično zbirati. Vidim znane obraze. Mlade, stare, vesele, žalostne, vse pa je umazano, mokro in neprespano. Soseda Vodnika vidim v modri obleki na vzvišenem prostoru, zravnan, bled in zamaknjen. Po nekaj minutah ga hočem ogovoriti, a je že ušel izpred oči. Nisem ga videl več. Šel je nazaj. Našel je za to moč ali šibkost. Ogledujem znane obraze: tesar je Menart, mesar Podboršek, mizar Mišvelj, ravnatelj Wagner, dijak Ahlin, Jurca, Rudko, Bine Kobol, urar Zajc. Pridejo posamezni partizani in partizanke in nas radovedno ogledujejo. Prvi vtisi. Ja tu je tudi življenje, popolnoma novo, svojevrstno. Ali pa spadam sem, to je vprašanje, ki ga ne moremo rešiti. Ja in ne. Z Jarcem ga do onemoglosti rešujeva ves dan, dokler zvečer ne omagava. Premišljevanje ne vede nikamor. Nazaj ne moremo. Z dnem pridejo nekateri od višjih. Pozdravljajo nas. Vabijo v borbo in na delo. Tudi domu, kdor hoče. Z Jarcem odločiva za delo. Tako tudi Rudko 211 inWagner in 220 drugih. 70 jih gre takoj med borce. Okoli 30 je domotožcev. Pripovedujejo jim nesmisel take odločitve.Ali je mnogo trmoglavcev in vztrajajo. Partizani pa so napravili domotožce samo na videz, dejansko ne bo nikdo odšel. Za ubeglico je Matilda6, Matilda je tudi za vsak drug prestopek, kot kraja, goljufija. Pogovori z znanimi partizani. Med njimi so tudi nekateri, ki so bili pri napadu. Bože kakšni so ti ljudje. Zdi se, da so kamen, odločni, navdušeni za vsak napor, vsak trenutek pripravljeni dati tudi življenje. Zakaj naj vsak življenje tvega, to je vprašanje, ki si ga je marsikdo nadel. Oni, ki so politično zreli in prepričani, tem je za ideal novega gibanja, ki obeta novo, pravičnejše življenje. Drugim lebdi narod in njegovo trpljenje pred očmi, nekatere pa drži le bojazen pred hujšim. Ampak vsak od teh borcev je po svoje reven, ima svoje srce in misli Bog ve kod. Otroci. Pripoveduje Vikl o svojih doživljajih. Kako lep fant Vikl, kako zgovoren kot bi partizan ne smel biti. Bradati kuhar obeta kosilo. Res trije ali štirje sedejo k lupljenju krompirja, meso prinesejo od nekod, tudi nekaj moke je na mestu. Prav po hostarsko. Kuhar govori o partizanski hrabrosti, o uspehih, o redu, o disciplini, o matildi. Prav eten dečko ali dedec, original po svoje. Sploh smo videli na žagah kot malokdaj kasneje prikupne ljudi. Komisar Jan, Jokl tudi simpatična. Domotožce so dali posebej in so jih tudi posebej zastražili. Zdi se, kar tedaj nismo vedeli, da se z njimi pripravljajo prve žrtve nad belo gardo. Zame je bil pogled nanje vedno bolečina. Kasno po 12. je kosilo. žlice po večini nimamo, posod tudi ne. Ali partizani pravijo, da se bomo vsi najedli, vseh 308 mož. In res od rok do rok gredo posode partizanov, od ust do ust žlice, žlice partizanov in tovarišev in primeroma kmalu smo bili res vsi nasičeni. Dobra juha s koruzno moko, krompirjem in mnogo mesa. Jaz sem si mogel še nekaj mesa vtakniti v žep. Potem smo polegali, sedeli v neki soparici po dežju in pred dežjem. Najraznovrstnejši pogovori o položaju. Soparica je prignala hudo nevihto, ki se je zlila popoldne. Vsi smo se tiščali v 6Matilda seveda pomeni p3ko, prenešeno seveda smrt. 212 strehah žaginih poslopij, ki so bila zatočišča partizanov. Postrani sem gledal ležeče partizane, opremljene s puškami, municijo, noži, da, tudi bombami. Tja zaenkrat še ne spadam. Po nevihti zakoljejo vola. Oh koliko trpi tu žival predno pade. Obljubljajo dobro večerjo. Proti večeru postajajo domotožci vse bolj čemerni in se jih do večerje polovica spreobrne. Razpoloženje proti njim postaja skoro bi dejal sovražno. Pa menda ne čisto po pravici. Ne vem, kakšne mere, kakšni vidiki so bili partizanom merodajni, da so človeka obsodili. O Hmelakovih dveh sinovih pravijo, da sta hotela uiti in sta padla. Proti večeru slišimo pokanje, v dolini je moralo biti, nedaleč od nas. Vedno hujše. "Kaj da je", vprašamo. "Ah kaj, Italijani silijo po dolini, naši pa branijo."Kar naenkrat pride nek sel. Govori s partizani. Ti se razžive, poiščejo puške in strojnice in že tečejo na pomoč. še slišimo pokanje, začne se temniti in nato poneha ogenj in pok. Proti večeru imava z Jarcem še enkrat resen in buren razgovor glede naše pristojnosti. On, da ni dorasel tem razmeram in da bi šel rad nazaj. Rekel sem mu, da je prepozno in da ostanem, nakar se pomiri. Zaradi večerje je bilo neko zbranje. Skoro se je že nočilo. Komisar Jokl je že podnevi enkrat dejal, da bova šla z Jarcem na agitacijo. Kar naenkrat se pojavi in povabi mene in Jarca s seboj. Po mokri in blatni cesti, potem po poti skozi hosto in gozd. Ne vidim skoro nič. Sledim Joklu bolj po sluhu kot po vidu. Mesec osvetljuje gozd in hosto ter dela čudovite sence, čudovite objekte. Zdi se ti, da vidiš same stebre in vhode in timpanone in stavbe. Ena slika mine, prikaže se že druga iz neznatnosti v velikansko arhitekturo. Grmičje je kot iz srebra. Jarc me vpraša "Kaj tudi ti vidiš vse te objekte, stebre, palače.Da, tudi jaz."Pot je včasih jasnejša kot umazana proga med ostalim srebrom. In kljub temu čaru hodim po blatu, strašno spolzkem, mastnem blatu, da s težavo držim ravnotežje. časih si pomagam z rokami. Bože kakšen občutek, kam gremo, kaj bo z nami. Po dolgi hoji, gotovo je trajalo kako uro, pridemo slednjič do neke koče-kuhinje. Prvo je, da sedem k ognju. Kuhar pripravi večerjo. Lonec fižola in kos 213 mesa. Ne morem vsega pojesti. Iz utrujenosti in duševnih bojev. Potem se premaknemo višje v barako - pisarno. Ah kaj vidim: telefon, radio, pisalni stroj. Nekaj poslušamo, telefon brenči, nekaj se pogovarjamo, nakar greva z Jarcem spat pod lesen šotor, kjer spi straža. Na slami menda z eno odejo za oba. Mraz je. Jarc je pri izhodu in mu je še hladneje. Slabo spanje. Ponoči menjajo in nekdo kar noče vstati. Pravi, naj kar naju pobara in pobere, saj sva novinca. No jaz se nisem dal, Miran pa tudi ne. Zgodaj vstaneva. Nekaj si skušava umiti roke, potem v kuhinjo, kjer menda, da bo žgancev. V pisarno na kratek pomenek. Jokl pravi: Evo brata Luka Suhadolc. Visok, ne več mlad partizan - poveljnik, ki je na Igu že prodiral proti Ljubljani. Le Italijanski topovi so me ustavili, pravi. Pomenek tudi še z drugimi partizani o položaju, nakar nas pospremijo k ostalem moštvu, ki je šlo proti Otavi. Primeroma lepa pot pri solnčnem siju. Tako nekako ob 12. uri pridemo na Otave, kjer so nas znanci radovedno in zaskrbljeno pričakovali. Rudko, Wagner. Spoznal sem tam in precej govoril z Abulnarjem iz Zelene jame. Nekateri so si tam nakupili nekaj potrebščin, mislim tudi jestvin. Kosila ni nič. Popoldne nas odvedejo v neko hosto, kjer bodo nekaj skuhali. Po vsej hoji čutimo lačne želodce. Posoda je majhna in morajo še enkrat kuhati. Oh je to težko. Proti 5. uri enkrat popoldne pridemo na vrsto. Juha z moko in nekoliko mesa. Premalo je bilo. Jedli smo pa kar po štirje iz enega lonca. Izposojenih žlic in loncev. Ne pomivaj, je kar dobro, najsibo žlica ali lonec. Vsi higijenski predsodki so ugasnili. Proti večeru nazaj na Otave, kjer se mi je dopadlo. Zvečer, ko smo že oddeljeni, pride Golobov Roman. Prisrčen pozdrav. Pripoveduje dosti optimistično o celi zadevi. Opisuje organizacijo, napake in uspehe. Pokaže tudi partizanski denar, bankovec za 5000.- lit. Simpatični listki. Nekaj na Otavah odbere, pravijo, da so nekam nezanesljivi in gredo po posebni poti. Kdo ve kam. Med njimi je Miša Lajovic in Mišvelj. Menda sta hotela domov. Ob nastopu noči gremo, kam, ne vemo. Izredno krasna pot, mesečna. Bi pel da kaj, o čem. Ampak res prekrasno, čarobno. Mi visoko na hribih, tam doli pa pokojno ali tudi ne vas, domovina, rojaki. 214 Pozno ponoči pridemo v neko vas, menda Zavrh. Spotoma sem videl neko ogromno brezno, to je Cirkniška planota. Vse megleno, čudno je izgledalo. Tam naprej daleč so pa Bloke. Slovite Bloke in tam so tudi Italijani. Vedno so v bližini, ne moreš se jih znebiti. Pokažejo nam postelje v nekem pokritem dvojnem kozolcu, ki je imel spodaj hlev. Pri slabih električnih svetilkah začne delo z zbiranjem slame im mrve za ležišča. Nisem zraven, naj si urede, bom že kako še našel svoj prostor. šumenje ponehava, trudna trupla popadajo po podih po slami eno poleg drugega. Kmalu ne slišiš drugega kot sopenje. Od zunaj pa lega hlad na telesa in jih hladi. Jaz sem si najpreje zbral ležišče na dveh, poševno ležečih voznih rantah. Ali hlad proti jutru pritiska z vseh strani. Ne zdržim. Zlezem pod nek voz in hočem tam počivati, zopet hlad. Po lestvi zlezem na gorenji pod in najdem ajdovco. Se vležem kakor sem bil s klobukom na glavi. Ne morem in ne morem se ogreti. Ajdovca je prepusta, pretrda, ne vleže se po telesu, zato še vedno mrazi. Nadenem si jo še nase, nakar nekoliko zadremljem. 30. VI. 1942. Vstanem sajast, neprespan, premražen. Po lestvi navzdol vidim še spečo armado. Na pol oblečena telesa eno poleg drugega spe. Kako spe. Po hišah hodijo in prosijo za mleko. Par hiš, kje dobiti mleka za tako armado. Nekje kuhajo čaj iz bezgovih jagod. Približam se in dobim skodelo. Nekaj je toplega ali želodec kriči po tršem. Nekje nekaj vode, da si izperem oči. Od nekod prileze Mežan. Ves je sajast. "Kje si bil?Oh, v hlevu sem spal v jaslih. Bilo je kar prijetno toplo, sicer ne bi mogel spati."Po jutranjem opravilu smo polegli ali posedali. Ogledali smo cerkev sv. Duha, daleč doli pa so bile vojašnice Blok. Zbor dopoldan enkrat in hajd naprej. Proti poldnevu enkrat po hudi hoji pri žagi v Vintgarju. Voda. Mnogi porabijo priliko ker solnčno in soparno za kopel ali vsaj umivanje. Posedamo po žagi, po travi, po jezu in pestvamo prazen želodec, ki z vso silo pritiska. Hiša poleg ima nekoliko vrta in tam vedno nekdo kaj puli, v hiši pa kuha. Pa kaj malo črne kave ali čaj, ne pridem na vrsto. Potem vsega zmanjka. Hrane od nikoder. Vsak 215 išče, kje bi našel kaj za pod zob. Vsa mogoča zelišča nabirajo, kuhajo, pijejo vodo. Solato so imeli na vrtu, pa so vso pospravili. Brez zabele seveda. Malo soli pa je bila kar dobra. Rudko tudi meni prinese pest solate, ki jo pojem s soljo. Abulnar nabira polže in jih kuha. Bine Kobal lovi rake in mi enega prinese. Za noževo konico je tega rakca, toliko kot nič. Vročina raste, z njo lakota, ko bi se že ganili iz tega kotla. Poleg hišice zagledan na vzvišenem kupčku Mirana in še nekaj tovarišev. "Kaj je,"vprašam. "K štabu da gredo štirje, med njimi tudi Miran". Hudo me je zadelo. Z Miranom sva že od doma sem imela intimne pogovore, bila sva v paru. Stanoval je v naši hiši, sedaj pa najbližji cele druščine oddide. "Veš", mi pravi, "to meni prija, to bo zame". Res sem bil žalosten. Bil sem strašno sam, ko sem videl, kako na tenko se me je držal. Skoro neutolažljiv sem bil, dokler nisem prišel do misli in uvidevnosti, da se ni moč boriti proti volji Njegovi. Fiat voluntas tua. Ne vem, ali on ve, zakaj je to dobro. Miran s tovariši oddide. Izberem si drug par - nečaka Rudkota. Rad je pustil svojega tovariša in se mi pridružil. Bil je prijeten, uslužen. Do Roba mi je priskrbel tudi leseno žlico. Popoldne enkrat se dvignemo, da se prikopljemo h kakšni hrani. Vroče, komaj se premikamo, ker želodec ne pusti. Telefonska napeljava. Ob hostah kjer mnogo borovnic in rdečih jagod, ali ne vanje, naprej, kmalu se ustavimo. Mnogi se gredo past v hosto. Ali je malo. Končno privozi voz s hrano. Nekaj je bilo, a pičlo. čakamo ob hosti ob poti nečesa. Kar naenkrat godba in petje. četa izbranih partizanov z zavihanih rokavov s kapo, puško, municijo okoli pasu, bombami prikoraka proti nam. Eden s kitaro, drugi pa pojejo. Solnčen, gorak večer, partizani rdeče rute pod vratom, pojejo in pojejo. Vsaka, najskrivnejša vlakenca občutka je zatrepetala. Na svojem, pri svojih močnih in veselih. Najlepši trenutek vse partizanije. Nekdo pove, da se mudi v bližini dr. Anton Zupančič. Poiščem ga. Ah kako prijetno snidenje. Njega sem imel rad že v Ljubljani. Pokaže mi svoje partizane. Pravi, da je tam že pet njegovih bratov. Enega sem videl. Tudi Kraljičev je eden. Iz Iga jih je šlo 78 v partizane. Vabi me, naj grem z njim, da bo pri puški bolje kot pri delu. Zelo 216 mikavno, ali ostanem pri svojem, ker nisem več mlad in zdrav tudi ne. V odgovor mi pokaže partizana 50 let starega, ki ima doma menda 18 otrok. Pravi dalje: Naši vas bodo spremljali preko proge. Brez skrbi. Vse bodo dobro izpeljali, so dečki. Posloviva se kot stara prijatelja. Pridem nazaj k četi, odbirajo strokovnjake za razne obrti. Mehanike, ključavničarje, kemike itd. Rudkota vzamejo kot kemika, no in ostal sem zopet sam. Lepo slovo in ni ga več. Tudi jaz se ponudim, a me ne rabijo. Zopet ne vem zakaj vse to dobro. Bog že ve. Izberem si novega druga, Bine Kobal, student gradbe, dosti prijeten, vsekako zelo požrtvovalen. Dejal je, da je čakal, da ga pokličem. Petje se vleče do večerje, ki jo pripeljejo skoro ob mraku. Neka polenta, skoro dosti jo je bilo. Potem se v spremstvu podamo na pot preko proge. Hodimo in hodimo. Vidim ponoči obratujočo parno žago. Mir je sicer, a čuden mir. Grozljivo. Po dolgi hoji v št. Vidu, kjer so ranjence spravljali v neko hišo. Da je zanje lepo poskrbljeno, da imajo celo operacijsko sobo in podobno. Nekateri so šli gledat ranjence iz vlaka. Nisem hotel gledati bede in bolesti. Posedamo po hlodih, ki so ob cesti, do povelja naprej. Tišje. Proti progi gremo. Ali bilo je še daleč. četa partizanov odcepi proti hribu. Slišim od daleč pokanje, kam gredo. Tako so otroško veseli. Koliko časa, kaj jih čaka po tako prešernem ukanju. Hodimo po cesti, kmalu večkrat razkopani in zabarikadirani. Počasneje in tišje. Nepoznane vasi, slednjič vas Ponikve. Bože mili, vse razkopano, požgano, osamljeno. Hiše gledajo v gluho noč kot strašila. Bombardirana je bila vas. Vidimo in čutimo brezobzirno vojsko in vojno. To tiče nas, naše grude. Kaj se je zgodilo s prebivalci, kje so. Mi posedamo in čakamo, kdaj bomo mogli čez progo. Spremljujoči partizani se zleknejo na vlažna tla in zaspe takoj kot kamen. čudim se. To je trdo življenje. Polne tri ure čakamo v noči. Hladno je, nekateri iščejo toploto v seniku. Naenkrat znak za odhod. Partizan se dvigne, je že pri sebi. Gremo, ne tečemo, vseh 220. Kako hitimo. Ali teči treba hitro, da uidemo sovražniku, da se spravimo zopet v varno hosto. četrt ure traja dirka čez progo. Potem zopet hosta. Hitro kar naprej, da nas ne zalotijo. 217 31. VI. 1942. Navkreber po čudnih, slabih poteh, grmičevju, kamnu. Bine ponudi košček parmezana. Trd je, a bolje kot vsak sladkorček. Končno smo na vrhu hriba. Zaslišimo še močan pok - progo so pognali. Kljub močni italijanski straži nas je šlo 200 čez progo in proga je zletela v zrak. Nekoliko se oddahnemo. Zajc je opešal, morali so ga podpirati. Hitro, dokler ne pride dan. Napenjali smo svoje moči do kraja. Zjutraj je, dan prihaja. Skozi hosto in gozd pridemo najprej v Podgoro. Tam naj bi nekoliko časa počivali. že pripravljajo mesto. Nekateri že lezejo po hišah za hrano, ko pride povelje naprej. Italijani so v Vidmu in lahko streljajo na nas pozneje, ko bo že dan. Uberemo jo proti Kompolju. Tudi tam razdejanje. S topovi so obdelovali to vas, zato si vsak dela skrivališča in zaklonišča. Nekaj si priberejo hrane. Hitro naprej, da pridemo v varno hosto. Tako smo se usidrali v zgodnjih urah nekje pri Kumpoljah. Polegamo po travi in listju, vsak kakor more. V klopcu se držimo jaz, Wagner in Bine. Ljudje prinašajo žganje, kupimo pol litra, prinašajo jajca. Kupimo jih menda 5 kosov. Partizani prihajajo in nas ogledujejo. Pri meni se ustavi Niko: zakaj da nismo pri borcih. Ah zdaj naj se grdo naši minerji solit, imamo inženirja. Odgovorim kolikor morem in smem. Neprijetno, zelo neprijetno. K celi neprijetnosti še kos žolča. Mi smo strahopetci nevredni svobode. Naj bo, kar že hoče biti. Prilično kosilo v neki vrtači. Branje poročevalca. čutimo kolektiv. Pozno večerja, potem zbranje za pohod naprej. že pri zbranju opažam privide. čudna situacija, da smo v bližini nekih hiš, palač, sploh neka urejenost, pa smo le v sredi neke hoste. Potem odrinemo, znašli smo se v Kumpoljah, potem pa po poti dalje in dalje. Strašna utrujenost popada telesa. Pokonci spimo in očesa so odprta zato, ker jih s silo odpirao. Opletavam in skoro padem pri opletavanju prednjega. V Strugah smo, v vasi, ki je tudi na pol razdejana, popolnoma zapuščena, še psa ne slišiš. Nekaj časa počivamo. Neverjetno grozno učinkuje hiša s snetimi okni. črne luknje zijajo iz beline v črno noč nekoliko od meseca posrebreni. Potem pa kar naprej. Po cesti in zopet po hosti z groznimi pri218 vidi o palačah, o stebrih, tympanonih, portalih. Stemnilo se je, soparno in grozni oblaki obljubljajo nevihto, blisk in blisk. Smo v hribih kočevskih - suhokranjskih. Pašniki posejani z belimi kamni. Spehamo, da bi ušli nevihti pod kako streho. Pa pride mala vas, že mislimo, da smo na cilju, pa naprej. Kaplja in bliska, grmi nad suhokranjskem pustem ozemlju. Kako si želimo strehe, počitka. Zbiti in izmučeni se opotekamo po poti. črpamo poslednje moči po neprespanih nočeh. žvirče, suhokrajinska vas. Toliko je svetlo, da razpoznamo veliko, bedno naselje. Tudi tu nam ne privoščijo počitka, čeprav grozi naliv. Ali sreča je hotela, da je bilo veliko bliska in groma, kopičenja oblakov, dež pa je prizanesel. Kakšna sreča in milost za vso to izmučeno družbo. 1. VII. 1942. Nevihta se je unesla. Počasi se začenja daniti. Noge in stopala me bole do onemoglosti. Ne zmogel bi več. Pravijo še dve uri. Pa to ne bo mogoče. Naposled smo v Hinjah. Ker vidijo, da ne moremo več naprej, nas spravijo v odprte senike. Poležemo, a spati ne moremo. Pretrudni in prehladno je. Vreme je pusto, mrzel veter popihava. Neka ženska pravi, da gre v Ljubljano. Nanosijo ji pošte, vsak svoj listek. Nisem nič napisal, ker sem že preje nekaj sporočil. Kmetje so nabrali nekaj gorkega mleka in kruha, ki smo ga deležni vsi. Eden več, drugi manj. Po dolgi hoji to vse izborno tekne. Wagner dobi tu brata svojega predhodnika na šoli, Pečjaka. Proda mu sviter in pokrepča ga. Po zajtrku zopet na pot v žalostno Kočevsko. Toplo dopoldne, počasi jo krenemo v Novi log. Imam vtis, da nas ogledujejo radovedno, da je v Novem logu kos komande. Po kratkem premoru naprej proti Staremu logu. Medtem vidim, da nekaj partizanov spremlja kolono, da se nekdo celo vozi z motornim kolesom mimo nas. Slutim komandante. Nebo pa se temni in preti zopet z močo. Stari log, centrala partizanska. Vodijo nas na neko planoto izven vasi, kjer so nameravali slavnostno sprejemati. Delili so mleko in kruh. Ali zmanjkalo je mleka in kruha tudi ni zadosti. Mimo tega je precejšen dež zaustavil nameravan sprejem. Eden od višjih, A. Lubej me 219 pobara in spregovori nekaj navdušenih besed. Lepo me je pozdravil in mi dal nekaj poguma za bodočnost. Dež je povzročil, da so nas spravili po 20 v posamezne senike. Prišel sem v nek senik neke cestarice. Mislim, da je bilo še okoli 15 tovarišev. Skromno smo stanovali na mrvi. Vendar sem imel občutek izrednega zadovoljstva, ko sem se mogel vleči na seno in počivati brez nuje za dolg počitek. Izposodil sem si pri cestarici brisačo, posodo in se dodobra umil. Uprav, ko sem najnujnejše opravil, pa nas zopet zbobnajo skupaj in odvedejo na neko dvorišče, kjer so stala 3 lesena poslopja: pod, seniki. Tam so nas nastanili, češ, da so med nami izdajalci in se ne smemo svobodno gibati. Tančica teme je legla na pridobljeno svobodo. V moji bližini je bil Menart, Wagner, Bine, Plevela, Tominec in drugi. Napol odprt pod, seno pod seboj, to je naše stanovanje. še isti dan popoldne razgovor z Drejčetom pri učitelju Trobišu. Drejče mi natanko pojasni položaj, vse seveda optimistično, razlaga osvobodilne odbore, zastopstvo naroda v nekem parlamentu, ki mu je podlaga neka vlada - narodna vlada. 460 občin da je osvobojenih, druge pridejo na vrsto. Italijanske ofenzive ne jemlje resno, ker da se Italijani boje hoste. Oni ustrahujejo bližnje vasi s požigi in spontanimi napadi, da se potem zopet povlečejo. Tudi bombardirajo vasi in požigajo. Glede mene pravi, je izreden slučaj, da sem prišel, da bom imel mnogo dela s sušilnicami, ki jih nameravajo postaviti po raznih krajih, da bodo mogli ljudje nasušiti mnogo sadja - kruha bodoče zime. Da bo on odpotoval za 7 dni, da morem dobiti pojasnila še od tovarišice Bože. Tako je prvi dan v Starem logu dosti svetlo minil in sem se že mogel pripraviti na dejstvovanje. Skromna večerja v zgornji kuhinji. Spanje prvič v miru in pokoju. četrtek, 2. VII. 1942. Moj rojstni dan. Da, skoro toliko imam na sebi kot takrat, ko sem se rodil. Res je pa, da nimam nikogar od domačih, da bi mi za ta dan voščil prijazno besedo. Kar imam, je rujava obleka s klobukom in čevlji, spodnje perilo, polnilnim svinčnikom in robec. Naše prebivališče je pod. Pokrit sicer, pa zelo zdelan, kot vse kočevske stavbe, kmetije. Pod izgleda kot kaže tloris. 220 Mi spimo v posebni sobi, v mlatilnici. Poleg mene na desno je Tominec, na levo pa Bine in Wagner, Menart, Urh, potem pa še Košak, Plevelova in nekateri več ali manj znanci. Posteljnina je stelja. Klopi ni, obešal ni, umivalnikov tudi ne. Ponoči pritisne mraz in ni spanja. Mrazi zlasti po nogah, kolenih. Zagrinjaš si noge s senom, ali ga zopet zbrcaš. Prav nerodno je iti ponoči ven. Po štirih se plaziš. Po čevljih spoznaš ležišče in po steklenici, v kateri je Bine prinesel žganje iz Kumpolja. Luči seveda nobene. Z vžigalicami sem in tja kdo posveti, ali je sila nevarno. V nočeh, ko čakaš dneva, slišiš skovicanje. Zdi se mi kot klic smrti. Grozno v kočevskih vaseh, pustih in praznih. Stoletja so sedeli in bivali Kočevarji v svojih kolibah in delali politiko nezadovoljstva, gospodarstva. Val hitlerjanstva jih je zajel, kot v jeseni lastovke. Odleteli so iz svojih gnezd in šli preganjat slovensko kri v Brežicah. Kakšno prokletstvo. Na eni strani trdih slovenskih ljudi, s hitlerizmom opojenih, na drugi strani pa strašen umik in zapustitev rojstne grude iz golega hitlerjevskega fanatizma kot rešitelja vse bede, vseh vprašanj, kruto za enega kot za drugega. Usoda. Fiat voluntas tua. To je zgodovina. Ne smeš vprašati zakaj. Tako je, vprašanje je samo še glava. Videl sem opuščeno vas Stari log, Novi log, Smuko, Beli kamen, Cesto, Polom, Pugled. Obupno reve bajte, prazne in zapoščene. Samo redki begunci in izkoreninjenci stanujejo v zapuščinah kočevarskega rodu. Povečini so stanovanjska poslopja grdo oropana oken, vrat, štedilnikov in peči. Suhokrajinarji so oropali zapuščino, ki je bila še 221 porabna in premakljiva. Cerkev na Belem kamnu najsimpatičnejša, kar sem jih kdajkoli videl. Nudi žalostno sliko. Seno leži po tleh, veter premetava , stopnice odkrušene, slike po tleh, svečniki in drugo. Pugled nič boljši. Cerkev v Starem logu v redu. Le stare knjige, rojstne in poročne v zakristiji, popolnoma prosto izložene čakajo svojega konca v ognju ali smetišču. Tudi mašniška oprema je popolnoma prosto odprta. "Kako, da puščate vse tako na stežaj odprto, ne bo kaj zginilo, pa bi bilo škoda". "Partizan ne krade, moreš vse razpostaviti, pa ne bo zginilo."Takrat so to govorili, prepričevali v svojem zanosu. Meni se je to zdelo takrat vzvišeno, skoro bi verjel. Pozneje sem videl, da temu ni tako. človek ostane človek. Z vsemi svojimi vrlinami in napakami. človek, pa bodisi partizan ali klerikalec ali liberalec, da imenujem samo politično opredelitev. Dokler čuti pest nad seboj in dokler obstoji verjetnost, da ne boš najden. Partizan vzame samo to, kar potrebuje. Potrebuje pa mnogo, ker je vedno v pomanjkanju. Na žagah pod Kožlekom so pravili partizani, da so ubili tovariša - dobrega partizana zavoljo kraje koščka sira sotovarišu. Prikazati so hoteli visoko moralo, čistost gibanja. Takrat smo mrko pritrjevali in se čudili. To je res nekaj velikega, kar se godi. Za poveljnika vsega taborišča se je prikazal mlad, visok, svetel partizan z imenom Ivko. Govoril je dosti omledno, važno in grozil je vsem, ki bi se osmelili s pobegom, neredom ali podobno. Pri tem smo se kretali dosti svobodno po cesti Starega loga. Pričeli so tudi z zasliševanjem. To je dalo misliti, da hočejo opredeljevati dobre in sumljive. Ker smo bili nekako stalno naseljeni, smo se mogli nekoliko očediti, urediti, spoznavati. Vsa druščina je bila pač hudo čudno izbrana. Od 5o let starih do 15-letnih dečkov. Od akademikov do delavcev, od več ali manj dobro opremljenih, ker so slutili odgon - do skoro na pol nagih, ki niso imeli ne pokrival, ne suknjiča. Da je bil to zbor politično popolnoma nesorodnih misli in naziranj je samo po sebi umevno. Simpatični, nesimpatični, udani in uporni, 220 po številu. Vsi smo bili razdeljeni po 4 stavbah, lesenih, propadajočih. Imeli smo dvorišče, kapnice, ki pa jih nismo smeli rabiti in stalno stražo. Naš komandant, pa 222 Slika 13.1: POLOžAJ BARAK V STAREM LOGU tudi drugi, kot sem pozneje videl, so radi slišali petje. Naš tabor je imel tudi res nekaj dobrih pevcev, pa so morali kar skoro vsak dan popevati. Najpreje naše narodne, potem pa partizanske, ki res niso bile nesimpatične. Med pevci so bili med drugim: štefin, Bine, Wagner,Plevela in so žingali. V celem zboru je imel eden celo šah s seboj. Sicer s čudnimi občutki, pa vendar sem se časih dal v igro. S Kuhnetom, Langofom, Marinškom in še enim studentom smo napravili nekaj iger. Tudi kartali so, kar pa so kasneje prepovedali. Partizan ne kvarta. 3. VII. 1942. Z Wagnerjem poprosiva Ivka za propustnico v Hinje. Tam bi si rada nakupila nekaj najnujnejših potrebščin. Nerad Ivko vendar izda listič. Vesela odjadrava v Hinje. Srečno prispeva tja, nakupiva pri Pečjaku razne robe za 1000.-lit. Nazaj prideva pozno, šlo je že na 4. uro popoldne, ker sva pot dvakrat zgrešila in še tretjič šla daleč naokoli. Ko prideva domov, je bil regiment še trši, da so med nami izdajalci, belogardisti, da se nikdo ne sme oddaljiti iz šotorov, sicer da ga bo Matilda obvohavala. Z ozirom na moje stališče v Ljubljani mi je bilo to vse čudno in mislil sem, da meni to ne velja. Bine, ki je vohljal vedno na levo in desno, mi je 223 kmalu doprinesel, da veljam jaz vobče za belega, pa da je on že prevzel zame jamstvo. On kot ljubljanski oberklerus zame jamči. Kam smo prišli. Ali so partici slepi, nezaupljivi, ali pa moramo mi ubrati pot slepomišenja in utaje. Morda pa imajo partici strah, ker potrebujejo dolga ušesa. Nekaj ni v redu. Policija že deluje. Večkrat se je prikazal pridigar Franček, klerosoci, ki je ob večernih urah pripovedoval in poučeval, vzbujal prigovore in pogovore. Pa zdi se, da je govoril v gluho. Nekam topi smo bili za vse to, misli so nesle drugam. On je to občutil in tudi ni molčal. Pa brez uspeha. Nekateri so tam živeli s propagando. Kruh ostane kruh. Borba - borba. Propaganda pa je zame bila tam odveč, zdela se mi je zategla. Vobče sem smatral gibanje za tako vzvišeno, pravično, potrebno, da je vendar za Slovence vsako prigovarjanje odveč. Ali pa mar gibanje ni bilo tisto, kar smo mnogi hoteli videti, temveč nekaj drugega, stvar nekaterih, s čisto natančnimi orisi, ki se torej ni tikalo celega naroda, temveč izvestnega dela. Da v tem slučaju je treba pismoukov, usmerjevalcev, kričačev. Agit. prop. so se imenovali zame najbolj revno in odvečno ljudstvo. Ker smo bili postali vobče precej neverni, so nas razdelili v deseterice. Naš desetar je bil Bine. V desetini mej drugimi Wagner, Peter Mrak, Menart, Tominec. 4. VII. 1942. Sobota ti moj najljubši dan, kako si se mi izmaličila. Kje je oni sijajni popoldanski počut po trdem delu tedna. Nič ne poje v šiški delopustni zvon ob 1/2 4 popoldne. Ne počivam na klopi na vrtu. Tu med 220-imi številka v desetorici. številka zapuščena od celega sveta, izpostavljen v položaj najnenaprednej šega od naprednih. Hrana je ves čas pičla. Vrstimo se v dveh kuhinjah. Ena, tu v taboru, kjer smo tudi mi, 1. desetina, in druga gornja ob šoli. Kruha ni. Pravijo, da je ta le za težke delavce in borce. Hrana je sila enostavna in borna. Zjutraj juha s koruzno moko, opoldne juha s koruzno moko in nekoliko mesa, zvečer juha s koruzno moko. Nič ne delamo, a želodec kruli, divje kruli. Propagiramo, naj se stare kočevarske kleti prebrskajo, morda bo tam krompirja ali pese. 224 Kaj ko pa smo potrebni internacije, nikdo ne sme nikamor. Bine je včeraj prinesel nekaj češenj, peščico, sam da se jih je zelo najedel. Kuhar žarki je napram meni nekaj prijazen in mi daje zvrhane porcije, morda zato, ker smo včasih tam zapeli. Kuhar sam zabavlja čez hrano, obljubljajo na vse strani izboljšanje. Krivijo enega in drugega. Daneta in Peta, to so intendantje. Da bo zaradi slabe hrane Matilda pela. Pa je ostalo pri razgovorih in obtožbah, hrana je ostala nezadostna. Pa to nismo jemali tragično, treba je doprinašati žrtve. Stvar je vendar vredna odrekanja, še velikega. V tej zvezi smo tudi bivanje v taborišču prenašali nekam voljno, saj se niti nismo zavedali, da je nakak pripor nezanesljivcev. šele čez nekoliko dni nam je postalo jasno, da nismo pravi. V ostalem si urejujem življenje kot morem. Nekam prešernega se počutim, ker imam gate, srajco, robec, brisačo, glavnik, nož, obujke vse od Pečjaka. Pa sem se zato tudi izbosil. Več znanih partizanov vidim, med njimi Jovo-Babnikov Janez. Kar ne morem verjeti očem. Slišal je, da je med rešenci nek profesor s širokim klobukom in da je koj posumil, da sem to jaz. Zelo je ljubezniv in uslužen. Peča se popravilom orožja za delavsko četo pri Belem Kamnu. Popoldne nastopi Druškovičev frizer Stane in olepšava obraze. Mnogo jih pusti z bradicami, ki pa so bile pozneje prepovedane. Ali polno ali nič. Stane je dobre volje in se bo šel bit. Britje in striženje nima rad. 5. VII. 1942. To je nedelja. Stane me olepša po enem tednu. Da se bom mogel vsaj umiti. Ob 10. uri bo maša, pride župnik iz Hinj. Zbere se takoj zbor pevcev, kolikor se moremo se očedimo pa hajd v cerkev, ki je stala koj ob taboru. Pri maši so peli pevci-rešenci: Bine, Wagner, Plevela in še nekateri drugi, kar lepo. Moram priznati, da smo šli radi zaradi spremembe in radi premišljevanja v božji hiši. Tam moreš biti bolj zbran, je nekam praznično in ukoreninjeno. Je vse zastonj, ko si bolj zapuščen in zbit, si bližje Bogu, iščeš utehe, ko jo človeštvo ne more in ne more dati. človeštvo je vedno sebi največji in najneizprosnejši sovražnik. Vsi niso šli v cerkev. Bilo je prilično 225 lepo, na vsak način pa je delovalo praznično v splošni puščavi. Bil je lep dan. Nekaj smo šahirali. Od 6. do vštevši 12. VII. 1942. Nekaj dni čakanja v taborišču nam ni presedalo, zdelo se nam je samo po sebi umljivo. Ali strogost, ki se je z vsakim dnem stopnjevala, nas je napravila nervozne in nepočakljive, premišljujoče. Nekoč je nekemu rešencu padla v kapnico milnica. Takoj je bila preiskava, krivca ni bilo najti, ali ostal je odij sabotaže, belogvardejca. Prepovedano je jemati vodo iz kapnice za umivanje, vsak izhod, tudi na cesto pod lipo je zabranjen, straža je poostrena. Naše glave so zdrkovale k prsim. Kuhne, filozof, socialist se trudi, pripoveduje mi o našem neokusnem položaju, o ravnanju partizanov z nami. Vobče kakšna svoboda in socialnost. Ali mirim ga, češ, ali je bilo človeštvo kdaj drugačno. Potrpi, bo že bolje. Wagner trpi, vsak dan je bolj zaprt in čemerno zamišljen. Bine pa skače sem in tja. Dolgo smo čakali na delo sušilnic, pa nikakor ni hotelo priti. Drejče se ni oglasil več. Nekaj se je moralo zgoditi. Imajo nas za izkoreninjence, ki so nepotrebni in odvečni. Dane nam spravi denar, da ga ne bodo socijalizirali, kolektivizirali. Ljubek fant klerosocialist. Ta kakor videti ne drži v vsem s partijci. Kmalu zvem, da učitelj Trobiš, ki ima sušilnice v rokah, ne potrebuje inženirja ampak samo zidarje, ki bodo sčasoma vse uredili. Moje roke, voljne in žejne dela, so se povesile. Vsi moji načrti, da ustanovim delavski batalijon, ki bo delal, boljšal, lajšal položaj partizanov in civilistov, je propadel. Zanimivo: politika je prva, delo kar pač mora biti. Agitprop deluje, delovni ljudje morajo počivati. Kar nobenega izgleda, da se izmotam iz taborišča. Nekatere vendar pobarajo in so jih poslali na delo na barakah, med drugim tudi Menarta. Stvar je prišla tako nekam nenadno, da nisem imel misliti na to, da spadam jaz tja. Upal sem še trdno v sušilnice. Menart je pustil košček potice, ki jo je dobil v Kumpoljah, tovarišu G. Ker Menarta ni bilo nazaj, me vpraša tovariš G., če naj pogleda, kaj je s potico. Seveda pravim, saj bo sicer splesnila. Pogleda ga. V srcu potice so ščurki najboljše že izglodali, kaj z ostankom-skorjo. Razdeli na 4 kose in razda, tudi 226 meni. Kar nič nisem pomišljal. Malo je zaščegetalo v goltancu zavolj misli na ščurke in že komadiča ni bilo več. Premalo, da bi potešil vedno agresivnejši želodec. Nekega dne sem iz lončka, v katerem je bila piča za kokoši, vzel nekaj zrn, da sem si delal kratek čas, tešil zobe, če ne želodec. To je bilo na balkonu hiše, kjer smo bili zaslišani, kjer je kuhal žarki, na balkonu pa sva večkrat stoje ali sede z Wagnerjem zajemala vročo juho, da sva si otešila želodec z vodo, redno pa sem si takrat opekel šobo, ker nisem mogel čakati na ohlajenje. Jedli smo po dva, trije, štirje iz enega lonca, vse brez predsodkov, ampak tudi brez utešenja lačnih želodcev. Predsodki so bili le zaradi redkosti hrane. žarkiju so pomagali nekateri rešenci, kadar so ti delili hrano (juho), so mi jo namerili malo, imeli so druge prijatelje, ki so jim odmerjali po več. Ah pravica, kje si, vsak si jo tolmači po svoje. Vsem prav ne bo nikoli. V taborišče so prihajali razni radovedneži, predvsem partizanski komandanti. Mi smo se zdeli kot člani razstavne cirkuške družine. Videl sem, da jim nismo preveč imponirali. Našel se je med nami predavatelj - pisatelj Koman mu je bilo ime. Menda je bil med onimi, ki so hoteli domov. Tu pa se je naenkrat razživel in v sredini tega teatra tudi res pred zbranimi rešenci po dovoljenju Ivkovem recitiral neko stvar, ki jo je sam sestavil. Ivkotu je gotovo strašno godil in izrabil priliko udariti po inteligentnih akademikih. Menil je: poglejte zvezdo, ki ima komaj nekaj razredov izobrazbe. Stvar je bila partizansko gorko zasnovana, sladka in menda proti rešencem. Meni režimska prijaznost že od nekdaj ni bila všeč, prilizovanje še manj. Kdor je imel oči in ušesa, je itak vedel, kje je, zato ni bilo treba oči odpirati. Ko je nekega dne prišel v goste neki višji komandant, menda Posavec, je nastopil zopet Koman v splošno zadovoljstvo. Jaz si mislim svoje. Ali ljudi, ki po svoje mislijo, nimajo nikjer radi. Po zasliševanju, ki se je tekoči teden nadaljevalo in tudi končalo, je sledilo predavanje dveh partijcev. V času, ko so nas rešence prerešetavali, ako smo pravoverni, me nekdo pokliče, naj grem malo stran od naših barak, kjer me čaka nek partizan. Bil je Janez Stanovnik, ki mi je povedal, da ima poročilo iz Ljubljane, da se 227 mi je 3. 7. 1942 rodil sin. To mu je verjetno sporočila njegova sestra Aca Stanovnik, ki je bila od glavnih OFarjev za Bežigradom. No danes je Janez Stanovnik velika oseba v OZN v zadevi gospodarstva. 7 Poveličevala sta partizanstvo, delo osvobodilnih odborov, osvobodilnega parlamenta, vlade, grajala nedoumljivost rešencev, da se skrivajo pri delovni četi pod krinko nekih bilih ali nebilih bolezni. Sramotno malo se jih je odločilo za borce. Franc Plevel je opravičil izostanek borcev z vabilom k delu, ki smo ga dobili pri prihodu. Pri zasliševanju je bilo važno: ali aktivist ali podpornik, branje Poročevalca. Enkrat je bilo rečeno, da smo rešenci breme v hierarhiji. Veliko razburjenje. Pride nekaj komandantov, ki kratko zasli šujejo. Pričakujemo točo. Ali na srečo so vzeli komandanti stvar za lahko - v pekarni ni bilo moč kaj ukrasti: zaukazali so petje in stvar je bila urejena. Ivkotu na ljubo ne; on je bil sadist, ki bi menda le rad odcedil komu kaj krvi. Zopet drugič je nek rešenec, po imenu Grozdnik, velik kvantač, vobče meni nesimpatičen dečko, obsodil nekoga nekih protipartizanskih izjav. Zopet nervozen zbor in iskanje krivcev. Grozdnik je vendarle toliko previden, da krivca ne more najti, da ga ne more spoznati. Nazadnje še pretijo Grozdniku. Na srečo se je zadeva humoristično končala: krivca niso mogli najti. Zdi se mi, da je bil Ivko to pot nezadovoljen. Proti koncu tedna je ljudstvo vidno nezadovoljno, kaj bo z nami? Nobenega premika, stvar se vleče v nedogled. V nedeljo ni bilo maše. Brivec nima časa, tako da po večini ostanemo neobriti. Brivec Stanko se je še z nekaterimi prijavil k borcem in je bil na odhodu. Mesar Podboršek se je tudi kmalu spravil k nekemu batalijonu za intendanta. Pač pa nam je v nedeljo, 12. VII. Ivko zaupal novico, da se kmalu razidemo. Moralo je biti koj prve dni drugega tedna, ko smo sedeli pod lipo na smrekovih hlodih, je bil Bine v pogovoru z mladeničem partizanom kurirjem, ki ga imenujejo Metod. Prisedem, se predstavim. Ah tebi se je v Ljubljani rodil sinček, vse je v redu, bodi brez 7Seveda gre za "očeta naroda", zadnjega predsednika SR Slovenije pred razpadom Jugoslavije. 228 skrbi. Ker bo šel v Ljubljano, mu z drugimi rešenci izročim pisemce. Videl sem človeka, ki je prost in bo čez nekaj dni gledal Ljubljano, kakšna milost. Zopet me nekega dne pokliče mlad partizan Stanovnik. Prebere mi poročilo sestre Ace, kjer mi naznanja rojstvo sinčka - mladega partizana. Torej vesti hitro raznašajo tudi partizani, če pomislim, da se je sin rodil 3. VII. 1942. Ivko je od časa do časa raznašal vesti, ki so prihajale iz partizanskih komand. Med temi vestmi je tisti čas vzbudila veliko pozornost vest, da so Italijani zapustili žužemberk, ko so preje dolgo časa poskušali oskrbovati posadko z zrakoplovi. To je bil poslednji uspeh pred ofenzivo Italijanov. Druge vesti so bile zanimive bolj iz propagandne kot dejstvene strani: padec Jesenic, Kranja, Kamnika. To so bile širokoustne partizanske. Kmalu, ko smo prišli v Stari Log, smo opazili na deblu nek partizanski razglas. Tam je bilo rečeno, da je oblast 6 mož iz Kompolj obsodila na smrt in ustrelitev tudi izvršila. Prvotno sem mislil, da so morali zločinci smrt tudi zaslužiti. Pa dolgo nisem imel moči razbrati razglas. Nekoč, bilo je zelo dolgočasno, sem bral. Zločinci so poskrili sladkor, papir, bencin in druge malenkosti. Mislim vsega blaga ni bilo za enovprežen voz. In zato 6 odraslih polnozavednih ljudi mrtvih. Kje smo. So nam naši večji sovražniki od onih, ki nas pehajo. Kakšna krutost. življenje je vendar enkratno, kje boste nadomestili vse tako umorjene. Pomanjkanje je bilo vobče veliko. Ali pomanjkanje cigaret in tobaka skoro obupno. Vse razne čike pobirajo, tobačne smeti zavijajo v kakršenkoli papir in vlečejo. Sem pa tja sem dobil kakšno cigareto, bodisi da je bila odmerjena, bodisi da mi jo je kdo stisnil. S temi cigaretami sem odrl piko marsikateremu strastnemu. Zelo simpatičen partizanček je Franček od Agitpropa. On prihaja včsih zvečer in pripoveduje, propagira. Simpatično, ne preveč drsko, vendar je mnogo stvari na ustih. želi, da tovarišija porazgovarja njegove trditve. Odziv je mrk. Bine včasih zastavlja radovedna vprašanja. Ali Bine zna biti odvraten, vsiljiv, neprebavljiv. Pozneje sva se s Frančkom srečala, ko 229 sem bil bolj prost in me vpraša, zakaj nisem ugovarjal njegovemu govoru. Pravim:"Ali mar vem, kak bo odziv na kritiko.švoboda je tudi pri partizanih kratkih nog. Stari log, kakor vsi kočevski kraji, je imel obilo sadnega drevja, zlasti orehov. Ni bilo Bog ve kako negovano, ne plemenito, a bilo je. Lipa, češnja sta tam domači v gozdu. Hrana, kakor povedano, nezadostna. Ni čuda, če je stegoval mlad, lačen želodec po nezrelem sadju, ga celo sklatil z dreves. Strogo je bilo zabranjeno klatiti z dreves sadje, tudi odpadlo pobirati ne, in so za prestopek obljubljali Matildo. Slišal sem in mnogi so pravili, da je hosta polna češenj, jagod, borovnic, malin. Smatram za največjo neprevidnost, da so mladi fantje ležali lačni v taborišču, medtem ko je v gozdu propadalo sadje. Samo enkrat smo dobili lepih rdečih jagod, ki pa smo jih posebej plačali. Enkrat je Ivkotu dopadlo, da je posekiral tabor s kolektivom. Po najnepotrebnejšim. Nekaterim strastnim kadilcem, ki tudi denarja niso imeli, se je zahotelo cigaret. Ivko izrine od vsakega po svojih močeh prispevek za tobačni kolektiv. Dal sem 2 ali 3 lire, ali moram reči, da nerad. Vedno sem bil in sem pripravljen lajšati sodrugu gorje, ali strasti lajšati pri takem pomanjkanju drugim, to more izvesti le sadist. Ves čas bivanja v taborišču smo slišali že podnevi, deloma tudi ponoči pokanje strojnic, min ali topov. Pa to partizanov ni vznemirjalo. Rekli so, dokler poka, ni nobene nevarnosti. Tišina je mučna. Zrakoplovi so preletavali, ali rekli so, da so poštni in je res redno prihajal in odhajal. Le enkrat smo se morali poskriti. Vobče pa italijanski bližini nisi mogel uiti na več kot 10 km. Neka skupina rešencev, ki je imela denar, je takoj uredila zveze z vasjo in menda prav lepo shajala. Dobivali so celo mleko in so si sami kuhali priboljške. Med to skupino je spadal tudi urar Zajc. Pa dolgo tudi to ni trajalo. Neka nerodnost je zadostovala in Ivko je prepovedal kuho. Z denarjem je bilo vobče slabo. Pravili so mi rešenci, da so morali že prvi dan odrajtati ves denar, ker partizan denarja ne potrebuje, vse, kar rabi, dobi pravočasno od komande. Začetek kolektiva. Jaz sem svoj denar zapravil za 230 potrebščine. Priskočil pa mi je poten na pomoč Bine s 5o lit in Wagner tudi s 50 lit. Seveda ta denar za večje potrebe ni zadostoval. Kdor pa je denar imel, je lahko dobil vsega. 12. VII. je bila lepa nedelja, toplo. Ponedeljek pa mrk in je hotelo iti na dež. 13. VII. 1942. Zbor, menda okoli 10. ure, ravno sem igral šah kot pred 15 dnevi v Ljubljani. V tri skupine so vse razdelili. Novi log, Podstenice, Pugled, morda tudi tako, da sta bili samo 2 skupini: Novi log, Podstenice, pozneje pa je odšlo iz Novega loga večje število rešencev na Pugled. Ostali smo skupaj Wagner, Bine, Urh, štefin in nekateri znanci in odjadrali proti poldnevu v Novi log, pod stražo žandarja, moža gospe Matilde (ne puške). V Novem logu se porazdelimo v prazne hiše. Naneso sena in mi: Wagner, Bine, Urh se ugnezdimo v majhni sobici napol razpadle hiše. Popoldne nas zbero v mali hišici v bližini Belega kamna. Bil je med drugimi tudi pisatelj Rob in čistilec tramvajskih tirov - puklež. In javijo spremembo komandanta Novega loga. Dosedanji Fazan napravi mesto Štefanu. Fazan, so rekli, ni bil priljubljen, železničar je bil in se je delal meni nasproti dovolj prijaznega in dostojnega. Štefan je bil videti vojak. In kolikor sem imel z njim opravka, sicer ne vdan in zaupen, pač pa prijazen in korekten. Vse želje mi je izpolnil. Saj so bile skromne, če sem prosil za kakšnega moža. Na zboru so določili može za košnjo, za sušenje, za nabiranje cvetja lipe. Po tem zboru so nas že pomešali s partizani - delavci. Nekatere so določili za teren-agitprop. Razdelili so nas končno v dve skupini: ena v Novem logu, ena v tabor blizu Belega kamna. Jaz sem šel v Novi log na toplo. V hišici, kjer smo imeli zbor, je kraljeval Jovo s Tronteljem. Bila je to orodjarna za kose, grablje in drugo orodje. Jovo ga je zbiral in popravljal. Ležal je s 5 italijanskimi ujetniki skupaj. Partizani so govorili o 2000 italijanskih ujetnikih, no videl sem samo 5. Tudi perica je imela v tej hišici svoj sedež. Štefan nas je po razdelitvi odslovil z naznanilom, da bomo vežbali tudi z orožjem, ker da je to pravzaprav pravi 231 posel za partizana. Hrano smo dobivali obakrat iz kuhinje v taborišču. Bila je podobna oni v Starem logu. Le mogli smo včasih še v drugo nastaviti lonce. Pomagal sem nesti hrano dvakrat in me je Fazan zato pohvalil. Desetar je bil nek partizan iz Sneberij. Surovež, a nam ni ničesar storil. V Novem logu je bila bolnišnica. Razgovarjala sva z Binetom in še z enim ranjencem. Zanimiv dečko, res prepričan. Našel sem še enega okrevanca, ki je bil nekoč pri Battellinu. Ljubezniv fant. Skoro se me ni mogel nagledati kot marsikdo od partizanov - znancev. Spali smo prvo noč v Novem logu prilično dobro. 14. VII. 1942. Zjutraj se je nas 10 odpravilo na zbiranje in trgaje lipe. Ven v hosto. Nalomijo vej, posedemo na soncu in trgamo. Bine, Zorž in še nekateri. Naš desetar pripoveduje doživljaje svojega početja. Bilo je govora o klanju, rezanju civilistov, streljanju. Kako hladno je govoril, meni pa lasje pokoncu. Tudi o dejanjih v cerkvi je vedel povedati. Da, pravzaprav neokusno, kakšni ljudje, od kod. Ali ni vera nič storila, in Sokol in Orel in Svoboda. Nič, prav nič. žival je oživela. Ko je bilo sonce dosti visoko, smo šli v Novi log. Kosilo. Po kosilu posedanje, nato trganje lipe v Logu. Popoldne proti 4. uri pridrvi avto. Hoče 3 ljudi za neke barake oziroma dokončanje barak. Notri je Bine pri šoferju v debati. Tudi on naj bi šel. že pobira svojo robo. Ali vzameš vse s seboj. Da. Postane mi hudo. Tudi Bineta zgubiš. Skočim k avtomobilu. Vzemi še mene. Treba bo trdo delati, za inženirja to ni. Sicer te pa poznam Suhadolc, enkrat sem pri Tvoji hiši izpraševal za nek naslov. No vzemi me s seboj, prosim, samo da pridem enkrat od brezdelice v pravo delo. No pa pojdi. Odjavim se pri desetarju in hajd v avto. Jaz, Bine, Zelen in mož, ki ga ne morem imenovati s pravim imenom, ker sem ga pozabil, imenoval ga bom Korinc, ker je tam doma. Na poti še vidim enkrat Menarta, potem pa navzgor k neki strehi. Nas razložijo, pokažejo delo: nasipanje tal, opaženje barake in naprava male barake za pisarno in drugo drobno delo. Na mestru nas je že čakal Kajtimir. Kajtimir je bil tesar in je ostal edini 232 od prejšnje skupine, ki je postavila ogrodje barake in pokrivalo. Menart je vodil delo. Vsa baraka je bila iz starega lesa, pridobljenega iz skednja iz Starega loga. Poleg barake je stal nek zaslon iz starih desk in vratnih kril sestavljen, ki je služil za spalnico. Prav po cigansko. Na tleh nekaj slame. Z Binetom se spogledava. Kaj pa, začeti je treba. Zavihava rokave in se dava na delo. Orodje je bilo tam. Bilo ga je dosti. Hosta je prava kočevska hosta na kraškem svetu. Zato vidiš samo bukev in gaber. Tla so posuta z nebroj kamni, ki gledajo napol iz tal. Nekatere kmane prerašča mah. Kamni so večinoma prepereli, ozimljeni in jih je moč ločiti od ostalega skalovja, vkolikor niso kamni sploh posamič posejani. S spretnim prijemom se je dalo kar hitro dobiti samokolnico takega kamna. In to sva delala z Binetom trdo do večera, ko nas je Korinc, ki je prevzel kuhanje, povabil. Večerja je bila dobra, to se pravi zadostna, menda žganci iz koruze. Pri tej priliki naj opišem našo bližino in moštvo. Kraj v hosti, kjer smo bili, je bil od ceste Stari log - Lašče oddaljen komaj pol kilometra. Lepo skrit. Poti od tod so vodile v Lašče in Smuko ter Sv. Peter. Vodo smo morali iskati v Laščah. Zelen je bil že starejši mož, menda cestar po poklicu. čemeren in preveč v delo zaljubljen ali vendar znosen in v razmere gospodstva zraščen, z eno besedo majhen človek. Mislim pa, da mu ni manjkalo brihtnih namenov. Vobče pa on tja ni spadal, kako je prišel k partizanom ne vem, o teh stvareh vobče nisem spraševal. Meni naproti je bil dobrodušen akoravno ni rad videl mojega navdušenega dela, ker je sam rad polegal in posedal. Doma je bil tam nekje od Straže. Kajtimir je bil menda tudi cestar, doma iz Straže, imel doma rodbino ter majhno hišico. On je bil prilično priden in sposoben. Opravljal je dela sprva z nami, pozneje pa sta s Korincem menjala posle in je Kajtimir skoro ves čas kuhal. Bil je dosti priljubljen, vendar se nisem mogel znebiti vtisa, da nama naproti (Bine in jaz) ni bil čisto odkrit. Kuhal pa je prilično dobro in tudi zadostno, ako je imel seveda blago. Bil je strasten kadilec. Velikokrat je segel z Zelenom po gozdnem listju, zavitem v poljuben papir. Ker sem jaz večkrat dobil od te ali one strani kaj cigaret, sem mu 233 večkrat pomagal iz najhujše zadrege. Izkazal se je potem na ta način, da mi je večkrat dodal k dobljeni hrani pridevek. Teka sem imel tu več, kot je kuhinja zmogla. še danes ne vem, kako je to moglo biti. Res je, da sem bil izstradan sem prišel, res je, da smo bili ves dan v hosti pri primeroma trdem in dolgem delu, vendar me je še danes strah in sram vsega onega, kar sem tam použil. Korinc je bil star partizan, ki je služil že dolgo, menda že od početka. Pravil nam je večkrat o komnadantih in o dogodivščinah po štajerskem. On, da je Tišlarjev iz Korinja, da se spominja tudi žene Nataše kot učiteljice na Korinju ter da pozna tudi Micko, ki pri nas služi. 8 Delal je svoj čas pri Dukiču v Trbovljah. žena da mu je na štajerskem umrla. Prve dni nam je kuhal in dobro in zadostno. Zjutraj največkrat žgance, opoldne juho s fižolom, krompirjem ali rižem. Zvečer kaj podobnega. Po večini opoldan in zvečer meso. Zabelil pa je z lojem. Pravil je, da more samo on spraviti skupaj zadosti mesa in drugega, ker je star partizan in ima povsod prednost. To je bilo dejstvo. On je hodil vsak dan zjutraj, tudi potem, ko je nehal biti kuhar, v Stari log po potrebščine. Nosil obenem tudi novice. Te novice so postale vedno bolj čemerne, nevesele, kar je vplivalo na vse moštvo. Korinc je bil tip človeka, ki išče predvsem ugodje. Ne rečem, da ni bil spreten tesar, ali življenje pri partizanih ga je že prilično utrudilo. Ni imel nobenega veselja več. Je že našel kak izgovor, da mu ni bilo treba delati. Priganjali ga pa tudi niso, ker so vedeli, da je star partizan in se zdi, da so se ga tudi nekoliko bali. Do nas je bil prilično dober ali bil je po mojem mnenju sposoben slehernega dejanja. Prišel je k nam tudi Jozel, mlad in zmešan partizan nekje od Dola doma, ki ni bil za nobeno rabo. Le razgovarjal se je rad, dobro in mnogo je rad jedel in počival. čisto nenevarna osebost, ki ne vem, kaj je pri partizanih zgubila. Sicer postaven fant. Bil je vsem podrejen. To so bili z nami vred vsi delavci. Sedaj pa naj navedem še predpostavljene ali bodoče gospodarje nastajajoče lope. šofer Savo, pozneje sem zvedel 8Micka je bila večkrat gospodinjska pomočnica pri družini Suhadolc. 234 Savo Erjavšek iz Stične. Lep, postaven, mlad fant, šofer, pozneje menda trgovec in podjetnik. Simpatična pojava. Prešerno mlad in zdrav z bogato preteklostjo in lepim položajem pri partizanih. Bil je lepo opremljen, kot vsi višji, skoro redno bil v avtomobilu, vozil uglednike, ranjence, kururje, skoro bi dejal noč in dan. Pri nas je spal malokdaj in ne vem, kje je počival, ko ga ni bilo. Tudi jedel je pri nas malokdaj. Bil je napram nama (Bine in jaz) vedno od zgoraj navzdol, ne pa žaljivo. Cenil je naš trud, ne sicer z besedami pač pa z dejanji. če me je našel na cesti na poti domov, me je večkrat ustavil, ne pa povabil v avto. Razumen, drzen krasotec, ki je gotovo mnogo doprinesel partizanski stvari in je tam tudi, kot se je dalo sklepati, mnogo veljal. Prihajal je eden ali dvakrat na dan k nam in gledal, kako delo napreduje. Napredovalo je sicer dobro ali le po trdem in napornem delu najudveh, ker ostali niso kazali posebnega veselja. To komu povedati ne bi bilo tovariško. Tudi za prehrano moštva je skrbel in poleg onega, kar smo dobili v Starem logu, še dolagal iz zalog, ki so bile meni neznane. Dotlej, ko nismo uredili ute in pisarne, kjer naj bi on tudi spal, je prihajal le kot stavbeni gospodar. Večkrat sva govorila ali on je bil redkobeseden naproti podrejenim, jaz pa nisem hotel z nobeno prošnjo na dan. Bine je bil z njim bolj domač, ker sta se poznala iz Ptuja. Po večkratnih napadih, ki jih je naredil nanj Bine, je izgledalo, da nas bodo dali h gospodarski komisiji. Bine je venomer žical in prosjačil, tako da nam je Savo dal strojček za britje, milo, čopič, tudi cigaret nismo stradali, kadilci so imeli vedno premalo. Savo pa se je kar kopal v cigaretah. Vobče njemu ni manjkalo ničesar in je tudi sijajno izgledal. Ko so partizani zavzeli žužemberk, sem ga vprašal, kako je bilo. Tako, kot sem si vedno predstavljal, kadar preženeš sovražnika iz svojega kraja. Pravi vse v najlepšem redu in veselje. Pozneje sem zvedel, da žužemberk ni bil rdeč. Nevarno bel. Savo je imel pribočnika Brankota. Tudi zal fant, mlad ali mnogo manj inteligenten kot Savo in tudi manj simpatičen. Mi smo se spočetka z njim malo pomenili. Tudi on je mnogo potoval in bil malo pri nas. Bine je iz njega izžical strgano odejo. Hodil je s Savotom ali 235 pa s kakšnim motorjem. Imel je tudi harmoniko. Enkrat je igral, a se mi zdi, da mu stvar ni šla Bog ve kako od rok. Tretji, ki je večkrat prihajal, ki pa je spadal k moštvu, je bil Radko Wute, kot sem pozneje zvedel. Zal fant, mlad štajerski rojak iz Slovenskih goric ali po drugi plati zelo drzek in surov. On je imel čez 2 tovorna avtomobila in z njimi prevažal, kar je bilo potrebno. Partizane in blago. On je bil navzoč pri kamenjanju profesorja Umberta Naka pri čremošnjicah. Takrat, ko je to grozno dejstvo pripovedoval, skoro nisem mogel verjeti. Počemu smo delali barako v hosti. Partizani so imeli motorje, motocikle, avtomobile in kolesa. Ves ta mehanični aparat je imela vsaka komanda zase. Ali je bil tam tudi kak strokovnjak za popravilo teh vozil ali ne je bilo odvisno, v kakem stanju so se vozila držala. Največkrat taka vozila niso šla ali pa so jih hudo zdelali, nakar je obležalo. Hoteli so urediti neko središče, od koder naj bi razdeljevali vozila, jih pregledovali, nadzirali in popravljali. To je zasledoval in nameraval Savo v tej baraki kočevske hoste. Zamišljeno je bilo dobro, prostor tudi dober, skoro je šlo v početku vse gladko, ali pozneje so prišli križi. Kako je uta trpela čas ofenzive ne vem. Mislim pa, da ne dobro. Rekel sem že, da je Bine vedno žical in beračil. Danes to, jutri drugo. Od Korinca je dobil žakelj od moke. Iz tega da bo napravil nahrbtnik. Ko že delaš nahrbtnik iz takega dolgega žaklja, ga lahko na pol prerežeš in bova imela vsak svojega. In napravil je tako. Dobil je za vsakega še krušnjak, feldko in še nekatere malenkosti. Tudi večji nož je hotel napraviti iz nekega starega bajoneta. Pomudil sem se primeroma dolgo pri prvem popoldnevu v hosti. Z Binetom sva spala v bednem opisanem zaslonu. Primeroma, ali kaj češ, ko nimaš niti dosti slame, ne odeje in v kočevski hosti je ponoči vedno hladno. Od 15. VII. do 17. VII. 1942. Delo je prihodnji dan teklo svojo pot. Predvsem smo delali na pisarni, ki ji je še manjkalo ogrodje. Tako slabo sem zastavil višino nove barake, da me je bilo večkrat sram. Kako so o tej zadevi med seboj govorili Korinc, Zelen 236 in Kajtimir. Glej ga inženirja, kako malo ima smisla za vodoravno linijo. Zgodilo se je vse v tem, ko sem hotel vse naenkrat iz rokava stresti, reakcija na lenarjenje v Starem logu. Pa se je na koncu tudi ta zadeva barake uredila, da je še bilo nekako v redu. Ko smo imeli ogrodje, smo pokrili, potem pa začeli obijati veliko barako, v katero smo udevali tudi okenska krila. Vrata garaže in pisarnice je nabil Korinc. Pri tem edinem resnem delu sem videl, da je bil spreten delavec, če se je namreč dela lotil. Urejevali smo tudi dovozno pot od glavne ceste k uti. Le drugim to delo ni šlo, tako da sem se ga jaz lotil potem, ko smo barako obili. Ves ta čas sva spala z Binetom v onem zavetju, vsi drugi pa so si postelj napravili v uti kar na tleh, na mrvi. Da jim ni bilo mraz, so tudi ogenj kurili v bližini. Sicer pa se je ognjišče prestavljalo skoro vsak dan z napredkom dela. Dolgo je bilo pod streho, potem pa je moralo na prosto, kjer je dobilo strešico. Vendar se je kuhar z ognjiščem kasneje, predno sem odšel, še enkrat selil, nekoliko dalj od ute. V petek sva si z Binetom uredila že ležišče v podstrehi barake in sva se veselila nekoliko bolj zavarovanega ležišča. Pa že pred tednom so prihajale neke vesti o ofenzivi, brali smo tudi en letak, ki so ga Italijani trosili po Dolenjskem in s katerim so vabili partizane k predaji. Povečini so se partizani letakom smejali. Prvič niso v italijansko ofenzivo verjeli, drugič nas Italijani v hosti ne bodo iskali. Gledali so v letakih le vabo. Med tednom sta bila Kajtimir in Zelen doma. Prinesla sta vesti nič dobrega obljubljajoče. Videl sem zaskrbljenost in večkrat so Korinc, Zelen in Kajtimir stikali glave k šušljanju. Mislim govorili so dosti o ofenzivi in načinu, kako se rešiti. Korinc je vedno dejal "Kdor bo z mano hodil, mu ne bo hudega. Poznam kraje in sem star partizan.škoro bi se mu zaupal. Proti večeru petka pa pride povelje: vse, kar je vrednega, poskriti, spanje v hosti. Italijani da nameravajo priti preko Sv. Petra. Vseh 7 češpelj pobereva z Binetom ter se z drugimi, po poskritju vseh vrednejših stvari, podamo v hosto k počivanju na golih tleh. K sreči je dobil Bine od Savota šotorsko platno, na katerem sva mogla ležati. Noč je bila lepa, hladna brez spanja, neko uro v zvoniku je bilo slišati vsako uro. Ponoči, v trdi temi cviljenje tik 237 glave in drugje. Tako neznansko zoprn glas. Pozneje sem slišal, da so polhi. Ni čudno, da ljudje govorijo, ali da Valvasor piše, da jih goni hudič. Skoro sem to sam občutil. Jako neprijetno. Menda se tedaj gonijo in z neznanskim cviljenjem podijo drug drugega. Končno si narede dom. 18. VII. 1942. Zgodaj napravi Kajtimir ogenj, da se malo ogrejemo. Ko sedimo in urejujemo zajtrk, naenkrat iz skorajšnje bližine pokanje pušk in strojnic. Kake pol ure okoli 6 zjutraj. Potem se streljanje oddalji, nakar spet tišina. Zajtrkovali že skoraj umirjeni in dopoldne še delali, ko pride povelje umik proti Hinjam k Belemu kamnu. Kmalu po kosilu smo se odpravili, ko smo vse, kar je bilo vrednejšega, poskrili v gošči. Jozel, Kajtimir, Korinc, Zelen, jaz in Bine z vsem našim premoženjem. Oblačno, pusto in moreče je bilo, ko smo jo mahali proti Hinjam. Prišli smo tja pozno v noč. Pobarali pri Pečjaku, ki nam je končno odprl. Dobili smo vina in kruha, tako da smo se kar najedli. Zvedeli smo tudi, da so se Italijani vrnili pustivši nad Smuko nekaj mrtvih mul in morda 2 Italijana. Pri Pečjaku smo se po teh vesteh prav dobro počutili in zapili skoraj sleherni belič. Pri tej priliki sem Pečjaka prosil za posojilo. Pa je bil nejevoljen. Pozno v noč so nas spremili v nek pod, kjer smo v senu dobro zaspali; saj zunaj je že od večera lilo. Ob takih prilikah, kot je bila pretekla noč in pretekli dan sem videl, kako na tenko sem na življenje privezan, kako neznansko daleč-nedosegljiva je prostost, resničnost doma in mojih, ki vseh še poznam ne. Svoboda in dom. 19. VII. 1942. V nedeljo zjutraj še vedno pada dež. Bine je zvedel, da je ob 6. maša v Hinjah. Ustaneva in se hočeva odpraviti. Tedaj pa Korinc, ki je bil nekako naš vodja, reče: Nikdo ne bo šel nikamor, kamor bomo šli, gremo skupaj. Upirati se hočem. Upreti se ne moreš. Svoboda mar to, svoboda vseh terorjev? Leževa spet nazaj in misliva in dremava, dokler ne bodo rekli naprej. Saj sedaj smo tako majhni, kot smo bili prej večji. Kaj bi mi bil prej takle Korinc. Stvari se spreminjajo. Partizani razumejo svojo stvar po svoje. Nič 238 zato, jaz sem pripravljen, da nosim svoj križ. če bo pa tako uveljavljanje partizanom rodilo uspeha, to je druga stvar. Ali proletariat ima in mora imeti besedo. Ampak brez duha tudi proletariat ničesar ne pomeni. Do razlik je prišlo vedno in ne bo jih konec. Pri nekem kmetu smo se dobro najedli žgancev in mleka, nakar je bilo rečeno, da gremo zopet na delo v hosto k naši baraki. Vsi drugi so odšli, le jaz sem jo mahnil v Novi log k Jovotu, kjer sem se nameraval preobleč. Pri Jovotu pa ostaviti perilo staro, da ga perice operejo. Po treh tednih se bom prvič preoblekel. Ja, v kakšni umazaniji smo ves čas bili. Prispel sem res k Jovotu, kjer se preoblečem. Jovo mi priskrbi kosilo. Zelo ljubeznivo. Grem še v Novi log, kjer mimogrede obiščem Wagnerja in Urha. Urhu tudi povem, da ga bomo najbrž rabili pri preureditvi oziroma popravilu in napravi neke telefonske napeljave. Nekaj se izmotava in izgovarja na nekega telefonskega delavca. Zdi se mi, da tam ni prakse. Ko vse znance oberem, jo potegnem po kosilu proti Laščam. Med potjo srečam Savota, ki se tudi pomika proti Laščam, a me ne vzame s seboj. Na poti me zajame dež, ki me obliva vso pot, kake pol ure. Skoro premočen pridem k baraki. Nedelja je, zbit sem na vse plati in mislil sem, da bom mogel leči. Prav tedaj, ko sem prišel, so pripeljali cel tovornjak raznih stvari: motocikle, bicikle, orodje, bencin, olje. To vse je delavnica šoferja Save. Tudi nekaj novih ljudi. Vse se trudi po strašno blatni in skaloviti poti obenem, spraviti avto naprej. Končno se posreči. Zdaj pa kar hitro na delo. Treba postaviti nekaj miz za delavnico, nekaj poda položiti, spalnico za Savota in Brankota ter za novodošle. Nisem zlepa toliko preobrnil dela kot to nedeljo. Končno smo tudi to predelali, nakar je sledil počitek na odru barake. Prilegel se je. Mirno je bilo. Stražo smo imeli. Ali mir je bil relativen. Mora nekaj počiti, potem bo resničen mir. 20.-25. VII. 1942. Prvotno je bilo rečeno, da bomo pri Savotu samo štiri dni. No dobili smo podaljšanje. Savo je to lahko dosegel. Rešenci in člani delavske čete 239 so bili poceni. Mislim,da smo še dva dneva imeli opraviti v tem tednu z dokončanjem podrobnosti, nakar gremo popravljat telefon. Predno pa grem k temu delu, naj opišem še novodošle. Tone, mlad mehanik, kot sem pozneje videl, res res spreten zdravnik bolnih motorjev in mehanizmov. Dolenec, po svoje čuden človek. Tudi je na nek čuden način prišel k partizanom. Odkupiti se je moral, ker je veljal menda za belega. Bil pa je kar simpatičen. Malo je govoril, kar je rekel, je držalo. Spal je na desno od mene na podu. Igor je bil šofer. Tržačan iz Savelj iz Vidmarjeve tovarne, osebni šofer, ima doma ženo in otroka. Hudo mu je, a je tam privezan. Po moje nezanesljiv in prilagodljiv. Fridolin je tudi šofer. štajerc, ki je bil nazadnje pri Westnu in od tam odšel v partizane. Vedno nezadovoljen in zbadljiv. Tudi od vseh šoferjev najslabši. Mislim slab za delo in slab po razumu. Neskončno priden je Igor. Pri večernih pogovorih ob ognju sem videl, da je vse občudovalo Nemce. Skoro vsi so bili poprej Hitlerjanci. Sedaj so partizani. čudno malo slovenskege mora biti v nih. Bili so nemarljivi. Nekega večera pripelje Savo bolan motor v popravilo. Pozneje sem zvedel, da je od partizanske oddajne postaje. Tone ga je vso noč popravljal. Zjutraj so ga kot zdravega odpeljali, ali kamlu je prišel nazaj v temeljitejše popravilo. Enkrat so pripeljali cel voz stare ropotije. Motorji, kolesa, med njimi tudi neko motorno kolo s prikolico. Harley-Davidson, last zobarja Vrhunca iz žužemberka, kot sem pozneje zvedel. Vse v popravilo oziroma za nadomestek za razbitine na drugih motorjih. Nabralo se je kar precej raznega kolesnega materiala. Nek večer sva z Binetom in mislim Kajtimirom šla v Lašče, kjer je bil spravljen nek motocikel, ki je bil rekviriran. Težko smo ga pritovorili v tabor. Naš tabor - garaža je bil kmalu znan in imeli smo skoraj vedno obiske. Sicer je bil tabor tajen, a partizan zvoha vse. Prišli so partizani zaradi popravil svojih motociklov, prišli so po bencin, s katerim se zdi niso kar nič preveč štedili, po olje, petrolej, zopet drugi višiši so bili radovedni nove pridobitve ter prihajali v vas. Enkrat je prišel Jošt, osvoboditelj žužemberka. Moral sem prisesti. Savo je imel nekje v hosti celo vino. Jošt je sicer že prileten a zelo simpatičen. 240 Ni mu videti, da bi mu ležala borba v krvi. Cigarete mi ponuja in še kadim, drugo spravim, kar ostane za bedne, ki nimajo tobaka. Jošt je zelo ljubezniv in me prosi, naj pridem k njemu v žužemberk. Bratu njegovemu so Italijani požgali lepo domačijo ob reki Krki. Imel je tudi gostilno. Jaz naj bi prišel, da bi napravil načrte za novo domačijo. Z velikim veseljem sem sprejel to povabilo. Prvič, da naredim kaj vrednega, drugič, da pridem malo v svet, tretjič, da dobim večje zveze za nadaljnje delo. Jošt je vsako priliko potem porabil, da me je ponovno vabil tudi posredno. Zelo markanten je bil nek enooki komandant, menda intendant Joško, ki je tudi večkrat prišel. Kakor sem že pravil, je Savo odredil stražo ponoči. Menjavali smo se. Prvotno se je zdelo, da mene ne bodo pritegnili, ali kasneje so šoferji gotovo iz nevoščljivosti rekli, da smo vsi v vsem enaki. Tako sem prišel tudi k straži s puško in sicer enkrat ob 5. zjutraj. Tedaj sem se popolnoma zatopil z mislimi na dom. Obhodil vso hišo, ogledoval vse svoje. Pri teh mislih mi je čas hitro minil. Sredi kočevskih gozdov v jasni noči, partizan, brez doma. Prisluškujem šumenju drevesnih vrhov pri lahnem vetru, tajinstvenem šumu in tlesku, ko odpadejo suhe veje, šelest listov, glasovom živali in bitju cerkvene ure, ne vem od kod. Zanimivo, kako prihaja dan, kako postanejo objekti prozornejši, vidljivi iz temne koprene, ki se počasi taja, topi. Proti jutru otipava slabo zaščiteno telo mraz. Zbudim kuharja, ki napravi ogenj, se še malo ogrejem, potem pa še nekoliko poležim. še enkrat tik pred odhodom me je doletela čast straže ali to pot se je žrtvoval zame Bine. čast mu. Bine je vobče kazal mnogo veselja do orožja. In ni trajalo dolgo, ko si je izžical samokres z naboji. Kasneje tudi usnjeno torbo za njega. Mislim, da sva z Binetom 22. VII. obhodila, oziroma obvozila - imela sva svoji kolesi - vso telefonsko progo Lašče - Stari log zjutraj. še zelo zakasnilo se je potovanje, ker je Bine na vsak načih hotel iti s kolesi in je še ono jutro pred odhodom popravljal svojo staro kračo. Hotel sem iti peš in sem bil na njega kar nejevoljen. No, da sva šla potem s kolesi, ni bilo nič napačnega. Telefonsko omrežje je bilo res zelo raztrgano. Rabili smo za popravilo mnogo 241 žice in tudi nekaj osamilcev - izolatorjev. Vse to bo oskrbel Branko in pustil v Starem logu pri žandarjih. žice bo dovolj. Partizani so bili mnoge proge razdrli tedaj, ko so podili Italijane. Na Suhokranjskem pa so vso žico, ki je preostala, prenesli v Stari log. Po pregledu vse proge sem jo zavil v Novi log. Tam sem hotel dobiti perilo od Jovota. Dobil sem ga ali to je bilo prav partizansko oprano. Vse, ovratnik, srajca in spodnje hlače pol belo pol modro. Perica pa kot se spodobi. No pa bilo je oprano. V Novem logu sem videl Wagnerja in dr. Bleicha, tj. rešenca, ki je iz Vintgarja odšel z Miranom k štabu. Nekam pobit se mi je zdel. Rekel je, da bi mi lahko mnogo povedal. A časa ni bilo. Moral sem še dobiti dva pomagača, ki nama bosta pomagala pri popravilu telefona. Dobili smo jih, eden od naših Debevc, ljubljanski fasader, in en jurist. Drugi dan zgodaj da bomo pričeli v Starem logu. Med tem je Bine skrbel za orodje kot plezalke, klešče za popravilo napeljave. Prvi dan je šlo nekako dobro. Ko sem prišel v Stari log, me nek partizan kuhar pokliče in pravi: naš intendant je rekel, naj ti dam žgancev. In res skoraj polno menažko dobim dobro zabeljenih ajdovih žgancev. Kdo je ta intendant, ki skrbi zate. Ni dolgo trajalo, ko ga zagledam v osebi Franceljna Kunst, sina Marice, ki stanuje v naši hiši na Polju. No prav izreden dogodek in izredno snidenje. Ni se mogel načuditi, skoro pomiloval me je. Bil sem pa korajžen. Kaj pa mi je manjkalo. Nič. Delo sem imel in hrano, na dom sem tedaj še bolj malo mislil. Malo, no vedno pač nisem tugoval kot nekateri. Francelj je bil pri udarnikih in bil videti sprva zelo navdušen. Da ima vsega zadosti. Ko sem se najedel, smo šli na delo. Bine na drogove, mi pa smo vlekli in napenjali žice. šlo je še dobro, ko sem vendar prvič imel s tem opravka. Kosilo je prinesel v redu Bine iz Smuke, kjer je bil šolski batalijon. Pa to je bilo predkosilo. Po pravo kosilo smo šli potem v Smuko k bataljonu. Za ta dan kar dobro. Poveljnik šolskega batalijona v Smuki je bil Jože Klajnšek. Ta je pred vojno z materjo in sestro stanoval v moji hiši na Pribinovi 2 v Ljubljani. Stanovali so zelo utesnjeno v kletni kuhinji. Jože se je nekje učil za ključavničarja 242 ali kaj. Ni pa bil na dobrem glasu. Odšel je k partizanom, bil tam večkrat ranjen in dosegel čast majorja. Po vojni sta nekje stanovala z materjo, jima je bilo zelo dobro. Kmalu pa se je Jože zadušil, menda na stranišču. Kako je bilo poslej materi, ne vem. Tudi ne vem, kje je živela njegova sestra, ki ni bila povsem zdrava.9 Drugi dan dopoldne pride zopet mimo nas Francelj. Sedemo v travo. Bil je nekoliko opit. Imel je s seboj žganje. Pili smo. Cigaret smo mu dali, ki jih ni imel. V Starem logu ti lahko 10 krat povrnem. Kar pridi. Bil pa je fant tu bolj otožen. Od tod ni vrnitve. Prvič sem slišal iz ust partizana neke vrste obsodbo. Ni vrnitve. No kar bo pa bo. Mi ne bomo odločili. Veš kaj Tonček, kar k tebi bom prišel pa bomo delali. Prosim kar uredi, jaz ne morem, sem mu dejal. Potem sem ga videl v Starem logu še večkrat. Javil se je bolnega in je posedal v hiši poleg komande. Imel sem vtis, da se je svojim udarnikom odpovedal. To mi je potrdil dramatičen prizor med enim udarnikom in Francljem. Udarnik mu je namreč očital odpadništvo in mu grozil s kaznijo. Francelj ga je še miril in potem dejal. No, pijanec ne ve, kaj govori. Ali s Franclovo notranjostjo nekaj ni bilo v redu. Ta dan s kosilom na Smuki ni bilo nič. Morali smo višje k Podstenicami, ker da je tam kuhinja šolskega tabora. Ob hudi vročini s kolesom in peš po gozdni poti. Več kot eno uro od Smuke smo se ustavili pri nekih hišah. Tu vidim nekatere rešence, ki so se javili k borcem. Med drugimi Mladen Est. Ti si tukaj, ga vprašam. Da, skoro nisem našel drugega izhoda, skoro prisiljen neposredno. Zmigam z glavo, češ, ti za to pač nisi. Vsak ne more in tudi ne sme biti borec. Tam naj bi bili resnično zdravi, mladi ljudje, ki vedo, kaj je trpljenje in vedo, kako ga nositi. Prisiljene stvari niso dobre. Videl sem tam tudi prof. Tominca, ki je bil v pisarni šolskega tabora in tudi eden od rešencev. Dalje Skalarja iz Ljubljane, ki je šel s starejšim in mlajšim civilistom nekam krave past. Tudi usoda. Kosilo je bilo pičlo. In zelo hud sem bil na Bineta, 9Ta odstavek je bil očitno napisan pozneje kot ostali tekst v rokopisu, ker je pisava že okornejša. 243 da nas je spravil na tako razdaljo na slabo kosilo, delo pa se ne premakne. šli smo hitro nazaj na delo. Za prihodnji dan pa smo sklenili, da bomo vsi jedli pri Savotu. Tudi novodošle bodo spustili v tabor garaže, je izposloval Bine. Tako smo prihodnji dan imeli vse urejeno. Delo je dobro napredovalo. Izcelili smo eno žico po celi poti od Starega loga do tabora. če bomo imeli čas in žico, bomo uredili še drugo progo. Zlasti Debevc se je počutil pri nas srečnega in je bil zelo spreten pri obešanju žic. Res smo potegnili eno progo, pozneje še drugo, nakar smo odslovili prišleke. Zadnji kos od ceste po gozdu do Savotove pisarne sva opravila z Binetom sama. Tudi ozemljitev. Ko smo pritaknili aparat, je proga delovala. Bili smo vsi veseli. Zvezan je bil Stari log, partizanska centrala z avtogaražo Savo. Lepo delo. Na žalost sem pozneje slišal, da je proga odpovedala. Zakaj, ne vem. Mislil sem prvotno, da je kdo progo prekinil. Pa jo ni, kot je pripovedoval Debevc, ki je progo pregledal. Najbrže so bili aparati slabi ali njih akumulatorji. Zame to ni bilo več važno, to ni bilo naše delo ne naša naloga. Z Binetom sva sedaj vedela, da je naše delo pri Savotu poteklo in da bomo šli zopet v Novi log. Težko nama je bilo pri tej misli zapustiti dovolj simpatično ognjišče Savotovo. Vsekako sva dne 25. VII. 1942 praznovala. Pa ne ves dan, samo od neke 4. ure popoldne dalje. Nekdo je prinesel vest, da me starološki učitelj Trobiš išče za sušilnico. Menda nima vsega potrebnega blaga in zato išče izhoda. Sam si ne ve pomagati. Skoro dobro mi je bilo pri srcu. No sedaj te pa imam, prešerni Trobiš, ki nisi prvotno hotel o meni ničesar vedeti. Nič se mi ni mudilo iti in priti v Stari log. čutil sem se močnega, iščejo te, položaj je trdnejši. Nisi več številka. No bomo videli. Vsekako sem imel namen tudi Trobišu pomagati po svojih močeh. Saj za to sem povsodi vnet, obetal sem si prijetnejše, samostojnejše in milejše življenje, v čemer se nisem motil. Bine pa bo zaenkrat obstal pri Savotu, dokler ga ne bomo poklicali. Kajtimir je trdil, da nekje v bližini lajajo srnjaki. Res se mi zdi, da je enkrat eden prišel v našo neposredno bližino. Lovcem je pričel srnjak dišati, pa so se nekajkrat ob luninem svitu spravili na lov: Kajtimir, Tone, Branko, 244 enkrat menda tudi Bine. Pa jih je pustil čakati srnjak. Pušk smo imeli mislim 8, tako da bi se lahko sleherni oborožil. Ko sem delal stojali zanje, sem se jih dotikal kolikor mogoče malo. Vedno sem imel občutek, da to ni zame. Bine se jih pa kar nagledati ni mogel. Ves čas bivanja pri Savotu, kjer je bilo skoro prijetno, kljub temu, da so me gledali kot tujca, buržuja ali podobno, je čas mineval hitro, ker je bila sleherna ura posvečena nujnemu delu. Prav božansko sem se počutil kot vedno po težkem delu, ko smo bili v soboto gotovi, in je pred nami stala nedelja. Sobota kot sem jo vedno preživljal v Ljubljani. 26. VII. 1942. Nedelja v hosti. Dosti kasno sem vstal, se umil, obril. Z umivanjem je bilo tu težko, ker je bilo treba vodo prinesti iz Lašč. In to je sleherni nerad opravljal. Briti sem se pričel že pred tednom, ko sem dobil od Korinca na posodo aparatek in klince, tudi milo je imel on in ogledalce. Takrat sem videl, kako me je partizanska doba zdelala. Skoro se nisem poznal. Obraz pokrit s krvjo večkrat, ker sem se mnogokrat ranil in tenak, kot še nikoli. čutil sem pa tudi po hlačah, ki jih jermen ni mogel držati, temveč so ostale le na kosteh. Spodaj pa sem jih nosil dvakrat zavihane, da nisem po njih hodil. To nedeljo pa sem se v nekako urejenih razmerah mogel svečano briti. Saj sem imel že svoj aparatek, mizo, klop, vodo in celo gorko in kar je bilo glavno občutek zadovoljstva nad storjenim in prijeten občutek, da v prihodnje tudi ne bom brez dela, posla. Tudi sem se bil pri Savotu poslednji teden nekoliko popravil. Delo pri telefonu ni bilo tako naporno kot ono v hosti pri baraki. Imel sem več časa za posedanje. Da ne pozabim tele dogodivščine. Prvi dan, ko sva z Binetom ogledovala telefonsko progo, sva skoro na pol poti prišla do koscev. Ko nas prileten kosec zagleda, pridrči po hribu k nama na cesto. če imava cigaret. Midva se spogledava. Imela sva jih oba in jih ljubosumno čuvala za dobre prilike. Cigareta je bila skoro kruh in kruh premoženje - življenje. Saj kruha že od začetka sem nisva videla. Kmetu, ki je bil doma iz Lopate in je kosil na partizanskem travniku, je dal Bine 245 cigareto, kmet potegne. Veste kar dela se mi slabo, tako dobro mi stri, nisem kadil že tri dni. Pomenimo se, kje je doma, če ga moremo obiskati. Da, kar pridite. Bil je zgaran Amerikanec s kopo otrok, ne več mlad. Zapomnila sva si. Menda je Bine to priliko porabil in zlezel na Lopato. Imeli smo že večkrat priliko videti, kako sestradani cigaret so bili civilisti. Seveda cigarete so imeli Italijani, partizani so morali vse uvažati po težkih poteh in so komaj zadovoljevali svoje cigaret lačne partizane. Videl sem vendar, da komandanti niso stradali cigaret. Skoro kopali so se v njih. Partizančki pa za cigarete žicali, da je bilo obupno videti. Koliko je bilo jeze, nezadovoljstva, podtikanja zavoljo cigaret. Ko sem se ves očedil, tudi videl, da nisem več propadel, sem posedal in pogovarjal z našimi, ki niso imeli nikoli praznika. Savota sem pumpal, naj mi da dovoljenje za žužemberk, da grem k Joštu, pa se mi je izmikal, da tega on ne more dati. Hotel sem namreč brezdelno nedeljo porabiti za obisk v žužemberku, v ponedeljek pa naj bi šel v Stari log. Z dovoljenjem je bil pri partizanih pač velik križ. Skoro da ni nobeden vedel, kdaj sme in kdaj ne sme. Zato so bila izdana dovoljenja - prehodnice, ki bi jih ne smeli imeti in niso bila dana mnogim, ki so jih zaslužili. Vse se je nečesa balo. Da ne bi bilo izdajstva. Da ne bi kdo navezal nedovoljene stike. Izgledala pa so ta dovoljenja pravzaprav obupno. Seveda, komandanti so bili po večini majhni ljudje, komaj vešči pisave. Kaj šele stila. Zato je bilo pravzaprav jako lahko ponarejati te lističe, ki niso imeli nobenih predpisanih oblik, nobenega pečata. Opozoril sem na te nedoslednosti večkrat. Pa zadeva je bila težavna. Savo mi je torej napravil nedeljo nekoliko bolečo, ker sem bil preveč brez posla. Prav lahko bi šel v žužemberk. Ves dan so šoferji govorili, da bo v Starem logu neko razvitje zastave, da bodo tam govorili, da bo veselica, ples, zabava. Na skrivoma so se pripravljali na obisk. Tudi naju z Binetom je mikala radovednost, take stvari niso vsak dan. šoferji so imeli tudi neke zahrbtne namene: dekleta. Končno se nama je z Binetom res ponudila prilika. Oba sva imela kolesa in sva mogla proti 6. uri odfrčati iz hoste v Stari log. Prišla 246 sva v Stari log, ko je bila veselica že pri kraju. Govorniki, med njimi minister Drejča, so že končali. Kruh so pojedli in vino so popili. Ostal je samo še ples v nekem prostoru poleg mesarije. Prostor prireditve je bil na prostem, oder z zastaami in zelenjem okrašen. Zastava slovenska z zvezdo v sredini. Z Drejčetom rokujeva, ima s seboj Drejčico - Sonjo. Trobiš je zraven in še nekateri. Ali pravzaprav to najzanimivejše ni bilo. Zanimiv je bil pogled na skupino popolnoma novih ljudi. Moralo jih je biti okoli 50, ki so pribežali z Notranjske. Med njimi je nekaj znancev. Tudi eden od partizanov, ki so nas reševali, je zraven. Ranjen je. Precej je tudi ženstva. Jokota opazim pri dveh tovarišicah. Kajne da sem baraba, mi pravi. Ko mi ne da miru in zahteva odgovor, mu pravim: Ti si tak, kakršen drugačen ne moreš biti. Spogledali so se. Hotel je z mojim odgovorom dopasti dulcinejam. Ne vem, kako so opravili. še sem nekaj šaril tod okoli ali veselja nisem opazil. Vse je bilo napeto. Begunci trpljenja polni, od narejenega pobega. Bine je tam našel dosti znancev in znank in je zlasti prirastel štefki - Feldstein, sanitetki, ki je imela s seboj dve hčerki, ena tudi sanitetka, druga pri neki četi. Celi prireditvi bi prisodil ime prismojena veselica. Pomudil sem se še nekoliko pri plesišču. Švigeljnov France, tudi rešenec, vleče meh in nekaj parov se vrti. Pri vratih vidim partizana, ki me gleda. Me poznaš? Kaj te ne bi, ko si me v Ljubljani zaradi nekega parketa tako nadrl. Bil je Pal, eden od intendantov. Sicer grob, vendar dobrodušen in premišljujoč. Z Binetom se končno odločiva, ko ni bilo ničesar za dobiti, da bova odfurala. V krasni mesečini potiskava najini krači iz Starega loga proti Smuki. Dohitela sva nek zapravljivček, kjer je sedel Gvardjančičev Lado in dve brhki iz Hinj. Bilo je to pred Smuko. Par šaljivk in že jo mahneva v hosto. čuden občutek, gozdovi, mesečina, svoboden ujet in še enkrat ujet v strahu za bodočnost, ki se že dela. Videli smo begunce in to ni nikoli prijetna zadeva. šoferji so bili z motocikli zgodaj popoldne odšli in se tudi za nami vrnili. Videl sem jih motati se okoli deklet, kako so opravili, ne vem. 27. VII. 1942. 247 Ponedeljek je bil itak dan, ki ga nisem nikoli maral. Zlasti dopoldan ne. Savo je prišel kasno in je dolgo ležal. če danes ne pridem v žužemberk, potem nikoli več, si rečem. Savota naskočim, naj mi da prehodnico. Ne morem, reče. če si mi dal za progo Stari log - Lašče, pa napravi še za Lašče - žužemberk. Da jo pregledam zavolj popravila. In Jošt si tako želi, da pridem. No nato se odloči in mi jo da. Radko pa bo šel itak z motorjem na Dvor in naj bi šla skupaj. Sijajno. Po dolgem čakanju Radko napreže in že drčiva proti Laščam. Nesem akumulatorje v roki, ki naj bi jih napolnili na Dvoru. Res pridem na Dvor, oddava akumulatorje, neka druga naročila izvrši, nakar jo mahneva v žužemberk. Dvor je zanimiv zaradi železnih fužin, ki pa so po večini opuščene. Krasno je poslopje mlina. Ndvse pa je učinkovita Krka - voda, ki jo na Kočevskem zaman iščeš. Prekrasen je vhod v to dolino. V žužemberku me odloži, gre svoja pota, jaz pa k Joštu. Najdem ga v lepo opremljeni hiši, ko je ravno dobro vstal. Popelje me k hiši svojega brata Smrketa. Vse pojasni, potem odide. V gostilni se najdemo, mi še pravi. Jaz takoj na delo in premerim na dolgo in široko vso posest. Smrketova sestra. Simpatična profesorica meščanske šole. Za vse se pozanima in oddide. žužemberk je kraj na hribu, čigar krona je propali žužemberški grad. Pogled iz Krke proti žužemberku od Smrketovega doma je res zanimiv ponajveč zaradi gradu, ki je še hudo ohranjen. Prelepe so vodne stopnice, ki jih dela Krka. žužemberk kot trg sam ni posebno zanimiv. Zdi se, da revščina. Vsaj stavbe dajo na to misliti. Pri "Pickuše najdemo opoldne, kjer primeroma dobro, a ne nasitno, kosim. Z Joštom se še pomeniva, nakar hočeva z Radkotom odpotovati. Ali motor je odpovedal. Hitro se odločim za pešpot. In odjadram potem, ko sem si kupil nekaj malenkosti. Papir, svinčnik, ogledalo. Pri Vavti vasi me doide Radko, ki je pripeljal na vozu Krjavlja - partizana. Do odcepa na Dvor se z njimi peljem. Potem izložijo motor in naju, češ, da pridejo za nama. Midva rineva motor do pod klanca, ki pelje do Lašč. Tu motor poleževa, poleže se izmučeni Radko, jaz pa jo maham sam proti Laščam. Po obupni poti - gozdni poti - ker je glavna cesta razdejana, pride na motorju nasproti Daki, 248 sloviti Daki, strah Italijanov, pravijo partizani. Od Lašč takoj zavijem po gozdni poti proti našem taborišču, ki ga komaj najdem. Tam najdem koga - Jošta. Kako si prišel, vpraša. Peš. No zelo hitro si prišel. On je bržčas prišel na konju ali motorju. Prisedem. Savo je že sedel. In pogostita me z vinom in cigaretam v prisrčnem pogovoru. Da naj nanj ne pozabim. Povem mu, da ne bom, da pa nimam orodja. Bom poskrbel, mi doda in odide. Resen možakar, najbrž star Sokol. V prijetnem ozračju pospravljam. Jutri, da me bo zjutraj Igor odpeljal v Stari log, ko bo šel po potrebščine. 28. VII. 1942. Srečno sva priromala z Igorjem, ki je bil divji vozač, v Stari log. Trobiš me je že težko čakal. Določimo zaenkrat prostor za pisarno tam, kjer je bila občinska ali terenska pisarna. Zbiram papir in orodje. Zelo priprosto. železni ploščak in blok tiskanic. V pisarni rajonskega odbora sta žorga in Sajovic. Komandant mesta Fajfa nek uslužbenec mestne ljubljanske plnarne, moj dobri znanec, me vpiše v kader stalnih prebivalcev Starega loga in mi odkaže tudi prehrano v zgornji kuhinji. še isti dan sem prišel zbrati moštvo. Prvega sem odpoklical Bineta, da bi mi pomagal vse organizirati. Načrt neke sušilnice Stojkovič mi je dal Trobiš. To je bila podlaga za vsa moja dejanja v smeri sušilnice v partizaniji. Dal sem se do risanja in pridno delal. Delal, da se dokopljem do načrta, ki bo izhodišče vsemu. Kmalu so prispeli zidarji - trije iz Kumpolj. Eden od njih me je celo poznal. Prvotno sem bil mnenja, naj bi se sušilnica postavila v kakšno obstoječe poslopje, ki jih je bilo praznih na pretek. V to svrho smo tudi napravili mali obhod s Trobišem in zidarji. Ali razni razlogi, zlasti lastninski, so govorili proti. Zato smo iskali prpravnega prostora za novo sušilnico, ki naj bi bila velika. Prostor smo našli nižje šolskega poslopja v nekem sadovnjaku. Načrtal sem položaj po obhodnici, zasnoval veliko lopo, mislim 7x11 m z dvema sušilnicama. Po narejenem načrtu smo takoj začeli tudi kopati, kjer smo si naročili 14 rešencev. Med njimi dela Mrak, Ahtik, Butara, dva Langofa, Koman in še nekateri. Pozneje sam Wagner in Debevc. Tudi nek Jože, delavec, doma od Podstenic, je bil 249 zraven. Zidarji pa so načrte tolmačili in na stavbi vodili. Orodja smo za prvo silo imeli, kar je manjkalo, sva s Trobišem dobila iz Dvora. Sušilnic naj bi napravili v kočevskih krajih več. Tako na Pugledu, Grintovcu, Polomu in drugod. Po nekaj dnevih bivanja v Starem logu pridejo pome iz Dvora, češ, tam bi tudi radi sušilnico. Nisem jim mogel koj ustreči, ker sem bil na delu pri načrtih za sušilnico za Stari log. Komaj sem jih odpravil za nekaj dni. Medtem je delo na risu napredovalo in tudi kopali so pridno. Samo gledati nisem smel to ubogo rajo, ki ni nikdar imela podobnih orodij v rokah. En dan sva se spustila s Trobišem po orodje v Dvor, obenem sva hotela tudi videti mesto, kamor naj se postavi sušilnica. Z vozom sva prišla tja. Bili so z nama ljubeznivi, zlasti Petschauer, ki je vse vodil. Izbrali smo lego sušilnice, obljubil semnačrt, nakar so menda še isti dan začeli z izkopom. Brez velikih formalnosti smo delali. Nad tem sem res užival. Zlasti, ko sem mislil na Ljubljano. V trgovini Može sva nakupila nekaj potrebščin. Zanimiv je bil kovač, kjer sva iskala orodje. Kar naberita, kar Vam bo služilo je prav, ker ne stane to nič, kar lepo rabite. Kaj pa, če mi vse to Italijani poberejo. Izprememba v prehrani: pečenka, jajca, kruh in vino. Bine, ki je prišel, sem mu dal nalog, naj skrbi za orodje, material in delavce. Ko sem jaz prevzel izdelavo načrtov za sušilnice, 10 sem si naredil neko tehnično pisarno v Starem logu. Takrat sem dobil od vrhovnega štaba izkaznico, da lahko potujem po vsem osvobojenem ozemlju. Poleg te izkaznice sem dobil neko pooblastilo, da lahko v moji stroki delujem na vsem osvobojenem ozemlju. Seveda tudi od štaba, s štampiljkami. Bil sem tedaj, kar se je gibanja tikalo, zelo svoboden in upoštevan. Oba listka sem spravil pod lesen steber pred vhodom v šolsko poslopje v Telčah. To sem naredil takrat, ko sem se odločil za Novo mesto. Potrdili si nisem upal vzeti s seboj zaradi Italijanov. šola je kmalu potem pogorela in takrat sta bili uničeni obe moji dragoceni listini. Sem imel namreč namen iti po vojni po ta dva lista. 10Tudi ta odstavek je bil napisan pozneje kot glavni tekst. 250 2. VIII. 1942. Ker je postal položaj zaradi premikanja italijanskih sil vedno kočljivejši, sem poslal na Pugled nekaj perila. Vprašam po Jovotu. Odločil sem se iti to nedeljo na Pugled to tembolj, ker je bilo treba pogledati, v kakšnem stanju so sušilnice na Pugledu. Tam je gospodaril Štefan. Zglasil sem se pri njem, ogledala sva si vse sušilnice in skoro ugotovila, da je potrebno popravilo starih, nove pa ne bo treba. Nato sem dobil Urha, ki je priskrbel tabore za za moštvo. V zvoniku je bil žarki. Opazoval je sovražnika z enim partizanom z daljnogledom. Cerkev je podobna oni na Belem kamnu. Simpatična in nedotaknjena. Trontlja vidim in mnoge druge, ki napravljajo taborišče izven vasi, ker pričakujejo sovražnih nastopov. Perilo dobim še umazano nazaj. Najžalostnejši je bil pa pogled in pogovor o internirancih, ki so bili zastraženi v dveh lesenih prostorih neke male hiše. V poletni soparici mož pri možu. Zraven tudi štirje Italijani. Bilo jih je okoli 30. Po pogovorih se je zdelo, da je vodstvo njim zelo sovražno nastrojeno. Ne vem, kdo jih bo rešil najhujšega. Posebno ta dan, ko je pobegnil en rešenec in en Italijan ujetnik. Bil sem prav vesel, da sem se mogel kmalu vrniti v Stari log in zapustiti to zgoščeno soparo Pugleda. Ko pridem v Stari log, me je čakal Miran. Mnogo boljše je izgledal, kot sem pričakoval. Kakor bi ga iz pisarne snel. V isti dobro ohranjeni obleki, kot jo je imel doma, nizke čevlje, klobuk, brez očal, mirno lice in skoro močnejši kot v Ljubljani. Kot vedno se je kar nerodno vedel meni naproti. Nisi vedel, ali naj pričakuješ od njega da ali ne. Bila sva pa oba zelo vesela, videla sva kar naenkrat vso preteklost, vse razgovore, videla domačo hišo, vse domače okoli naju zbrane. Kot da vidim kos domače hiše, mu pravim. Ker nisem še kosil, jo mahneva v gornjo kuhinjo. On sede poleg mene. Ves čas pripoveduje, kaj dela: da piše, da je prizor reševanja napisal, da urejuje nek časopis, da pisari domov, da je dobil od doma mali zavoj, da je njegova okolica prav prijetna, sami znani in plemeniti ljudje kot Kidrič, Bebler, Vidmar, Bor, Rob, Drejče, Sperans, Kocbek in drugi. Da se je popolnoma vživel, da ima mnogo posla, da mu ničesar ne manjka, 251 se vobče zelo dobro telesno počuti, edino, da je nekoliko premalo kruha in cigaret. Zavoljo kruha in cigaret sem mu verjel, da ničesar ne pogreša pa ne. Saj sem vedel, kako je visel na svojih dveh deklicah. On je v Ljubljani imel navado od prižgane cigarete vreči polovico stran. Tudi pri mizi, kjer sem obedoval, je pustil polovico. Jaz sem vedel, kakšno vrednost ima polovica cigarete, pa sem jo skrivoma vtaknil v žep vestje. Nasproti nama je sedel še en partizan pri obedu. Pogledal sem in videl, da me je opazil. Prvič sem kot nekadilec javno pobral čik. Nič zato, enemu bo prav prišel, če že meni ne. Skoro so bili bližnji dragocenejši kot jaz sam. Po obedu sva šla v sobo, kjer sem imel pisarno in spalnico. Sva tam še nekoliko pokramljala, nakar pravi, da ga čakajo drugi. šla sva na vrt upravitelja Trobiša, kjer sva res opazila Drejčeta, Roba, Bora, Trobiša. Poležemo. Kmalu se razvije pogovor o agitprop. Jaz pravim: tudi v Jugoslaviji je slonelo vse na gobcu, na dejanjih nič. Ljudstvo je sito govorjenja, prigovarjanja, želja je videti dejanja. Počemu zopet glumenje. Vprašajte ga raje, kaj potrebuje. Ljudstvo hoče delati, sejati, žeti v miru, ni mu pa do sovhozov in podobnih ustanov, ki že za ušesa tako slabo done. Mar ne vidite razklanosti v miselnosti. Ne vidite strahu in nemira. Kmet že ne ve, koga naj se boji, ali Italijana, partizana ali belega. Vsak hoče nekaj od njega, dati mu ni voljan nihče nič. Videl sem, da grem predaleč. Oči so se pričele iskriti. V tistem priskoči Jarc onim naproti in pravi, da zahtevajo partizani govorov, nastopov, pesmi in podobno. Da, odvrnem, to so popolnoma opredeljeni ljudje, enotni. Stvar je dobila čudne obraze, zato je bilo kar vsem prav, ko pravi Trobiš, da bo tresel hruške. Tam smo šli vsi za enim - za želodcem. Ko bi nas takrat kdo naslikal, ko smo tekali za sladkimi hruškami. Ura se je morala pomikati proti 5. ali 6., ko so vsi razen Mirana nekam odšli. Ostala sva z Miranom sama, se pogovarjala o mojem delu, o moji zgodovini v internaciji in težkem, da, mučnem takratnem položaju. Hudo mu je bilo in me je večkrat vprašal, če kaj želim. Sedaj nič. Pravil sem mu tudi o očitkih belogardizma, čemur se je zelo čudil. Povedal tudi, da se je moje ime večkrat imenovalo v štabu, najbrže 252 tudi v zvezi z belogardizmom. On pa je mene zagovarjal, češ poznam ga kot čistega človeka, mimo tega, da je take in take svote razdal za gibanje. Prav hudo mu je bilo, da sem bil deležen čudnega ravnanja v internaciji. Hodila sva potem po ulici Starega loga in se ozirala na desno in levo za ostalimi. Miran je postal nemiren, prav tako jaz. Nisva vedela, ali naj počakava, ali jo ubereva za njimi, če so že odšli. Odločil se je, da jo kar sam potegne v štab. Spremil sem ga do žandarmerije, kjer se je on priključil partizanu, ki je šel na Pugled. Prisrčno slovo, pri čemer nisem vedel, da bo verjetno poslednje. Vabil sem ga še za isti teden na obisk za razgovor, predno oddidem v Šmarjeto ali pisal mi je, da je zadržan, ker piše. Minul je lep, prelep dan v partizaniji, skoro bi dejal najlepši. Sedaj se spominjam, da je Miran tudi veliko govoril o italijanski ofenzivi na Notranjskem, da je bilo grozno, kako je tekal okoli dreves, da je ušel ognju strojnice, da je partizansko vojaštvo dobro izpeljalo umik. Končno, da piše tudi o italijanski ofenzivi in rešitvi iz rok Italijanov. Vse v kratkih skicah, skupaj pa da bo tudi celota. Pritrdil sem mu, da je tako prav, le kratko piši. 3. - 7. VIII. 1942. Ko sem prišel v Stari log iz Savotove delavnice, sem mogel prvič v partizaniji prenočiti pod streho solidne hiše na postelji pri Danetu. Daneta sem videl na cesti in mu povedal, da nimam ležišča. Povabil me je, da naj pridem k njemu, da bom mogel spati na postelji, ki je prazna. To je bil občutek, po tolikem času se sleči in leči v posteljo, kar verjeti nisem mogel. Tam sem spal nekaj dni. Dane je bil pomočnik intendanta Tilna. On je vodil vse knjige in zapiske, tudi pisaril je. V tej hiši, nekako 20 minut hoda od Starega loga v dolino, je bilo gnezdo krščanskih socialistov. Tilen, Dane, Justin, Primož in še eden. Moram reči nad vse simpatično. Včsih zvečer, ko sem prišel spat ali na obisk, smo se porazgovarjali. Vprašal sem jih za program OF. Nasmihali so se mi, češ, da je že vse spisano. Rekel sem jim, da bi vsak Slovenec potreboval 10 zapovedi o namenu OF. Ali jaz sem čital vse mogoče stvari ali zgoščenega in resnaga programa nikjer. Kaj pomenijo udarniki in 253 kaj bo s krščanskimi socialisti po končani vojni, o tem niso vedeli ničesar. Le Primož (Cevc) se je hudomušno nasmihal. Krščanski socialisti so jemali resno. Slišal sem jih na lastna ušesa moliti Ave Marijo. V tem grobem partizanskem svetu pač veliko dejanje. Dane je bil ljubezniv, ker me je poznal iz Ljubljane. Drugi zavoljo Daneta. Tilen je bil sprva mrk in redkobeseden. Po neki ljubeznivosti, ki sem jo naredil - prinesel sem vodo zvečer, pa se je nekam raztopil in bil kasneje vedno bolj ljubezniv. Prava, visoka gorenjska grča z izrazitim gorenjskim nosom. Bil je menda pri KID na Jesenicah in eden prvih partizanov. Zelo simpatična pojava. V bližini Danetove hiše je kraljeval Pal, skladiščenje hrane za Stari log. Ko je prišel Bine v Stari log, je postalo vprašanje stanovanja še bolj pereče. Pri Danetu Bine ni mogel spati, jaz sem bil pa tudi samo gost. Na nasvet Danetov smo v njegovi bližini našli malo, zapuščeno kočico, sicer simpatično lepo belo in na vzvišku ležečo. Ali je bilo od Starega loga vendar predaleč, preveč samotno. Spala sva z Binetom eno noč skupaj. Ne preveč dobro. Drugo noč pa me je pustil samega, ker je šel ali v Smuko k štefki ali v žužemberk ali k Savotu. Nekoliko tesno mi je bilo. Vse, kar sem mogel, sem v sobi zapahnil in ležem. Mesečina prav žarko in vsiljujoče se huli v prostore. Zunaj je divjina. Ponoči se zbudim in slišim korake. Kaj bo. Utihne in zopet. A zgodilo se ni nič. Pozneje sem prišel do zaključka, da je morala biti divjad. Trobiš nas je itak preganjal iz pisarne rajonskega odbora, pa sem dejal, naj nam preskrbi druge prostore v bližini, pa se rad odselim. Stvar je postala Trobišu še bolj nerodna, ko je prišel Bine in z različno navlako natrosil prostor pisarne. Prostorov, hiš je bilo v Starem logu na izbiro, ali v prazno brez življenja ni mikalo. Trobiš nas je nazadnje nastanil v hiši žandarja, kjer je gospodinjila Matilda, njegova žena. Ko me je Trobiš peljal tja, je hudo vreščala, se pomirila in bila pozneje vobče zelo ljubezniva. Jaz bi ne bil, če bi se toliko branže nateklo kot se je je kasneje. Stanovali smo v dveh prostorih v hiši nekega Zamida, ki se je seveda izselil. Bila je izmed najbolj solidnih hiš v Starem logu. V podstrešju. Ena soba na severu je bila spalnica, druga na jugu pa pisarna. V pisarni miza, ki jo 254 je privlekel Bine iz hišice izpod hriba in nekatere klopi, ki so jih privlekli iz šole ter tabla. Očividno je bil to zasilen razred. Matilda je bila dobra. Včasih je dala celo kaj za pod zob in me podžigala, naj obiščem dom Micke. 11 Delo je teklo, ker je bilo solidno zastavljeno. Dobili smo nekaj delavcev - beguncev iz Turjaka. Bili so spretni in dobri. Nekega dne vidim pred spodnjo kuhinjo Bogota, šaleharjevega sina. če ne bi videl pri partizanih mnogo neverjetnega, skoro ne bi mogel verjeti. Iztok po partizansko. Zelo slab je bil videti, govor pa je bil sploh zelo čuden. Da je bil nič kako hraber, ranjen, da je zaklal Nemca in pokazal njegovo tobačnico, da so Italijani ubili njegovega brata kot talca in podobno. Pozneje sem zvedel, da mu je tobačnico podarila štefka. Iztok je bil dodelejen na Pugled k Štefanu. Pravil me je, ker študira gradbo, naj ga vzamem k sebi. Takoj sem nadlegoval nadrejene Fajfo in Štefana in ugodili so mi. K nam je prišel Iztok, kmalu nato je prišel k nam tudi Wagner in pri Matildi smo bili že štirje. Wagner je bil pri nas zelo rad. Nekoč me je celo bril in me pri tem porezal, bil sem ves krvav. še nikoli kaj podobnega. Glede živali telesnih: bolh povsod polno, temu se ni čuditi, prah, umazanija, vročina. Tudi uši da kraljujejo, smo včasih slišali. Ali zaenkrat jim nisem prišel na sled. Bine toži, da gre, in da so uši. Zazeblo me je. Pa sem enkrat podrgnil z gostim glavnikom po glavi in pridrsala je uš. še se češem, a nič več. čez par dni pa ponovim in uši kar dežujejo iz glave, male in velike. Tudi v perilu jih spazim. Ofenziva uši. Pri Danetu so tudi. Izčešem kar morem, tudi obiram do čistega. Grem k cerkovniku - brivcu, ki me skoro do golega ostriže. čim manj las, tem bolj možno, da se golazni znebim. In češem in češem. Do krvi. Tudi preoblekel sem se. čutim olajšanje. Iztok, Bine, Primož privlečejo od nekod petrolej in mažejo telesa z njim. Ne vem, če je po pomagalo, tudi jaz sem se nekje namazal z njim. Bine mi razodene, da ima Iztok uši. Bože in mi spimo skupaj. Legel sem poleg Wagnerja, čisto na krak k vratom. Spim redno slabo. Wagner toži, da 11Na Kalu, naše gospodinjske pomočnice. 255 mu je pri nas mraz in da bo šel k drugim, ki pri nas delajo. Mislim da je šel, največ zaradi uši. Pozneje sem se preselil na šolske klopi, da se izognem ušem, ki sem se jih menda znebil. Hrana je bila v Starem logu pičla. Zjutraj največ ovsen močnik, jed, ki se je nekateri niso mogli dotakniti. Kar nas je bilo z dobrimi želodci smo pospravili vse, časih z mešanimi občutki, a kaj, telo je zahtevalo. Kosilo je obstojalo iz juhe in nekoliko mesa. Juha je bila zakuhana ali s krompirjem, zelenjavo ali fižolom. Zvečer kaj podobnega, najve čkrat ovsen močnik. Proti koncu se je hrana po količini in po okusnosti jela izboljševati. Kruha pa tu ni bilo. Mogoče je kasneje k umirjanju želodca pomagalo dejstvo, da je pričelo sadje zoreti in si si mogel tu in tam privoščiti sadja. Jaz sem bil večkrat deležen hrušk iz Trobiševega vrta, pravtako jabolk - jakobčke - iz vrta Matilde. Vpeljali so neko sadno policijo iz rešencev, ki je preprečevala obiranje nezrelega sadja in prepovedala, da bi posameznik po svoji mili volji razpolagal s sadjem. Komisija ali policija za sadje je tudi imela ukaz obirati zrelo sadje ter ga razdeljevati med posamezne kuhinje, od koder so ga dobivali vsi drugi. Bilo je vse lepo urejeno in bi se v smeri prehrane ne bilo ničesar hudega bati, če ne bi prišla ofenziva in z njo zmešnjava. Sadja je bilo povsod ogromno, ljudi pa po vaseh skoro nič. Kakšna količina bi se mogla nasušiti. In koliko je bilo orehov. Na Smuki, na Pugledu in drugod. Nekateri, ki si imeli denar ali druge priložnosi, so dobili skoro vsega: mleka, kruh, meso in drugo. Jaz sem bil tam suh in nisem mogel ganiti. Dvakrat me je obdaril Pavle Podboršek. Enkrat s kosom kruha, drugič pa s kosom salame, ki jo je dobil od od Gašperja, ki je bil intendant pri šolskem bataljonu na Smuki. Civilisti v Starem logu pa mislim niso pogrešali ničesar, ker polja je bilo ogromno za tiso peščico ljudi. Da je bila hrana pičla, ni toliko krivde na partizanskem vodstvu, temveč pomanjkanje denarja in pomanjkanje volje partizanom pomagati. Mimo tega je bila zveza z bogatejšimi kraji po italijanski železnici omejena in preko katere je bil promet mogoč samo ponoči. Urejena je bila nekam pametno mesarija, ki je vseskozi zalagala z mesom, maščobo, špehom in salamami. Gašper je to delal odlično. Vse se je izrabilo, 256 od čev do kože. Stari log je bila nekaka centrala, kjer je občas skoro vsak partizan enkrat obtičal. če ne dolgo, pa bežno. In tu sem videl ogromno tega ljudstva, znanega in neznanega. Med stalne prebivalce, vkolikor je bilo tam sploh kaj stalnega, je spadala gospodarska komisija, ki ji je pri našem prihodu načeljeval Drejče. Ko smo prišli, ga je zamenjal Božo, nek inženir iz Novega mesta. K tej komisiji je še spadal Mužik - Porenta, nek Dolenjec, ki je urejal tamkajšnji list, in neka profesorica, tudi iz Novega mesta, in še nekdo, ki pa ni prišel v mojo hišo. Gospodarska komisija. Zakaj je pravzaprav bila, še danes ne vem. Videl sem te ljudi samo ležati in sprehajati se. Najbrž je bil njih namen preskrbovati moštvo z vsem potrebnim. Za mene se ta komisija ni dosti menila, kakor tudi partizani ne. Dokler ni začela rasti sušilnica. Potem pa se je ledina otajala. Vse je bilo prijaznejše. Kuhar je bil v zgornji kuhinji nek mlad fant, dosti zadirčen, ki je potem odšel v borbo. Komandant mesta je bil Fajfa, meni dosti naklonjen in mi je izdal dovoljenje za Kal, česar tisti dan nikdo ni dobil. Mesarija je bil glavni obrat Starega loga in daljne okolice. Gašper, bivši mesar Slamiča iz Ljubljane, je vodil. Pomagal mu je med drugim Švigeljnov France, štefin, oba rešenca. Znan zidar, rešenec, starejši že, je tam ves čas nekaj zidal in preurejal. Enkrat kotel, drugič sušilnico. Počasi je delal, ni se mu mudilo. Mesarji pa so bili veseli, da jim je kdo obrat boljšal. Zdi se mi, da je imel ta zidar tam dobro življenje. Gašperju pa se dobro življenje sploh ni skrivalo. Lepo je bil zalit in imel je lep trebušček. Mene je gledal začetkom bolj po strani. Kasneje, šele na Gorjancih, se je malo odtajal. Pravil je, da je tudi na Baragovem lansko leto (1941) klal prašiča. Pozanl je Markeža in Schotta.12 Pekarna je stala. čevljar je bil nek domačin iz bližine in je delal nekaj za denar, nekaj za partizansko nakazilo. Meni je potemplal čevlje, za kar je Bine pri Danetu ali Palu izžical usnje, žeblje za podkovanke mi je dal Dane. 12Markež je bil tesarski mojster, umrl okoli leta 1985, v penziji je stanoval v leseni hišici v Savljah, kjer je sedaj športni park. Schott je bil sošolec A. Suhadolca, imel je cementnino pod sedanjo halo Tivoli. 257 Bil sem osebno navzoč, ko je delal na mojih čevljih nek partizan pomočnik iz Gorenjske. Pritiskal sem na popravilo, ker je sopara - ofenziva pritiskala vsak dan znova. In s slabimi čevlji potovati, o Bože kako. Mizarja so imeli. Videti je bil partizanski možic, ki je bil pohabljen in je imel komaj 30cm visoko mizarsko mizo. Mož je bil, kot so pravili, zalo spreten. Povabili so ga največ za popravilo puškinih lesenih delov. Pravili so, da so ga Italijani pri ofenzivi ubili s 46 drugimi. žandar je bil Ivan. Po videzu je bil surovež, doma nekje iz ljubljanske okolice. Ni slabo zgledal, pa saj mu je cerkovnikova žena posebej pekla zrezke. Pri tej žandarmeriji se je vedno vsak oglasil, ki je prišel ali odšel. Zato je bilo tu vedno dosti partizanov in civilistov, ki so čakali na odrejena mesta. Tu si videl prihajati in odhajati moštva, kolesarje, avtomobile, motocikle in vozove. Zlasti živo je bilo, če se je pripravljal kak naskok. Partizani so skušali že tu priti ofenzivi v okom. Delali so nove ovire na cestah, pri čemer so največ pomagali rešenci. Bože skoraj sami študentje in ti naj s krampi in lopatami napravijo ovire modernemu vojaštvu. Treba je pomisliti, da so bili ti ljudje po veliki večini lačni in v pomanjkanju vsega potrebnega. še danes vidim raztrgane, umazane ljudi, neprespanih lic, s slabimi čevlji v deževnem vremenu stopicati po Starem logu, vsak s kakšnim orodjem v roki. Nazadnje so jih Italijani napodili z ognjem in so pritekli v Stari log. Videli smo, kako je Radko ali drug šofer vozil fante proti Kočevski. Zvedel sem kasneje, da so bili tam hudi boji ali partizani so vlekli ta kratko. V takem položaju sem bil poslednjih 14 dni. Vse je nekaj pričakovalo, akoravno je bil vsak zadovoljen, če bi moglo le ostati pri starem. Nikamor nisi šel brez opreme. Nahrbtnik je bil vedno pripravljen. Seveda tudi ni manjkalo alarmantnih, nepotrebnih vesti. Borut, ki je bil tudi pri gospodarski komisiji, je bil tip strahopetca. Videlo se je, da se k nečem pripravlja, ker je štab vozil nove zaboje. Le ure in dneva nisi vedel. Nekega dne sem zapazil na ulici Starega loga človeka, ki ga osebno nisem poznal, pač pa na videz iz Ljubljane. Vedel sem, da je železničar in konkubin Jesihove Slave. Stopim k njemu in mu povem, kako 258 ga poznam, ni mi mogel ugovarjati. Prosil sem ga, naj mi nese pismo v Ljubljano za družino. Da bom oddal, če bo komanda dopustila. Napisal sem in mu ga izročil, ko mi še enkrat pove strogo suho prvotno izjavo, sem mu rekel: no če boš mogel, saj ne silim. Da pa boš mogel imeti tudi mojo legitimacijo, sem mu izročil ključ sobe, ki jo imam na Baragovem. Ključ je vzel domov, pismo pa ne. To je bil Romavh, ki je bil ustreljen kot talec za Natlačena. Videti je bil suh, strog, dosleden, železen strankar. Nikoli ga ne bom pozabil. Poseben oddelek je bil pri partizanih Agitprop. V Starem logu je bilo 6 takih, ki so bili vedno kje v gosteh in so se zopet vračali. Poznal sem Ljubota Blanča in pesnika Roba iz Novega mesta. časih je mednje prišel tudi Cevc ali Primož, literat in umetnostni zgodovinar. Izgledali so slabo, vedno sem mislil na kolednike, če sem jih zagledal. Ovsen močnik jim ni šel. Pa saj ni čudno, ko so hodili po krajih, kjer je bil kruh doma. Od civilistov sem poznal v Starem logu le malo. Prvi je bil Furlan, učitelj, druga pa žena Trobiševa. Na videz sem jih še nekaj poznal, a malo. Nekaj posebnega je partizanski pogreb. Prvi je bil pogreb mladega fanta, ki je dobil kroglo, ko je šel po vodo v vasi Mala gora pri Kočevju. Ležal je potem v mrtvašnici v Starem logu in sem ga šel gledat. Ležal je v krsti iz neobdelanih smrekovih desk. Negiben z malenkostnimi krvavimi sragami. čigav, od kod, zakaj. Padel je za boljšo bodočnost, upamo. Prišel je na dan pogreba duhovnik iz Hinj. Potem v sprevodu na pokopališče. Tam govor, petje partizansko, grobnica, salva, pokop. Na zapuščenem Kočevskem, v zraku, ki še pravzaprav nikomu ne pripada, med samimi nemškimi grobovi slovenski partizan. To so pravzaprav prvi naseljenci novega vala slovenske zemlje. Sonce je pridno zahajalo, ko smo prišli presunjeni velikega dogodka v vas. Nemogoče pozabiti takega dogodka. Drugi partizan je umrl od ran, ki mu jih je menda prizadel nek kaplan. šlo je mnogo partizanov za pogrebom iz Novega loga kakor tudi iz Starega loga. Štefan je prišel celo iz Pugleda in komisar Sandi. Da so pri pogrebu tudi sicer sodelovale partizanke, ni treba 259 posebej omenjati. Pri drugem pogrebu je salvo izstrelil Bine. Rekel sem mu, naj raje prime za svinčnik. Med begunci iz Notranjske je bil tudi arhitekt Anderwald. Mlad, simpatičen fant, ki je opravljal delo minerja. Pri tem delu si je obstrelil levico in desnico. Zanimal se je za sušilnice. Pokazal sem mu in je dejal, da bi kar delal, če bi mogel. Pozneje, ko je šlo zato, da bi nekdo od nas šel v Šmarjeto sušilnice delat, sem priporočil njega. Ali fant mi odgovori: na Dolenjsko ne grem, jaz bom šel, ko pride čas, na Gorenjsko, ako pa treba, te nadomestim tu, če bi ti hotel v Šmarjeto. Tako sem pozneje tudi storil, to se pravi predlagal in pri tem je ostalo. Bil je učenec Plečnikov in dve leti že gotov. štefka, ki je nam že znana, je prihajala večkrat v Stari log. Skoro vedno s hčerko. Za nek dan je oznanil Bine malo gostijo. ženske so nekje nabrale krompir in ga pri Matildi skuhale, prinesle so tudi slab ovsen kruh. Bine je pa prejšnji dan obiskal zobarja Vrhunca v žužemberku, pa je prinesel nekaj mesnih zadev s seboj. Vse skupaj pripravljeno je nekaj zaleglo, pa bilo nas je dosti. štefka s hčerko, Bine in jaz in menda še Iztok. Videl sem, da je štefka vedela za dobro partizansko življenje. Ali videla je partizansko življenje z dobre in slabe strani. Bila je vajena obilja. Ni se ji skrivalo. Imela je pa vedno dosti povedati proti vodstvu, ki v pravem času ne skrbi za premike. Za tisti dan je bilo rečeno zbrati perilo, ker bodo ženske prale. Tudi jaz sem nekaj dal. Nato so ženske hitro opravile. Ko sem mislil, da so pričele, je bilo že končano. Bine je rekel, da je dal menda 30 cigaret štefki, da je oprala. Jaz sem jih dal Binetu v to svrho 10. Mislim, da je bilo to njej premalo. Seveda baba je kadila kot Turek. Perilo pa je bilo če že ne oprano vsaj mokro. Nek večer sem bil ravno pri Matildi, ko je prišel tja Kocbek, Drejče in Drejčica. Predstavili smo se. Kocbek se nekam truden vsede na stol, mi pa po ostalih stolih ali kar stali, Bine in jaz. Kocbek spregovori z menoj nekaj stvari o rešencih, o domačih. Videl sem pa, da mu pogovor nikakor ne gre. še manj, po vseh je šel pogled. Gledal sem ga in mslil. Med svojimi si in ne moreš biti vesel in kar pogled še zatajuješ. Pozneje sem šele mislil, da je 260 mož hudo obremenjen in Bog ve, kake misli so se podile po njegovi glavi in kakšne skrbi so ga vznemirjale. Pravzaprav smo že takrat bili vsi begunci. Isti večer je prišel tudi Vojko tja in povedal, da bo eden od nas šel v Šmarjeto, ker tam potrebujejo nekoga, ki bi se spoznal na sušilnice. Bine je kar vzrasel od veselja. On da pojde. Nisem rekel ničesar, ali pogleda na to mesto nisem izgubil. Zdela se mi je to edina pot. Umakniti se iz Starega loga, ker vse že nekam boli in žuli. Pozneje so šli vsi skupaj: Vojko, Drejče, Kocbek in Drejčica šli spat v Matildin senik. Ta je bil vedno zaprt in namenjen višjim krogom. Bine je tisti večer skoro norel od veselja. Zaman sem mu govoril, da ne vem, kdo bo šel. Drugo jutro je vstal koj ob svitu in začel prerisavati moje načrte. Nisem ga motil. Ker sem pa nekoliko nasprotoval njegovemu veselju, se je pričel kar sovražno vesti. Bine je bil izboren tovariš. Za vse na svetu se je brigal: za kolo, za samokres, za menažo, za obiske, samo za delo, za katerega je bil poklican: nadzor nad delavci, preskrba materiala, risanje pa nikakor ni mogel izvrševati. Grajal sem ga, grajal obiske pri štefki, nediscipliniranost, a vse ni nič pomagalo. Siloma sem ga pripravil, da je prišel na tesališče, kjer je bila mišljena nova šola, risati ostrešje sušilnice v naturi. A vse narobe, vse na pol, vse improvizirano, nič resnega. Popravljali smo in se je oddahnil in izginil, čim sem tja poslal Hana in Mišvelja. Mišvelj je bil dotlej na Dvoru, kjer je izdeloval sode pri nekem mizarju. Bineta nisem mogel spustiti v Šmarjeto. Kaj bodo tam z njim počeli. Kaj jim bo pa mogel napraviti, kaj koristiti. Brez prakse in brez volje do tehničnega dela. Sprva sem bil pepričan, da jaz ne morem proč, delo smo komaj dobro zastavili. Zato sem predlagal za Šmarjeto Anderwalda. Ker on ni hotel, sem mogel samo še sebe priporočiti. Prosil sem za spremstvo v osebi Bineta ali Wagnerja, pa dobil nisem nobenega. To Binetu ni šlo v glavo, ni verjel, da sem ga hotel s seboj in mi je očital zahrbtnost. Povedal sem mu, da ve za moj načrt: Stična in da bi kot mlajši lahko zaželel starejšemu željeno pot. Ni se dal in je pričel nekaj kuhati. Rekel mi je še, ko je pozneje odhajal k borcem: Kadar me boste potrebovali, veste, kje sem. Zdelo se mi je, da si je mnogo domišljeval. 261 Ni čas prorokovati, kdo je na boljši poti. S Trobišem sva bila na dosti dobrih nogah. Pa mi je pustil v moji reči svobodo in tako sem za nekaj dni ustanovil tehnični oddelek gospodarske komisije pod vodstvom inž. Toneta. Tako se je glasilo nekaj dopisov na Vojkota in Štefana na Pugledu. Govorila sva večkrat tudi vpričo žene o različnih zadevah. Razkazal mi je svojo obdelano zemljo in večkrat sem mu pomagal pri kakšnem opravilu. Predno sem odšel, sem ga zaprosil za kakšne hlače. In dal mi je še popolnoma cele. Ostale so pri Pungeršičevih. Trobiš je bil dober človek. Ofenzive se je pa jako bal. To je bilo seveda zelo razumljivo, posebno, če pomislim, kako lepo je bil z vsem preskrbljen. Zemlje je bilo na Kočevskem mnogo, saj je 18000 Kočevarjev odšlo. Partizani so začeli zemljo razdeljevati in so vse odmerjene parcele zasilno zaznamovali. Nekaj so dali temu, nekaj onemu. Gotove dele pa so pustili skupnosti. Skupnost naj bi jih obdelovala, skupnost žela in spravljala. Skupnost je bila v tem slučaju partizanija. Ali tam skupnost ni hotela dobro delovati in je bila uprava prisiljena večino skupne lastnine, zlasti kar se tiče senožeti, odprodati stoječo travo interesentom. To je šlo. Označbo novih parcel in merjenje je izvedel geometer ??. 8. VIII. Sobota. Nadaljevali s sušilnico. Ahtik dobro prime. Tudi Debevc. Sam pomagam. Stvar za Novo mesto postaja vse bolj resna. Sopara je precej popustila in delo se razvija. Tudi Bine se je zganil. 9. VIII. Nedelja. Potovanje na Kal na domačijo Micke. Lep sprejem. Obilo so mi dali jesti in posodili 100 Lit. Krasni kraji. Zopet sem bil med ljudstvom v strnjenih naseljih. Ampak kljub vsemu smo slabši od pogorelcev. Doma me je že čakala odločitev za Novo mesto. Iz Dvora je prišel zaradi sušilnic. Miran me pozdravlja in ni prišel sam, kot sem ga prosil. Bine ne gre z menoj in je zaradi tega potrt odjadral na Pugled. Delo na sušilnicah oddal Binetu in 262 Iztoku. Priprava za odhod. Wagner13 bi rad šel z menoj. 14 10. VIII. Ponedeljek. Eden od družbe, namenjene v Novo mesto, se kuja. No pride šele prihodnji dan. Gašper in Vid pa vse vodita (? ). To ni v redu. Potovanje na Dvor k sušilnici. Ljubezniv gostitelj. Delo lepo napreduje. Proti večeru v žužemberk. Velkavrh. Zelo ljubeznivo me povabil na izlet. žužemberk tako si lep s Krko: kako si mogel, da so te oropali gradu in hriba s cerkvijo, kjer so postavili neokusni stavbi v popolnem prepadu s cerkvijo. Zvečer partizanski zbor. ženske in dekleta, predavanja, volitve. Nek partizan mi pove o svojih skicah v okolici. Bine čisto obupa in se javi k borcem, kamor zjutraj odkorakal. Bog ve, kaj je prav. Dve noči spal na šolskih klopeh. 11. VIII. Torek. Delo na sušilnici na Dvoru. čez noč na postelji v gostilni. Vid in Gašper prideta. Potovanje proti Novemu mestu. Na vozovih Dvor - Ajdovec - Brezova reber - Frata. 12. VIII. Sreda. Gorička vas. Ponoči prekoračenje proge. Divja vožnja po blatu in v temi. Vas Kamen, večerja. Bela garda. Haranja vas - dobri in odlični ljudje, kruh. Pred Goričko vasjo Globodol.Toplice in kopel. Šmarjeta. Karlovšek, Rebolj. Lepa pogostitev. Učiteljica. Vinko Kos, potovanje v Belo cerkev, Klevevž, škocijan. Ogledovanje sirarne, mesarije, usnjarna. Nadvse lepa krajina. Nemška vas, dobra večerja. Spanje kot prejšnjo noč, da bo v seniku ali podu, pa morda v hotelu Toplice. Prijetna sprememba. Kje ste moji, kaj delate? 13. VIII. četrtek. 13To je bil ravnatelj, mislim da meščanske šole za Bežigradom, žena učiteljica prijateljica moje mame. Leta 1945 je emigriral in potem živel v Argentini, žena se je s tremi otroki v Ljubljani na Poljanski cesti težko prebijala. Sina pravnika sem inštruiral matematiko. 14Od tu naprej se tekst počasi spreminja. Kot sta prva dva meseca pri partizanih popisana podrobno, mnogo je komantarjev in premišljevanja, tako je zadnjih 6 tednov opisanih vedno bolj v telegrafskem stilu.Meni ni jasno, ali je bil originalni dnevnik tak, ali se je ing. A.S. pri prepisovanju dnevnika v ta tekst že malo utrudil. 263 Potovanje na semenj s Skočirjem. Vinko veterinar, Štefan, Vid. Dolenjska, ti si bogata. Po dolgem času sem se zelo kruha najedel. 14. VIII. Petek. Iz Toplic potovanje zaradi sušilnic Draga - Krka - Gomila - Gradišče - Loka - Stara vas - Vrhpolje - grad Pržek, kjer je menda Prešeren popival v Smoletovem gradu. Fiat. življenje lepše. Smo pod Gorjanci, slovenskimi očaki. Bela garda menda tepena. 15. VIII. Sobota. šmarne maše. Najlepši čas poletnih počitnic. Ali ne tu. V Vrhpolju na vsezgodaj zjutraj izgotavljam načrt za klavniške in mesarske prostore na Pržeku. Na Orehovici oddam načrte, kjer pričnemo v ponedeljek s sušilnico. Inž. Schoppel v gradu Grazerjev turm in zanimivosti. Popoldne preko Maharovca v čadrež, kjer zborovanje. Jože. Grega. Pogostitev, 3 ali 2 vdovi. Proti večeru ob 6. uri med italijanske in nemške strojnice v Ostrog. Zvečer politično zborovanje, Bogdan. Ljubeznivo dana večerja. Senik. Maks Fiči mi nosi moj nahrbtnik, ljubezniv deček. Pot gre na novo pot, kakšne razdalje prevaljujemo. Imena vasi slišim, ki jih še nikdar nisem slišal. čas odteka in nas tira bliže usodnim dogodkom. Posebno življenje polno odrekanja in skromnosti. 16. VIII. 1942. Iz Ostroga čez razne vasi, katerih imena mi uhajajo ves čas okoli Kostanjevice, tako da se približamo do na 700m Sv. Križu 15. Lepo, toplo vreme. Ljudje povsod dobri. Lep sprejem v Sv. Križu. Ogled sušilnice. Počitek po kosilu. Zvečer zborovanje odborov. Slika zborovanja kot vedno. Saj reši nas o Gospod. Radio poročila menda ugodna. Na Dolenjskem pijem vino, ker voda slaba. Toliko, kot spijem vina v enem dnevu, ga doma nisem v enem letu. Kako se vse menja, hrvaški meji smo prav blizu - do streljaja. Vidim izseljene slovenske vasi, kjer so sedaj Kočevarji. Lepi kraji, zavedni ljudje v Sv. Križu. Meriza in dobri Slamič. Preko Nemčije pisal pismo Kraljiču 15Danes še vedno Podbočje, kot so komunisti prekrstili Sv. Križ. 264 domov. Pozno na večer v senik s Staničem, ki me lepo pokrije in mi je bilo toplo, kot že dolgo ne. Jeseničan Štefan, ki je bil nekoč župan v Javorniku. Resen mož z lepo bodočnostjo. 17. VIII. 1942. Slovo od Sv. Križa. Staniča sem žical za suknjič, pravi, da bo poslal. Preko Dolič v Vodenico, kjer da Penca Jože kosilo. Mislim štruklji in vino. Zrakoplov ravno sredi obeda. Ogled sušilnice v Orehovcu, kjer je Koretič doma. Po ogledu imam skrb za moje v Starem logu. Batreja. Soliden vtis, vendar vse tuje. Tujci sredi slovenskega ozemlja. Vrhpolje. Preplah zaradi bomb. 18. VIII. 1942. Potovali čez Suhadole v Gaberje. Podrtij nič koliko, ljudje v hribih. Na domu Batreje, Rudolf, nazaj grede preko Orehovca pregled in navodilo zavoljo sušilnice. Stari log so zbezali Italijani, Smuko tudi preko Dvora. Bog ve, kaj je s posadko in celim gospodarstvom. žalost je žalost na srce šla. Vedno bolj mislim na dom in Stično. V Cerovem logu so Lahi napravili precej škode. So pa tudi mnogo porabnih bomb nametali. 19. VIII. 1942. Odhod v Belo cerkev. Zamljen, učitelj. Pogled v mesnico. V Toplice. Oddih. Risal sušilnico za Penco. Nemir, zopet mir. Poročilo o invaziji Angležev v Francijo. 20. VIII. 1942. Risal sušilnico za Penco. Zgodaj zjutraj. Poročilo iz radia o angleškem umiku iz Dieppa. Odhod v Vrhpolje zaradi prihoda Italijanov v Drago odgoden. Notranjost išče izhoda iz mučnega položaja. Umakniti se v Stično. Razgovor s Kosom. Trije iz Notranjske. Alarmantne vesti. Pogledal delo v Novi cerkvi. Zdravnik me nekoliko pomiri. Trije iz Krima ostanejo pri odredu. Rišem klavniško dvigalo. Proti večeru imam občutek majhnosti in osramočenosti, ko vidim Batrejo. 21. VIII. 265 Batreja sodi umik v Stično pameten in razumen. Pomenite se z Vidom. S kolesom preko Krke v Orehovo vas, Pržek, Vrhpolje. Pregled sušilnice, mesarije. Delo lepo napreduje. Pravijo, da smo srečni, ko hodimo preko državne ceste, ko Lahi lomastijo z vozovi. Vid in Maks. Pogreb dveh partizanov in civilista v Orehovcu. Povratek skozi Maharovec, Belo cerkev v Toplice. Naporno delo napornega dne. Spektrumski steklar v Orehovcu. O Kočevju nobenega glasu. Bože, kaj se tam godi. Nobene vesti o skorajšnjem koncu. Koliko trpe posamezniki, koliko družine, koliko narod. In med seboj se koljejo. "Preti odpreti gradi trdna vrata". S seboj pa vabim druge vas junake. Ta klic bomo kmalu slišali. In rezultat zopet Bogomila. Vid mi je dal 160Lit. 22. VIII. 1942. Radio poročilo zjutraj voda. Po gospej Perme iz Trnovske ulice poslal listič svojim v Ljubljano, kakšen občutek. V Belo cerkev zaradi mesnice dopoldne. Urban - Dermastja in Urbančica. V Šmarjeti zaradi čevljev Gorenja vas. V Belo cerkev. Lavrin govori o žrtvah, ki da so odveč. Sam sem in zato mnogo premišljujem. Radio nič posebnega. Bože koliko zadušenih misli, ki ne morejo na dan. Tragika dosti velika. župnik šlarh. 23. VIII. Krasna nedelja. Radio voda. V Šmarjeti k maši. Cerkev na zunaj dokaj ponosna, delo najbrže Scagnettijevo. Notri zelo revna, neokusno okrašena. Ljudsko petje. Batreja pravi, da je Tilen na Frati. Kako lepo je v Toplicah. Ali vsa lepota zamrežena v temno bodočnost, brezizhodno nujnost. Mislim na vsak del vrta, na vsak kotiček v stanovanju, na vsa dela in dogodke preteklosti, ki morda ostanejo za vedno slike. Nikogar ni, ki bi se mogel z njim prisrčno pogovoriti. Vsak tišči v svojo bol, ki ne more dati leka. Duši in duši. Ležem po kosilu, perem, pijem, ležem. šel bi na kak sprehod, a je huda vročina. Premišljujem kako in kaj. Zakaj nisem močnejši. Slab sem. Kje ste nedeljski popoldnevi, ki sem jih tako rad imel. Deca oglasi se. Nataša, ki sem ti bil slab, pridi. Vinko Kos. Jermančič (Jurančič morda?), upravitelj 266 in žena v Toplicah. Plačane maše prosijo skoraj samo za mir. 24. VIII. Ob 7. zjutraj že v Belo cerkev. Zaradi mesnice. Dva dobra fanta iz Telč - tesarja. Delata za dvigalo. Bernardova žaga. V Beli cerkvi zidar dela plavi. Učitelji v Beli cerkvi, Kastelic in Venturini. Skrajar. Vinko in barakce. Ogled. Bela cerkev. Ubogi kovač in njegov pomočnik. Načrt za barako gotov. Radio - voda. Bogdan, ki sem ga videl v žužemberku, pride. 25. VIII. V Belo cerkev in na žago Bernarda, kjer delajo dvigalo za mesnico. Delo lepo napreduje. V mesnici zastoj, ker zidarja ni. Popoldne zopet v Kronovo (žaga) in Belo cerkev. Vinko se je razvnel, ker dober znanec Dobovška. Nada, da pridem v Stično. Pogovori nanesli mnogo na stavbarstvo in literaturo. Delo po vojni. čutim se nekoliko olajšanega. Poročila voda. Vid se dolgo zadržuje čez Krko v Vrhpolju. 26. VIII. Zaradi barakce z Vinkotom še enkrat v hosto. Bela cerkev, kjer novi zidarji zastavili, napredovanje. Na žago, kjer tesarji zastavili barakco. Sicer pa vlada sopara v obeh smereh. Bela cerkev popoldne. Zvečer potovanje v Vrhpolje. Hotel šlama". Batreja dal 200Lit. 27. VIII. Dr. Ivan šumski, Daki, ranjenci. V Orehovico k sušilnici. Hitro ali slabo. Na Pržek k mesnici in klavnici. Gospa postreže. Na poti za Pržek zašel. Usnjarna. 160Lit dobil od Vida. Poskusil salamo Gašperja. V Vrhpolju se gode čudne stvari. čez Gradišče v Toplice. Tilen in njegova pomočnica. Zgodbe s Kočevskega. Pismo od mojih. Vedečnik. Veseli večer. Pozno z Vinkotom k počitku. Po vseh dogodkih mislim vedno bolj na Stično. Sporočilo, da je Stična poslala, oziroma izplačala 1000Lit, ki jih ima Dane. Pismo za Mirana - Suchija. 28. VIII. V Belo cerkev in žago. Mesnica stoji. Ni zidarjev. Pogovor z učiteljico v 267 sušilnici. Pismo domov preko frančiškanskega samostana po novomeščanki. Strašno žari sončna pripeka, ki traja z majhnimi prekinitvami že tri tedne. Suša. Strah pred zimo. Z Vinkotom po les za barako. Zvečer radio. Kaj delajo vsi Kočevarji, vsi znanci. 29. VIII. Vse dopoldne na barakci. Težko nošenje skozi hosto. Delo lepo napreduje. Vinko je ljubezniv. Popoldne zopet delo na barakci. Krojač iz Radež mi popravi oboje hlač, vestjo in suknjič za 25Lit. Zanimiv fant. Jaz pa vedno premišljujem. 30. VIII. 1942. V Kronovo k mizarju, sorodniku krojača Jarca iz semenišča. 16 Ogenj se je vnel v krajih ob Gorjancih iz zraka. Vsi Gorjanci v dimu, k maši v Belo cerkev. Bogdan govori. V Toplice. Med potom streljanje v bližini. Poplah. Pospravljanje. Pravijo, da so beli. Zdi se, da se začne poslednji del, žalostni del. Trpljenje. Sel za Telče. Odhod ob 3. uri popoldne. Skozi Šmarjeto, Škocjan, Dol na hribe, Telče. Prava goratina. Lep razgled. Nemška meja čisto blizu. Jermančič, Mrgole, sušilnica. Slaba noč na otavi. Streljanje. 31. VIII. Iz Telč ob nemški meji proti Jeprjeku. Z vozom. Z obema tesarjema, namenjeni v Toplice k barakci. Beli v Šmarjeti in nazaj v Telče. Gostoljubnost učitelja Kavčiča in Nečimerja in njegove žene. Kosilo pri g. upravitelju. Marjaš. Godovanje. Alarmi. Zopet spim v sobi na slamnjači v šoli. Bože kako se bom oddolžil tako ljubeznivim ljudem. Smo pa skoro odrezani od drugega sveta. Che fare? Sonce neumorno sežiga zelenje. Gozdovi se suše. 1. IX. 1942. Poplah ponehuje. Nečimer mi daje še zajtrk. Pri Mrgoletu. Preferanca. Jermančič in mati. Snaha. Mletje sadja ob 6. zvečer. Mrgole in mati. Luščenje fižola. Pogovor na vasi. Begunci. Revščina in tragika slovenskega 16Semenišče se nanaša na Baragovo semenišče za Bežigradom v Ljubljani, katerega grad- njo je vodil ing. Suhadolc, predno so ga odpeljali Italijani. 268 naroda. Borbenosti pa nim kar bo, pa bo, pravijo. Strah pred novo invazijo. Pogorelci. žrtve. Vrhpolje je menda pogorelo. 2. IX. Delavca Lojz in Johan naj bi šla v Toplice. Nista gotova in dež naletuje. Mrgoletovi gredo v Toplice po les. Z učitelji preferanso. Polde Klemenčič brat Maver je pribežal z Bučke. Koliko je sadja. Narediš majhen sprehod in si od sadja sit, zlasti od medenih hrušk. Popoldne pri učitelju marjaš in balinanje. V cerkvi, ki je prijazna. Nemci izsekavajo mejo. Učitelji so zelo ljubeznivi. Pogovor na klopi pred šolo. Jermančič in njegova mati. Slišimo pokanje na dveh straneh. 3. IX. Mrgoletov Jože prinese vesti iz Toplic, da treba takoj odjadrati. Zajtrk pri Jermančiču. Prava kriza zavolj sladkorja. Slovo od ljubeznivih ljudi. Pešpot skozi Dole, v Škocjan. Pangeršič in Ljubljana. Popravilo čevlja. Fotograf v Stari vasi. Preko Prečje vasi v Šmarjeto. Vinko. Slavka s hruškami. Barakca, žaga, Kronovo. Bela cerkev s Slavko. V Beli cerkvi učitelji in odhod. Preko Sela, Družinske vasi domov in barakca. Ozračje povsod enako soparno. V obeh smereh. Dve ježenki. 4. IX. Proti Kronovem. K mizarju. Hasel in njegova žena. Krasen zajtrk. Kava + sladkor. K barakci. Jenetova fanta: Lojz in Janez. S kolesom v Škocjan. Fotografije, k Pungeršičevim, 17Trkman, oddaja pisem, skice, pogostitev v šmarju. Blagajnik jo je popihal. Rebolj mi da izkaznico. Ljubezniv človek. Ali je zelo naveličan. Zdeha se mu po Ljubljani. Meni ne? K barakci. 1000Lit, ki mi jih je posodil proti bonu Trkman. Kopljem, zbijam, pomagam, da bi bilo delo čim prej gotovo. Batreja in debata o beli gardi, meni, arhitekturi, delu. Stična odgodena. Radio - voda. 5. IX. 17Telefonski imenik 5. XII. 1997 kaže, da je še vsaj eden Pungeršič v Škocjanu. Imena Trkman ali podobnega v imeniku ni. 269 K mizarju. V Belo cerkev k mesariji. V sušilnici, k Kastelcu. Učiteljica iz Malkovca. Pogostitev. V Toplice. K mizarju. V Belo cerkev k mesnici. šah s Kastelicem. V Toplice. Debata o politiki in delu s Kosom. Radio - voda. Brez izgleda za konec. Vročina ne popusti. 6. IX. Nedelja. Zjutraj navsezgodaj k Zorkotu po vratca za barakco. Nabijanje vrat vse dopoldne. Preoblečenje v novo srajco od črtaliča. Očedenje. Orodje k Vidmarju. Hasel. V Belo cerkev. Malca za Lit 5 pri Zorkotu. šah s Kastelicem. Pozno ponoči v Toplice. Radio s Kosom. 7. IX. S Kosom potovanje v Škocjan. K ključavničarju. Kupim marelo. Kos da 200Lit. Peš v Telče. Svidenje pri Mrgoletovih na Telčah. Učitelji. Prisrčno. Preferanca. Ometavanje sten sušilnice. Pravijo, da je na Hrvaškem proglašen nemški protektorat. Moram o sušilnici na Telčah povedati še naslednje, kar sem do sedaj opustil. Na Telčah so že imeli pod streho sušilnico. Manjkala pa je vsa notranja ureditev. Imeli so tudi železne cevi. Jaz sem po svoji zamisli izzidal kolena, pustil napraviti lese in sušilnica je bila nared. 8. IX. Pri učiteljih se počutim kot doma. Ometavanje sten sušilnice. Preferanc. Zidanje. Balinanje. Počitek in razgovor. Razne govorice in poročila. 9. IX. Delo na kurišču sušilnice. Učitelj Stane pomaga. Prihod dveh zidarjev. Marinica. Ob 6. zvečer zidava z Lojzetom. Balin. Večerni razgovori. V Škocjanu. Planinšek ubit od Nemcev. 10. IX. Delo na kurišču, kanali. Mrgoletove malce. Kosilo pozno. Ljubeznivost učiteljev. Množina sadja, Marinko se vrne. Baje od belih prijet in je zbežal. Obljublja si marsikaj. Balincanje zvečer. Organist. Ali dežja ni in počasi prihaja jesen v deželo. 11. IX. 270 Delo na sušilnici gre svojo pot. Polaganje cevi, kanalov. Nervoza zaradi slabega dela. Kavčič je strelovod. Zvečer smo mogli že zakuriti. Nisem z dimi popolnoma zadovoljen. Obilo jemo in sadja imamo na pretek, vsake sorte. Kako se bo to maščevalo enkrat pozneje, ko sedaj blagoslova toliko in ljudje tako ljubeznivi. 12. IX. Dokončanje sušilnice. Kurjenje. Delavci zasipajo nasip. Bolj lenarim, ker sem zbit in me roka boli od apna in dela. Popoldne pride Trkman iz Škocjana in prinese potni list in pismo od doma. Nisem preveč vesel. Pri Inetovih zvečer, Joško najavlja skorajšnjo ofenzivo. Kar bo, bo. čakamo. 13. IX. Obrali z Nečimerjem hruške. K maši s Kavčičem. Lepo petje. Sopara, kurjenje peči in vložitev sadja v peč. Kosilo pri Lojzetu. Potovanje v Škocjan s pismom za moje. Marinka obljublja lepo nočenje. Pri Pungeršičevih večerja in prijeten večer v znamenju pričakovanja novih dogodkov. Pečar. Spanje v neki kuhinji. 14. IX. Potovanje na Telče. Zofka. Janz Inetov, malca, oziroma zajtrk. Zajtrk pri Lojzetu, njegova žena Toni neskončno ljubezniva. Delo okoli sušilnice. Novi prišleki s sadjem. Ogledovalci sušilnice. Pijača. Bog se usmili, koliko jo je. Skušek s češpljami. Preferanca pri Štefanu vina. še sušilnica. Zjutraj razgovor z dvema Nemcema, od katerih je eden tržičan. Večer pri sušilnici. Joško. Pričakovanje skorajšnjih dogodkov večje važnosti. 15. IX. Delo na sušilnici. Pomoč Stanetu. V pričakovanju dogodkov. Slišim ropotanje motorjev. Proti poldnevu sopara v obeh smereh. Ponehuje. Preferanca. Delo na sušilnici. Pogovor s kmeti pri sušilnici. Novic od nikoder. 16. IX. Strašno je pričakovanje negotovosti. Boji v notranjosti se vrše. Bože, kako sam in šibak. Na sušilnici pomoč Stanetu. Razgovori z Nemci. Da 271 bi bilože konec tega trpljenja. Kaj delate moji. Po kosilu preferanca. Na sušilnici pogovor. Slabe novice. 17. IX. Slaba noč. Premišljevanje glede bližajočih se dogodkov. Primeroma pozno vstal. Z Joškom na Medvedjek, kjer kupi maslenke. Povsod Nemci. Legitimiranje. So hudo službeni. Kosilo pri Mrgoletu. Po kosilu me čakata učitelja in mi povesta, da nas tri drže za komuniste, špijone in podobno. To izbije sodu dno. Pričakovati sem hotel dogodke na Telčah, sedaj sem odhitel v Škocjan, da pospešim dogodke v Novem mestu. Kako obupno tragično je vse. Kje je vstajenje iz gorja, ki se kopiči in ki ga naš narod ni poznal. Fiat voluntas tua. Da ni še več, mnogo več. Pri Trkmanu v Škocjanu. Mu ni prav všeč, da pridem. Odločim se za Novo mesto. Tu župnik, ki je neskončno dober in ljubezniv. Nudi mi prvič, ko me vidi, večerjo in posteljo. Dolgo sva se pogovarjala o komunizmu in veri. O temeljih teh političnih stvareh me pouči. Zelo jasno, nedvoumno. 18. IX. 1942. Po pičlem spanju ob šesti uri že pripravljen za odhod v Novo mesto. Spremim župnika škodo, ki gre maševat v hribe. K Trkmanu, ki ne more spremljati v Novo mesto. Po župnikovem namigu dobim konja in voznika za Novo mesto. Zajtrk. Pri Trkmanu sem pustil moj zloglasni nahrbtnik. Hlače in nekaj odvečnih - vsaj zgleda - stvari. Tudi 100 Lit sem pustil. Trkman se opravičuje. Nerodno bilo vsem. Vožnja prijetna, ker voznika simpatična. Pri Otočcu ovinek na desno, potem sem pa še komaj dobil voznika, ko sta se na straži dolgo mudila. Pred Novim mestom se ločimo. Grem po drugi poti skozi rampo. Z legitimacijo iz Šmarjete pridem v mesto. Ah novo življenje. Mnogo ljudi - mesto. K Frančiškanom. Gvardijan mi izroči pismo žene, katerega kopijo sem že bral. Sprva prilično hladen, tako da sem hotel že oditi. Počakamo na p. Ciprijana, tolmača, ki naj bi šel z menoj na komando. On in p. Silvin ustvarita razpoloženje, kot sem ga bil vajen iz časov patra Salvatorja. Zelo, zelo prijetno. Na pot. Srečamo g. Jordana, župana iz 272 št. Jerneja, ki pove, da me Ratej išče. Nazaj v samostan. Pride Ratej b.g. Neverjetno ljubezniv in obljublja pomoč. Da me je na rampi že čakal, je dejal. Nespretna organizacija. Kosilo pri Frančiškanih. Neznan Kavc - civilist mi izroči mojo sliko, ki jo je izdelal Hawlina. Jako prijetno. V kopališče. Franc Kek, znanec iz Judenburga. S p. Ciprijanom k komandi. Dolgo čakanje. Proti 6. uri protokol z dvema očirjema, ki sta prilično ljubezniva, zlasti eden. Pot v zapor. Zapor carche in mladi Košak. Glavobol in slaba noč na eni postelji s Košakom iz Družinske vasi. 19. IX. 1942. Ob pol šestih zjutraj zbujen za pot v Ljubljano, svidenje z enim rešencem. Zbor vseh, ki gredo v Ljubljano ali dalje. ženske, otroci. V avtomobilih na kolodvor. 45 mož v živinski vagon, nas je ostalo še kakšnih 15 za drug vagon. Vožnja v Ljubljano. Nič ne vidiš. Ah svoboda, niso zastonj zanjo žrtvovali veliki možje življenja. Kedaj se povrneš, morda nikoli. Tema. Ljubljana. Rad te imam, a nisem otrok. železničarji znanci. Listek domov. železničar gre domov. Na cesti v koloni in znanci. Oni bivši policaj gre povedat škofu. Pred kasaro. Nataša, pobožna Nataša, skoči k meni. Bog, kot iz uma. Ne more se ločiti. že priganja vojak. Pojdi k mami, ji pravim, potem šele odskoči. Dogodek, ki ga nisem še doživel, občutek, ki me dela mehkega, da bi se stopil. "Ostani brez skrbi, trije nedolžni zate molijo". Tako mi je rekla moja žena, ko so me odpeljali. če se izpolni ta brezosebnost, potem je molitev strašno velika reč, na kolena prednjo. V kasarni z Mladenom Estom 3 rešencem v poseben zapor, kjer čakamo v dobrih in zlih mislih na bližnje trenutke. Pošiljka sardin in kruh od nekod. Pisava neznana. Razgovori s stražarji. V upu in nadi, deloma z resignacijo v noč in spanje na golih pričnah brez odeje. Bolhe, uši, stenice, ščurki. Vse človeško osebno živalstvo je prisotno. Ponoči ni spanja, simpatičen stražnik mi prinese pol škrniclja piškotov, ne vem od kje. Che a portata una ragazza", je dejal in primaknil, "no da, vostra famiglia". Spanje od ure do ure od ene boleče lege v drugo. In živali terjajo svoj delež krvi. Oh kar sesajte, da do kosti naj bi enkrat 273 že vse to, kar že težko nosim, ponavljanje samih ogabnosti. Za greh, da, za mnoge grehe in zmote. 20. IX. 1942. Nedelja. Kaj je bila nekoč nedelja. Koliko zapovedi. In danes. Nepreoblečen, neumit ležim in pišem, bi se izpisal, pa ne morem, ne smem. Schuster bleib bei deinem Leisten"! Bog, če bi se vedno tega držal tudi jaz. Koliko lažje bi živeli in mirnejše. Iz pritlične sobe - kehe - se selimo v nadstropje. čakanje se stabilizira. Prične in vedno prične. Spim torej brez odeje na lesenih tleh. čatek ali Capuder je nekakšen poverjenik arestantov, saj je tu že 6 mesecev, ve in pozna vse. Pakete dostavlja in pomaga zvezam. Prijetno. Kosilo je krožnik makaronov slabega okusa. Vedno mi brni po glavi usoda - Telče - Ljubljana - vest. Ali ne bi moglo biti drugače. Bog ve, če ne bi bil človek tako strašno sam. Fiat voluntas in rodbina. Kakšna odločitev in določitev ne pusti človeku delati. Ali bilo prav ali ne pove bodočnost. Est je dobil paket, par stavkov in torto za obrok. Srečen, da more še jokati in se izjokati. Trkman je rekel, da bom prej v Ljubljani kot on. O da sem tu že tri dni pred svobodo. Tudi pa če bi svoboda prišla, bo to svoboda različnih čustev. Neprimerno boljši počut sem imel v Telčah, Toplicah itd. Ob 4. zjutraj kruh ali panioka. Pri priči pojemo. Zunaj na hodniku vrvenje in sukanje, ko so sprejemali pakete. Zvečer promenada na hodniku. Arh. Sever, Stupica, Niko Zupan in drugi. S Severjem govoriva ves čas, pripravlja se na sončno deželo. Pripoveduje o Urhu, o rdečih in belih. Bože je to hudo. Brat brata, iščeta tatu, kje je? Slaba noč. Kosti bole in telo ne najde lege. Glava na nahrbtnik ali tudi brez njega niha. Svetloba skozi okno še vedno enaka in dneva ni, ki ga tako težko pričakujem. Težke misli mislim ob vsakem trenutku. Kam plovemo? 21. IX. ši alza, lavarsi". S tem začne dan. Ustanem. Skoraj sem pijan od nespečnosti. Čapek gre domov. Je hudo. Ni slišal tovarišije, ki ga je plačala. Sreče za toliko časa. Ali srce stiska, srce, ki vajeno svobode. Resnične svobode. Razgovor z ne vem kom, še trije drugi, Franci Pestotnik. Prijeten. Stražar šignor con le bafi"in prinese od nekod 100Lit. Sedaj jih res ne potrebujem, ali bodočnost bo morda bolje ocenila dobrotnika. "Ho datto il operaio". Najbrž od matere. Sonce mežika, pa daje okolju pravo barvo. Zateglo. Pravijo, da je šel domov M.., transportni banovinski uradnik, tudi v italijanski brigadi prešteva garjeve ovce. Mene posebej pokliče v pisarno in vpraša, če sem res sin Peruzzijeve Micke. Novakova garda preferancira, tam je blagostanje. Zvečer me povabi Sever in Stupica na večerjo. Faširan s solato in italijansko vino. Bilo kar dobro. Vobče so tam fantje dobro preskrbljeni, dobre volje. Nova znanost Pachov in drugi. Deklice in obiski. Niko Zupan. Moja najbližja okolica je obupana. Sami otroci. Ponoči prinese steklenico z rumeno vodo. Tretja noč na prični še nekam dobro uspe. 22. IX. 1942. Po zaslugi Stupice pismo domov. Danes pričakujejo vesti, da karakter začasnega zapora postane trajnejši. štirje na prosto. Nobenih dogodkov. Menda je šel eden zopet domov. Od doma nič poročil. Stvar očividno ne uspeva, nas tira svoji odločbi. Bog vedi. Zvonček, da prinaša sleherni drugi dan. To je dodatna hrana in druge potrebščine. Danes pravijo prinesejo celo kovčke in nahrbtnike. Fant, to je zate, ker so obljubili, da te dobe domov. Tuga še na obup. Dalje in vedno dalje. Kam? Večnost. Komaj čakam, da dočakam besede z doma. Južno je, na dež gre in muhe ne puste počivati. Natapljam kruh v vino, ki ga je prinesel ljubeznivi Lah. Prišel je težak kovček, nahrbtnik, kosilo in vse mogoče dobrote. Da, za to rajžo žalostno. Oglaša se žalost in razklanost o pravdi in krivdi. Proč, da, čim preje proč. Ko vse pregledam, ležem in čakam v nastalo noč. Fantje se menijo o šoli. Kar naenkrat proti 8. uri zvečer Sukadolc Antonio, vrata se odpro. Subito con tutta la roba - libero. Fantje mi pomagajo ginjeni, jaz spuščen, vsaj za trenotek spet svoboden. častitke od Italijanov. Pisarna. Brigadir "Arrevederci, ma non qui". Natovorjen oddidem. Dež. Dobim dečka, ki pomaga nositi. Neka gospodična pred domom tudi pomaga. Vse je preč. 275 Pozvonim. Nataša, Andreja, Meta, vse se drenja, potem pridem tudi do žene. Vsi so srečni. Nadme pade druga senca. Zanimiv je še dogodek, ki se je pripetil v bližini Pokojišča. Delovodja ljubljanskega kleparskega podjetja "Ecker"M. Dolničar in njegov 17-letni sin sta bila z nami - rešenci. Kar naenkrat vidim Dolničarja v družbi s partizani. Kmalu nato pa kar po hostarsko opravljen, na ramenu puško. "Kaj ti že k borcem", vprašam. "Da, kaj pa misliš, sedaj se moramo vsi oborožiti, sedaj gre za stvar, mar misliš, da ti ne boš dobil orožja", pravi Dolničar. Podobne besede mi je še enkrat ponovil. Takrat nisem vedel, od kod ta gorečnost, ker je bil on eden od 308 rešencev, ki je že v bližini Pokojišča vzel puško na ramo. Prišel je trenotek odločitve pod Kožlekom: ali v borbo, ali na delo, ali domov. Dolničar in sin sta šla v borbo. Od takrat mi je Dolničar izginil izpred oči. V Šmarjeti, v Toplicah, se nenadoma pojavita Dolničar in njegov sin, Fritsch in še eden od rešencev, ki je bil menda v Toplicah doma. Pokliče me Dolničar in takoj ga spoznam. Pripoveduje mi, da je doživel ofenzivo na Notranjskem, da je bilo hudo na Kočevskem, da bo v nekaj dneh položaj tu isti. Da so jim partizani dopustili, da se potikajo pri civilistih in da so ves čas dobro živeli. Le uši jih preganjajo. Mene so vabili. Nameravajo na nemško mejo na Gorenjskem, nato pa k štajercem. Poročila s fronte so bila vedno jalova, tisti dan se je ponesrečilo Angležem pri Dieppu in druge žalostne novice s Kočevskega. Te vesti so me tako žalostile, da me je Dolničarjevo vabilo zelo mikalo. Jaz sem nameraval iti proti Stični. Mislili so, da bom kar tako z njimi šel, na črno. Rekel sem, da moram prej govoriti s komandantom. Kos se je vznevoljil zaradi tega in jaz sem odnehal. Bil pa je to zame eden najtežjih dni. Dolničar in njegovi so ostali v Toplicah. Jaz sem šel popoldne v Belo cerkev. Zvečer jih zopet vidim. Pravijo, da se bodo odpravili naprej. Jaz sem jim svetoval, naj govorijo s 276 Kosom. Prej so mi namigovali, da niso za OF gibanje, da mnogi obupajo. Ko je prišel Kos, ki ga je zlasti Fritsch dobro poznal, so možje takoj menjali nazore. Prosili so Kosa za večerjo in za hrano. Vse so dobili. Pozneje mi Kos pripoveduje o obeh. Da sta dobra gorohodca ali hitlerjansko navdahnjena in da sta jo od partizanov popihala. Od tega dne dalje jih nisem več videl. Sedeli smo v celici Belgijske vojašnice: Mladen Est, Dolničarjev sin, Havliček, Leskovec in jaz, vsi rešenci. Dolničar pripoveduje: Fritsch in mojoče sta bila hitlerjevca; ker sta se bala partizanov, sta se odločila za borbo. Moj oče je nosil pod ovratnikom hitlerjev znak. Nek partizan je znak spoznal in potem smo imeli mnogo sitnosti. Pri ofenzivi smo jo popihali in si napravili ponarejeno prehodnico. S to smo prišli v Šmarjeto. Nekdo nas je moral spoznati in smo prišli v roke partizanov blizu Šmarjete, nakar so nas zaprli v Klevevž. Imeli smo srečo in ušli. Prestopili smo nemško mejo in se javili Nemcem. Ti nas niso hoteli sprejeti, ker nismo imeli nikakih dokumentov. Vrnili smo se zato v partizanijo, prišli blizu Trebenj, kjer smo se predali Italijanom. Tam se je zbirala Bela garda, h kateri sta pristopila moj oče in Fritsch. Moj oče kot častnik. Mene so potem odslovili, ker sem premlad in da bom šel domov. Poučna zgodba vojne. Osebe pri partizanih, s katerimi sem imel večje stike 1. Jarc Miran, slovenski pesnik in pisatelj. Stanoval je pri nas na Titovi 93. Bil je od Italijanov prijet kot jaz dne 28. junija 1942. Iz Vintgarja je šel v štab. V Starem logu sem z njim mnogo razgovarjal. Bil je v štabu zelo zadovoljen. Pozneje sem ga še vabil na razgovore, a verjetno ni smel, rekel je, da piše. V italijanskem napadu na Notranjskem je komaj ušel poginu, ni se pa mogel temu ogniti za časa roškega napada Italijanov. Zapustil je ženo in dve hčerkici. 277 2. Klemenčič Franc, partizanski kuhar na žagah s partizanskim imenom Kunde. Hosto je kmalu zapustil in šel nazaj k Gospodarski banki, kjer je bil tekač. Ko sem ga srečaval, mi je rekel, da je bil hoste sit. 3. Kamnikar Viktor, partizansko ime Vikl. Bil je iz Zelene jame, sin železničarja Al. Kamnikarja. Napram meni je bil zelo ljubezniv. Tik pred koncem vojne so ga ubili beli skupaj z Mesessnelom. 4. Večerin Rudi iz Zelene jame, sin moje sestre Marije in očeta Rudolfa. Bil je od Italijanov vzet istega dne kot jaz, bil nekaj časa moj par. V Otavah so ga vzeli v neko delavnico. Kmalu se je znašel v Ljubljani, bil poslan na Rab. Tudi od tod se je rešil domov. Kaj je on potem v Ljubljani delal, ne vem. Leta 1945 je bežal na Koroško. Bil je tam dve leti v župnišču Hodiše, šel potem v Gradec nadaljevat učenje kemije, kar je delal že v Ljubljani pred vojno. Zdi se, da tega učenja ni končal, šel v New York, kjer je dosegel odličen položaj v nekem založniškem podjetju. Na počitnice je zahajal v Celovec, kjer sem ga trikrat obiskal. Bil je lep mož in imel tam 3 hčere. Bil je vodilna osebnostmed Slovenci vobče, posebej še v New Yorku in Washingtonu. Zelo rad bi prišel še enkrat domov, a si to ni upal. storiti. Meni in mojim je podarjal razne vrednosti. Meni ročno uro "Omega", ki jo še danes, leta 1978, nosim. Rudija, izmučenega na duhu in telesu, je leta 1974 zadela strčna kap. Jaz sem mu bil birmanski boter leta 1931 na Vačah. 5. Kobol Albin iz Zelene jame, železničarjev sin. Bine je mene pri partizanih spremljal do mojega odhoda v Šmarjeto. Bil je izreden tovariš, ljubezniv in požrtvovalen. Kaj je on po mojem odhodu delal, ne vem. Vem le to, da se je nekega dne znašel v italijanskih zaporih v Ljubljani. Njegova mama je dala za 96 maš, da bi se sin vrnil domov. Menda je moja žena Nataša posredovala, da je res prišel domov. To je bilo takrat, ko sem bil jaz že doma. Lepo sem ga prosil, naj se ne meni za 278 nobeno politiko, ne na desno, ne na levo. V tem času je tudi napravil vse izpite in postal inženir gradbe. Nisem pa vedel, da je organiziran in da je kot tak jamčil zame v Stagem logu, ko so me imeli na splošno za belega. Govoril je tudi, da ima neko dekle na štajerskem. Res se je odpravil na Štajersko - verjetno na poziv stranke - rdeče - ne svoje deklice. Odpravil se je, vendar so ga Nemci že v št.Vidu ustavili in ga zaprli kot talca. Kot takega so ga Nemci res ustrelili v Dragi na Gorenjskem, bilo je to mislim leta 1943. Jaz sem po vojni njegov grob tudi obiskal. če bi ubogal svojo mater in mene, bi bil morda še sedaj med nami. 6. Golob Roman iz železne trgovine v Wolfovi ulici v Ljubljani. Ta je šel tja bolj iz zabave kot iz potrebe. Udejstvoval se je kot gospodarstvenik. Po vojni so mu udeležbo dobro plačali. Ko sem bil jaz leta 1960 v bolnici zaradi išijasa, sem tam trčil nanj. On se je zdravil zaradi grde nesreče z avtom. Bil je zelo ljubezniv in mi tudi marsikaj povedal. Imel sem vtis, da je tam le zaradi službenega mesta. Kje je sedaj res ne vem, verjetno v pokoju. 7. Lubej Franc, učitelj in Sokol iz Ljubljane. Ko sem bil jaz v Starem logu, je bil on nekakšen gospodarski minister štaba. Meni je bil še dosti naklonjen. Partizansko ime je imel Drejče. Zdi se, da on ni bil z vsem telesom komunist in zato v Ljubljani ni imel nobenega vidnega mesta. Ima pa sedaj gotovo lepo pokojnino. 8. Trobiš Anton, nadučitelj v Starem logu. Pri njem so se radi zbirali veljaki. Posebno živo je bilo takrat, ko so bile na njegovem vrtu zrele hruške. Napram meni je bil spočetka hladen, je pa postal prijetnejši, ko je šlo za sušilnice zares. Dal mi je hrušk in zelo dobre hlače, ki so ostale v Škocjanu pri Pungeršičevih. Po vojni sem ga videl kot upravitelja šole pri Sv.Petru na Polju, potem pa je postal upravitelj meščanske šole v 279 Mostah. Ni več med živimi. 9. Dervenšek Anton s partizanskim imenom Dane. Spadal je v skupino krščanskih socialistov, ki so stanovali v Starem logu v majhnih hišicah v brežini blizu tega trga. On je mene poznal že iz Ljubljane in je bil primeroma ljubezniv do mene. On je povzročil, da sem po treh tednih mogel leči v pravo postelj tam v omenjenih hišicah. šel je enkrat tudi v Stično, da bi dobil kak denar od opata. Meni te poti ni omenil. Dobil pa je od opata 1000 Lit, ki mi jih je po vojni hotel vrniti. če mi jih je res dal, ne vem. Opat pa mu je takrat naročil, naj jaz pridem v Stično. če bi opat vedel, kakšne lepe načrte sem imel s Stično. Dane je bil gradbeni inženir in je po vojni mnogo delal, najprej v Celju, kjer si je nabral toliko denarja, da si je tam postavil hišo. Prej se je oženil in vzel priprosto ženo. Imel je z njo precej otrok. Se ločil in prišel v Ljubljano, se zaposlil pri LIZ-u, imel poleg tega razna nadzorstva, postal objestnejši in manj ljubezniv. Imel je tu enosobno stanovanje in navezal stike z neko učiteljico iz Maribora, ki jo je končno poročil. Kaj on tam od preselitve dela, ne vem. Nikoli več se ni pri meni oglasil.18 10. Langof Ivan, s partizanskim imenom Ivan. V taborišču je imel še brata. Oba sta bila malo čez les. Brat je prišel v Ljubljano in se poročil z gospodično Eriko Kolarič. Imel je z njo sina. Kmalu sta se ločila. Pozneje sem ga še enkrat videl in rekel mi je, da je upravnik koče na Mrzlici nad Trbovljam. O Ivanu je vedel povedati, da je šel v Argentino. 11. Dr. Anton župančič, odvetnik iz Ljubljane. Tu sva se pred vojno poslovno večkrat srečala. Bil je pošten in brihten. Srečala sva se v partizanih na Robu. On ni prišel nazaj, končal je bržčas kot človek, ki je imel na stvar lastne poglede. 18Dne 3. dec. 1997 sem v telefonskem imeniku za Maribor našel 37 Drevenškov (nobenega Dervenška), eden je ing. Anton, Prešernova 28. 280 12. Erjavšek Savo, ki je bilo partizansko ime. Pravega imena ne poznam. On je bil naš komandant v hosti, ko smo delali barako, kjer naj bi popravljali motorje in druga motorna vozila. Bil je dokaj nadarjen človek, akoravno malo šolan, imel se je pa za nekaj imenitnega, ker je kot šofer vozil tudi oblastnike. Sicer še mlad lep fant. Mene je on rešil brezdelice v Novem logu. Vzel je takrat s seboj tudi Bineta, s katerim sva v hosti krepko delala ročno. Tam sem si malo utrdil položaj pri partizanih. Kaj je bilo s Savotom pozneje, ne vem. 13. Smrke Ivan iz žužemberka, s partizanskim imenom Jošt. On je menda osvobodil Žužemberk. On je zahajal k Savotu in bil z menoj vedno prijaznejši. Povabil me je v žužemberk, kjer sem izmeril posestvo njegovega brata in naredil načrt za novo pozidavo, saj je bilo prejšnje posestvo zravnano z zemljo. To so napravili partizani. Menda pa Joštov brat tam ni nič več na novo pozidaval. Po vojni je prišel Jošt v Ljubljano in imel tu neko manj pomembno postojanko. Videvala sva se večkrat in ni bil z novim ustrojem nič kaj zadovoljen. Bolehal pa je na naduhi. če je še živ, je gotovo kot upokojenec v žužemberku, kjer je imel lično hišico.19 14. Kos Vinko, trgovec s papirjem v Novem mestu. On je bil moj neposredni predstojnik v Šmarjeti. Tja sem prišel kot član neke gospodarske komisije. Tam naj bi jaz načrtoval sušilnice, klavnice, mesarije, usnjarne in podobno. Nekaj od vsega tega sem res tudi izvršil. Kos je bil z mano začetka zadržan. Ko pa sem mu napravil v hosti blizu Toplic barakco, kamor se je verjetno hotel povleči za čas italijanskega napada, je postajal napram meni dovolj voljan. Nič ni imel proti moji nameri za zimo se spraviti v Stično. On mi je velel poslušati sleherni dan radio, ker je hotel nekaj slišati o koncu vojne. Bil je že vsega sit. Spadal je med krščanske socialiste in bil v Šmarjeti okrajni vodja. Za časa itali- 19Dva Smrketa sta še v žužemberku s telefoni. 281 janskega napada se je še z nekaterimi znanci poskril v neko jamo. Bili so izdani. Italijani so rekli, naj pridejo vsi ven in, da se jim ne bo nič zgodilo. Prišel je iz jame le Kos, ki je imel doma družino, ostali niso hoteli iti ven, pa so jih Italijani z bombami pokončali. Kosa so potem v Vavti vasi ustrelili Italijani kot talca. 15. Paderšič Vinko, partizansko ime Batreja. Bil je po poklicu profesor in je mene že od preje nekoliko poznal. On je bil okrožni vodja v Šmarjeti. Napram meni je bil dosti prijazen, tudi ni ugovarjal mojem prezimovanju v Stični. Le enkrat, ko je na konju prijahal v Toplice, me je poklical k sebi in me grajal, češ, da preveč govorim. če bom svoje govorjenje še nadaljeval, se mi lahko še kaj nevšečnega pripeti. Jaz sem mu krepko ugovarjal, vendar sem kmalu utihnil. To je bil postaven fant, gotovo tudi dosti sposoben in prijeten. Spadal je h krščanskemu socializmu. Zelo ga je bilo škoda. Kdo jih je izdal v jami, ne vem, bržkone pa nasprotniki socialcev. 16. Škoda Ivan,20 župnik v Škocjanu leta 1942 do 1945. V stiski, ko sem prišel iz Telč, me je kot preje nepoznanega ljubeznivo sprejel in pogostil. On mi je predočil pravo sliko OF. Vse je uredil za moj odhod v Novo mesto. Ob prevratu je bil Škoda obsojen. Zaradi njegove delovne vneme je bil predčasno izpuščen iz zapora. Postal je župnik v šmartnem v Tuhinju. Tam je bila menda zelo lepa cerkev porušena. Ostal je le nekaj poškodovan zvonik, katerega je Plečnik obdelal in bi lahko ostal kot tak še naprej. Komunisti pa so hoteli podreti tudi zvonik, uprli so se vaščani ali zaman. Zvonik je moral biti porušen, kot cerkev, kljub temu, da je bil arhitektonsko zanimiv. župnik je moral tedaj maševati v svoji hiši - župnišču. To pa seveda ni moglo dolgo trajati, zato je škoda iskal neko drugo rešitev. 20Moja tašč Katarina Kastelic roj. Karlovšek iz Šmarjete ga je v šestdesetih letih in pozneje pogosto omenjala, imela o njem odlično mnenje. 282 Spomnil se je name. Prišel je k meni in me prosil, naj mu v nasatali zagati kaj svetujem. Najprej sem mu svetoval, naj nad sedajšnjo molilnico, ki je bila v pritličju enonadstropnega župnišča, odstrani strop in naj v gornnih prostorh razširi molilnico. To mu ni godilo in me je peljal v neko na pol propadlo gospodarsko poslopje, ki pa je bilo precej veliko. Jaz sem bil za to rešitev. Z rajnkim štuparjem21 , zetom moje hčerke Nataše, sem ves prostor točno premeril in napravil osnutek, ki je temeljil na župnikovih željah. Z majhnimi spremembami je zamisel mojo sprejel in treba je bilo narediti glavni načrt, ki je takrat moral biti predložen republiški komisiji. Bil sem takrat uslužben pri pravosodnem sekretariatu, imel še stranske posle in mi izvršitev glavnega načrta z vsemi prilogami kar ni šla od rok. Pri izvlačenju s tušem mi je malo pomagal moj sin Matija, ki je tedaj študiral arhitekturo. Pa ni bilo dobro. Moral bi še enkrat prerisati, kar pa nisem utegnil. Končno je bilo z načrti vse v redu, vprašanje pa je bilo, kdo bo te načrte podpisal, ker jih sam nisem smel. To je bila cerkvena zadeva, cerkev pa tedaj v veliki nemilosti in mi zato v Ljubljani ni hotelo nobeno risarsko podjetje ves projekt podpisati. To mi je le napravil projektivni atelje, s katerim sem imel dobre zveze. Stvar je bila predložena republiški komisiji, ki je po malem popravku izdelka ves izdelek le potrdila. Takratni predstojnik republiške komisije je bil rajnki inž. Janez Umek, ki se je kar dosti lepo obnašal proti meni. Podjetja, ki naj bi izvršilo nameravano cerkvico, ni bilo mogoče dobiti, zato se je župnik odločil delati s svojimi znanimi ljudmi. Nadzor je bil zelo otežkočen, ker so bile prometne zveze za Tuhinj takrat zelo slabe. Tja si še prišel, nazaj isti dan pa ne lahko, tako, da sem moral večkrat prenočiti v šmartnem pri župniku, ki je bil vedno zelo prijazen, obziren. Postelja in postrežba tudi brez pripomb. Tako je z velikimi 21Albert štupar je bil gradbeni tehnik in takrat direktor nekega gradbenega podjetja v Kamniku. 283 težavami stavba dozorela do vpeljave elektrike. župniku se je strašno mudilo dokončati začeto stvar, jaz pa nisem njegovi sili mogel slediti kljub temu, da sem iskal pomoči pri svojih najbližjih, to je pri hčerki Nataši, ki je že bila takrat arhitekt, in pri sinu Matiji, ki je takrat arhitekturo obiskoval. Prišlo je tako daleč, da sem moral sam odpovedati nadaljnje sodelovanje dobremu gospodu župniku. On je potem prevzel v pomoč malo zaposlenega arh. Khama, s katerim sta začasno cerkvico dogotovila. Jaz sem si gotovo poslopje ob neki priliki natančnejše ogledal in videl, da je bila v glavnem po mojih načrtih izgotovljena. škoda pa je kmalu po dograditvi cerkvice šel za župnika na Bled. Videl ga pa nisem več. Moram še povedati, da je bil projektivni atelje, ki mi je načrte podpisal, v Celju. Takrat ga je vodil inž. Lipičnik, meni zelo naklonjen človek. 17. Nečimer Alojz in Stanko Kavčič, učitelja na Telčah. Lojze je imel predobro ženo, doma iz Mokronoga in dve majhni hčerki. Za čas mojega bivanja v Telčah, kjer sem usposobil že pozidano sušilnico, sem bil gost rodbine Mrgole, stanoval pa sem v šoli. V prostem času smo preferancirali, balinali ali se še kako drugače zabavali in razgovarjali. Nečimer je poznal mojo ženo Natašo. Kavčič pa je imel za ženo hčerko ljubljanskega pečarja Heufia, je pa živela v Ljubljani. Jaz sem pri sušilnici zidal, ometaval, oba učitelja sta mi pomagala delati: nositi malto in drugo gradivo. Ko sem delo na sušilnici končal, smo takoj začeli sušiti raznovrstno sadje, ki ga je bilo to leto ogromno. Razen zadnjih dni, ko sem moral v Novo mesto, so bili dnevi na Telčah pri učiteljih in na splošno najlepši mojega sicer nelepega življenja pri partizanih. Tik za Telčami so imeli Nemci državno mejo. Govoril sem enkrat z nekim poročnikom, ki je poznal Bled. Navadni nemški vojaki pa so 284 prišli mislim dvakrat na šolski vrt, kjer so jim bili zelo všeč paradižniki, ki so jih kar surove jedli. 22 Nemci so povzročili, da sta šla učitelja v Mokronog, jaz pa v Novo mesto. Pozneje, ko sem bil uslužben pri pravosodnem sekretariatu, smo mnogo preurejali na sodnem poslopju v Novem mestu. To priliko sem en dan izkoristil in šel v šmihel, kjer je bil Nečimer upravitelj. Jaz sem se ponovno obema zahvalil za velike usluge, zlasti njegovi ženi, na Telčah. Nekaj sem zabavljal, kar pa Lojzetu ni bilo všeč - bil je takrat že komunist. Tudi hčerki, ki sta bili tedaj že obe učiteljici, sta bili dokaj hladni. Tako sem hitro uvidel, da sem tam odveč in šel hitro v Ljubljano. Najprej je umrl Lojze, nedavno pa še njegova zlata žena. S Kavčičem sva se večkrat srečavala v Ljubljani in obujala lepe čase na Telčah. On je tu postal učitelj za gluhoneme. Obiskal sem ga na Viču, kjer je on stanoval. Pogovarjala sva se, da bi šla enkrat skupaj na Telče, pa iz tega ni bilo nič. On je hodil učit nekega gluhonemega dečka v Malkovec, ki je blizu Telč. 18. Gašper. Ko sem šel v Šmarjeto iz Starega loga, me je spremljal nek mesar, po partizansko Gašper. Deloma smo se vozili, deloma hodili čez žužemberk, Hmeljnik, kjer je grad takrat še stal, naprej preko Suhadol - Globoko na Karteljevo, od tam pa v Šmarjeto. Skoro ves čas nas je spremljal partizan Tilen. V Šmarjeti se nama je pridružil nek Vene, in Jože Levstik, agrarni inženir. Vsi štirje smo bili neka gospodarska komisija, ki je imela namen ugotoviti, kje so potrebne sušilnice, mesarije itd. V ta namen smo prejadrali zlasti kraje pod Gorjanci. Bili smo v Vrhpolju, Pržeku, Grazerjevem turnu, Vodenicah, Orehovici, Gaberju, do Kostanjevice. Obiskal sem tudi samostan v Pleterjih in še več drugih krajev. Rekel sem Levstiku, da bom skušal prezimiti v Stični, pa je 22V tistem času so bili paradižniki novost in večina ljudi jih je uporabljala v majhnih količinah kot dodatek juhi ali omakam. Mnogi so jih še odklanjali. 285 rekel, da bi šel z menoj. No stavri so se zmedle. Po vojni je dosegel Levstik čast ministra, kasneje pa je šel v pokoj. Enkrat sem ga obiskal na ministrstvu zaradi neke prošnje, pa je bil zelo hladen. Vene je tudi dosegel nek visok položaj, pa zatonil. Saj je bil doma iz trgovine v šentjerneju. Gašper je postal direktor Slamičeve tovarne ob Opekarski cesti ali kje in me je še prosil za neke načrte, iz katerih gotovo ni bilo nič. Pozneje je tudi padel nižje in sem ga večkrat videl na cesti v Ljubljani in me je še vabil, naj ga obiščem v njegovi hišici na Stožicah. Njegova žena je učiteljica. Nisem šel. Sedaj gotovo že oba v pokoju. Vsi trije moji tovariši so bili dobri partizani in menda komunisti, jaz pa revno niče. 19. Matilda Bradač, žena orožnika, ki nas je spremljal rešence iz Hinj v Stari log. Imela sta v Starem logu hišico in nekaj gospodarstva. Ne vem, ali sta bila tam naseljena že prej, ali sta prišla s partizani. On je bil zaposlen v orožniški postaji Stari log. Ko sem bil v Starem logu, sem imel menda pri njej pisarno, menda sem tam tudi spal. Senik, ki so ga imeli, je služil kot postojanka za ase kot Kocbek, Kardelj itd. Zlasti Kocbek se je rad tja zatekel. Po italijanski ofenzivi se je ona zatekla v Ambrus. Kam je pobegnil njen mož, ne vem. Ko sem bil jaz že doma, prideta nek dan oba k nam s prošnjo, če bi pri nas mogla dobiti streho. Jaz sem pred časom v neki kletni sobi tlakoval pod z ladijskimi deskami. Imeli smo tudi odvečno posteljo, omaro, pomivalno mizo in morda še kaj in smo jima ponudili ta prostor, ki sta ga tudi zadovoljno sprejela. On je bil izučen čevljar, se je nekje zaposlil, pa tudi nam kak čevelj popravil, saj nas je bilo s služko devetero. Ne vem, koliko časa sta bila pri nas. Kar naenkrat se poslovita, češ, da gresta domov, najbrž v Ambrus. Precej pozneje, mislim da že po vojni, nas je Matilda zopet obiskala z žalostnim sporočilom, da je njen mož mrtev, da so ga ubili partizani. On se je po odhodu od nas pridružil domobrancem. Po 286 končani vojni se je on javil v svojem kraju pri novih oblasteh. Nekaj časa je bil on še v njihovi službi. Nekega dne so ga povabili v pisarno, iz katere se ni nikoli več vrnil. Imel je mislim tri sinove, in ko smo jo mi, mislim leta 1969 obiskali v Ambrusu, je že imela novo hišo, otroke pa vse preskrbljene.23 Neznansko nas je bila vesela in nas povabila na jesensko pečenje krompirja, kamor pa seveda nismo šli. Poseben zapis o delu v Telčah nad Škocjanom. Prvič na Telčah od 30. VIII. do 3. IX. 1942. Drugič na Telčah od 7. IX. do 17. IX. 1942. Zidal peč na Telčah lastnoročno od 8. IX. - 13. IX. 1942. Ko smo zakurili 14., 15., 16., pomagal pri sušenju in organiziral evidenco. Pisma ki sem jih pisal iz partizanov Med očetovo zapuščino je v eni škatli tudi 10 pisem, ki jih je pisal domov od partizanov, še nekatera druga pisma in dva majhna blokca, cc. 5x7 cm, v katerih je originalni partizanski dnevnik. Vseh pisem je 13. Dve sta brez datuma. Ker je pisava milimetrsko majhna, sem kot predlogo uporabil prepis tega dnevnika, ki ga je napravil oče sam. V tem prepisu sta dve pismi, ki jih v originalu ni, in manjka 5 pisem, ki so v originalu. Te sem prepisal iz originalov. A) Domov 23V telefonskem imeniku se najde Anton Bradač, Ambrus 64. 287 10. VII. 1942. Predragi! Bilo je prelepo, da bi v teh časih moglo biti do konca tako. Treščiti je moralo in to sem pričakoval. Ni, da bi bil človek zaradi tega malodušen. Ne, glavo pokoncu! Ne poznamo druge strani medajle. Usoda orje svoje brazde. In sodim, da bodo žrtve prinesle, če že ne nam, pač našim otrokom lepšo in plodnejšo bodočnost. Kakor gotovo že veš, smo bili zajeti. Ni mi nič slabega. Mnogo je znancev. Za vsak slučaj bi bilo že vse, kar si poslala v Italijo, dobiš nazaj.24 Morda tudi legitimacijo. Zaradi zaostalih plač tole: "Vrvarna"naj da 3% od dinarske svote ali v lirah. Dinarsko svoto dobiš pri "Vrvarni". štore"pa ravno tako ali 5%. Baragovo bo že plačevalo. Grim 4% . Pa mudi se ti zaenkrat ne. Ključ moje sobe na Baragovem visi v moji delavnici, sta dva. Pazite na zalogo, da se vam ne pokvari. Bo hudo. Bodite mirni in zaupajte v dobro stvar. Kjer sem jaz je tudi mož tvoje tovarišice L.(Lubej). Cigarete so pod opeko nad stopniščem. Poljublja Vas vse, mislim, da Vas je 7 Vaš Tone 21. VII. 1942. Predragi! V četrti teden gremo od onega dogodka. Bistveno se položaj ni spremenil. Zaenkrat sem zdrav. Mislim mnogo na preteklost, mnogo na Vas, na vsakega posameznika. Meto vidim, Natašo, Andrejo, Toneta, Matija in malega, ki ga nisem še 24Stavek ni razumljivo zapisan - morda gre za pomoto pri prepisovanju. 288 videl, vem pa, da je. Tebe vidim Nataša, žena moja. Prosim Vas vse, da bi na stvar ne mislili mnogo. Mi bo potem lažje. Nič ne vemo, kakšna pota so nam usojena. Gotovo bi se moglo še kaj hudega zgoditi. življenje ni v naših rokah. Znancev je mnogo. Mickin dom je prilično v bližini, menda nekaj ur hoda. Tudi Pečjakova žlahta je v bližini. 25 Vse Vas prisrčno pozdravlja in poljublja Tone 22. VII. 1942. Prosim za naslove znanih ljudi v bližini, na katere se ob priliki lahko obrnem. Pri Pečjaku bi lahko dobil denar, pa se zdi, da mi ne zaupa. Potrebno bi bilo priporočilo gospe Pečjakove. Lahko bi tako napravili, da Ti daš Pečjakovi, Pečjak pa meni. Tudi naslov Micke bi rabil. Zaenkrat je hudo za perilo, odejo, obleko. Denar mi je seveda pošel, ker sem nekaj najpotrebnejšega kupil pri Pečjaku. če boste kako zvezo sem našli, potem boste že kaj poslali. Ni pa treba dajati mnogo, ker če se zgubi, ni veliko škode. Posebno dragocenost predstavljajo tu cigarete. če bo prilika nanesla pa pošlji. Pisal sem že, kje so. Pod opeko nad stopniščem. Krašček če je tam, jih bo že našel. Svobodno slovensko ozemlje, Prisrčno pozdravlja Tone 26. VII. 1942. Nataša! Vročilcu tega lista izplačaj Lit 3000.- (tritisoč), za kar bom dobil drugih 25Morda gre za Pečjake, katerih sin je prof. psihologije na ljubljanski univerzi. 289 tritisoč. Svobodno slovensko ozemlje. Suhadolc Po 13. VII. 1942 (brez datuma) Predragi! Mislim, da je danes četrtič, ko imam priložnost se Vam oglasiti. Podrobnega Vam težko kaj pišem, ker doživljaji preteklih 4 tednov se morejo samo doživeti, ne dado se opisati. če nam bo še dana možnost videti se, Vam bom že mogel nekaj povedati. Slišal sem o rojstvu najmlajšega. Slišal sem tudi o nekem paketu, ki da čaka v Ljubljani na pot, ali do danes od Vas nisem dobil ne pisma ne zavoja. Ne tarnam. Zadovoljen sem, da dnevi teko v delu in v redu. Mnogo je znancev, pa Vam jih ne morem navajati. Sosedov sin E. je tudi tu nekje v bližini in se je javil za borbo. Sploh vlada tu neka neprisiljenost, veselje, skromnost, premagovanje in veliko odrekanje. Z eno besedo: junaštvo. Bog jim daj mnogo sreče, saj toliko, kolikor imajo poguma. Zadnjih 14 dni delam na neki baraki, cesti, telefonu, v ponedeljka pa bom menda začel s sušilnicami za sadje. Vse moraš biti: ustvarjalec, delovodja in delavec. S hrano smo posebno zadnje čase zadovoljni. Bolj hudo je za perilo, sicer sem mogel par perila še kupiti, ali kaj je to, če pomislim, kako je bilo nekdaj. Seveda z obleko še huje in čevlji, ker to zaenkrat ne morem dobiti. Odeje tudi ne. Pa si skrbi ne delajte. Saj veste, da Bog skrbi za ptičke, živali in tudi človeka ne pozabi, v obliki kakšnega dobrotnika. Gospod iz naše hiše, ki mnogo prevaja, se je bil od nas ločil že drugi dan, sedaj sem zvedel, da je tudi nekje v naši bližini, pa ga nisem še videl. Je visoka osebnost. Mož tvoje tovarišice je sedaj dobil še hčerko, sem jih včeraj videl in nekaj govoril. Nečak je tudi že prve dni ostal nekje v neki delavnici. Ako se Ti bo nudila prilika poslati po varni poti kake potrebščine, stori, če ne pa ne. Predvsem 290 mislim na orožje proti mrazu. Oni dan sem bil ponoči prvič na straži. Kako sem mislil na Vas vse. In v teh mislih je tekel čas kot voda - neslišno. Bodite vsi veseli, brez posebnih skrbi, meni res ni nič hudega. In če bo šlo tako dalje in ne bo kakšnih presenečenj, se bomo morda le še videli. Pozdravite mi predvsem mamo, sorodnike, prijatelje in znance. Mislim tudi g. dr. hišne prebivalce, naročnine in tako naprej. Saj vem, da je bil ves dogodek bomba. Ali verjemite mi, da človek ne ve za drugo plat medajle. Upamo in verjamemo v boljšo bodočnost naroda. Za vse pa ne bo nikjer in nikoli prav. Povsod vidim samo ljudi več ali manj sposobnih in popolnih. Zaradi denarja, če nimaš potrebe, ne terjaj. Kaj vemo, kaj bo s temi papirji. Prilagam nakazilo, če denarja nimaš doma ali ga imaš premalo, naj Ti da Gros ali vrvarna. (morda vinarna?) Jaz bom imel tu naš denar, ki je bolj v čislih, pa je končno vseeno. Lahko bi bili tudi čisto suhi. Tu je vsem lepo. Mnogo bo sadja. Kočevske vasi pa so izropane in brez okenskih kril gledajo s črnimi očmi v brezkončno daljavo. Pazite nase in na otroke, pripravite jih na bodočnost. Pisma, ki so priložena, izročite svojcem naših dobrih tovarišev. Hitro, ker svojci pošte kako čakajo. Prisrčno Vas pozdravlja in poljublja Tone Drez datuma. Dragi! Vsem, katerim boste raznesli priložena pisma - in to takoj - povejte, naj prispevajo takoj odgovore, ker jih bo kurir naslednji dan pobral in sicer samo pri Vas. Bodite tako dobri in pojdite po odgovore, da bodo tovariši dobili tako zaželjena pisanja in poročila. 291 Poljub Tone 22. VIII. 1942. Nataša Suhadolc, Ljubljana, Tyrševa 93. Bodite zaenkrat brez skrbi. Vas vse prav prisrčno pozdravljam in poljubljam, Tone Brez datuma. Gospa Nataša Suhadolc, Ljubljana, Tyrševa 93, Bežigrad. Se počutim dobro, bodite vsi močni. Skrbite samo za vaše fante(?)26 Vse prisrčno pozdravljamo. Jim pišeš urarna Zajc na Tyrševi cesti in meščansko šolo za Bežigradom in pozdravi obe gospe v imenu gospodov. 23. VIII. 1942. Predragi, preljubi domači! Imel sem večkrat priliko poslati po komu kakšen listič ali le samo kratko sporočilo. Vendar od tedaj, ko sem Vas moral zapustiti nisem prejel od Vas niti vrstice. Ne čudim se, stvar je zelo težka, pošta k nam zelo nezanesljiva. Za pisma, za zavoje stokrat težje. Zgodilo se je med tem mnogo, o čemer pa ne nameravam pisati. Ako nam bo sreča naklonjena, se morda še vidimo, no tedaj si povemo vse. Pa vse kot Bog hoče, "fiat voluntas tua". Mi vsi smo v hotenjuh in dejanjih majhni. Radoveden sem, kako se imate, kako živite, kako je z okolico, če ste vsi zdravi in če je z najmlajšim sinkom vse v redu, kakšno ime ste mu dali in kako je z ostalimi otročki od Mete preko Nataše in Andreje do Tončka in 26Vprašaj napisal ing. A.S., verjetno je bilo staro pismo ali njegov osnutek slabo čitljiv. 292 Matije. Koliko mislim na vse, k tem mi pomaga še slika ki jo imam. In s Teboj Nataša? Sem sedaj v bližini Šmarjete in ni mi hudega. Seveda doma nisem. Pa razvajen tudi nisem bil. Znancev povsod dosti, ljudje dobri. Od skupine, ki je bila zajeta ni nikogar v bližini. Wagner, Miran Butara, Rudko vse se je razšlo. Miran vse lepo pozdravlja. Videla sva se poslednjič 2. VIII., 9. VIII. pa mi je poslal listek s pozdravi vsem njegovim. Rudkota nisem videl od 1. VII. Wagnerja od 2. VIII. dalje. V gotovih okolnostih bi se kako izmotal domov, ker za zimo ne bo zame posla. Pa vse bo jako, jako težko. 9. VIII. sem bil na Kalu pri Mickinih. Bili so zelo prijazni in mi posodili 100 Lit. Prosim vrnite to Micki z največjo zahvalo. Potreboval bi mnogo. Saj veste kaj sem imel s seboj. Kupil sem si le srajco, gate, 2 para nogavic in slab jopič iz bombaža. Ne poskušajte pa kaj poslati, dokler ne bo zveza preko Novega mesta kako delovala. Le denar (morda 1000 Lit pošljite frančiškanskemu samostanu za moj račun). Zdrav sem bil do sedaj hvala Bogu še dokaj. Kako bo na zimo pa ne vem. Bojim se če se ponovi kaj z ledvicami. lepo pozdravljam mojo družico ki ...(?) iskreno poljublja posameznika Pozdrave mami, Večerinovim, Kraljiču Vaš Tone in znancem in naklonjenim. š., 26. VIII. 1942. Predragi, preljubi! Znanci in dobrotniki! Priliko, ki je nastala izrabljam, da Vam pošljem teh par vrstic. Sporočam, da mi ni trenotno prav nič hudega, da se čutim še dosti zdravega. Vse domače prosim, naj ostanejo mirni. O varnosti je itak težko govoriti, pa si že tu ali 293 tam. Vsem je naperjen Damoklejev meč. Mnogo mislim na vse po vrsti: žena Nataša, ki Te je tako hudo zadelo, Meto, šošota, Andrejco pa Toneta, Matija in malega, ki mu ne vem imena. Tolažite se s tem, da je življenje še mnogo težje in obupnejše mnogim. Pozdravljem mamo, Ančko, Minko in vse sorodnike, vse domače znance in prijatelje. Pogovarjamo se tu večkrat tudi o Dobovšku. O vseh sosedih, ki so šli z nami ne vem trenotno ničesar, tudi o Rudkotu ne. Mesar Pavle mi je posodil Lit 50 pa prosim če vrnete to svoto gospej. Marsikaj bi potreboval, ali od tu ne dobim kake zveze ni misliti na pošiljanje. Ne skrbite. Gospod Bog bo uredil vse kot je prav. Zgodi se Tvoja volja. Ne vem v dejanjih katerega, ki se sučejo okoli mene ali jaz okoli njih, je zapopadena. Obiskal sem Mickin dom na Kalu, dali so mi vsega v obilju in Lit 100, katere prosim vrnite Micki. Recite ji, da sem bil zelo vesel tisti dan - na žegnanje - je bilo in se vsem lepo zahvalim. Zdaj se vrtim okoli Šmarjete in Gorjancev. Ali kako lepi kraji pa toliko trpljenja. Sedaj vidim tudi kako malo smo poznali domovino, ki se je vsa zatajila. In iz tega vsega izvira to trpljenje. Nezvestoba grudi. Prisrčen pozdrav in poljub vsem mojim: ženi, otrokom, vesele pozdrave vsem znancem in prijaeljem pošilja Tone Izročite to pismo Nataši! Vsaj pokažite ji! šm. 30. VIII. 1942. Preljubi, predragi! Danes se mi nudi izredna prilika po zaslugi nekega tovariša, ki ga Dobovšek dobro pozna, da Vam pišem nekaj obširnejšega. Dotični gospod, po naše tovariš je trgovec s papirjem v Novem mestu, svoje čase je tekel na štadionu na srednje proge. Po njegovi in zaslugi okoliščin 294 sem tu v Šmarjeti in ni mi slabo. Ponudil mi je možnost iti v stiški samostan na prezimovanje. Ne vem koliko se bo dala stvar uresničiti, vendar je simpatična in sem sam nanjo že mnogokrat mislil. Ako bi imel kako priporočilo od škofije bi morda našel zavetišče tudi v Pleterjih, ki so blizu. S priporočilom škofije bi me mogli tudi župni uradi kje spraviti pod streho. Morda s Kraljičem kakšna kombinacija oz. rešitev uspe. Ali s tem morate hitro urejati, kajti čas beži. S časom pa prihajajo časih nevarnosti. Ako boste mogli tem potom, katerega se danes poslužujem odposlati kak stvari, to bi bile: gojzerce, ki pa naj bi bile nekoliko ..?.. 27 perila tudi če je barvasto, pa suknja, seveda ena od starih. Morda kar to, ki sem jo lani nosil. Paziti da bo dobro zašita, ker popravila tu težka. Denarja pa mnogo ne rabim. Po zaslugi tukajšnjih gospodov imam trenotno toliko denarja kot sem ga imel, ko sem3el iz Ljubljane. življenje je tu primeroma poceni. Hrana ki je obilna me stane sedaj od 10-15 Lit dnevno. Sem namreč civilist, v civilni službi in mi dajo zato denar s katerim sam razpolagam. Cene živilom so tu določene in se jih tudi resnično po veliki večini vsak drži. Sploh je življenje dosti redno, ljudje po večini zadovoljni in dobri. Samo če eno ne pride, zelenje uniformiranih ljudi. Seveda vseh ljudi ni mogoče zadovoljiti, nekateri pa tudi brez stvarne nujnosti delajo nevarne valove. Med temi je največ partijcev. Saj je res bilo narejenih mnogo krutosti in napak. Ali treba misliti na čas. Kako bi nam bilo lepše, koliko varnejši bi bil počutek, če bi se mogli bolj ljubiti in ceniti. Ljubi bližnjega. Bože. Bolj velja sovraži bližnjega. Pismo z dne 12. 8. sem dobil. Sem bil zelo vesel, samo Janez Ev. me je nekoliko razočaral. To je bil prvi glas od Vas. Bom bržčas denar še rabil. Zato boste po možnosti poslali 2-3000 Lit. človek ne ve, kaj še vse pride. Morda bi tudi manjša svota zadostovala. No boste premislili. Vem, da je Stična nekomu zame izročila 1000 Lit, ker 27Originalna pisma imajo luknje od črvov v papirju, pa kakšne besede ne uganem 295 sem prosil, a denar še ni prišel, ker so nastale neke homatije in prenašalec zadržan, če ne celo obdržan. Velikokrat sem Vam skušal doposlati kake vrstice, vendar ne vem, koliko Vas je doseglo. Kar sem pisal, sem pisal večinoma preko Dr. Kraljiča. Zadnje pismo sem pred nekaj dnevi poslal preko franč. samostana v N. mestu. če je prišlo v N. mesto, ne vem. Od cele skupine, ki je prišla tako čudnim potov v roke ..?.., ni v moji bližini niti enega. Prej pa smo bili precej skupaj, tako Wagner, Butara, Ahtik, mesar Pavle, Bine Kobol. O Rudkotu že dolgo nič ne vem. Pesnik iz naše hiše mi je poslednjič pisal 9. 8. pozdravlja svojo družinico. Kje pa je sedaj nimam pojma. V poslednjem času so se godile velike stvari in ljudje so se zelo razpršili. Naj končam. Pozdravljam vse znance in prijatelje. Kraljiča, Dobovška, vobče vso hišo, Babnika, Kraščka, Uršulinke in tako dalje. Ne pozabite mi pozdraviti mojo mamo, ki ji gotovo ni dobro, Večerinove in Hawlinove. Pa mi skušajte, ako boste mogli po varni poti poslati kaj novic in dejanskega stanja iz Vašega kraja. Vse po vrsti iskreno poljublja in pozdravlja Vaš Tone Vse Sartorije mi lepo pozdravite! šm. 4. IX. 1942. Preljubi in predragi! Danes imam upam izredno priliko. Gospod ki pozna mamo in Ančko Vas bo posetil. Kakšen slučaj, da sem ga dobil. Ob tej priliki pošiljam dvoje pisem, ki do danes nista mogli oditi. Slišal sem, da so neki Bežigrajci mogli priti zopet domov. Oh če je to uspelo Wagnerju bi še mene veselilo. Želim priti domov. Da je to moja želja, kdo bi o tem dvomil. Le kako. Če bi mi kdo dal potni list. Za enkrat ne 296 vem koliko možnosti, bolj pa mislim na Stično in Pleterje kot pišem že v predhodnem pismu. Pa saj noben načrt ne velja za uro vnaprej. Ne bom nič pisal, ker sem že vse v dveh zadnjih pismih glavne stvari omenil. Mnogo bo mogel pa povedati tudi gospod, ki Vas poseti. Kraljiču lahko poveste, da stanejo vložki, ki sem jih plačal za njega 250 Lit, če ni že stvar sam poravnal. Vse domače prav prisrčno pozdravlja in poljublja Tone Pozdravite mi tudi vse druge sorodnike in znance. Toliko mislim na preteklost. šk. 4. IX. 1942. Nataša! Gospodu, ki bo izročil tole pismo izroči prosim Lit 1000(:tisoč:), ker sem isto svoto danes od gospoda v Škocjanu prejel. Tone Suhadolc B) Tuje pismo. 9. VII. 1942. Gospa M. Pestotnik, Nova založba, Ljubljana. Sporočite prosim moji ženi, da sem v zaledju, zdrav, zadovoljen. Prehrana dobra. Obenem prisrčne pozdrave vsem malim in morda tudi šestemu, če je bilo po sreči. Pozdrav tudi vsem znancem. Suhadolc C) Pismo, ki mi ga je k partizanom poslala moja žena Nataša. Lj. 7. IX. 1942. Suhadolc Anton, inženir, Šmarjeta ali okolica. Gospod tovariš! Zelo se čudim Vašim pomislekom, da ne poiščete najinih daljnih ro297 jakov po rodu, oni Vam morejo pomagati, saj so celo W in drugim pomagali, Vas pa je že priporočil graditelj okrogle hiše 28 in prav tako njegov stanovski tovariš,29 kjer nameravate prezimovati. V kraju znanega trgovca s papirjem se oglasite v hiši stanovskih tovarišev pokojnega prijatelja in dobrotnika, ki je umrl na raku v semenišču.30 Pot poznata brata Vam znane gospodične, ki se je nedavno mudila v Vašem kraju. Po cesti bi Vas morda spremljala kakšna ženica, ki ima čas in se spozna. Prvo snidenje je vedno nerodno, pozneje je lažje. Storite nemudoma, kajti ledvice so težko ozdravljive. Prosite za specialiste, da bolezen ne zastara. Držite se mlečne hrane, ogibajte se soli in začimb. Naše razmere niso nič spremenjene. Zaenkrat je še vse kakor Vam je znano. Vaša tovarišica. 28Verjetno škof Rožman. 29Verjetno dr. Janez Kraljič, kanonik. 30Nek pater frančiškan. 298 D) Pismo prof. Emila Cesarja mojemu očetu, leta 1962. Ljubljana, 21. januarja 1962. Spoštovani tovariš inženir! Oprostite prosim, da se obračam tudi do Vas s prošnjo za podatki o pokojnem pesniku in pisatelju Miranu Jarcu. Vljudno Vas prosim, če bi mi hoteli za rekonstrukcijo dogodkov v zvezi z njegovim odhodom, opisati čimnazorneje: dogodke z vajino aretacijo, odgonom v vojašnico, življenje v njej do odhoda s transportom ter postopek pri odločanju, kam gre kdo, ali domov, ali v internacijo. Podatki so mi potrebni v znanstvene namene, pripravljam namreč disertacijo o slovenski književnosti v narodnoosvobodilnem boju, zato prosim, da mi kot najbližji tovariš Mirana Jarca v prvih dneh njegovega odgona, sporočite vse, karkoli Vam je še iz tega časa ostalo v spominu. Za uslugo se Vam najlepše zahvaljujem in Vas tovariško pozdravljam prof. Emil Cesar. Oče mu je odgovoril z naslednjim pismom. Očitno ni govoril resnice, takrat se je nedvomno vseh stvari še zelo dobro spominjal. Očitno se ni želel vpletati v te stvari, zakaj, ne razumem čisto natanko. Inž. Anton Suhadolc Ljubljana, Titova 115. Spoštovani tovariš profesor! Hudo rad bo ustregel Vaši prošnji pa ji iz naslednjih vzrokov ne morem: 1. O vseh dogodkih, ki so se vršili leta 1942 v zvezi z odgonom v internacijo nisem pisal dnevnika. 299 2. Od teh dogodkov je preteklo že skoraj 20 let. Jaz sem med tem postal že precej star in me zapušča spomin. Vse kar bi Vam o stvari mogel povedati, bi bilo zelo nezanesljivo in ne bi bilo prav, če bi se dogajanja izkrivila. Upam, da me boste razumeli in opustili pričakovanje, da bi Vam o stvari zamogel dati zanesljivo poročilo. Ker to iz povedanega ne more biti zanesljivo, je seveda boljše, da o vsem molčim. Ljubljana, 29. I. 1962. lepo pozdravlja
Na kopiji tega pisma je spodaj levo s svinčnikom napisano ime Emilijanu
Cevcu. Ali je eno kopijo oče poslal Cevcu ali Cesarju svetoval Cevca, ne vem.
Res pa je, da mi je Cevc pred leti pravil podrobnosti v zvezi z Jarčevo smrtjo,
čeprav dvomim, da so bile iz prve roke, saj Cevc, kot sledi iz partizanskega
dnevnika, ni bil tedaj v štabu kot je bil Jarc. Poleg tega resno dvomim v
njegovo nepristranost, saj je še letos v "Delu"nastopil kot podpisnik
predloga, da naj bo Kučan spet predsednik države.31 Material, ki ga je ing.
Anton Suhadolc prinesel iz partizanov. Iz partizanov je A.Suhadolc uspel
prinesti A4 trdo kartonasto mapo. V njej so naslednji predmeti: 1. hruškov
trikotnik, v enem vogalu zlomljen; 2. dva načrta sušilnice za sadje po dr.
Stojkoviču; 31S prof. Cesarjem sem decembra 1997 začel o zgornji problematiki
korespondirati. O izidu bom poročal. 300 3. 6 načrtov stavb na pergament
papirju; 4. 5 A4 listov s skico posestva Smerketov v žužemberku, osnutki hiše
na tej parceli in skica sušilnice v Starem logu; 5. 10 listkov raznega formata
s skicami in teksti; 6. en velik in en manjši list pergamentnega papirja; 7.
več leg navadnega in sivega papirja, 2 lista formularja Alto Commissariato, ki
ju je očitno nameraval porabiti za skice in blok s formularji Plačilni poziv,
hrbtne strani je uporabkjal za skice; 8. Karta Krain und .., verjetno iz
kakšnega učbenika zemljepisa iz K. und K. časov. 9. Dokumentom sem dodal še
pismo prof. Emila Cesarja, del najine korespondence z dne 8. jan. 1998, v
katerem potrjuje, da je dnevnik inž. A.S. popolnoma zanesljiv (tisti del je
imel na vpogled, ki se je tikal Mirana Jarca: začetek in nekaj strani vmes).
Stvarno kazalo Škafarjevi, sorodniki po Peruzzijevih, 11 Ambrož Theresa,
sestrična, 13 Ambrož, sorodniki, 12 Ančka glej Suhadolc dr. Ana por. Hawlina,
sestra, 10 Anton glej Suhadolc Anton, oče, 7 Anton glej Suhadolc ing. Anton, 12
Bukovec Mihael, duhovnik, 12 Dobrova pri Ljubljani, 7 Dovč, sosed kmet, 9
Erklavec Janez, boter, krojač, 10 Feliks glej Suhadolc Feliks, brat, 7, 10
Francka glej Suhadolc Francka por. Slana, sestrična, 13 Gabrijela glej Suhadolc
Gabrijela, sestra, 10 Herič Hans, sosed, 10 Jaka glej Suhadolc Jaka, brat, 7,
10 Jesih Lojze, sosed, 10 Kenosha, ZDA, 12 Kordin Janez, sosed, 10 Ljubljana, 7
Lojze, sosed, 7 Majhen Tone, sosed, 10 mali Feliks glej Suhadolc Feliks ml.,
brat, 10 Marija glej Peruzzi Marija por. Suhadolc, mati, 7 Marija glej Suhadolc
Marija por. Grabnar, sestrična, 13 Marija glej Suhadolc Marija por. Večerin,
sestra, 10 Martin glej Peruzzi Martin, ded, 7 Matija glej Suhadolc Matija, ded,
7 Minka glej Suhadolc Marija por. Večerin, sestra, 10 Moste, del Ljubljane, 10
Paulič Matija, sosed, 13 Pepe, sosed, 7 Peruzzi Svetoslav, kipar, popol stric,
11 Rajko glej Suhadolc Rajko, brat, 10 301 302 Smole Franek in Jože, soseda, 10
Smrdu Maks, sosed, 10 Stanko glej Suhadolc Stanko, brat, 10 Suhadolc Feliks,
brat, 13 Suhadolc Helena por. Ambrož, teta, 13 Tomišelj, 10 Tončka glej
Suhadolc Tončka, sestra, 10 Tone glej Suhadolc ing. Anton, 10 Velkavrh France,
sosed, 10 Vinko glej Suhadolc Vinko, brat, 10 Zabukovec Ana roj. Ambrož,
sestrična, 12 Zelena jama, del Ljubljane, 7