Ing. Anton Suhadolc je kot upokojenec pisal spomine. V šestem poglavju piše o svoji udeležbi v I. svetovni vojni.
 |
| Anton Suhadolc |
Drugi
dan, mislim da je bil ponedeljek, pridem v službo in dobim vpoklic k vojakom v
Judenburg. Dokaj veliko razburjenje je v pisarni, ker smo se med seboj dobro
razumeli in Stern me je imel zelo rad. Ko pridem k njemu, mi reče: "Ich
habe mich sehr bemüht Sie frei zu behalten. Es würde gehen, wenn sie sich noch
als Einjährig-freiwilliger gemeldet hätten, als Landsturmman würde ich Sie
leicht zurückhalten. Ich werde mich, weil ich Sie so lange hier gehalten habe,
noch verantworten müssen".[1] Potem
sem šel z vpoklicnim listom domov. Tu je bilo razburjenja še več. Mama je
takrat nosila v sebi zadnji mesec sestro Anko (mojo mamo, op.P.H.). Kupili so
mi lep zelen trpežen kovček in druge malenkosti, ki jih mora vojak imeti.
Nekega večera sem se odpeljal z vlakom v Celovec. Slovo je bilo kratko, mislim
brez solza. Mama še reče, "Kar boš še rabil, pa piši." V Celovcu sem
že na kolodvoru občutil, da sem postal ničla. Med kovčki in drugo ropotijo, med
različnimi neznanimi obrazi, sem čakal dolgo časa na vlak, ki odpelje v št. Vid
ob Glini, od tod pa v Judenburg. Mislim, da sem prišel enkrat dopoldne v
Trauz... Vodja pisarne Zugsführer (vodnik) Pertot me je nekaj zafrkaval češ
zakaj sem zamudil eno celo leto. Odgovorni zato bodo odgovarjali drugje.
Dodeljen sem bil mislim 4. kompaniji. Dobil sem odejo in spal na slamnatem
modrocu brez rjuh. Hlač nisem dobil primernih in sem dolgo nosil svoje tenke
pumparice. Bluza, suknja, kapa in neko perilo je bilo v redu. Mislim pa, da sem
še dolgo nosil svoje čevlje, visoke nogavice in perilo. Dodeljen sem bil takoj
zum Unterrichtsausbildung (usposabljanje). Tam je bil vodja Lovšin. Ni bil
neroden, če si ga pa kaj polomil, je takoj iz njega prišla glasna krilatica:
"Wenn Sie mir nicht parieren, so lass ich Sie auf den Zirbizkogel laufen,
dass Ihnen die Zunge bis zum Nabel obhängt."[2] Imel je
seveda še druga rekla. Sicer pa ni bil hudoben. če si bil bolan, si dobil
najpreje "drei Tage liegen" (tri dni počitka), če je bilo huje, "7
Tage liegen", če je bilo še hujše, Aspirin ali Pyramidon, zadnja postaja
je bila "Isolierbarrake" (karantena). Tam jih je pa dosti pomrlo.
Nekega dne grem po trgu judenburškem, pa me ustavi mamin polbrat Svitoslav
Peruzzi[3] in mi
reče: Ali si zdrav? Ja okoli srca bi moglo kaj biti, mu odgovorim in Pojdi
takoj k zdravniku. Meni se je koj nekaj zasvetilo. Čudil pa sem se Svetkotu, da
mi je on to povedal, ker Peruzzijevi niso kaj obrajtali Suhadolce. Večna mu
hvala! Njegov nasvet je imel velikanske posledice meni v prid. Šel sem k
zdravniku, ki je bil takrat velik dobrotnik Janezov, dr. Tone Jamar. Kaj ti je,
me vpraša. No tole in tole. Sleci se. Posluša in pravi, ti si marod in ne boš
več ekserciral. Od tedaj smo šli jaz in še trije podobni s kompanijo na
vežbališče, mi štirje pa hajd v hosto, kjer smo se igrali. Sliko teh štirih
postopačev še imam, imen pa ne vem več. To je trajalo nekako 14 dni ali 3
tedne, nakar me pokliče v pisarno Ersatzkompanije prostovoljec Košir in mi
pravi: Ti boš vodil četico maroderjev na konstatacijo v Leoben. Ne vem, koliko
nas je bilo. Ko v bolnici v Leobnu sedim, pride v predsobo nek mlad zdravnik in
pravi "Wer von Ihnen kann Deutsch? (Zna kdo nemško?)" Takoj se
prijavim in grem za zdravnikom. Tam sem tolmačil, nakar vzame mene takoj v
roko. Ko me je preiskal, napiše takozvani "Befund C", to je za orožje
nesposoben. S tem Befundom sem šel skozi celo vojaščino kljub nekaterim
komisijam. Bog plačaj za tiste besede premodremu polstricu Svetkotu, saj je že
davno pokojni. Jaz sem o stvari kasneje premišljeval in mislim, da je Svetko
mene že Jamarju najavil. Slovenska inteligenca pa je v Judenburgu zelo držala
skupaj. Svetkota potem nisem več videl, bil je vojaščine oproščen in je šel v
Split. On je preje v neki uti ob poti v Judenburg zastavil kamnati kip
"Janeza", ki ga je pozneje dovršil v Judenburgu Lojze Dolinar. Delala
pa sta oba malo in strašno počasi. Si misliš zakaj! Po konstataciji sem prišel
v kasarno imenovano "Wanzenburg" (ušivi grad). Tam sem se seznanil z
mnogimi tovariši kot: Bogo Wolf, Savnik, Guzelj, Mayer iz Kranja, učitelj
Levstek, ki je bil upravitel šole pri sv. Petru v Ljubljani. Anton Bajec, Tone
Kordin. Levstek je bil kmalu odpoklican domov. Nekega dne sva imela službo v Wanzenburgu.
On je bil Tagskorporal, jaz pa dežurni. Do polnoči je imel on službo, potem
pokliče mene in mi pravi "Da ja ne boš zaspal, če te najdejo spečega, boš
hudo kaznovan. Na fronti je to smrt. "Jaz nastopim službo opolnoči.
Pričnem pisati karte in pisma, nato nekaj berem in zaspim do jutra. Ha mladost.
Levstik me je okregal, vendar kontrole ni bilo. Iz tega Wanzenburga so jemali
fante za različna dela ali pa so jih pošiljali v druge tabore. Npr. Lebring ali
Weiz. Hrana je bila ves čas do Wanzenburga in tukaj tudi slaba in gotovo tudi
premalo. Dopolnila so mi poslali od doma, pa tudi denar. To vse je urejevala
moja zlata sestra Minka. Nekoč sem se motal okoli pisarn IX. kompanije. Zagleda
me tam dr. Augustus Arzelin, pravnik. Zanimiv in brihten človek, ki pa je
precej pil in imel mogoče še kako drugo hibo. On me je že poznal in mi reče Ali
znaš lepo pisati? Mislim da, odgovorim. No pojdi v pisarno, vzemi si listek in
kaj napiši. O krasno, reče Arzelin, ta ostane tu v pisarni. Tako se je tudi
zgodilo. Tu sem takoj srečal Habeta Jožeta. Mi, ki smo bili v pisarni, smo
lahko od časa do časa spali tudi zunaj kasarne. To sem dobil tudi jaz in smo
stanovali jaz, Oblak in Wolf v nadstropju gostilne Zum Jägerwirt, kjer je bila
lastnik M. Kaiser. Ona je imela pomočnico, ki je imela polno škrofeljnov okoli
vratu. Grda. AmpakWolf je z njo uganjal hece, da smo se držali za trebuhe. Wolf
je bil zelo zabaven fant. Imel je teto učiteljico v Višnji gori, imenoval jo je
zlata teta. Ta mu je občasno pošiljala pakete. Takrat pa Wolf: Fantje, paket je
prišel. Vsi vkup! Nismo odnehali, dokler je bilo še kaj v škatli. Tudi drugače
sva se midva zelo dobro razumela, akoravno sem ga tam prvič videl. Septembra
enkrat mi Pertot poveri transport bolnega vojaka: spremim ga v Novomeške
toplice. Po izvršenem delu sem izrabil priložnost in bil tri dni doma. Obiskal
vse znance, tudi na Dobrovi sem bil pri Miklavževih. Nato sem jo z nekaterimi
dobrotami odkuril nazaj v Judenburg. Takrat nisem smel spati zunaj, ker sva s
Habetom spala v pisarni, ki je bila zelo velika. Habe mi je pri odhodu v Novomeške
toplice dal pismo za svojo zaročenko Wiesthaler, ki je bila pri Babnikovih v
Udmatu. Seveda sem nesel pismo tudi nazaj. Ko sva o njegovi zaročenki govorila,
mi je zatrjeval, da je to resna stvar. Jaz pa sem Habeta takrat že kar dobro
poznal in sem mu rekel: Ti to dekle ne boš nikoli poročil. Tako sem se mu
zameril, da dolgo ni hotel govoriti z menoj. Pozneje se je izkazalo, da sem
imel jaz prav. Naš komandant je bil najprej stotnik ..?.. Johan, ki je bil
sicer Slovenec, v pisarni pa ni spregovoril besedice slovensko. Po vojni je
prišel v Ljubljano in bil uslužbenec pri časopisu Slovenec". Glavni
gospodar pa je bil blagi gospod računovodja Krakar Dragi Roglič. Ko sem bil že
nekaj časa v pisarni, me pokliče k sebi in reče: Možje v pisarni dobe poleg
menaže tudi denar. To je bila gesta! Imeli smo dobro kuhinjo in še mesečni
denar. Z denarjem, ki sem ga dobil od doma, sem si lahko marsikaj privoščil.
Druga važna oseba je bil četovodja Drago Gorup, ki je skrbel za hrano. Kruh je
delil Pungartnik, ki si je v Badehäuslu izbral ljubico Ilono. No skupil jo je
in ne vem, kako je obračunal z njo. Med nami je bil še nek Rus, Fajdiga, Bevc,
Dr. Škerlj Stanko in skladiščnik za obleko in čevlje Podboj. Mislim, da mi je
nekoč zamenjal staro suknjo za novo, ali pa mi jo celo podaril. On je končal v
Celovcu kot izgnanec. Tam ga je srečala moja sestra Minka. Jaz mislim, da sem
na jesen 1916 postal podčastnik z eno zvezdo. Drugi naš komandant je bil
stotnik Schwerder. Bil je čemeren človek. Schwerder ni bil več mlad, pa je še
vedno stegoval roke po ljubezni. Nekega dne vpraša v pisarni, kdo zna lepo
pisati. Povedali so mu moje ime. Pred njegovo mizo je dal postaviti malo mizo s
stolom, meni pa je narekoval ljubavno pismo. Hec. Tretji komandant je bil
nadporočnik Kuhelj. Slovenec iz Ljubljane. Takrat se je pojavil poročnik Belec
iz Ljubljane. Navezal se je name in sva velikokrat sedela pri Jägerbirtu. On je
bil sin veleposestnika Belca iz št. Vida pri Ljubljani in je po 2. svetovni
vojni zginil, mislim v Avstrijo. Po prvi svetovni vojni je bil v Ljubljani
bančni uradnik. Čudno. Četrti komandant je bil D. Fux, Slovenec iz Ljubljane.
On je mislim markiral eno krajšo nogo. Ko sem ga namreč videl pozneje v
Ljubljani, je kar lepo hodil. Zum Schweinehändler je bila gostilna, kamor so
sploh Slovenci radi zahajali. Bil je tam še nek hotel, ki pa za Slovence ni bil
zanimiv. Jaz kot že povedano, sem zahajal k Jägerwirtu, kjer je bilo vedno
dobiti kako meso ali še kaj drugega. Osebje je bilo zelo ustrežljivo za tiste
čase. Hodili smo v pisarno dopoldne in popoldne, tako da je za razvedrilo ostal
le večer. Nedelja in prazniki so bili prosti. Naši višji: Dr. Arzelin, Dr.
Sajevic, oficirski namestnik Delak, G... in še nekateri so se shajali skoraj
vsak večer pri Schweinehädlerju, kjer so imeli posebno sobo. Enkrat sem bil tu
in sem zlasti občudoval prelep smeh Delaka. Pred nekaj časa je bil tu še Ivan
Cankar, Smrekar in Svetoslav Peruzzi. Takrat je bilo življenje še živahnejše.
Mislim, da od takrat izvira šaljiva pesnitev o lepi Wahti. Začne se takole: V
Judenburgu, Herrengasse hiša u štuka dva stoji itd. V Judenburgu je bila tudi
kavarna Zaparka, kjer so hodili boljši krogi šahirat, kvartat in biliardirat.
Nisem bil mnogokrat tam akoravno so od tam zveneli veseli akordi. 1916 na jesen
se je prikazal pri nas moj oče. Pri večerji smo bili oče, jaz in Wolf pri Jägerbirtu.
Wolf ga je lomil na vse plati, tako da se moj oče ni mogel nasmejati. Oče je
bil takrat židane volje kakor ga nisem nikoli videl. Mislim, da se je drugo
jutro vrnil v Ljubljano: Zeltweg – Cilli - Ljubljana. Meni je bilo takrat tako
dobro, da sem kupil zlat prstan očetu in mami za njuna godova. Prstana sta
imela znotraj posvetilo vrezano. Dobila jih je Ana in ne vem, kje sta. Enak
prstan sem v posebnem pismu obljubil tudi sestri Minki, ki pa pravi, da ga ni
nikoli dobila. Škoda, ona ga je pa res zaslužila. V Judenburgu sem kupoval tudi
nemške Reklamke in mnogo bral. Največ sem se družil z Wolfom, Oblakom, Bajcem,
posebno pa s Habetom. Medtem, ko sem bil v Judenburgu, so bili tam razni
poznani ljudje. Krojač Blatnik iz Zelene jame, čevljar Lojze Galle tudi iz
Zelene jame in še nekaj drugih. Pomagal sem jim kolikor sem mogel. V Zaparko so
hodili lepi Šavnik, ki je pozneje postal zdravnik in vodja rakovega instituta.
Dalje lepi Guzelj, ki je pozneje postal dober zdravnik, kirurg na ljubljanski
kirurgiji, Matko Mayer iz Kranja, ki je bil takrat že krapar in je bil res
postaven fant. Vsi so bili enoletni prostovoljci. Videl sem tudi, kako so
pešadijci hodili v vojno. Tisti klic "Kniet nieder zum Gebet (k molitvi!)
je pretresljiv. Pretresljiv poziv na odhod v negotovo. Sam Bog ve, zakaj me je
obvaroval tega, saj tega res nisem zaslužil. Res je pa, da kakor sem bil skoraj
vedno mrk do obstoječega katolištva, na Boga nikdar nisem pozabil. Vse štiri
kompanije, ki so bile v Judenburgu z IX. vred, so bile pokorne bataljonski
komandi. To je takrat, ko sem bil jaz tam, vodil komandant Obst Werngraber.
Pisarno pa je tvoril stotnik Kiesenwetter, njegov tajnik pa krapar Diegruber,
Kočevar. Bilo je še nekaj pomožnega osebja, vendar je bil izvršilni element
krapar Diegruber. Nesimpatična osebnost. Takrat je bil moj komandant
nadporočnik Lušin, Ljubljančan, v civilu bančni uradnik. On me je naredil za
koprola. Njemu slava in čast, on me je ščitil tudi takrat, ko nisem delal prav.
Ne vem zakaj sem jaz prišel iz pisarne v skladišče za čevlje in tam tudi spal.
Prihajali so vojaki s starimi čevlji, jaz pa sem jim dal nove. Prišli pa so
tudi civilisti, ne mnogo, prinesli star čevelj in sem ga zamenjal za novega.
Pri tem mi je civilist dal kepo masla. Kolikokrat je to bilo ne vem. Morda je
tako delal tudi moj prednik. Seveda je bila menjava čevljev za civilista
pregreha in se čudim, da sem v to šel. Užival sem pa zjutraj, ko sem dobil
kavo, vanjo pa vrgel kos masla. Kako je bila kava naenkrat prav dobra. Prišel
pa je enkrat nek tekač bataljona in zaprosil za nove čevlje. Ne vem, kaj mi je
bilo in sem mu rekel ne, kakor vi na bataljonu delate z nami tako bom delal jaz
z vami. Jaz sem se koj nato zavedel izrečenih besed in hotel dati nove čevlje
tekaču. Ni hotel. Bilo je prepozno. On je moje besede sporočil tako ali drugače
v bataljonsko pisarno. Bil je velik halo. Prišel sem na bataljonsko komando,
kjer me je Weingraber divje nahrulil in mi prisodil tamkajšnjo najstrožjo kazen
30 dni samice. Ječar, nek četovodja, je prišel pome. Odložiti sem moral vse z
bajonetom vred. Pridi z menoj v ječo, prej pa boš šel k zdravniku, če si zmožen
kazni. Takrat je bil bat. zdravnik Dr. P... iz Trsta. Preišče me in pravi: štrafuntauglich
- nesposoben za kazen -"der Mann geht in die Isolierbaracke" (Zaprite
ga v karanteno). Takoj sem šel tja, kjer je bil komandant četovodja Črtalič.
Dobil sem posteljo med drugimi težkimi bolniki, ki so sem in tja tudi umirali.
S Črtaličem sva si bila kmalu znanca in sva skoraj vsak večer pri njem
kvartala. Po treh ali štirih tednih mi je bivanje v tej baraki presedalo in sem
pisal nadporočniku Lušinu, da mi je tega zdravljenja zadosti, da hočem za vsako
ceno ven. Res je to pismo učinkovalo. Šel sem pa iz Izolierbaracke najprej k
zdravniku, če lahko nastopim tisto hudo kazen. Zopet me Dr. .... preišče in
pravi: Strafuntauglich, die harte Strafe soll in mildere umgewandelt werden, to
je 30 Tage Kasernenarrest. To je pomenilo, da sem šel zopet v pisarno, ven iz
nje pa ne. Nekaj sem se te kazni držal, nekaj pa tudi ne. Enkrat je prišla inšpekcija,
mene pa ni bilo v pisarni. Tresel sem se pred posledicami, vendar inšpektor ni
nič ukrenil. Takrat sem stanoval pri Jägerwirtu in sem časih čez noč ali čez
dan skočil tja. Bog me je zopet pogledal z dobrim očesom, akoravno tega tudi
takrat nisem zaslužil, saj sem se spečal s Kaiserjevo. Lušin me je potem vzel v
svojo pisarno, da sem zanj delal. Naenkrat stopi v to pisarno Weingraber. Ko me
vidi, pravi "Der Mann muss weg-hinaus mit ihm." Ta mora proč!
Naženite ga! Lušin si iz tega ni mnogo storil in je potolažil Weingraberja, da
me ne more pogrešati. Blagi Lušin, tudi tu me je branil - nevrednega. Ko je
Weingraber odšel, je prišel na mesto njega za šaržo nižji Stranick. Jaz sem bil
tako pogumen in sem prosil Lušina, naj me pelje na bataljonsko komando k
Stranicku, da bi mi izrečeno in prestano kazen odpustil. Lušin je zadevo
spretno predložil, nakar je Stranick rekel, da ne more odpraviti kazen, ker jo
je izrekel višji od njega. Kmalu nato sem se začel odpravljati v Gradec v
Ofizirsaspirantenschule. Takratni dežurni oficir Pratnar mi je pri odhodu v
Graz napisal v Strafauszug "fehlt heraus". Batalionsbefehl je bilo
glasilo Bataljona, ki je izšlo sleherni dan. Se moram pravzaprav Weingraberju
zahvaliti, ker me je kaznoval v Judenburgu, lahko bi me ovadil na garnizon, ki
je bil v Gradcu. Kar sem rekel, je bilo zelo nepremišljeno in žaljivo za
Bataljon. Kako je bil Bataljon izigran, po zaslugi, edini zaslugi mojega
komandanta Lušina. Zlat človek. Cela zadeva z Bataljonom je trajala skoraj dva
meseca ali še nekaj več. To je v mesecu juliju, avgustu in septembru 1916.
Pozimi leta 1916 je umrl cesar Franc Jožef I. Da bi novemu cesarju Karlu na
novo prisegli, so nas vse, ki smo bili tedaj v Judenburgu, segnali na nek
travnik, kjer smo v hudem mrazu dolgo čakali, da bi mu kaj spregovorili. Pa
nismo, vendar je bilo zadeve nenadoma konec. Bivši ali bodoči ravnatelj hotela
Union v Ljubljani je imel v oskrbi neko skladišče jestvin, ki jih je dajal
oficirjem. Tudi nam enoletnim prostovoljcem je nekaj časa dajal sladkor in
kavo. Potem pa je izjavil, da nam ta pridatek ne pripada. Predno grem v Gradec
naj povem, koga sem še v Judenburgu od znanih ljudi našel: Plesničar ali
Pleničar, inž. Škof, ki je bil pri "Gebäudeverwaltung", pianist
Ravnik, Vinko Habe, zobar Hribovšek in Frančič, umetnostni zgodovinar Ante
Gaber. On mi je govoril in govoril reči, ki jih nisem razumel. Ni pa ostal
dolgo v Judenburgu direktor ljubljanskega Uniona, moj sošolec H. Strem. Ta je
tam imel punco, ki ji je pripravil otroka. Kako je to končalo ne vem, ko je bil
tu, je bil bančni uradnik. Ogorelec, novomeški velikaš, tudi velik po postavi.
Jože Ciuha, ljubljanski trgovec. Simončič, ljubljanski trgovec iz Šiške. Franc
Strle, čevljar, ki me je nek večer pokril s svojo suknjo, ko sem spal pri
čevljih. Šivankar Mežin iz Gorenjske, ki nam je predelal stare suknje v nove.
Gotovo še mnogi drugi, ki se jih več ne spominjam. Pač mizar Rojc iz Zg. Šiške,
ki mi je napravil lesen kovček, da sem vanj spravil vso šaro, ki se mi je že
nabrala v Judenburgu, ko sem odhajal v Gradec. Slovo od Judenburga ni bilo zelo
težko. Prvič sem se ga že precej najedel, drugič smo vedeli, da se še vrnemo,
tretjič nisem šel sam. Z menoj je šel Wolf, nek Žibert in še nekateri drugi. Šli
smo meseca septembra 1917 in sicer z vlakom čez Bruck a.d. Mur - Gradec.
Prvi dan sem spal mislim v nekem hotelu. Kasneje v kasarni, vendar ne dolgo,
ker smo lahko stanovali zunaj. Jaz in nek Žibert Jaka sva stanovala v eni sobi
na Oeverseegasse 27. Žibert je šel potem, ko je vojsko odslužil, k jezuitom.
Družina, kjer sva stanovala, se je pisala Manzoni. Bili so begunci iz Pulja.
Starejša sta bila že pri letih. Imela sta dve hčeri Ado in Ido. Govorili so
sicer italijansko, z menoj pa so tolkli po nemško. Ida je bila simpatičnejša od
Adele, a je imela malo govorno napako. Enkrat je bila dalj časa pri meni, pa
sem jo poljubil in nič več in nikoli več. Z Žibertom sva imela malo skupnega.
V Ofiziersaspirantenschule
Gradec so bili zastopani razni polki. Tako je bil tam nek Čeh, ki je pokazal
svoj popolnoma poraščen hrbet z dlakami. Bili so tudi od polka št. 7, tj.
koroški polk. Tam sem srečal Korošca Kocha, ki se mi je pozneje prikazal tudi v
Ljubljani. Vsak dan smo hodili na vojaško vežbališče. Vrste, vod, kompanija in
bataljon. Hodili smo tudi nekam streljat, po urah. Puško pa je imel vsak. Hrano
smo imeli v kasarni. Za tiste, ki so bili v kasarni, smo delali službo. V
nedeljah in sicer v prostih časih smo hodili v neko kavarno, kjer smo šahirali,
biljardirali in kvartali. Bila je blizu Gradca neka luža, kamor smo se hodili
tudi drsat. Poleg vežbanja, ki je bilo dopoldne, smo imeli popoldan tudi
streljanje. Vsa šola je obstajala iz štirih kompanij, je vodil major Bo... Tam smo se učili
različnih vojaških veščin. Tramvaj nam je dal poceni prevoz. Jaz doma nisem
mogel iti nikoli v gledališče. Ko sem bil pred maturo, sem poslušal predvajanje
Gregorčičeve Oljki, ki jo je spesnil komponist Anton Lajovic. Komaj sem vedel,
za kaj gre. V kino sem hodil časih kot dijak, pozneje ne več. Bilo je škoda
denarja in časa. V Gradcu sem pa bil prost, dobil dovolilnico za nočno uro še
po deveti in sem si privoščil v operi mnogo predstav. Don Juan, Letni ...,
Roze von Stambul, Slepa s palico in še kaj. Enkrat nisem imel dovoljenja za čez
uro. Dobil me je nek oficir, ko sem šel domov. Vpraša me "Wo waren
Sie?" Odgovorim "im Theater" in me pusti naprej. Hrane je bilo
malo. Pomagali so mi domači. Imel sem srečo: Majcnovega Toneta bratranec Ludvig
Zupin je bil v Gradcu na vojaškem uradu in je šel večkrat v Ljubljano in
odnesel perilo, prinesel pa zopet čisto perilo in jestvine. Druga pošta je bil
Galetov Karl. Morda še kdo. Zasledili smo, da je v neki hiši glavne ulice neka ženska
pekla palačinke za vsakega, ki je prišel tja. Bile so tanke kot papir in niso
nič zalegle. Med predavatelji so bili razni oficirji, predvsem B... Bilo je že
v mesecu novembru, ko zopet govori on. Naenkrat vpraša, kdo ima skupaj njegova
predavanja. Jaz sem si za njegova predavanja kupil poseben zvezek s trdimi
platnicami. Vanj sem pisal in risal, kakor je to delal B.. Na njegovo vprašanje
se stegnem in mu dam moj zvezek. On ga lista in lista, vse je bilo v istem redu
in načinu. Nazadnje mi ga vrne in reče "Meisterhaft" (mojstrsko). Pri
vežbanju nisem bil dober ali ta zvezek mi je pripomogel do zelo dobre
uvrstitve. Wolf pa je bil boljši vojak in je dobil še boljšo uvrstitev. Za čas
mojega bivanja v Gradcu moram povedati še tole. Srečal sem kostanjarja, mislim
prav na mostu čez Muro, kupil nekaj kostanja in opazil, da je bil prodajalec
Slovenec. V kompaniji smo bili zmešani Slovenci, Čehi, Nemci. B.. je bil po
rodu Čeh, ali velik Nemec pri bataljonu. On Čehov ni mogel videti, ker so se
proti Rusom v boju slabo odrezali. Ko smo šolo končali, mi pravi
B...:"Bitte seien Sie so gut und leihen Sie mir Ihr Heft meiner
Vorlesungen. Mir wird er nutzen in nächstem Jahr." Dal sem mu ga in mi ga
vrne, ko sem bil v Sarajevu. Imam ga še danes. Drugim predavateljem nisem
posvetil večje pozornosti. Nek večer sem imel v kasarni službo in sem se
sprehajal pred kasarno. Kar naenkrat se mi prikaže mlado prsato dekle,
okroglega obraza. Jaz jo nagovorim. Ona prijazno odgovori in sva se hitro
domenila za drug večer za sestanek. Ona je zelo lepo govorila nemško in se zelo
rada smehljala. Kolikokrat sem jo stisnil k sebi in poljubljal ne vem in samo
poljuboval. Dopisovala sva si potem do leta 1920. To leto sem jo obiskal. Ampak
groza, tistega prsatega okrogloličnega človeka - dekleta ni bilo več. Bil sem
do kraja razočaran. Spal sem potem v hotelu mislim »Zu den 3 Raben«". Ona
za menoj, jaz jo podim nazaj. Vendar se vsili v mojo sobo in leže k meni
"Das habe ich fur Dich gespart." (Zate sem se hranila). Jaz vsemu
temu nisem verjel in sem jo s silo iz sobe spravil. Drugi dan sva se zopet
srečala, bil sem celo na njenem domu. Ali bilo je konec. Sem ji s tem storil
krivico, ne vem. Ta razvalina brez prsi, suha in hladna, je mogla nastati
zaradi lakote ali pa seksa, ali pa obojega. Tudi pisal ji nisem več. Pisma, ki
mi jih je pisala, so bila vsa odlično napisana po slogu in vsebini. Nikdar mi
nobena ženska ni pisala takih pisem. Eno je celo v verzih, njenih ali
prepisanih, ne vem. To še hranim, druge pa sem sežgal, pa to nisem napravil
dobro. Bil je dan neke depresije in sem sežgal vsa pisma. Vrnili smo se za
Božič 1917 v Judenburg in dobili takoj 14 dni dopusta, ki sem ga preživel v
Ljubljani. Moj oče je hotel, da bi se dal v civil, pa nisem mogel. Prišel sem
domov kot Zugsführertitular Feldwebel mit Abzeichen. Mama mi je kupila svetlečo
se sabljo, da sem z vso drugo opremo bil kar fejst fant. Sem se slikal in sliko
imam še danes. Povem naj še, da takrat, ko sem v Gradcu bil vojak, tam ni bilo
kanalizacije. Vse odplake so šle v sode, ki so bili v kleti in so jih ponoči
zamenjali in polne odpeljali. Sedaj je že drugače. Ko sem prišel zopet v
Judenburg, sem bil dodeljen mojemu dobrotniku Lušinu. Stanoval sem sam pri
rodbini Wallner v posebni sobi, kjer me je neke noči obiskala neka punca.
"Nur eine Nacht bis zum Morgenrot" (le eno noč, do zore). Povem še,
da je bil v Judenburgu za računovodjo nek Blane. Imel je tam svojo ženo in
brata, ki je bil tudi E.F. To povem zaradi tega, ker so Blanetovi po vojni
stanovali pri nas v hiši št. 2 in ker sem bil z bratom dober. Dalje
naj še povem, da je bil v 4. kompaniji v Judenburgu komandant nek odurni
stotnik Palz. Pri njem je služil tudi moj poznejši sošolec Sinkovič Milko.
Nekoč pokliče Palz Sinkoviča in mu reče poslovenite mi tole:"Vor dem Essen,
nach dem Stuhlgang Hände waschen nicht vergessen." Po dolgem razmišljanju je
Milko ta stavek poslovenil takole: "Pred jedjo in po sranju roke posveti
pranju." To nam je pravil v sobi visoke šole tehnične, ko smo pridno
risali, mislim leta 1921. Milka v Judenburgu nisem poznal. Naj povem še to, da
se je Milko poročil s Čehinjo in šel po diplomi na železnico v Zagreb, kjer je
precej veljal, saj je bil brihten in imel lep nastop. Z ženo je imel samo
hčerko. Videl sem ga poslednjič leta 1955, ko sem bil na počitnicah v Bovcu z
ženo in sinom Janezom. Milko pa je bil z ženo v tamkajšnjem hotelu. Pred par
leti mi pove sošolec iz Brna Karl Planinšek, ki je dopisoval s Sinkovičem, da
je ta v Zagrebu hudo zbolel in si sam vzel življenje. Bil je v Judenburgu tudi
majhen bordel, ki so ga imenovali "Badehäusel". Starejši tovariši so
me peljali tja, da bi se spozabil, a se nisem. Maja meseca 1918 sem dobil
obvestilo, da moram v Sarajevo. Tako sem skoraj po dveh letih zapustil
Judenburg, kjer sem od vojaške discipline zelo malo okusil. Občutek sem imel,
da sem zasebni uradnik. Bilo je na splošno prijetno, medtem ko so drugi, morda
ravno tako bolni kot jaz, krvaveli za Habsburgovce. V smeri Sarajevo nas je šlo
več. Zmenili pa smo se, da ostanemo tri dni v Ljubljani. Tu sem pustil
nepotrebno šaro, nakar smo šli z vlakom najprej do Siska. Tu smo prenočevali v
nekem prenočišču z ušmi. Gremo proti Balkanu. Ne vem po kolikem času smo prišli
v Sarajevo. Tu smo se ločili. Jaz sem spal sprva v nekem hotelu. Stenice. Začel
me je boleti zob. Ne vem kako, da sem po naključju srečal našega soseda Janka
Jarc iz Zelene jame. On je bil nadporočnik s srebrno kolajno za hrabrost.
Povedati moram še, da sem v Sisku na Rdečem križu našel sošolca Al. Magajno. Ta
nas je oskrbel z raznimi praški, med njimi tudi morfij. Če nas je on kaj poučil
o uporabi teh praškov, ne vem. Ko sem zvečer prišel v hotel, sem vzel, predno
sem šel v posteljo, en prašek morfija. Spal sem potem mislim do 12. ure opoldne.
Za ta dan sem bil zmenjen z Jarcem, da bova šla v vojaško bolnico, kjer pozna neko
Slovenko - zobarko. Res me je ta ženska rešila bolečine. Drugega dne sem se
javil pri komandi, kamor so me poslali. Komandant me sprašuje, kje sem pri
železnici že delal. Mu povem. On dvigne slušalko in pokliče nek drugi oddelek.
Pravi po telefonu:"Hier habe ich einen schrecklichen Mann, ich glaube Sie
könnten Ihn gut brauchen"[4]. Odgovor
je bil pritrdilen. "Gehen Sie zum Feldleitung Nr. 13, dort werden
wahrscheinlich zur Dienstleistung aufgenommen werden."[5] Grem res
tja v poslopje železniške direkcije, kjer je bila FTJ. 13 nameščena. Ne vem,
kdo me je sprejel, verjetno stotnik in rekel, da lahko nastopim pri njih
službo. Stanovanje so mi nakazali v neki hiši sredi velikega vrta, ki je bila
očitno vojaška. V sobi, kamor so me dali, sta bila že dva prostovoljca: Čeh in
Poljak. Poljak se je pisal Adam Stofbal in je bil doma iz Lvova. Onadva sta se
dobro razumela, jaz pa se nisem mogel približati. Za hrano sem dobil nek denar.
Kje je Čeh služil ne vem, Poljak pa je bil v FTL 13 v oddelku, kjer je bil
komandant major Groger. V tem oddelku je bil še en simpatični oficir, Hrvat
Maršek, ki se je zelo veselil Jugoslavije. V naši pisarni je bil stotnik Günther,
velik Avstrijec, nadporočnik Blahul, Čeh invalid z eno samo roko in moja
malenkost. Delali smo dopoldne in popoldne. Pomožno osebje je bilo največ iz Češke,
Nemčije. Dokler sem imel kaj za pod zob od doma, je še šlo, potem pa je začela
huda presti. Janko mi pravi, da je preko Miljacke oficirska menza. Hodil sem
tja, pa je bila hrana tako šibka, da sem šel od kosila še bolj lačen kot prej.
Enkrat sem stal po kosilu na tej strani Miljacke, pa se mi je kar delalo temno.
Takoj sem kupil slabe slive, da sem malo potolažil želodec. Janko me je
seznanil z nekim Slovencem P.-jem, češ da je sin peka v Sarajevu. Nažical sem
ga in šele po dolgem času mi je dal mislim štruco kruha. Prav takrat smo
kvartali: Dr. nadporočnik Kobal, Janko in jaz. Igrali smo večkrat preferanco. K
tej priliki je nekdo prinesel tudi nekaj vina. Pospravil sem na dušek čašo in
sem komaj čutil, da mi je bolje. Torej za hrano sem dobil denar in štruco
komisa za 3 dni. Tako dobim v dobi stradanja na mizo, kjer sem delal, štruco
komisa. Bil je črn pomešan z lupinami od krompirja. Pojem ga en košček, drug
košček, tretji košček, tako da opoldne ni bilo niti mrve več. Takrat sem ga
čutil. V trgovini nisi mogel kupiti nobenih jestvin. V Sarajevu so imeli
tamkajšnji Slovenci svoj klub. Nekoč so povabili Jarca in mene na večerni
sestanek. Bile so zale dame in gospodje, ki so bili z nami zalo ljubeznivi. Med
vsemi se spominjam Prof. R... Nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem med
drugimi jestvinami opazil mesnine. Vendar svoje neutešljive lakote nisem mogel
potolažiti. Jarc me je enkrat peljal tudi v pravo turško kafano v prvo
nadstropje neke hiše. Vse v vezenih preprogah. In kakšna kava. Dalje me je Jarc
peljal v sarajevski muzej, kjer je kraljeval Slovenec dr. Čermošnik. Z njegovim
bratom sva se seznanila v Zagrebu, ko je on študiral medicino, jaz šumarstvo,
pa sva se zelo "volila". Je nesrečno končal še kot mladenič, umrl je
na neznan način še mlad. Takrat je bilo Sarajevo primerno majhno. Koj na levo v
vhodu v mesto je bila kavarna, v katero sem šel malokrat. Tam se je glavna
cesta cepila v dve skoraj vzporedni cesti, ob katerih je bilo skoraj celo mesto
tostran Miljacke. Leva cesta je peljala v sredino mesta k Ag. S. in v
Baščaršijo, ki je takrat polno delovala s stvarmi, ki so bile dosegljive.
Skrivoma pa še s čim drugim. Mislim da je bilo mogoče dobiti v Sarajevu vsa
jedila, če si le imel zveze. Bosna je bila bogata. Po desnem odseku si prišel
do pošte, ki je bila za tiste čase znamenita. Nedaleč od te pošte je bil most
čez Miljacko, v kateri bližini je bil ustreljen Ferdinand in njegova soproga.
čez Miljacko so bile javne hiše in kopališča, ki pa so bila mislim samo za
Turke, ki so tvorili ogromno večino. Kdor ni bil musliman, je bil prišlek;
Nemci, Madžari, Čehi. Po 14 ali 21 dneh stradanja so oficirji FTL 13 odprli
lastno menzo in stradanja je bilo konec. Z dodatnim plačilom si lahko dobil še
kruha in vina. Vodja kuhinje je bil nadporočnik Šramek. Povedal sem že, da je
bilo v Sarajevu precej Slovencev zasebnikov. Bili pa so tudi vojaki kot npr.
Egon Planinšek in dr. Matic Kambič, s katerim pa se midva z Jarcem nisva mnogo
pečala. Zanimiva pa je bila v Sarajevu neka Slovenka Mira H., ki je imela v
desnem odcepu ceste trafiko. Jarc me je seznanil z no in sem bil potem večkrat
tam. Pozneje sva šla enkrat v Baščaršijo, kjer mi je hotela kupiti črne hlače
ali vsaj blago. Ni uspela. Potem sva se videla malo, ker je imela svojega".
Pač pa sem ji iz Ljubljane nekaj pisal. Ne lepo. Bilo je poleti, ko sem bil v
Sarajevu in bilo je vroče. Če sem le mogel, sem med opoldansko pavzo skočil
višje Sarajeva v Miljacko, se malo osnažil in posušil. Nekega dne, menda okoli
1. septembra, sva šla z Jarcem v neko gostilno, kot bi šel npr. pri nas k Slepem
Janezu. Bilo je vroče. Pri hoji sem se segrel, v gostilni, ki je bila last
nekega Slovenca, sem sedel zunaj na klop. Bilo je zadosti, da sem drugi dan
obležal. Seveda sem bil sam. Hrano mi je časih prinesel kak ordinanc, od katere
nisem mogel mnogo jesti. V tem žalostnem položaju mi pride naproti neka
Dunajčanka, ki je stanovala naproti naše sobe. Najprej mi je prinesla blazino,
da sem lažje ležal, potem mi je prinesla čaja in me sploh negovala. Ves izčrpan
brez vročine sem se dvignil in šel v službo. Vsi so se čudili in mislili, da bom
postal žrtev "španske", ki je tedaj razsajala po celi Avstriji, tudi
v Ljubljani in je za njo umrlo mnogo, mnogo ljudi. Iz naše pisarne je umrl
Romun dr. Munteanu. Dunajčanka je bila žena nekega šoferja, ki je bil na
fronti. Mene je že preje rada gledala, sedaj pa sva se zbližala. Hodil sem kot
rekonvalescent k njej. Dajala mi je čaja in drugih stvari. Ko sem odhajal iz
Sarajeva, sem stanoval višje pri nekih T. Hotel sem jo še enkrat videti, pa je
nisem več našel. Bila je tudi čedna in blaga. Bog ji povrni za vse. V menzo so
hodili tudi častniki, ki niso bili pri FTL 13. Tako je tja prišel nek
praporščak Baž. po imenu. Bil je zelo simpatičen in bil rojen takrat kot jaz,
na isti dan. Z njim sva preživela lepe urice. Sedela sva vedno eden poleg drugega,
časih tudi malo pila vino, ki so nam ga dali proti posebnem plačilu. Nek večer
pa se je zgodilo nekaj groznega. Pila sva vino, mogoče malo več kot po navadi.
V prostoru mi ni bilo nič. Ko pa stopim na zrak, sem bil ves iz sebe kot
usekan. Mislim da me je peljal domov, kjer sem se prhal. Nič ni pomagalo.
Peljal me je še nekam. Ni bilo nič. Končno sva se nekje ločila, kje prav nič ne
vem. Potem sem šel sam proti domu, kjer smo stanovali trije enoletni
prostovoljci. Kričal sem in zabavljal čez vse, kar me zagleda Jarc, ki je bil v
neki drugi družbi. Komaj me je spravil do vhodnih vrat in na vrt. Ko sem prišel
do stopnic, sem šel po vseh štirih in lajal kot pes. Končno pridem v sobo, kjer
sta oba že spala. Ležem kakršen sem bil, mislim še kričal, nakar sem začel
bljuvati in je bilo strašno okoli mene, ko sem se zbudil. Po bljuvanju sem
namreč zaspal. Poljak gre mimo mene in pravi Schwein. Kako sem se spravil v
stan, da sem šel v urad, ne vem. Mislim pa, da mi je pomagala Dunajčanka. Kaj
takega nikoli več v življenju. Prav gotovo so nama dali piti methylalkohol z
vinom. Bilo je enostavno zastrupljenje. In Jarčeva zasluga je bila, da me niso
zaprli vsaj za eno noč. Nekega dne sva šla z Jarcem v Palič, ki leži nad
Sarajevom, precej visoko. To je zabavna postojanka Sarajevčanov. To je Trebevič
in tja se je prišlo z ozkotirno železnico Užice-Sarajevo, seveda iz Sarajeva.
Imeli so mislim Srbi neko veselico. Ni bilo vojakov, z Jarcem sva bila sama.
Malo postrani so naju gledali in sva jo odkurila čimprej sva mogla. Jaz sem šel
iz Judenburga maja meseca. Komaj sem odnesel pete, je izbruhnila tam mala
revolucija. Možje iz marškompanije so se uprli, zasedli skladišča in še kaj.
Vodili so zadevo vojaki, ki so prišli iz Rusije. Mislili so, da so v Petrogradu
in da bodo končali vojno. Bili so menda tudi pijani. Prišli so Madžari in stvar
ustavili. Prišla je rihta in obsodila kolovodje na smrt. Ne vem točno, koliko
jih je bilo, mislim da pet. Vodja je bil nek Hafner, mislim da iz Škofje Loke.
Očividci so vedeli povedati, da je bilo takrat v Judenburgu grozno. Najprej so
hoteli ustreliti vsakega desetega vojaka, kar pa se na srečo ni zgodilo. 17.
regiment se je pred vojno imenoval Regiment Nr. 17 Kronprinz. Po tej rabuki pa
Regiment Nr. 17. Ves regiment so prestavili iz Judenburga v Ampezzo v Italiji.
Judenburžani so jokali, zlasti punce. Sploh je takrat ves Judenburg živel samo
od Janezov. Bilo je 24. VI. 1917. Jaz sem šel ta dan zgodaj spat. Komaj dobro
ležem, nastane zunaj silovit vihar, ko se zjutraj zbudim in grem ven, je bilo vse
v snegu. Mnogo rastlinstva je bilo pomorjenega, veje polomljene, saj je bilo
takrat vse zeleno in vse v cvetju. Takoj zjutraj je pripekalo gorko sonce, in
zvečer ni bilo nobenega snega vsaj v Sarajevu več. Pri nas se to menda še ni
zgodilo, za Sarajevo pa je bilo to veliko razočaranje, ne vem, če se je še kdaj
ponovilo. Nadporočnik Blahut je imel doma družino, vendar je imel v Sarajevu
veliko ljubezen z neko telefonistko. Če je bil v pisarni sam, jaz nisem štel,
je govoril z njo po cele ure po telefonu. Kje sta se pa sicer srečavala, ne
vem. On mi je rekel, da se zame zanima neka telefonistka Helena. Jaz začetka to
nisem jemal resno, enkrat sem jo pa le šel obiskat v telefonsko centralo. Bila
je precej visoka, kar prijetno dekle, pa se nisem mogel zanjo ogreti. Bilo pa
je obema precej nerodno. Naš urad je zame že pripravil papirje na Regiment Nr.
17, da bi postal Fähnrich, no zmešnjave so to preprečile. Zadnji dan, ko smo
bili še skupaj v Sarajevu, sta se Blahut in drugi močno trudila pri komandantu
Schwermu, da bi me on povišal v Fähnricha, kar bi on po predpisih mogel
storiti. Mislim, ker je bil Oberstlajtnant ali Oberst. Ti pa so v izrednih
primerih sami poviševali svoje podrejene. Rekli so mi, da se je bal. Vsem,
posebno pa meni je bilo hudo, ker nisem mogel domov kot častnik. Potem, ko je
bilo vojne konec, ko je bila razglašena samoodločba narodov, se je začelo
govoriti tudi v Sarajevu v raznih uradih, tako tudi pri nas pri F.T.L. No. 13.
Ne vem, če smo imeli časa za pošteno slovo. Ne vem, kateri večer je bilo v
Sarajevu vse živo, vse v zastavah. Ko se je znočilo, je prišel vlak srbskih
vojakov iz smeri Užice v Sarajevo. Ko je vlak drčal po strmini
Trebevič-Sarajevo, so se že videle luči. Ko so prihajali vojaki v Sarajevo v
sredo mesta, je bilo navdušenje nepopisno. Bil sem med gnečo in se vsemu nisem
mogel načuditi. Pravkar še Avstrija, danes pa že Srbija. če je bilo vsem
Sarajevčanom tako prav, ne vem. Mislim, da ne. Moram še povedati, da je bilo v
Sarajevu polno španskih Judov. Imeli so v rokah mislim vso trgovino. Njim dogodki,
ki so se odvijali, najbrž niso mogli biti zelo pri srcu. Moram še povedati, da
so me za nekaj časa iz pisarne Blahut-Günther premestili v frontno pisarno,
kjer so naravnavali vojaške pošiljke. Moral sem oddajati telegrame, govoriti po
telefonu. Telegrame sem podpisoval z S. Nekega dne sem telefoniral v Bosanski
Brod. Ko končam govor, se mi oglasi po slovensko nek Ljubljančan Bežek. Seveda
sva se precej na široko pogovarjala, nakar vpraša major Gröger: "Was is
denn das für eine Sprache?" (katera govorica je to?) Molčal sem in na
hitro zaključil pogovor. Po opisani slavnosti, kjer ni bilo konca vzklikov in
igranja godb, sem ostal sam. Jarc se mi je nekam izgubil. Po mestu so začele
hoditi meščanske straže. Tako je meni nekdo pobral bajonet, akoravno sem nosil
na kapi slovensko kokardo. Ni kazalo se prepirati. Ostal mi je samo pas, ki ga
imam še danes. Po dolgem iskanju, kako priti iz mesta domov, sem slednjič le
dobil vlak, ki je šel proti Bosanskem Brodu. Vzel sem najnujnejše s seboj, ker
nisem vedel, kaj me še čaka na dolgi poti v Ljubljano. V Doboju sem dobil nekaj
pod zob. Na srečo je bilo vreme lepo. Počasi, zelo počasi sem prišel po dveh
dneh sredi noči v Ljubljano. Staršem sem začel takoj pripovedovati, kako je
bilo. Šel sem v svojo sobico v podstrešju, ki je imela že od leta 1916
električno luč. Vse moje stvari, teh ni bilo malo, sem pustil v svojem
stanovanju v Sarajevu in obljubil, da pridem ob čas ponje. Trajalo je dolgo, da
sem prišel ponje iz Zagreba, pa sem še mnogo pustil tam za vedno. Tako so
nehale prijetne urice v Sarajevu, ki se mi je kot mesto zelo dopadlo.
[1] Zelo sem se potrudil, da bi Vas ne
vpoklicali. Bi še šlo, če bi se javili za enoletnega prostovoljca. Kot
Landsturmman bi Vas zlahka zadržal. Ker sem Vas toliko časa zadrževal, se bom
moral še zagovarjati.
[2] Kdor ne
bo ubogal, bo tekel na hrib, da mu bo jezik visel do popka.
[3] Svitoslav Peruzzi, akademski kipar, je
bil polbrat matere Antona Suhadolca.
[4] Tu imam groznega moža, mislim, da ga
lahko dobro uporabite. - Morda je v originalu spretnega, ne groznega.
